Biti študentka filozofije

Naslednji zapis je filozofiranje, zato tistim, ki filozofiranja ne marajo preveč, priporočam, da na tem mestu nehajo brati in si s tem prihranijo duševni nemir.

S svojim prvim srečanjem s pravo filozofijo v srednji šoli (natančneje, na pripravah na maturo iz nje) se je zame začela še vedno trajajoča ljubezen. Tega morda ni videti v moji povprečni oceni, ki ni blizu bleščeči – to pa je  bolj posledica življenja na dveh koncih (od katerih je na enem vedno preveč dela, na drugem pa premalo sonca), naporne službe na začetku leta in, priznam, tudi moje neusahljive lenobe, kot pa tega, da me stvar ne bi zanimala ali je ne bi dojemala dovolj dobro.

Ampak se z gospo Sofijo fino zastopiva: sledi mi povsod, kamor grem in njena vprašanja vedno nosim s sabo – temu moje značilno strmenje v neobstoječo točko, občasno mrmranje, nenadno vlečenje beležke na plano in pisanja stavkov, ki jih kdo drug razen mene in kroga prijateljev s faksa najbrž ne razume, nenehno analiziranje vsega in prezir do tistih, za katere se zdi, da v življenju ne uporabljajo večine možganskih funkcij.

Prej omenjeno včasih vodi v nerazumevanje mojega obnašanja – ako me naključni mimoidoči ali celo komunicirajoči z menoj ne pozna dovolj dobro, se mu velikokrat zazdi, da sem zamorjena – in priznam, da včasih tudi sem – ampak največkrat je to le posledica preokupiranja mojih možganskih celic. Če pa se temu pridruži še mala vojska imaginary friendov in preklapljanje med različnimi alter-egi, je morda res razumljivo, zakaj imam včasih na obrazu izraz avtista.1 In morda res ne spadam med najbolj družabne predstavnike človeštva, ampak taka bi bila najbrž tudi, če bi šla študirat fiziko ali živinorejo.

Pa ne, da se imam za nekega izrednega posameznika; niti v svoji intelektualni usmerjenosti niti v svoji predanosti mišljenju niti v sposobnosti mišljenja se nimam za kaj več – vsaj ne za kaj več od kolegov s faksa ali ostalih ljudi, za katere vem, da so sposobni razmišljati. Ampak dejstvo je, da so moje misli ponavadi usmerjene v stvari, za katere večina ljudi nikoli niti ne pomisli, da bi mislila nanje – pa ne bi bilo nič narobe, če kdaj pa kdaj bi vsaj malce mislili o stvareh, ki niso nujno podenje avstrolopitkov za kokosom2, kateri lak za lase je boljši in kdaj se gre naslednjič pit – s tem najverjetneje povzemam okupacijo misli večine svojih vrstnikov in tudi večine ne-vrstnikov.

Posledice moje odločitve za filozofijo, mojega obnašanja in moje asocialnosti v določenih situacijah pa je seveda neizogibno soočanje z vedno enimi in istimi reakcijami:

  • “Kaj pa sploh lahko počneš kot filozof?”
  • “Kje se boš pa zaposlila?”
  • “Kdo bo pa delal?!?”
  • “Aaaa, filozofijo si šla študirat …” *pomilujoč pogled, namenjen meni/mojim staršem/fantu*
  • “In … kaj se na tem faksu sploh ‘učite’?”

…seznam bi se lahko vlekel in vlekel, a se bom rajši kar tukaj ustavila.

Tovrstne predsodke o filozofiji kot mešanju dreka, nakladanju, o njeni neuporabnosti, itd. deloma pripisujem temu, da filozofov ljudje pač ne marajo, ker mišljenju pač ne pripisujejo preveč ključnega pomena. Drugo, kar sem opazila, pa je ostanek totalitarizma in poveličevanja fizičnega dela3 in zaničevanja miselnega, ker drugo ni bilo zaželjeno – če bi ljudje preveč razmišljali, bi jim že prej potegnilo, kaj vse je bilo s sistemom narobe.

… ker je itak uporabno samo to, da znaš na tekočem traku ponavljati en in isti gib cel dan ali pa da cel dan pred računalnikom vpisuješ neke podatke in dviguješ telefon – ob koncu dneva pa domov vprašat televizijo, kaj je dobro in kaj ne, kaj kupit, koga volit. In potem se ljudje čudijo, zakaj smo v takem stanju, kot smo. Nekaj podobnega sliši skoraj vsak, ki me vpraša katero izmed naštetih vprašanj. Morda bom nekoč obupala, kajti redkokdo dejansko razume, kaj s tem želim povedati.

Če ne bi bila res zaljubljena v gospo Sofijo, najbrž ne bi zdržala vsega tega. Pa saj mi ni preveč važno, kaj si ljudje o meni mislijo, ampak je zoprno vedno poslušati ene in iste nebuloze, kadarkoli izrazim svoje mnenje zunaj poznane družbe, gledati en in isti zamah z roko in soočati se z večnim obtoževanjem, da sem ničvredna zaradi svoje odločitve za filozofijo. In dejstvo je, da situacija glede služb ni ravno rožnata – a sem se je zavedala, ko sem se odločila za študij in se je zavedam zdaj bolj kot kadarkoli, ampak si nisem premislila. Zakaj? Zato, ker nočem sedeti vsak večer pred televizijo, si pustiti nositi hrano predse in gledati kake butaste oddaje4. Zato, ker mi ni vseeno za ljudi okrog sebe, čeprav večine ne maram ravno najbolj. Ker verjamem, da svet lahko je boljši – ali pa se vsaj rada pretvarjam, da bi lahko bil. Zato,ker se rada pretvarjam, da so možni svetovi, ki niso tako crappy kot ta, v katerem smo zdaj.

Ampak se sprijaznjujem, da nekateri5 ne bodo nikoli razumeli. Temu tudi poved na začetku tega zapisa.

  1. Kako gre že tisti vic … It takes 12 muscles to smile. It takes 11 muscles to frown. It takes none to just sit there with a dumb look on your face. []
  2. ena boljših definicij, katere zasluge gredo neki kolegici – morebitni bralec naj trikrat ugiba, kaj bi to lahko bilo []
  3. Ki ga, mimogrede, opravljam doma več kot marsikdo, ki misli, da je sesanje stanovanja najhujši napor na svetu. []
  4. *khmslovenijaimatalentkhm* []
  5. =večina… []
  • Share/Bookmark