Tisti profesor

Ko sem se lotila študija filozofije, sem, kot marsikdo drug, po enem semestru zapadla v nekakšno krizo same sebe. Na začetku se zdi zabavno, zanimivo, a več, kot veš, za več stvari veš, da jih ne razumeš povsem. Začetni optimizem, s katerim sem se lotila študija je ponehal in velikokrat sem se v neprespanih nočeh spraševala, kakšen smisel ima vse skupaj. Kakšen smisel ima preučevanje človeške narave, petje hvalnicam človeškemu razumu in razmišljanje o boljšem jutri, če se da povprečnega človeka kaj hitro definirati kot izrazito ne-mislečega? Če kljub temu, da se trudiš popravljati vtis o nepomembnosti filozofije točno na to naletiš ob skoraj vsaki interakciji s sočlovekom? Ki ravno zato, ker ne zna ceniti mišljenja1 pada v luknjo, za katero krivi tiste, ki omenjeno dejavnost kar redno prakticirajo.

In tako človek hodi po ulicah in apatično opazuje premikanje ustnic tega in onega človeka, v predavalnicah pa apatično posluša besede tega in onega predavatelja. Se znajde na območju sivega, kjer se srečujejo črne misli o nesmiselnosti in bele misli o tem, da je to edini študij, ki se ga loti in loteva brez obžalovanja. Da bi bilo veliko obžalovanja prisotnega, če se ga ne bi. Ljudje, ki hodijo naproti pa ostajajo neumni, ne da se jih rešiti, ne da se jim pomagati iz svoje luknjice, kjer ostajajo grenko-kislo neumno-veseli. In sivina temni, dokler te ne potegne vase in vrtinči. Kakšen smisel sploh ima vse skupaj, mi je na uho šepetala ena izmed zverinic. Brez vprašaja, ker odgovora nisem imela. Pravzaprav ga še danes nimam v obliki, ki bi bila prenosljiva v besede.

Takrat pride na vrsto tisto malo odrešenje, ki se ga zadnje dni spominjam z nasmeškom na obrazu. Tisto malo odrešenje, ki mi še danes pomaga premagovati meglene misli in meglena razpoloženja in iskati samo sebe znotraj sebe, znotraj lastnih svetov. Prikaže se v obliki hudomušno sladkega nasmeha pod očali s črnim debelim okvirjem, ponavadi v oranžni majici in govori. In pove. S čarobno preprostostjo zna povedati in razlagati stvari, ki naj ne bi bile lahkotne, niti lahke, niti preproste. Povezovati stvari. Posaditi lesk v oči slušalcev. Ja, tisti profesor pa res zna.

Ne bom ga omenjala poimensko, malo zaradi tega, ker bi naravo mojega zapisa kdo zamešal z izražanjem kakega professor crush-a, ampak tisti, ki so ga že poslušali, vedo o kom govorim, tistim, ki pa ga ne poznajo, pa tudi njegovo ime najbrž ne bi veliko pomenilo.

Priznam, da je bilo zame takrat prezgodaj. Nisem bila še dovolj zrela, nisem se še dovolj razgledala v širjavah filozofije, da bi lahko razumela, vsaj dovolj, da bi si drznila vprašati, ponuditi odziv, biti sogovornica. Bil je pravi trenutek, da je mene in tudi marsikoga drugega rešil teme in smo s predavanj odhajali v transu, z zanimanjem, z željo. S sijočimi očmi, polni zagona, polni misli. Načina, kako v poplavi vsega, kar je bilo vrženo pred nas2  najti sebe. Se definirati na zgolj sebi lasten način. A bilo je prezgodaj, da bi mu delček njegovega razdajanja vrnili. To je veljalo zame in za večino tistih, ki nam ostaja v spominu kot najboljši profesor.

Tako sem z lačnimi ušesi opazovala, kako je citiral Zaratustro skupaj s Heideggrom in meni so sijale oči. Ne le, da je znal fenomenologiji pritakniti čarobnost, da jo je znal strniti, da jo je znal umestiti v naše dvome in naše misli, znal se je tudi igrati z besedami na način, ki je v meni zbudil zgolj čisto spoštovanje. In vse počel z nasmehom na obrazu. Se razdajal skupinici ljudi, od katerih bo polovica itak najbrž preplonkala izpit, večina jih tako ali tako ne bo niti skušala razumeti. Ampak je to počel lani in to počne letos. Le, da ga ne letos ne drugo leto ne bom več slišala, vsaj ne redno.

Ko sanjarim o žaru, ki so ga imela njegova predavanja, me vedno stisne pri srcu zaradi zadnjega stika, ki smo ga imeli z njim. Zadnjega predavanja, na katerega smo prišli zgolj štirje in nas je tako peljal na kavo3, mi pa mu nismo znali odgovoriti, mu ponuditi zadostnega odziva. Mu povedati, kaj so nam njegova predavanja pomenila. Sama sem se zapletala v klobčič brezveznega blebetanja, ki je želelo kazati, kakšno sled je fenomenologija zaradi njega pustila na meni, a niti misli še niso bile dovolj zrele, da bi jih znala ubesediti. Niso se še kristalizirale in sem tako iz sebe spravljala zgolj neumnosti, ki jih najbrž ni želel slišati.

Nekajkrat se je pripetilo, da sem se sprehodila mimo njegove knjige, na katere predstavitvi me je vnovič fasciniral. A nisem dovolj pogumna, da bi si jo drznila vzeti v roke. Ne še. Kdo sem jaz, da bi lahko razumela kompleksne svetove, v katerih se on giblje s hudomušno lahkoto? Kdo sem jaz, da bi lahko razumela, kako delati tiste korake z enega gorskega vrha na drugega? Kdo sem jaz, konec koncev, da bi bila vredna veličine in vedrine, ki jo je izžareval njegov nasmešek in jo izžarevajo tudi njegove besede?

Včasih jo pobožam v knjižnici in preberem nekaj strani, nato pa jo vrnem na polico in ji obljubim, da pridem nazaj. Samo ne vem, kdaj.

  1. pa s tem nimam v mislih zgolj filozofije, temveč splošno sposobnost kritičnega razmišljanja []
  2. in je pravzaprav še metano pred nas, vsak dan []
  3. da ne boste mislili, to ni nič nespodobnega in se na oddelku za filozofijo kar redno prakticira, če je število slušateljev dovolj majhno []
  • Share/Bookmark

O ljudeh, ki nimajo več sebe

Nekateri ljudje nimajo več sebe. Ne glede na to, kako kruto to zveni, sem vsakič znova fascinirana, kako se, v želji, da bi izstopali in bili opaženi, tlačijo v neke konvencije, hkrati pa imajo neverjetno potrebo po tem, da sleherni trenutek sebe in sleherni moment, ki bi bil zgolj njihov, tlačijo drugim pred nos v poskusu, da bi bili sposobni delček sebe deliti s svetom.

Biti izstopajoč pomeni zgolj še biti del konvencije. Bolj ali manj sprejete ali bolj ali manj znane. Biti izstopajoč ne pomeni več nadpovprečnosti, ampak drugačnost v smislu zgenerirane ustvarjalnosti, padanja v nek kalup. Izstopati v smislu da se najbolje prilegaš kalupu, ne da si sposoben pogledati izven njega. Pristno ustvarjalnost se zaničuje, tlači in uničuje, ostaja pa le ukalupljen komformističen posameznik, ki ima občutek, kot da je drugačen, kot da je nekaj posebnega, hkrati pa se obnaša kot popolna kopija prototipa človeka, ki ni potencialno “nevaren”.

Rada bi izpostavila predvsem dva momenta, v katerem človek izgublja samega sebe in v katerih postaja lična kopija svojih predhodnikov in kot tak idealen prototip svojih naslednikov. Prvi je deljenje slehernega trenutka sebe s svetom, dokler meja med posameznikom in ostalimi postaja vedno bolj zabrisana, drugi pa je slepo sledenje smerokazom, ki človeka stlačijo znotraj nekih norm, ki jim je treba ustrezati, kljub temu, da nekatere izmed njih nimajo zveze z moralo ali poseganjem v svobodo drugega.

Problem z deljenjem sebe s svetom je ta, da ni zgolj dajanja, vedno je prisotna tudi neka določena količina sprejemanja. In obratno, seveda. Sprejemanje pa zna biti precej nevarno, kjer brez razumskega premisleka človek avtomatično sprejema norme in pravila, ki jih sam od sebe nikoli ne bi vzel za svoje, hkrati pa plačuje davek tistih delčkov sebe, ki naj bi pripadali zgolj posamezniku. Tako mnenje ne postane mnenje zgolj ene osebe, ampak mnenje “naših” in mnenje “njihovih”, slehernik pa čuti potrebo po tem, da se pridruži skupini, namesto da bi do lastnih mnenj prišel po poti, ki mu jo nareka njegov razum. Sama pa sem še vedno pristaš ratia in tega, da človek nikoli ne bi smel reči “mi mislimo“, ampak vedno zgolj “jaz mislim“. A se je treba predalčkati, treba se je deliti na kategorije, na smeri, na veje. Čeprav ni ničesar, čemur bi se dokončno dalo določiti vplive in posledice, kajti vse je med seboj prepleteno na način, da se ne da določiti centra ali smeri poteka. Tako dogodkov kot tudi razpoloženja.

Tu seveda niti približno ne govorim zgolj o političnem mnenju ali opredelitvi glede takih ali drugačnih vprašanj1, v mislih imam temeljno človečnost slehernega človeka. Temeljno razliko med tabo in mano, med tem, kar sem in tem, kar si in razlogom, zakaj nisva enaka in zakaj nisva eno.

Manifestacija zgoraj opisanega dogajanja je vseprisotna. Obstajajo ljudje, ki svoje najintimnejše trenutke delijo s svetom in si tako puščajo zelo majhen prostor, v katerega ni moč stopiti in ga preurediti – ali pa še te malenkosti ne. Od tu izhaja dejstvo, da redkokateri človek še zna biti sam. Tu se ponavlja moja že neštetokrat izrečena hvalnica introvertom, ki smo tega sposobni in žalostinka tistim, ki to lastnost dojemajo kot neko nepravilnost, ne zgolj kot lastnost – kar v svoji osnovi pravzaprav je.

Moment deljenja sebe s svetom pa se ne konča vedno z obojestransko interakcijo. Kot primer bi lahko podala družabna omrežja, na katerih je moč videti skoraj patetične krike posameznikov skupnosti2, ki pa se ne konča vedno v jemanju nečesa tega, kar človek da iz sebe nazaj. Tu se pojavi potreba po jemanju, potreba po ne zgolj dajanju, kar stvar konec koncev, bolj kot postaja pogosta in se bliža obupu, tudi postaja. Zato se socialno omrežje izkaže kot dobro orodje za brskanje in iskanje nekih malih momentov, ki jih na hiter pogled ni mogoče zaznati, podrobno preučevanje sleherne aktivnosti nekoga pa bi jih morda znalo razkriti. In hlastanje po teh malih biserih ranljivosti drugega je zgolj želja po zapolnjevanju praznega prostora v samem sebi.

Seveda temu nočem takoj pripeti negativnega podtona, saj se mi to samo po sebi, v kolikor nima škodovanja za rezultat, ne zdi nič slabega. Zapolnjevanje se lahko skriva tudi na strani skoraj obsedenega zbiranja podatkov o glasbenem idolu ali obsesivnemu branju sleherne napisane besede najljubšega avtorja3, in negativen prizvok bi tovrstni obsedenosti lahko pritaknila šele, ko le-to postane zapolnjevanje lastnih najintimnejših prostorov z intimnostjo nekoga drugega. Točno to, kar počnejo ideologije4. Tudi se v slehernem človeku, ne glede na njegovo introvertiranost/ekstrovertiranost ali (ne)sposobnost lastnega razmisleka, skriva ta potreba po drugem, po deljenju sebe z drugim in jemanju od drugega. Meja, kje pa to postane nevarno, obsesivno, pa je zabrisana, prav tako kot se zabriše sama meja med mano in tabo, v kolikor gre stvar predaleč.

In tu se začne proces konstruiranja osebe že od njenega rojstva. Seveda se je potrebno naučiti komunikacije, družbenih pravil in norm, načina, na katerega se obrača vsakdan in podobnega, a hkrati se v mlade ume radi vtihotapijo starši ali stari starši, ki v njih vidijo možnost uresničevanja in realizacije lastnih razmišljanj, mnenj in delovanj, ki pa v večini nikoli niso zgolj njihova. Ta intimen proces deljenja med dvema tako zelo povezanima človekoma si tako neka mentaliteta izbere zgolj za prenos lastnega potenciala, kot virus se širi in pod seboj tepta vse ostalo, vključno s svobodo mišljenja človeka, ki je z njim napolnjen.

Tako dobimo idealen prototip človeka, ki mu v pogovoru z neko najbolj racionalnih oseb, kar jih poznam, pravim kar ovčka sledilka. Ovčke niti ni težko prepričati, da sledi, če je dovzetna za nekritično učenje, ki ji je vcepljano že od rojstva. Ovčka prav tako ne vrednoti, njena mnenja so površinska, neutemeljena. In veliko ljudi je srečnih v tem stanju ovčke sledilke in jih, da bi bilo stanje stabilno, družba konec koncev potrebuje. Vsaj v taki obliki, v kakršni obstaja danes. Mene bolj skrbijo tisti posamezniki, ki niso enaki, ki so bolj nadarjeni za razmislek, bolj cepljeni proti pikam na koncu povedi ali naukov in bolj sposobni dojemati stvari, tako kot so, ne take, kot želijo biti. A še ti, ne glede na svojo prirojeno odpornost, velikokrat postanejo sužnji večine, sužnji skupine in svoj intelekt držijo znotraj začrtanih meja, točno tam, kjer mora biti. In ga bodisi ne upajo, bodisi nočejo spuščati izven teh krhkih meja, kajti le tako lahko obdržijo sami sebe. Dati kaj svetu bi pomenilo žrtvovati se.

Nevarnost, ki jo opazujem že odkar sem pričela beležiti svoje opazke o zunanjem svetu, pa je v tem, da se človeku daje lažen občutek, da je drugačen. Drugačnost, nekoč tako zaničevana, zdaj postaja modna muha. Vsak si želi biti drugačen, vsak si želi izstopati na svoj način. Smešno je pravzaprav to, da ta tudi vedno bolj postaja usmerjen v neke ukalupljene ideje, med katerimi sicer lahko izbiraš, a so vse znotraj kalupa, znotraj čredice, znotraj večine. To sem prvič začela opažati v osnovni šoli, ko je bilo moderno biti drugačen, se oblačiti “drugače”, a zgolj do meje, dokler si imel cunje, kupljene v ti ali oni v tistem trenutku moderni trgovini. Torbo, ki je bila najnovejši model, poslikan tako ali drugače. Tisti, ki pa s(m)o svoje imetje prilagajali sebi  z barvanjem, risanjem, ustvarjanjem, pa nismo bili drugačni na pravi način, da bi bili sprejeti kot taki. Bili smo preveč drugačni, da bi bili lahko za svojo drugačnost vsaj puščeni pri miru. A je velikokrat sledila kruta kazen, ki jo bom zgolj namignila in jo prepustila domišljiji in osnovnošolskim spominom na hirearhične lestvice bralca. Sicer banalen primer, a vseeno je tu mogoče opaziti vzorec “Bodi drugačen, vendar zgolj v eno smer. V tisto pravo. V tisto, ki je zaukazana.”

Tako je zdaj moderno biti čudaški, s čudnimi nagnjenji, s čudnimi željami in čudnimi preferencami, a hkrati vsa ta “drugačnost” postane sprejeta tik za tem, ko je drugačna, vključi se v kulturo, kar razkrije, da je vedno imela ta potencial. Najprej se pojavi mini revolucija, potem pa ji sledi čredica ovčic, ki je sicer na začetku majhna5, potem pa se razraste in pogoltne vase vse okrog sebe. Tako so kar naenkrat vsi drugačni. Vse ženske si barvajo lase in se sproščeno pogovarjajo o seksu. Vsi moški začnejo nositi debela očala s črnim okvirjem in vsi otroci postanejo tako ali drugače nadarjeni. Če ne na drug način pa tako, da jim babice in dedki v Müllerju na božični razprodaji kupijo komplet “nauči se biti kreativen”, kljub temu, da ne premorejo niti kančka lastne ustvarjalnosti. Biti navaden, biti običajen na tem ali onem področju pomeni biti ničvreden. Kljub temu,  da v morju drugačnih izstopaš prav s svojo navadnostjo, ki, seveda, postane drugačnost, ko drugačnost postane nekaj običajnega.

Tako se ustvarjajo talenti, ki jih ni in zatirajo nadarjenosti, s katerimi se rodimo. Ker je lažje na verigi držati nekaj, kar si sam ustvaril kot nekaj, kar je divje, brsteče in nenadzorovano širi svoje neskončne vitice v vse smeri. Tako je moderno, da je vsak drugi otrok nadarjen za jezike, pisanje, slikanje in glasbo6, kljub temu, da bi bil morda neverjetno dober avtomehanik ali vodovodar.

Sama pa se najboj bojim tega, da se v svetu, polnem zombijev, znašla popolnoma sama, brez možnosti za debato, brez možnosti povezati se z nekom, katerega valovna dolžina sega izven vseh konvencij. Ko bodo tisti, ki so tu, odšli svoje poti.

Kaj ti pomagajo vsi robotki in vse ovčke, ko ostaneš eden izmed zadnjih ljudi na zemlji, ovčke in robotki pa prevzemajo podobo ljudi, v množici katerih ne znaš več najti človeka?

  1. na kar bi morebitni bralec zaradi trenutnega političnega dogajanja utegnil pomisliti []
  2. ki ostajajo zabeleženi za vedno in so kot taki tudi veliko bolj opazni []
  3. khm []
  4. a sama se trudim čim manj govoriti o njih, tu so zgolj kot konkretizacija zgoraj ne tako zelo konkretno opisanega procesa []
  5. in, kljub vsemu, še vedno čredica []
  6. pa še matematični genij je povrhu! []
  • Share/Bookmark

Nikogaršnja senca

Ne vem, kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo. Morda v enem od omamljenih trenutkov, v katerih se je zdelo vse mogoče in v katerih je resničnost pričela plavati nekje daleč stran, nadomeščale pa so jo prikazni in utelešeni domišljijski svetovi. Nekateri so bili moji lastni, nekateri so pripadali drugim ljudem in sem si jih zgolj izposojala, da sem se lahko potopila v njihovo glasnost, bežeča pred tišino, ki je razjedala moj um.

Včasih so bili dnevi, ko sem zgolj strmela v te neskončne svetove, jih občudovala, potovala po njih in pila iz njihovih zakladnic. Se v njih zdravila, si lizala rane, si praskala hraste in si blažila skeleče brazgotine. V njih našla temen dim, ki je zastiral bolečo belino vsakdanjika.

Prvič sem jo pravzaprav zagledala, ko sem se vrnila v svoje telo, ko sem se vrnila v resničen svet, v trenutku, ko so podobe okrog mene pričele izginjati, nadomeščala pa jih je enoplastnost vsakdanjosti in dolgočasnost vsakdana. Bila je čisto drobcena in skrivala se je za veliko omaro. Videla sem jo trepetati in kot v snu vstala, ne, da bi se zavedala, da pravzaprav ni ničesar, kar bi jo lahko povzročalo. Imela je obliko miši in je trepetala, skrita v kot, z glavo potisnjeno v senco, ki je imela svoj predmet, v senco knjižne omare.

Prižgala sem drugo luč, da sem z druge strani odstrla njeno skrivališče in ni skušala zbežati. Morda je bilo trepetanje zgolj način, kako pridobiti mojo pozornost. Morda je potrebovala mene in moj um, da je lahko obstajala in se ob žarkih svetlobe ni razblinila v nič. Približala se je senci moje roke, ki sem jo risala na steno poleg nje in se je sramežljivo dotaknila. Splezala je po njej in na lastnih prstih sem lahko čutila oprijem krempeljcev in dotikanje brčic, ki so me žgečkale po podlakti. Na trenutke se je ustavljala, tipala naprej, nato pa nadaljevala svoje plezanje po moji roki navzgor.

Skušala sem se je dotakniti s senco druge roke, da bi jo ustavila, kajti bližala se je gubam mojih oblačil in ni je bilo več mogoče videti v celoti, čeprav sem čutila njene krempeljce in njen smrček, kako je rinil naprej. A bila je izmuzljiva, kazala se je v izkrivljeni podobi na steni, kjer sta obe senci, moja in njena, pričeli migotati, kot bi bili ustvarjeni s pomočjo plašnega plamena sveče. Ozrla sem se in videla, kako je soba postajala vse bolj plapolajoča, kako je pričela svetilka na stropu nihati v meni neznanem izvoru valov, ki sem jih lahko, ko so pričeli postajati močnejši, lahko začutila tudi na lastni koži. Ni bil veter in niso bili sunki, bile so zgoščine in redčine časa in prostora, ki so ušle iz spon realnosti in se pričele gibati s svojo lastno voljo.

Ko sem se ozrla, sence miši ni bilo več in pozabila sem, kje sem jo nazadnje začutila. Nihanje luči se je pričelo umirjati, ko sem se zbujala iz transa in se vračala v realni svet, v katerem so bile moje halucinacije zgolj še ena blodnja, ki sem jo pospravila v čas noči, sama pa se pobrala in se pričela soočati z boleče svetlim, belim dnevom. Za trenutek se mi je zazdelo, da mi je zadnji, najšibkejši nihljaj svetlobe razkril kremplje in rubine v očesnih jamicah, ko sem se gledala v ogledalo v koncertni obleki, a sem ga imela za odmev privida, ki sem mu bila priča ponoči.

Nikoli nisem bila človek kot ostali. Vedno se mi je dozdevalo, da vsi živijo življenje v nekem velikem gledališču, le da tega ne vedo, da ne vidijo zaves in zaodrja in publike, ki se je meni včasih režala izza navidezne beline, ki je izžigala oči. A naučila sem se govoriti, hoditi in obnašati kot oni, kajti tudi, če sem jim poskusila razložiti, da ne vedo, kdo jih opazuje, sem se jim pričela gnusiti na meni nedojemljivem nivoju. Zato sem vedno plavala v akvariju rib in bila hkrati edina, ki se je obnašala kot riba, a hkrati videla preko steklenih pregrad, ki so bile postavljene pred oči vsakogar.

Tisti dan sem imela pomemben nastop. Smešno je bilo, kako so me imeli za nadarjeno in čudežno, čeprav sem bila zgolj medij vseh svetov, do katerih sem imela dostop. Radi so gledali moje telo na odru, kako sleherno mišico posveča glasu, ki zveni po dvorani, kako radi so imeli moje visoke krike in globok šepet. Jaz pa sem stala pred njimi, posmehujoča se njihovi nevednosti in drezajoča v njihovo nezavedno, ki je bilo edino, kar je znalo videti preko stekel.

Vedno se je končalo enako. Z aplavzom, priklonom, šopkom rož, poljubom na lice in kasneje nočjo, preživeto v stanovanju kakega dirigenta ali čelista s kozarcem vina. Dogodki, ki so sledili ponoči, so bili ponavadi skoraj klišejsko začrtani. Radi so imeli to, da sem znala pogledati v njihovo dušo, da sem znala pokazati tisto, kar je bilo skrito očem in jim pomagati zaznati tisto, kar se je skrivalo na drugi strani. Tisti večer je bil to nek ruski dirigent, s katerim sva govorila v francoščini. Naključni dotiki so postajali vse bolj pogosti, kljub temu, da so bile njegove besede dolgočasne in da sem mu nalivala vina v upanju, da bodo njegovi monologi postajali krajši. Ker se to ni zgodilo, sem hotela končati njegovo patetično dolgočasnost in se znebiti njegovih vse bolj potnih dlani in bližine njegovih ustnic, zato sem se pripravila na odhod. V mislih sem imela le še hrepenenje po svojih večernih potovanjih v druge dimenzije in moja človeška stran se je pričela skrivati za stranjo, ki je v trenutkih osvobajajoče teme prišla na plan. Izogibala sem se njegovim obtožujočim in jeznim pogledom, ko sem si čez koncertno obleko oblačila plašč.

Ni mi pustil, da bi odšla. Njegova roka se je znašla na mojem vratu in položaj mojega telesa se je v sekundi obrnil iz plenilčevega v plen. Upirala sem se mu, a so bile njegove roke premočne in tako je bil moj boj neuspešen. Prestrašeno sem se zazrla v njegove oči in v njih zaznala čisto norost, popolnoma drugačno od moje, popolnoma živalsko, do konca zvezano s tem svetom.

Moj pogled se je, da ne bi opazovala norosti v njegovih očeh in čutila pritiska njegovega telesa na svoje, preusmeril na steno, kamor je medla svetilka risala najini senci. Ko sem se trudila ignorirati njegovo gnusno početje, pa je moja senca postajala drugačna, kot sem se je spominjala. Imela je kremplje in na mestu oči sem lahko videla dva rdeča žarka. Zaprepadeno sem opazovala, kako se je senca moje roke dotaknila sence njegovega vratu in ga prebodla s svojimi nesnovnimi kremplji. Umaknil se je in na njegovem vratu se je zarisalo pet rdečih pik, iz katerih je priteklo pet curkov krvi, ki so se združili v enega in pričeli kapljati na tla, ko se je sesedel. Njegova senca je pobegnila na drugo stran sobe in najine oči so se staknile, medtem ko je moja senca v ozadju mesarila njegovo. Čutila sem njegovo vročo kri pod svojimi prsti, čeprav jih nisem premikala in so moje roke ostale neomadeževane. Čutila sem težo še utripajočega srca, ko je to pogledalo na plan in okus njegove brizgajoče krvi na svojih ustnicah, čeprav se je nisem zares dotikala.

Ne spominjam se, kako sem prišla nazaj v zatočišče svoje sobe, spominjam se le zamišljenega božanja sence volka z rubini v očeh, ki sem ga lahko čutila le jaz. Naslednji dan so v časopisu objavili, da so našli truplo slavnega dirigenta razmesarjeno v hotelu. Mene ni omenjal nihče, prav tako jim je očitno uspelo spregledati, da njegove sence ni bilo več. Nihče ni opazil, da je bila moja obleka raztrgana v njegovem bednem poskusu pobega in da je na mojem telesu pustil dolge praske, ki sem jih skrivala pod oblekami, dokler se niso zacelile. Najbrž zato, ker za njegovimi nohti ni bilo niti kapljice moje krvi.

  • Share/Bookmark

Let us go, then, you and I.

Samo sebe si včasih skušam predstavljati kot prijazno, vljudno, prijetno osebo – a se počutim kot mačka, ki se uči lajati. Nešteto je kretenj, načinov, kako nekoga pozdraviš, kako nekoga poslušaš. Imam občutek, da tega ne znam početi dovolj dobro, da se na zunaj ne bi opazilo, vsaj za tiste delčke trenutkov, ko stvari dobremu in pozornemu opazovalcu postanejo očitne.

Ne vem, zakaj so lastnosti kot so introvertiranost, nezgovornost in nesposobnost čvekanja v tri krasne stigmatizirane kot nekaj negativnega. Res ne razumem. Možnost sociopatije naj bi v še večji meri obstajala pri posameznikih, ki so pri vsem tem odlični1. Tudi ljudi znam imeti rada, če so mi blizu, če me sprejemajo tako, kot sem, če mojih lastnosti ne jemljejo kot hibe in so navajeni prekinitev med govorjenjem zaradi odtavanih misli in nesposobnosti iskrenega nasmihanja neznancem.

Morda moja interakcija z ljudmi izpade hladna, ker se je nikoli nisem dovolj dobro naučila. Morda je to le igra, ki jo vsi igramo, le da se jaz nisem naučila pravil. Nikoli mi pravzaprav ni bilo jasno, kako lahko ljudje poimensko poznajo vse, ki so jih videli zgolj enkrat v življenju. Ali kako so, svoji ali njegovi nerazgledanosti navkljub sposobni navezati stik s popolnim neznancem, katerega interesi se niti približno ne stikajo z njihovimi. Ali kako so nekateri ljudje sposobni govoričiti in govoričiti, dokler sploh ne obstaja več možnosti poglobljenega pogovora, ki bi segel preko tistega praznega gobezdanja.

Mogoče sem zgrešila tisti seminar, na katerem otroke to učijo.

Morda pa navsezadnje le ni samoumevno prodajalki iskreno reči “hvala”, ko ti izroči račun in se nasmehniti sošolcu, ki mu še vedno ne vem imena, ne da bi se pri njem zbudila neka nova vrsta gnusa. Morda se le premočno trudim in bi se morala zapreti v sobo in se izolirati, se prenehati truditi, prenehati igrati, tisto masko vljudnosti in prijaznosti vreči stran in prenehati s pretvarjanjem, da se v redu počutim v družbi, ki je ne poznam. Da se v redu počutim okrog neznancev. Da lahko vstopim v interakcijo človekom, četudi nimam vnaprej izdelane smeri, v katero bi lahko pogovor stekel.

Včasih se počutim kot Prufrock v pesmi Eliota, ko si v neskončnost ponavljam in čepim za zaprtimi vrati in potapljam obraz v znane lase in izmenjujem besede z znanimi glasovi. Morda se zgolj tolažim, se zgolj skušam prepričati o neki normalnosti in se skušam osvoboditi tiste tiktakajoče ure v žepu, ki mi govori, da nikoli ne bom tolerirana kot normalna, kot sprejeta. Ne, da bi me občutek drugačnosti motil, človek se ga sčasoma ne le navadi, nanj postane tudi ponosen, moti pa me tisti hlad, ki ga včasih povsem neupravičeno dobim v zameno, ker pač nisem seznanjena z najnovejšimi puhlicami. In potem se umaknem in ura v žepu začne tiktakati še hitreje.

There will be time, there will be time
To prepare a face to meet the faces that you meet

2

In ko skušam samo sebe razložiti samo sebi in tistim, ki jih moje stanje dovolj zanima, a v njih ob soočenju ne vzbuja gnusa in zaskrbljenosti, se znajdem pred stavkom, da imam človeka pravzaprav rada. Živega človeka iz mesa in krvi, ki stoji pred menoj in si je pripravljen vzeti čas in spregledati tiktakanje lastne ure za nekaj trenutkov, ki mi jih lahko podari. Da imam pravzaprav neizjemno rada človeka, ki se postavi predme in ne obsoja in ne gleda z dvignjeno obrvjo ali govori z mano s tonom vzvišenosti v glasu. Človek me ne moti, nasprotno, zna se zgoditi, da ga bom imela celo rada. Ljudje so tisti, ki me motijo. In ljud3 postane človek šele takrat, ko je sam. S tem ne mislim ednine zgolj po zunanjem izgledu in geografski lokaciji drugih ljudi, temveč tudi po notranjem stanju. Ko doma ne pusti zgolj družbe, ki mu predstavlja masko, temveč tudi tiste ideologije drugih ljudi, ki jih ljud, kot zgolj eden izmed njih strelja iz rokavov. Ko je pripravljen sneti tisti obraz, ki srečuje druge obraze, v tistem trenutku sem sposobna sneti svoj lažni obraz tudi sama in ga pogledati v oči in ga jemati kot človeka.

Le takrat in nikoli prej. Prej sem zgolj ljud v množici ljudi, čeprav izstopajoča. Sem le lutkica, ki se skriva in skuša posnemati gibe drugih lutk, a je polomljena in ji le-ti ne uspevajo popolno. In bolj, kot se prepričuje, da je človeški stik nekaj, česar ne potrebuje, bolj se zaveda, da človeka pravzaprav potrebuje. Ljudje pa so tisti, ki jih ne in ki jih pravzaprav sovraži.

Mimogrede, omenjeno pesem priporočam v branje in v globlji premislek vsem sorodnim dušam. Je dovolj znana, da jo je v tisočih oblikah sposoben poiskati celo striček Google.

  1. če se po nekem naključju na tem zapisu znajde kak psiholog, naj me popravi, če se motim – to sem menda nekje nekoč prebrala, vir pa se je že davno izgubil nekje v mojem razmetanem podstrešju []
  2. vir: T. S. Eliot: The Love Song of J. Alfred Prufrock []
  3. če smem uporabiti improvizirano obliko ednine []
  • Share/Bookmark

O lebdenju v tisočerih svetovih črk

Sledeči zapis bo nepovezan in vanj ne bo vloženega veliko truda, kajti ta mesec se Nalivka izgublja nekje med Murakamijem, Robin Hobb, Tolkienom, Nietzschejem in Jacksonom, količina napisanega materiala pa se je znatno povečala, čeprav to ni vidno na blogu.1 Sneg zunaj sem opazila kvečjemu zaradi pragmatičnega vidika mojega življenja, ki me vsake toliko v podobi roditelja, roditeljice ali sorojenke dregne v ramo in me poziva bodisi iskat tista elegantna bitja na štirih nogah2, bodisi k kepanju, bodisi k sedenju ob oknu in zrenju tja taleč v nepregledno množico padajočih kosmov snega. Mene pravzaprav zabava moj poetični monolog v glavi ob tistih vsakdanjih opravilih kot je kidanje snega, menjanje brisalcev na avtu in obešanju perila in bog ne daj, da bi kdo lahko kdaj moje misli slišal na glas. Včasih se mi utrne ideja, ki se je želim oprijeti, jo razvijati, jo obdelovati, ampak se, če je ne zapišem takoj, izgubi v nepregledni množici vseh misli, ki mi zadnje čase polnijo glavo in jih je še več kot ponavadi. Velikokrat sem že začela pisati filozofsko usmerjeno objavo za blog in jo nato spet zbrisala, zamahujoča z roko, češ, preveč filozofsko. Nihče ne bo razumel. Ali preveč radikalno. Preveč osebno. Podprto s slabo argumentacijo. Tako da mi ostanejo zgolj drobci zadnjega meseca, ki se mi zdijo primerni za objavo in so, vsaj po mojem mnenju, ustrezajoči morebitnemu bralcu, ki bi tako ali drugače zataval na ta blog.

Zadnjič sem preživela večer ob druženju z nekaj bolj ali manj znanimi posamezniki in eno izmed njih je, kljub temu, da me niti ne pozna dobro3 zaskrbelo zame, ko sem v zame dokaj pogostem transu odtavala v svoj miselni svet in pustila družbo nekje v ozadju, temu pa je najbrž tudi botroval kak bedast izraz na obrazu in tišina, ki je prekinila moj stik z njimi. Seveda bi bila skrb, ako bi me dobro poznala, odveč, saj so to zame precej značilni trenutki, ki jim ponavadi sledi mrzlično zapisovanje misli v malo črno knjižico in s tem samodejno izločenje same sebe iz družbe, ki lahko izpade kot občutek, da mi je med njimi neprijetno. Seveda je res, da je količina socializacije, ki jo še prenesem v enem tednu, izredno omejena, ampak znotraj mojih lastnih občutkov odpor najverjetneje ni prisoten, ker se preprosto ne spuščam v socialne situacije, kjer bi bili lahko občutki izredno negativni4, niti se ne izraža na zgoraj omenjeni način. Čeprav ne vem, zakaj sem o tem ravnokar napisala odstavek tukaj, kjer obstaja neizmerno malo možnosti, da se s kakim izmed morebitnih bralcev kdaj srečam, če tega sama ne bi hotela. Mogoče samo skušam biti posebna in izstopajoča v množici ovčic. A nekako se ne morem upreti občutku, da sem nekje globoko v sebi že v samih zametkih svoje osebnosti nekoliko drugačna od tistih, ki me obkrožajo. Vsaj tako se mi zdi.

Ta mesec imam na primer mesec, ko preberem tri ali štiri knjige v enem tednu. Računalnik pustim pri miru in ga uporeabljam zgolj v študijske in praktično-informativne namene, komunikacijo z soljudmi preko spleta pa zavestno prekinem5. Spat hodim ob enih, dveh zjutraj samo zato, ker odkrijem dobrega avtorja in ker mi pride pod prste knjiga, ki jo enostavno moram prebrati do konca. Črke mi plešejo pred očmi, ideje lebdijo, a so zaenkrat še nedefinirane. Morda bom še enkrat začela pisati roman in se nato spodletelim začetkom čez eno leto spet sramežljivo smejala in zamahnila z roko, ker še ni čas, ker še zorim in ker vem, da bom čez eno leto vedela več in segla globlje vase in v svet. In se mi bo današnje pisanje  zdelo patetično.

Po internetu sem naročila bralno lučko, da ne bi motila speče cimre nad mano, če bi slučajno prišel dan, ko bi ona zaspala prej od mene. Vedno s sabo nosim vsaj eno trenutno literarno obsesijo in kopljem globoko. Prvo leto poglabljanja v literarno teorijo je na meni pustilo neizbrisljiv pečat; zdaj iščem globinske strukture, pripovedne ravni in pripovedovalce na vseh nivojih v vsakem romanu, ki ga preberem. To mi na nek način da vzvišen občutek nad tistimi, ki knjigo zgolj berejo. Jaz knjigo goltam, stiskam z zobmi in iz nje posrkam vse, kar lahko v danem trenutku izsrkam, a je hkrati ne zlorabljam. Vraga, saj naj bi se ravno za to usposabljala …

Zopet sem odkrila Murakamija, ki me je posrkal vase in me ne izpusti iz rok. Včasih se ščipam v vrat samo zato, da bi se postavila nazaj v realni svet, ki mu ga vedno uspe odčarati. Ko berem, nisem Nalivka. Nisem človek. Ko berem, postanem neka nedoločena entiteta, plavajoča v takih ali drugačnih svetovih, iluzijah. Kafko na obali sem pogoltnila v enem dnevu in zardevala ob spominu na hudomušni nasmešek roditeljice, ko je že dolgo pred tem predvidela, da se bo zgodilo natančno to. Ta teden sem v pretvarjajoče se mesto vzela še zadnjo knjigo, prevedeno v slovenščino in trenutno čaka na tisti dan, ko si bom lahko vzela cel dan za mojo romanco z Murakamijem, tem neustrašnem rušilcu zidov in graditelju svetov, med katere zna postavljati dvomljive tančice.

Robin Hobb se mi je prejšnji teden zasmejala s knjižne police in sem se je še tretjič lotila6 – in tokrat nisem prenehala, čeprav bi morala. Ah ja, se bom danes malo slabše pripravila na debato pri vajah, bolj pomembno je, da sem k sebi spustila pisateljico, ki sem jo že dolgo z bolečino v srcu odrivala stran. A danes sem si uspela odpustiti, kajti za mano je noč, v kateri ni bilo veliko spanja in dan, v katerem ni bilo veliko učenja, dokler nisem ob dveh zjutraj obrnila zadnjega lista drugega dela trilogije in se počutila na nek način izpopolnjeno, Hobbova pa je na mojem seznamu večnih ljubezni zasedla mesto, precej blizu vrhu.

Najbolj smešno se mi zdi to, da moram kot študentka primerjalne književnosti in literarne teorije7 ter filozofije včasih zanemarjati študijske obveznosti, da lahko berem in da lahko v miru razmišljam. Včeraj, ko sem šla spat z občutkom krivde, a me je hkrati prevzemalo neverjetno navdušenje, je na nočni omarici sedela tista mala živalica, ki bi jo lahko poimenovala Ironija, če bi se kadarkoli odločila poimenovati moje namišljene prijatelje.

Seveda zaradi svojega skoraj fanatičnega čaščenja Tolkienove zapuščine nisem mogla izpustiti ogleda Hobita. S sorojenko sva si ga ogledali skupaj8 in težko to rečem, ampak ob prvem ogledu še ne morem biti kritična, niti ne morem na glas izraziti mnenja, ki bi bilo vsak kolikor toliko v redu predstavljeno, kajti vame se je vrnila tista deklica, ki je s široko razširjenimi očmi sedela pred televizijo in prvič v življenju gledala uprizoritev knjig, ki so ji pomenile tako veliko. Lahko bi govorila o vsem, kar mi je všeč, pa bom namesto tega prilepila link do Pepija, ki je o tej temi napisal odličen in tudi nekoliko kritičen zapis, ki ga priporočam v branje.

Naj bo dovolj za danes. Véliki možje in žene, ki so me zvlekli v svoje mojstrsko ubesedene svetove me čakajo, nekje v ozadju misli pa mi utripa današnji urnik in upam, da mi ob pol petih popoldne še ne bo zmanjkalo miselne energije, da se bom na vajah odrezala dovolj dobro.

  1. Študijske obveznosti pač, ki pa so mi kljub vsemu v užitek. []
  2. ki so, ko se povaljajo v blatni plundri, kar naenkrat nekoliko manj mitsko in deviško izgledajoča []
  3. to sem izvedela kasneje in ne direktno od nje []
  4. če pa do tega pride naknadno, pa po navadi tudi fizično pobegnem []
  5. čeprav je že tako ali tako ni veliko, ker namreč nimam facebooka in kaj jaz vem česa vsega še, kar naj bi bilo ohinsploh praktično in naj bi olajšalo moje odnose s soljudmi []
  6. ne, da prvič in drugič ni segla vame, le zmanjkalo mi je tiste butaste omejujoče dimenzije, zaradi katere zanemarjam nešteto avtorjev []
  7. poudarek na drugem delu smeri, vsaj kar se mene tiče []
  8. od mene je namreč podedovala navdušenje nad fantazijskim svetom Tolikena []
  • Share/Bookmark

Fotografije iz škatle

Star gospod stoji na železniški postaji, njegov pogled je zmeden in begajoč. Nekaj je krhkega na načinu, kako se premika in kako njegove oči drsijo po elementih sveta, ki ga ne pozna več. Nekaj še bolj krhkega pa je na osornosti, s katero je ozlajšana njegova interakcija z vsemi temi neznanimi ljudmi. Njegova sključena postava, palica, ki mu bunglja s komolca in način, kako z obema rokama stiska čepico ob prsi ga postavljajo v čas, ko so bile stvari veliko bolj preproste. Nekje v ozadju njegovega spomina se vrti prizor, ko je prvič zagledal svojo ženo, kako je stopala z vlaka. Tistega pravega vlaka, ne teh brezdušnih pošasti, ki se zdaj imenujejo vlaki. In spomni se, kako je njeno zapestje omahnilo na način, ki mu je prvič prinesel solze v oči. Vse je bilo lažje, ko je lahko stisnil njeno roko. Zdaj pa mu roko greje kapa in svet mimo njega beži in ni čutiti, da bi bil sploh še resničen.
Na poti s tresočimi rokami od mladega, življenja naveličanega dekleta kupi dišečo rumeno rožo. Tako, kot bi bila všeč njej.

Dolgolasec se spušča po stopnicah in njegove misli so polne stvari, ki jih je bil slišal, nekje pa trka tudi strah, da jih bo do naslednjega dne v glavi ostalo bore malo. A misli se kmalu usmerijo na znan obraz, na znan pogled, na znan, nekoliko nepravilen nasmeh ter na mahajočo dlan. Zgodi se objem in tisti vajeni, rutinski dotik ustnic in drobna dlan se skrije v njegovo. Med požirki piva se izgublja zvonek smeh in blazinice na prstih tiste male dlani drsijo po njegovi roki. Pojavi se še ena šala in dva para oči se med sabo opazujeta med smehom. Utrne se misel in želja po trajanju, in zavedanje, da se je le-to pravzaprav že začelo. Ker je vse skupaj drugačno. Ker sta skupaj drugačna od ostalih.

Na spomeniku sedita dva skoraj adolescentna otroka in mimoidoči ju opazujejo z zgražanjem. Njuna pogleda sta usmerjena v skoraj mrtvega goloba, ki si je bil pred tem zlomil krilo, zdaj pa z okončinami nemočno opleta okrog sebe in upa na rešitev ali vsaj odrešitev. Nič od tega ne pride, zgolj dva otroka se iskreno smejita njegovim obupanim poskusom vzleta. Mimoidočim pa dokazujeta tisto prvinsko izprijenost, zaradi katere nihče izmed njih na otroke ne bo gledal kot na v izhodišču nedolžna bitja. Ker se bo sam spomnil na tisto, čemur bi sedaj lahko rekel zlo. Ki je bila prisotno, dokler ni bil poučen o tem, kaj se sme in o tem, kaj se zaničuje.

Prsta na zgubani dlani se oklepajo drobni prstki in modre oči opazujejo mimoidoči svet. Starka in otrok obstaneta vsak v sebi lastnem brezčasju, medtem ko postave drsijo mimo njiju in se nasmihata eden drugemu, ker je smešno, kako se eden izmed njiju čudi, drugi pa se izgublja. Toda preprostost, s katero sta prežeta oba nasmeha, ju povezuje z vezjo, ki je ni mogoče ustvariti umetno in ki v nekem trenutku, ko eden izmed njiju stopi v čas, izgine za vedno. Le še padajoče listje, padajoč sneg, rastoča trava in šumenje reke bodo znali priklicati spomin na trenutke, ko je bil čas zgolj beseda in so trenutki znali trajati večno.

Po pločniku je moč slišati klikanje čevljev z visokimi petami, ko skoraj boleče urejena ženska hiti v službo, na še višje mesto na hirearhični lestvici kot ga je imela prejšnji dan. Oči marsikaterega mimoidočega in mimoidoče se znajdejo na njej, nekatere iz občudovanja, mnogo več pa iz zavisti. Moč, ki jo izražajo njene kretnje je skoraj strašljiva. Mrazeče je tudi dejstvo, kako se pogovarja. Kako ukazuje. Kot bi ji bila aristokracija, večvrednost vbrizgana v kri ob rojstvu. Malokdaj pa se zaveda trenutkov, ko se v kopalnici, daleč stran od oči sesede na tla in ji lica zalijejo solze. Ko za njo pridejo vsi tisti zlomljeni pogledi, ki jih je povzročila s svojim ledenim zidom, ki je od nekdaj branil njeno živalsko gonjo za zvezdami. A mejkap se hitro popravi in ven odkoraka s tisto zacementirano masko na obrazu in zlomi še en pogled in pohodi še ene sanje več.

V knjižnici se sključena postava sklanja nad skoraj bizarno debelo knjigo in išče. Nekoliko zaničujoče se ozre na mularijo, ki ob vhodu zganja kraval in olajšano spusti pogled nazaj na nepregledno množico besed, ko obtožujoči pogledi za mladino postanejo preveč moteči in se umaknejo. Mnogo besed je bilo prebranih, mnogo modrosti odkritih, mnogo pomenov razbitih na koščke. A vendar, kaj če nekje obstaja tista alfa in omega, beseda vseh besed, stavek vseh stavkov, misel vseh misli? Oči begajo in so lačne in se prenažirajo z vsem, kar so govorili in počeli modri ljudje. Le da ti po prenažiranju s hrano ostane občutek slabosti, po prenažiranju z modrostjo pa ti ostane sladkast občutek v ustih in tisti majhen delček sreče, ki zapolni še eno mesto v mozaiku. Postava se dvigne s stola in knjigo z značilnim pokom zapre, kajti njena duša je še za en dan nasitena in spanec bo prišel kot nagrada, ne zgolj kot zadovoljitev potrebe.

Pod nebom, kjer zaradi pretiranega osvetljevanja kraljuje zgolj prgišče zvezd, se eden na drugega opirajoča opotekata dva adolescenta – dekle in fant. Njune misli so zamegljene z omamo alkohola in neke neznane substance, ki ju je oba naredila veliko bolj pogumna. Njune roke se komaj zadržujejo, da ne bi kar na cesti začele slačiti oblek, a njune oči se sramežljivo izogibajo tistemu trenutku, ki ga oba komaj čakata, opogumljena s tistim, kar ju je vrglo iz običajne persone. Morda se v to ne bi hotela spuščati, če bi vedela, da bosta tisto noč zaplodila otroka. Morda bi bilo bolje preživeti fazo sramežjlivih pogledov, zardevajočih lic in tresočih se kolen, brez bližnjic. Motna pogleda se srečata in rdečica je še vedno prisotna in kolena se še vedno tresejo. A spomin na tiste male, neprecenljive trenutke bo do jutra zbledel, ostalo bo le še težko breme in krivda, ki jo bo skoraj nemogoče izprati.

Dežne kaplje se pričnejo spuščati na glave hitečih ljudi in drobencljanje postane še bolj mrgoleče. Pričnejo se razpirati prvi dežniki, nekateri nad glave dvigajo časopise, aktovke, torbe, nakupovalne vrečke. Dežne kaplje so težke in s precejšnjo silo udarjajo ob vse, kar jim pride na pot. In nekje sredi tega vrveža stoji majhna postava s kitkami in se smeji vsem kletvicam, paniki in mrgolenju. Roke razširi in se ne meni za začudene in zgražajoče poglede, ko se ustavi daleč stran od strehe, čeprav bi lahko bila na suhem. Obraz dvigne in pusti, da ji voda drsi po licih, po laseh, po vratu. In tisti prisiljeni red kar naenkrat postane kaos, a misli se zbistrijo in asociacije se vrtinčnijo. Pod streho se kasneje umakne zgolj zato, da lahko v beležko zapiše svoj tok misli.

  • Share/Bookmark

O trenutkih

Strmenje v razgaljene tilnike ljudi pred menoj sem ter tja prekine kak stavek ali beseda, zaradi katere vsi pogledamo navzgor. Besede se kljub usmerjenosti mojega pogleda v vse kaj drugega kot govorca vrtinčijo v mojih mislih in se upajoče usedajo v tiste proste špranje mojih možganov – nekatere morda tam ostanejo še dlje kot zgolj do naslednjega dne. V nosnice mi udari sladkoben vonj črnila v kemičnem svinčniku, ko naredim z njim nekaj potegov po papirju. Črke plešejo pred mano in njihov ples me omami, me odpelje stran od dogajanja in me potegne v tisto sladko omamo ljubljenja besede z besedo. In vmesne intervencije pik in vejic.

V takih trenutkih nastane beseda ali dve ali tri in ko odmevanje mojih korakov po prazni cesti naposled pripelje do drugega doma, prsti srbijo. Mali računalniški zaslonček mi posveti v zenice in nekaj trenutkov pustim mislim, da prosto plavajo. O čem bom pisala danes? O sebi, o drugih? Včasih bi rada ubesedila stvari, ki jih nihče ne bi bral zaradi nerazumljivosti téme same – in tistim mislim pustim, da zorijo. Da rastejo. Da se širijo. Da postanejo nekaj, kar bo znalo zanetiti plamenček zanimanja v Drugem.

Na obisk pa pridejo tudi tiste male misli, tisti prebliski, ki v meni vzbudijo željo po razdajanju. Trenutki, ki jih želim deliti z drugimi. In takrat Nalivka piše o tistem, kar je zaenkrat zgolj njeno. Ubesedi tiste misli, ki se zdijo osamljene v želji, da najdejo dvojčice v mislih nekoga drugega. Trenutke, ki pa so vredni deljenja z drugimi, pa zavije v celofan in jih želi podariti svetu. Imejte, čudite se. Mislite. Razmišljajte.

Hipna jeza, ki je vzniknila ob zadnji besedi ob zavedanju, da ni veliko tistih, ki zgoraj omenjeno dejavnost prakticirajo redno, se je v nekem trenutku preobrnila v določeno stopnjo miru, ki ga v takih trenutkih, kot je ta, ne more več skaliti veliko stvari. Pretežno zaradi kratkosti in minljivosti trenutka samega, pretežno pa zaradi zadovoljstva, ki me napolnjuje. Praznina se vsaj za današnji večer zapolni z mislimi, z besedami, z znanjem, z védenjem. Tista neustavljiva lakota po več je bila danes potešena in človek kar naenkrat stopi korak bližje nadčloveku in se smeji lutkam, ki jih je moč videti tu in tam.

In slejkoprej se med neritmičnim udarjanjem blazinic na mojih prstih po tipkah pojavi vprašanje, če zgornje besede želim deliti z drugimi. So preveč osebne? Razkrivajo preveč mehke snovi znotraj lupine, ki jo stežka vzdržujem? So preveč nerazumljive? Preveč zapletene? Včasih se zgodi, da ima katero izmed vprašanj pritrdilni odgovor. In potem si premislim in s pospešenim srčnim utripom opazujem, kako se utripajoča črtica pomika in požira besede, ki so se nedavno rojevale. Se na tihem poslavljam od njih.

Včasih pa tvegam, dam delček sebe ven, na razstavo, v upanju, da bodo moje besede nekomu nekoč prinesle in prinašale tak ali drugačen užitek. Ali pomislek, zaradi katerega bo vsaj za trenutek stopil iz množice izložbenih lutk in na svet pogledal z lastnimi očmi. In misel na to, da se bo nekaj od tega mogoče zgodilo v urah, ki bodo sledile mojemu kliku na tisti modri gumb z napisom “Objavi”, me napolni z radostjo. Popolnoma mogoče je, da se ne bo zgodilo nič. Popolnoma mogoče je, da v nikomur izmed morebitnih bralcev s svojim pisanjem ne bom prižgala kake iskrice razumnosti. Lahko se zgodi nekaj obratnega in bom nadse priklicala ogenj, ki ga sama ne bom več mogla zaustaviti. Lahko se zgodi vse. Od tistega klika naprej bo vse ruleta.

A besede bodo ostale tam, kamor jih bom dala in nekdo se bo morda nekoč nasmehnil ali zamislil ob branju in to dejstvo mi da moč, da naslednjič zopet sedem za tipkovnico, prevzamem tisti alter-ego, ki se ima za Nalivko in pišem. In razdam delček sebe in se s tem počutim, kot da bom mogoče tisti delček dobila nazaj, obogaten1.

Pišem, torej sem Nalivka.

  1. egoizem much? []
  • Share/Bookmark

Instant modrosti

Ob današnji popularnosti takih in drugačnih new-agevskih teorij, naukov in gurujev se človek vpraša, kaj pravzaprav pomeni izničiti svoj ego. Kajti veliko je tistih, ki nosijo neke instantne napise na svojih telesih, instant modrosti v svojih glavah in razglašajo okrog instant prednosti verovanja, kulture in modrosti, ki jih niti ne razumejo, niti ne poznajo do mere, kjer bi bili upravičeni do prednosti, ki jih neko verovanje prinaša.

Kako človeku dopovedati, da hinduizem pravzaprav pomeni, da so kaste logična posledica nauka o reinkarnaciji? Kajti pravi hinduist reinkarnacije ne jemlje kot neskončno priložnosti, ampak neskončno preizkušenj. Kako zahodnjak dojema reinkarnacijo? Kot neskončno priložnosti, ki jih lahko znova in znova zavrže – ker vedno pride še ena. Vse skupaj pa spominja na srednješolca, ki domačo nalogo vedno prelaga na zadnji trenutek, dokler naposled ob zavedanju, da mu zmanjkuje časa sam sebi obljubi, da jo bo pa jutri res naredil. Samsara1 se vrti v neskončnost in ni važno, kaj počnem sedaj, ker pride še eno življenje. Tudi lastne navezanosti na življenje, to življenje samo se tak človek ne uspe znebiti do dovoljšne mere, da bi dojel modre besede Krišne, ki tako rojevanje kot tudi smrt dojema kot nekaj nujnega in zato smrt pomeni zgolj novo rojstvo nekje drugje, v drugačni obliki. Za zahodnjaško dušo je potreben zelo velik preskok, da tega dejstva ne dojame zgolj na razumski, temveč tudi na čustveni ravni, ki je konec koncev osnova vsakega verovanja.

Pravzaprav preziram tiste instantno zgenerirane kvazi ege, ki temeljijo na nepoznavanju kulture, katere sestavine kombinirajo v lastno življenje – pri tem pa spominjajo na nek lik iz nekega bedastega filma, ki je imel okrog vratu obešenih nešteto simbolov in s tem dokazoval pripadnost nešteto veram, podložnost nešteto bogovom po principu Pascalove stave2. Tako ljudje, katerih življenje ne deluje po principu odrekanja, prakticirajo jogo, ne da bi se zavedali, da v sanskrtu beseda yoga pomeni disciplino.3 Telovadba je le majhen del celotnega asketskega načina življenja, ki naj bi prišel v paketu skupaj z jogo4. Ali pa ljudje, ki meditirajo, ne vedoči, katere vrste meditacije se pravzaprav lotevajo. Ne vedoči, da obstaja nešteto sekt, verovanj in naukov, ki meditacijo interpretirajo drugače in da zgolj sedenje z zaprtimi očmi še ne pomeni meditacije. Poznam nešteto Slovencev, ki se gredo hinduizem, a na koncu v nedeljo še vedno sedejo k goveji pečenki pri svoji stari mami.

Sram me je bilo, ko sem nekoč v Franciji na neki brezvezni obmorski stojnici kupila neko torbo z napisom v sanskrtu5, ker je bilo to takrat pač kul. In ob samem dejanju niti nisem čutila sramu, sram je prišel leto kasneje, ko sem sredi Španije zatavala v neko trgovino, v kateri so delali Indijci in mi povedali, da na torbi pravzaprav nosim neke molitve neke indijske sekte, za katero sem prvič slišala. Takrat sem torbo prestavila v najtemnejši kot svoje omare in še vedno se počutim bedasto, kadar njeno obličje po kakem naključju zatava pred moje oči. A bila je dobra lekcija in tudi sram počasi izginja z zavedanjem, da teh stvari ne jemljem več lahkotno.

Spominjam se dni, ko sta bili moderni japonska in kitajska kultura. Saj vsi poznamo tiste množice tatujev, izpisanih v kitajskih pismenkah6, yin-yang obeske in podobne traparije, ki so takrat polnile police trgovin s ceneno kitajsko robo. Ali pa ljudi, ki okrog vratu nosijo okrog obrnjene križe in navzdol usmerjene pentagrame, pa ne vedo ničesar o satanizmu ali čaščenju Satana, razen nekaj na hitro spisanih besedil nekih levih bendov, ki se namesto na dobro glasbo raje osredotočajo na lasten kult. (Užaljeni metalci pa gredo lahko tokrat ob mojih besedah raje na pivo kritizirat neko blogergko, ki pljuva čez njihov najljubšnejši bend namesto organiziranja nekih množičnih čustvenih izbruhov na mojem spletnem mestu, ki smo jim bili priča pred kratkim.)

Včasih takole vidim kako hipsterko, ki v istem dahu navdušeno razlaga, kako jo je potegnil budizem in kako ji je njena učiteljica teh naukov popolnoma spremenila življenje, hkrati pa doda še, kako si želi tega in onega in da se ne more upreti tistim čeveljcem, ki jih je videla v soboto na svojem tedenskem sprehodu po Meki potrošništva brez vsakršne sledi obžalovanja v glasu. Osvoboditev od želja, ki obvladujejo njeno življenje? Izstop iz samsare? Ah, kje pa, zgolj še ena modna muha gospodičnice, ki bo ob naslednjem zatreskanju v mormona pričela okrog vratu ponovno nosit križ, ki ji ga je njena babica z zadnjo penzijo kupila za krst v upanju, da bo otrok v življenju našel “pravo pot”.

Poznam ljudi, ki so prepričani, da vse vere učijo eno. Da ima vsaka vera svoj namen, a da je vrhovni cilj vseh dobro življenje. Ne morem, da ob tem ne bi pomislila na znameniti predmet devetletke, Državljanska vzgoja in etika, v katerem je večina moje generacije najbrž pustila svoje razmišljanje v smeri etičnega in v smeri verstev, od tam pa odnesla zgolj puhlice, ki jih diplomirani pedagogi trpajo v precenjene učbenike za instantni predmet, v katerem je vse narobe: od tega, da se v istem dahu razlaga slovensko himno in budizem, do tega, da hkrati uči “osnove etike”7 in delovanje “demokracije”. Kar pa je najbolj zgrešeno pri zgoraj omenjeni trditvi je to, da niti ne drži, tako da katerakoli interpretacija pristane na kupu hitroparilnih stavkov, ki jih človek nevede izreka vsak dan. Kajti religija v veliki meri pomeni tudi kulturo. Način življenja. Ki pa se na različnih delih sveta drastično razlikuje. Zakaj je za nekatera inuitska plemena nekaj popolnoma običajnega, da starce prepustijo vremenskim razmeram in gotovi smrti, pri nas pa je to nekaj popolnoma nepojemljivega? Tu je tista drastična razlika, ki jo je v enem življenju skoraj nemogoče preseči.

Ob tem pisanju in razmišljanju pa se nekje globoko v meni vedno bolj razplamenteva gnus ob zavedanju, da je tudi veroizpoved postala zgolj še ena modna muha. Lani smo imeli yin-yang, letos imamo Indijo, kaj bomo imeli jutri?

Seveda pa upam, da se morebitni bralec zaveda, da tu ne govorim o tistih, katerih volja, razum in mišljenje dopuščajo prestop v drugo vero. V drugačno razmišljanje. Dokončno spreobrnitev, dokončno izničenje lastnega ega, ki ga učijo nekateri nauki daljnega vzhoda – brez potlačitev. Izobraževanje v smeri kulture, ki jo sprejemajo. Poznavanje kulture, filozofije in mišljenja, ki jih vse vzamejo za svoje. Ne zaradi neke mode, ampak zaradi globoke fascinacije, ne zaradi Pascalove stave, ampak zaradi osebnih prepričanj, s katerimi se ena vera bolj sklada kot druga. Dokončno odločitev.

Tudi ne govorim o tistih, katerih fascinacija z drugimi kulturami hkrati pomeni tudi distanco, s katere jo je moč še bolj natančno preučevati. Brez neke čustvene vpletenosti, prisotna je zgolj tista primarna vedoželjnost. Ker, ne boste verjeli, dejansko obstajajo ljudje, ki tekoče znajo sanskrt, berejo Mahabharato v originalu in ne čutijo potrebe, ta bi to izrazili navzven z nekim hitroparilnim tatujem. Katerega hitroparilnost je seveda zgolj metafora, kajti ravno njegova trajnost ponavadi pomeni možnost obžalovanja.

A Evropa ostaja Evropa in ljudje tu ostajamo vedno enaki; z lačnim egom, z željo po pripadnosti, ki jo želimo izpolniti na tak ali drugačen način. Se ne zavedamo, da instantno, hitro skrivanje lastnega ega tega ne izniči, le potlači. Nekateri iščemo rešitev na razumskem nivoju, na nivoju, v katerem sledimo evoluciji. Zavržemo instantne nauke in se posmehujemo žrtvam le-teh in stopamo po trnovi poti do nadčloveka.

Nekateri pa raje izberejo življenje lutk in prakticirajo jogo, budizem, mimogrede še malo hinduizma, okrog vratu pa jim visijo trinketi iz različnih koncev sveta, vsi narejeni na Kitajskem. Iz rok ljudi, ki ne poznajo tega, kar delajo v roke ljudi, ki ne vedo, kaj to pravzaprav pomeni. In krog se sklene, še ena generacija ljudi pa se izgubi, ne da bi vsaj malo pomislili na tisto bazično vprašanje, ki bi se moglo pojaviti v vsakem, ki veruje: Zakaj?

  1. krog življenja []
  2. Verjamem v Boga, ker je zame “boljša stava”, če verjamem, kot če ne. []
  3. jezikoslovci naj me na tem mestu popravijo, če se slučajno motim :) []
  4. če obstaja kje kdo, ki o tem ve več kot jaz, se opravičujem, če navajam napačna dejstva – a zaenkrat so ta do mene prišla po dokaj zanesljivih virih []
  5. ki ga niti nisem znala prebrati []
  6. katerih lastniki se najbrž danes počutijo kar bedasto []
  7. pri čemer po možnosti še zamenjuje pojma etike in morale []
  • Share/Bookmark

O željah

Tiste male kosmate zverinice, ki se vedno skrivajo nekje med gubami Nalivkinih oblek, rade šepetajo. Stvari, ki jih moj ego nikoli ne bi priznal oziroma bi jih, s tistim nasmehom, za katerim naj bi se skrival upravičljiv ali pa vsaj pomilovanja vreden razlog. A hvalabogu sem edina, ki lahko bitjeca sliši in včasih se jim zgolj smehljam, ker vem, da sem takrat dovolj močna, da svoj ego ločim od njihovega, da uspem tisto skupino zverinic, za katere nočem, da so del mene, preprosto pregnati z dovolj vztrajno željo po tem, kar bi rada bila. A ni vedno tako.

Vsak človek ima načela, po katerih živi. Tista majhna pravilca, ki jih ne krši ali pa jih krši izjemoma1 in zaradi katerih se njegov svet zdi urejen. Dovolj urejen, da se človekov um lahko posveča drugim stvarem kot zgolj preživetju, zgolj nagonskemu hlastanju po sledi nevarnosti. In obstajajo načela, zaradi katerih ta pravilca obstajajo. Tukaj ne govorim o moralnosti, tu govorim o tistem, kar vodi naše delovanje, o vzroku zanj. O tistem končnem smotru, ki ga želimo v življenju doseči2 – seveda ne v aristotelskem smislu, kajti vem, da nas le peščica pozna tisti pravi, najvišji užitek3.

In moja pravila obstajajo zato, ker znam na svet, nase in na ljudi okrog sebe gledati z obsojajočim, kritičnim pogledom. Tista občasna jeza nad ignoranco večine ljudi, nad otopelostjo in nad robotskim premikanjem sem in tja ter brezrazumnemu sledenju temu in onemu guruju se izraža v še večji kritičnosti do same sebe. Če ostali niso, moram vsaj sama poskušati delovati razumno. Vsaj sama se moram truditi, da bom lahko nekoč postala oseba, ki si želim biti. Tisti občasni prebliski plehkosti žal ne spadajo v to kategorijo. In tisti občasni prebliski šibkosti tudi ne. Trenutki, v katerih so moje  misli preobremenjene in ko je razumska moč posrkana iz mene do meje, ko nevede in nehote blizu spustim tiste najbolj zoprne živalice, ki bi jih načeloma rada držala čim dlje od sebe.

In njihov šepet je mamljiv. Kako lahko bi bilo storiti to in ono, brez razmisleka, brez obsojanja, ki bi sledilo, ako bi vklopila nazaj razum. Kako lahko bi bilo živeti v svetu, postati še ena izmed mravljic. Se naučiti hoditi, govoriti, kimati kot mravljica in blejati kot ovčka. Morda renčati kot zver? Vse je mogoče v tem svetu živali in tista mala bitjeca, ki jih vidim zgolj jaz, me neprestano opozarjajo na dejstvo, da nekje obstaja tista lažja pot. Pot, v kateri ni odrekanja in v kateri za tisti pravi užitek ni treba zavračati družbe, čakati pred predavalnicami, čakati na ljudi, ki so vredni naziva “skoraj nadčlovek”, da bi lahko z njimi izrekla tistih nekaj besed. Ne bi bilo lažje predajati se opoju vsega, kar bi pogoltnilo razumskost in naredilo življenje preprostejše? Kar bi zakamufliralo tisto primarno željo po spraševanju, ki v meni še ni ugasnila in naredilo iz mene tisto osebo, ki zna slediti. Ki zna plavati s tokom. Odpirati usta sinhrono z ostalimi ribami.

In ko tako razmišljam z občutkom krivde, ki mi počasi leze na ramena, me njegova prisotnost spomni na tiste noči, v katerih se razum v meni razplamenti in v katerih me srbijo prsti in me srbijo oči, če tisti dan nisem naredila nečesa, kar bi vsaj malo potešilo mojo željo po védenju. In tisti dolg seznam knjig, ki jih še nisem prebrala se mi ovija okrog grla in me duši in od nekod prileze tista samoobtožujoča živalica in mi šepeta na uho: “Nisi rekla, da zmoreš? Da to hočeš? Kaj vraga potem počneš?” In moji prsti tresoči zakrivajo resnico, dokler ne vznikne tista primarna želja, tisti neizbežen ukaz razuma in dejstvo, da sem kljub vsemu boljša od tega. Da znam biti.

Takrat si na nočno omarico postavim knjigo in zaspim z mislijo, na kateri strani sem ostala. In spanec pride, izpolnjujoče sede na moja ramena in ko padem v tisto temno tekočino, me mir napolni s tisto pravo srečo, za katero čutim, da me izpolnjuje. In vse tiste živalice odženem čim dlje stran od sebe, da jih še dolgo ne bo več nazaj. Takrat se lahko soočim s svetom in se lahko pogovarjam s tujci in tudi ponoči lahko hodim sama. Ker obstaja tisto zavedanje, da je to, kar počnem, čemur predajam sebe, svoj um, svoj čas in tubit, tisto, kar hočem, ne tisto, v kar bi bila prisiljena.

In besede mi še lažje drsijo s konic prstov, ker vem, da Nalivkinega obraza ni mogoče prepoznati sredi ceste in pokazati nanj s prstom in vpiti: “Poglejte, to je tista, ki včasih ni dovolj močna, da bi sledila sama sebi!” Čeprav naj bi bil ta kraj kraj razuma in kraj, kjer bi ljudem dajala naprej to svoje védenje. A vedno bolj postaja Nalivkin kraj in navsezadnje to ni nič slabega. Pa vendar – ta zapis končam z majhno iskrico upanja, da bom naslednjič lahko svoj ego spravila iz centra svojih misli in pisala za druge, ne zase.

  1. in izjema večinoma potrjuje pravilo – tega ne govorim zgolj kot puhlico, ki je ne bi razumela, ampak za tem stojim z argumenti, za katere se mi ne zdi, da bi spadali v ta prispevek []
  2. ali ga vsaj najti []
  3. študenti filozofije vedo, o čem govorim, drugi pa tako ali tako ne bi razumeli []
  • Share/Bookmark

Vitrine

Naslednji zapis je bil spisan v stanju zamaknjenosti in omame1, avtorica pa morebitnega bralca opozarja na nevarnost zgolj asociativno in metaforično povezanih misli tam, kjer bi se moral nahajati lično urejen prispevek.

Ljudje zelo radi zapiramo svet v vitrine. Veliko lažje je namreč gledati na stvar z distance. Veliko lažje je ne biti vpleten v svet, ki nas obroža. Poveličevanje objektivnosti postane zapiranje vsega zunanjega za stekla, vedno znova in znova, dokler se človek ne znajde sam v neprehodnem akvariju sveta, v katerem ni več dovoljeno stopiti na druge strani tisočev pleksi stekel, ki nas ločujejo od vsega, česar se je moč zares dotakniti.

Pa ne govorim o vseh klišejskih “ljudje smo ločeni eden od drugega” hitroparilnih naukov, govorim o dejanskem ločevanju človeka od resničnosti. Vse, kar rabimo vedeti, spoznati, ugotoviti, se skriva za steklenimi stenami, mi pa zgolj od daleč opazujemo in se čudimo in spoznavamo stvari, čeprav jih ne znamo otipati, ovohati, okusiti. Srečanje s tisto grobo realnostjo, katere vonj ni zgolj neka bleda sled parfuma, s solzami, ki niso polne samopomilovanja, ampakbežanja od nečesa, kar je razbilo tisto stekleno steno, ki človeka vedno ohranja navidez varnega. A steklene stene postajajo močnejše in tudi najhujši udarci počasi postajajo prešibki, da bi utegnili steno razbiti. Lahko jo zgolj napokajo in tako preprečijo bistvu njenega ujetnika, da bi na plano spustil svoj pravi jaz.

Še smrt zapiramo za vitrino in jo opazujemo zgolj od daleč. Umiranje je pomaknjeno nekam v sterilno okolje, kjer ni motenj, kjer so zgolj nešteti pari oči, ki opazujejo od daleč. Smrt tako postane nekaj mističnega, nekaj, kar lahko zgolj opazujemo, ne da bi se kadarkoli udeležili tistega zadnjega utripa srca, ki pa nam, realno, vsem pripada. Tisto prazavedanje lastne minljivosti in prastrah pred smrtjo, ki se ga slehernik zaveda, zbledita, kot bledi tista senca človeka, zaprta v akvarij. Beg postane beg v iskanje edinega, kar je moč začutiti na tisti prvinski način, a vse, kar človeku uspe je vrtanje takih in drugačnih lukenj in luknjic skozi pleksi steklo in medsebojno zbadanje z iglami, toda še kri, ki ob tem priteče iz sveže nastalih ran, je zapakirana v plastične vrečke. Postane franšiza. In smrt bližnjega kar naenkrat ni več tako zelo boleča, ko je bližnji oddaljen ravno toliko kot tisti tujec na drugi strani ceste.

Tako se dlan dotika dlani, a vedno s tisto vmesno prepreko in nagrobniki se zdijo manj zlovešči, če te od njih ločuje tisoče plasti pleksi stekel. Občutek hrapavega kamna na blazinicah prstov je le še daljni spomin, zasidran nekje v kolektivnem spominu, ki zaradi temnečih steklenih sten vedno bolj izumira. A na žalost to ne pomeni manj bolečine. Bolečina je še vedno prisotna, le da ni dlani ali ramena, ki bi trpečemu zares nudil podporo. Je le hladno pleksi steklo, po katerem konice prstov drsijo in se želijo spominjati dni, ko ni bilo preprek in ko človek okrog sebe ni videl zgolj izložbenih lutk in osladnih, cenenih filmov, s katerimi si ni mogoče olajšati muk.

A teh dni se današnji človek ne spominja več. Ker je bil rojen v sterilnem okolju in takoj naučen, kako postavljati steklene stene. Tisti primarni dotik postane greh, in še greh postane nekaj, kar je dosegljivo zgolj znotraj akvarija.

Svet se zreducira na to, kar je moč dokazati, kar je moč predvideti. Človekova realnost pa postane nevredna zaupanja. Občutki morajo biti uklenjeni za pleksi steklom, zaprti v lične škatlice, nadzorovani. Kajti podoba, ki pride na drugo stran, je vselej cenzurirana. Tiste majhne škatlice, v katere so zapakirani zadnji ostanki prvinskih občutkov in sledi, ki bi nam lahko pomagale najti sebe, pa se preprodajajo in odpirajo in gledajo, toda vse v nadzorovanem okolju, vse za stekli.

Kaj pa se zares dogaja znotraj sleherne steklene sobice, ve le vsak posameznik zase. Ker ven spuščamo zgolj to, kar želimo, da vidijo drugi. Izvzemši tiste velike eksplozije, zaradi katerih pleksi steklo razpoka in ven pricurlja kaka solza, pomešana s kapljo krvi. Ampak nič hudega, se ga da popraviti. In podoba zopet postane modificirana, cenzurirana. Človek pa se oddaljuje od živali, a hkrati tudi od nadčloveka. Tudi od samega sebe se oddaljuje, ko spomine in čustva pakira v tiste majhne plastične vrečke in jih zmrzuje, za hude čase. Ko bo steklo dokončno potemnelo in bo ostal človek zgolj sam s seboj.

Morda bi bilo takrat lažje najti tiste resnice, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Ko nihče ne vidi izven svoje kletke, ko postane možnost ekshibicionizma nična, takrat se lahko v celici začne dogajati tisto, kar človek je v svojem bistvu. Škoda samo, da tega nihče nikoli ne bo videl in o tem napisal kakšnega bolj optimističnega zapisa. Ker bo skrit za temnim steklom in se ukvarjal z lastnim prekipevajočim, do tistega trenutka zatiranim nenadzorljivim abosolutnim egom.

  1. ki ni posledica kakih opojnih sredstev []
  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »