O ljudeh, ki nimajo več sebe

Nekateri ljudje nimajo več sebe. Ne glede na to, kako kruto to zveni, sem vsakič znova fascinirana, kako se, v želji, da bi izstopali in bili opaženi, tlačijo v neke konvencije, hkrati pa imajo neverjetno potrebo po tem, da sleherni trenutek sebe in sleherni moment, ki bi bil zgolj njihov, tlačijo drugim pred nos v poskusu, da bi bili sposobni delček sebe deliti s svetom.

Biti izstopajoč pomeni zgolj še biti del konvencije. Bolj ali manj sprejete ali bolj ali manj znane. Biti izstopajoč ne pomeni več nadpovprečnosti, ampak drugačnost v smislu zgenerirane ustvarjalnosti, padanja v nek kalup. Izstopati v smislu da se najbolje prilegaš kalupu, ne da si sposoben pogledati izven njega. Pristno ustvarjalnost se zaničuje, tlači in uničuje, ostaja pa le ukalupljen komformističen posameznik, ki ima občutek, kot da je drugačen, kot da je nekaj posebnega, hkrati pa se obnaša kot popolna kopija prototipa človeka, ki ni potencialno “nevaren”.

Rada bi izpostavila predvsem dva momenta, v katerem človek izgublja samega sebe in v katerih postaja lična kopija svojih predhodnikov in kot tak idealen prototip svojih naslednikov. Prvi je deljenje slehernega trenutka sebe s svetom, dokler meja med posameznikom in ostalimi postaja vedno bolj zabrisana, drugi pa je slepo sledenje smerokazom, ki človeka stlačijo znotraj nekih norm, ki jim je treba ustrezati, kljub temu, da nekatere izmed njih nimajo zveze z moralo ali poseganjem v svobodo drugega.

Problem z deljenjem sebe s svetom je ta, da ni zgolj dajanja, vedno je prisotna tudi neka določena količina sprejemanja. In obratno, seveda. Sprejemanje pa zna biti precej nevarno, kjer brez razumskega premisleka človek avtomatično sprejema norme in pravila, ki jih sam od sebe nikoli ne bi vzel za svoje, hkrati pa plačuje davek tistih delčkov sebe, ki naj bi pripadali zgolj posamezniku. Tako mnenje ne postane mnenje zgolj ene osebe, ampak mnenje “naših” in mnenje “njihovih”, slehernik pa čuti potrebo po tem, da se pridruži skupini, namesto da bi do lastnih mnenj prišel po poti, ki mu jo nareka njegov razum. Sama pa sem še vedno pristaš ratia in tega, da človek nikoli ne bi smel reči “mi mislimo“, ampak vedno zgolj “jaz mislim“. A se je treba predalčkati, treba se je deliti na kategorije, na smeri, na veje. Čeprav ni ničesar, čemur bi se dokončno dalo določiti vplive in posledice, kajti vse je med seboj prepleteno na način, da se ne da določiti centra ali smeri poteka. Tako dogodkov kot tudi razpoloženja.

Tu seveda niti približno ne govorim zgolj o političnem mnenju ali opredelitvi glede takih ali drugačnih vprašanj1, v mislih imam temeljno človečnost slehernega človeka. Temeljno razliko med tabo in mano, med tem, kar sem in tem, kar si in razlogom, zakaj nisva enaka in zakaj nisva eno.

Manifestacija zgoraj opisanega dogajanja je vseprisotna. Obstajajo ljudje, ki svoje najintimnejše trenutke delijo s svetom in si tako puščajo zelo majhen prostor, v katerega ni moč stopiti in ga preurediti – ali pa še te malenkosti ne. Od tu izhaja dejstvo, da redkokateri človek še zna biti sam. Tu se ponavlja moja že neštetokrat izrečena hvalnica introvertom, ki smo tega sposobni in žalostinka tistim, ki to lastnost dojemajo kot neko nepravilnost, ne zgolj kot lastnost – kar v svoji osnovi pravzaprav je.

Moment deljenja sebe s svetom pa se ne konča vedno z obojestransko interakcijo. Kot primer bi lahko podala družabna omrežja, na katerih je moč videti skoraj patetične krike posameznikov skupnosti2, ki pa se ne konča vedno v jemanju nečesa tega, kar človek da iz sebe nazaj. Tu se pojavi potreba po jemanju, potreba po ne zgolj dajanju, kar stvar konec koncev, bolj kot postaja pogosta in se bliža obupu, tudi postaja. Zato se socialno omrežje izkaže kot dobro orodje za brskanje in iskanje nekih malih momentov, ki jih na hiter pogled ni mogoče zaznati, podrobno preučevanje sleherne aktivnosti nekoga pa bi jih morda znalo razkriti. In hlastanje po teh malih biserih ranljivosti drugega je zgolj želja po zapolnjevanju praznega prostora v samem sebi.

Seveda temu nočem takoj pripeti negativnega podtona, saj se mi to samo po sebi, v kolikor nima škodovanja za rezultat, ne zdi nič slabega. Zapolnjevanje se lahko skriva tudi na strani skoraj obsedenega zbiranja podatkov o glasbenem idolu ali obsesivnemu branju sleherne napisane besede najljubšega avtorja3, in negativen prizvok bi tovrstni obsedenosti lahko pritaknila šele, ko le-to postane zapolnjevanje lastnih najintimnejših prostorov z intimnostjo nekoga drugega. Točno to, kar počnejo ideologije4. Tudi se v slehernem človeku, ne glede na njegovo introvertiranost/ekstrovertiranost ali (ne)sposobnost lastnega razmisleka, skriva ta potreba po drugem, po deljenju sebe z drugim in jemanju od drugega. Meja, kje pa to postane nevarno, obsesivno, pa je zabrisana, prav tako kot se zabriše sama meja med mano in tabo, v kolikor gre stvar predaleč.

In tu se začne proces konstruiranja osebe že od njenega rojstva. Seveda se je potrebno naučiti komunikacije, družbenih pravil in norm, načina, na katerega se obrača vsakdan in podobnega, a hkrati se v mlade ume radi vtihotapijo starši ali stari starši, ki v njih vidijo možnost uresničevanja in realizacije lastnih razmišljanj, mnenj in delovanj, ki pa v večini nikoli niso zgolj njihova. Ta intimen proces deljenja med dvema tako zelo povezanima človekoma si tako neka mentaliteta izbere zgolj za prenos lastnega potenciala, kot virus se širi in pod seboj tepta vse ostalo, vključno s svobodo mišljenja človeka, ki je z njim napolnjen.

Tako dobimo idealen prototip človeka, ki mu v pogovoru z neko najbolj racionalnih oseb, kar jih poznam, pravim kar ovčka sledilka. Ovčke niti ni težko prepričati, da sledi, če je dovzetna za nekritično učenje, ki ji je vcepljano že od rojstva. Ovčka prav tako ne vrednoti, njena mnenja so površinska, neutemeljena. In veliko ljudi je srečnih v tem stanju ovčke sledilke in jih, da bi bilo stanje stabilno, družba konec koncev potrebuje. Vsaj v taki obliki, v kakršni obstaja danes. Mene bolj skrbijo tisti posamezniki, ki niso enaki, ki so bolj nadarjeni za razmislek, bolj cepljeni proti pikam na koncu povedi ali naukov in bolj sposobni dojemati stvari, tako kot so, ne take, kot želijo biti. A še ti, ne glede na svojo prirojeno odpornost, velikokrat postanejo sužnji večine, sužnji skupine in svoj intelekt držijo znotraj začrtanih meja, točno tam, kjer mora biti. In ga bodisi ne upajo, bodisi nočejo spuščati izven teh krhkih meja, kajti le tako lahko obdržijo sami sebe. Dati kaj svetu bi pomenilo žrtvovati se.

Nevarnost, ki jo opazujem že odkar sem pričela beležiti svoje opazke o zunanjem svetu, pa je v tem, da se človeku daje lažen občutek, da je drugačen. Drugačnost, nekoč tako zaničevana, zdaj postaja modna muha. Vsak si želi biti drugačen, vsak si želi izstopati na svoj način. Smešno je pravzaprav to, da ta tudi vedno bolj postaja usmerjen v neke ukalupljene ideje, med katerimi sicer lahko izbiraš, a so vse znotraj kalupa, znotraj čredice, znotraj večine. To sem prvič začela opažati v osnovni šoli, ko je bilo moderno biti drugačen, se oblačiti “drugače”, a zgolj do meje, dokler si imel cunje, kupljene v ti ali oni v tistem trenutku moderni trgovini. Torbo, ki je bila najnovejši model, poslikan tako ali drugače. Tisti, ki pa s(m)o svoje imetje prilagajali sebi  z barvanjem, risanjem, ustvarjanjem, pa nismo bili drugačni na pravi način, da bi bili sprejeti kot taki. Bili smo preveč drugačni, da bi bili lahko za svojo drugačnost vsaj puščeni pri miru. A je velikokrat sledila kruta kazen, ki jo bom zgolj namignila in jo prepustila domišljiji in osnovnošolskim spominom na hirearhične lestvice bralca. Sicer banalen primer, a vseeno je tu mogoče opaziti vzorec “Bodi drugačen, vendar zgolj v eno smer. V tisto pravo. V tisto, ki je zaukazana.”

Tako je zdaj moderno biti čudaški, s čudnimi nagnjenji, s čudnimi željami in čudnimi preferencami, a hkrati vsa ta “drugačnost” postane sprejeta tik za tem, ko je drugačna, vključi se v kulturo, kar razkrije, da je vedno imela ta potencial. Najprej se pojavi mini revolucija, potem pa ji sledi čredica ovčic, ki je sicer na začetku majhna5, potem pa se razraste in pogoltne vase vse okrog sebe. Tako so kar naenkrat vsi drugačni. Vse ženske si barvajo lase in se sproščeno pogovarjajo o seksu. Vsi moški začnejo nositi debela očala s črnim okvirjem in vsi otroci postanejo tako ali drugače nadarjeni. Če ne na drug način pa tako, da jim babice in dedki v Müllerju na božični razprodaji kupijo komplet “nauči se biti kreativen”, kljub temu, da ne premorejo niti kančka lastne ustvarjalnosti. Biti navaden, biti običajen na tem ali onem področju pomeni biti ničvreden. Kljub temu,  da v morju drugačnih izstopaš prav s svojo navadnostjo, ki, seveda, postane drugačnost, ko drugačnost postane nekaj običajnega.

Tako se ustvarjajo talenti, ki jih ni in zatirajo nadarjenosti, s katerimi se rodimo. Ker je lažje na verigi držati nekaj, kar si sam ustvaril kot nekaj, kar je divje, brsteče in nenadzorovano širi svoje neskončne vitice v vse smeri. Tako je moderno, da je vsak drugi otrok nadarjen za jezike, pisanje, slikanje in glasbo6, kljub temu, da bi bil morda neverjetno dober avtomehanik ali vodovodar.

Sama pa se najboj bojim tega, da se v svetu, polnem zombijev, znašla popolnoma sama, brez možnosti za debato, brez možnosti povezati se z nekom, katerega valovna dolžina sega izven vseh konvencij. Ko bodo tisti, ki so tu, odšli svoje poti.

Kaj ti pomagajo vsi robotki in vse ovčke, ko ostaneš eden izmed zadnjih ljudi na zemlji, ovčke in robotki pa prevzemajo podobo ljudi, v množici katerih ne znaš več najti človeka?

  1. na kar bi morebitni bralec zaradi trenutnega političnega dogajanja utegnil pomisliti []
  2. ki ostajajo zabeleženi za vedno in so kot taki tudi veliko bolj opazni []
  3. khm []
  4. a sama se trudim čim manj govoriti o njih, tu so zgolj kot konkretizacija zgoraj ne tako zelo konkretno opisanega procesa []
  5. in, kljub vsemu, še vedno čredica []
  6. pa še matematični genij je povrhu! []
  • Share/Bookmark

Instant modrosti

Ob današnji popularnosti takih in drugačnih new-agevskih teorij, naukov in gurujev se človek vpraša, kaj pravzaprav pomeni izničiti svoj ego. Kajti veliko je tistih, ki nosijo neke instantne napise na svojih telesih, instant modrosti v svojih glavah in razglašajo okrog instant prednosti verovanja, kulture in modrosti, ki jih niti ne razumejo, niti ne poznajo do mere, kjer bi bili upravičeni do prednosti, ki jih neko verovanje prinaša.

Kako človeku dopovedati, da hinduizem pravzaprav pomeni, da so kaste logična posledica nauka o reinkarnaciji? Kajti pravi hinduist reinkarnacije ne jemlje kot neskončno priložnosti, ampak neskončno preizkušenj. Kako zahodnjak dojema reinkarnacijo? Kot neskončno priložnosti, ki jih lahko znova in znova zavrže – ker vedno pride še ena. Vse skupaj pa spominja na srednješolca, ki domačo nalogo vedno prelaga na zadnji trenutek, dokler naposled ob zavedanju, da mu zmanjkuje časa sam sebi obljubi, da jo bo pa jutri res naredil. Samsara1 se vrti v neskončnost in ni važno, kaj počnem sedaj, ker pride še eno življenje. Tudi lastne navezanosti na življenje, to življenje samo se tak človek ne uspe znebiti do dovoljšne mere, da bi dojel modre besede Krišne, ki tako rojevanje kot tudi smrt dojema kot nekaj nujnega in zato smrt pomeni zgolj novo rojstvo nekje drugje, v drugačni obliki. Za zahodnjaško dušo je potreben zelo velik preskok, da tega dejstva ne dojame zgolj na razumski, temveč tudi na čustveni ravni, ki je konec koncev osnova vsakega verovanja.

Pravzaprav preziram tiste instantno zgenerirane kvazi ege, ki temeljijo na nepoznavanju kulture, katere sestavine kombinirajo v lastno življenje – pri tem pa spominjajo na nek lik iz nekega bedastega filma, ki je imel okrog vratu obešenih nešteto simbolov in s tem dokazoval pripadnost nešteto veram, podložnost nešteto bogovom po principu Pascalove stave2. Tako ljudje, katerih življenje ne deluje po principu odrekanja, prakticirajo jogo, ne da bi se zavedali, da v sanskrtu beseda yoga pomeni disciplino.3 Telovadba je le majhen del celotnega asketskega načina življenja, ki naj bi prišel v paketu skupaj z jogo4. Ali pa ljudje, ki meditirajo, ne vedoči, katere vrste meditacije se pravzaprav lotevajo. Ne vedoči, da obstaja nešteto sekt, verovanj in naukov, ki meditacijo interpretirajo drugače in da zgolj sedenje z zaprtimi očmi še ne pomeni meditacije. Poznam nešteto Slovencev, ki se gredo hinduizem, a na koncu v nedeljo še vedno sedejo k goveji pečenki pri svoji stari mami.

Sram me je bilo, ko sem nekoč v Franciji na neki brezvezni obmorski stojnici kupila neko torbo z napisom v sanskrtu5, ker je bilo to takrat pač kul. In ob samem dejanju niti nisem čutila sramu, sram je prišel leto kasneje, ko sem sredi Španije zatavala v neko trgovino, v kateri so delali Indijci in mi povedali, da na torbi pravzaprav nosim neke molitve neke indijske sekte, za katero sem prvič slišala. Takrat sem torbo prestavila v najtemnejši kot svoje omare in še vedno se počutim bedasto, kadar njeno obličje po kakem naključju zatava pred moje oči. A bila je dobra lekcija in tudi sram počasi izginja z zavedanjem, da teh stvari ne jemljem več lahkotno.

Spominjam se dni, ko sta bili moderni japonska in kitajska kultura. Saj vsi poznamo tiste množice tatujev, izpisanih v kitajskih pismenkah6, yin-yang obeske in podobne traparije, ki so takrat polnile police trgovin s ceneno kitajsko robo. Ali pa ljudi, ki okrog vratu nosijo okrog obrnjene križe in navzdol usmerjene pentagrame, pa ne vedo ničesar o satanizmu ali čaščenju Satana, razen nekaj na hitro spisanih besedil nekih levih bendov, ki se namesto na dobro glasbo raje osredotočajo na lasten kult. (Užaljeni metalci pa gredo lahko tokrat ob mojih besedah raje na pivo kritizirat neko blogergko, ki pljuva čez njihov najljubšnejši bend namesto organiziranja nekih množičnih čustvenih izbruhov na mojem spletnem mestu, ki smo jim bili priča pred kratkim.)

Včasih takole vidim kako hipsterko, ki v istem dahu navdušeno razlaga, kako jo je potegnil budizem in kako ji je njena učiteljica teh naukov popolnoma spremenila življenje, hkrati pa doda še, kako si želi tega in onega in da se ne more upreti tistim čeveljcem, ki jih je videla v soboto na svojem tedenskem sprehodu po Meki potrošništva brez vsakršne sledi obžalovanja v glasu. Osvoboditev od želja, ki obvladujejo njeno življenje? Izstop iz samsare? Ah, kje pa, zgolj še ena modna muha gospodičnice, ki bo ob naslednjem zatreskanju v mormona pričela okrog vratu ponovno nosit križ, ki ji ga je njena babica z zadnjo penzijo kupila za krst v upanju, da bo otrok v življenju našel “pravo pot”.

Poznam ljudi, ki so prepričani, da vse vere učijo eno. Da ima vsaka vera svoj namen, a da je vrhovni cilj vseh dobro življenje. Ne morem, da ob tem ne bi pomislila na znameniti predmet devetletke, Državljanska vzgoja in etika, v katerem je večina moje generacije najbrž pustila svoje razmišljanje v smeri etičnega in v smeri verstev, od tam pa odnesla zgolj puhlice, ki jih diplomirani pedagogi trpajo v precenjene učbenike za instantni predmet, v katerem je vse narobe: od tega, da se v istem dahu razlaga slovensko himno in budizem, do tega, da hkrati uči “osnove etike”7 in delovanje “demokracije”. Kar pa je najbolj zgrešeno pri zgoraj omenjeni trditvi je to, da niti ne drži, tako da katerakoli interpretacija pristane na kupu hitroparilnih stavkov, ki jih človek nevede izreka vsak dan. Kajti religija v veliki meri pomeni tudi kulturo. Način življenja. Ki pa se na različnih delih sveta drastično razlikuje. Zakaj je za nekatera inuitska plemena nekaj popolnoma običajnega, da starce prepustijo vremenskim razmeram in gotovi smrti, pri nas pa je to nekaj popolnoma nepojemljivega? Tu je tista drastična razlika, ki jo je v enem življenju skoraj nemogoče preseči.

Ob tem pisanju in razmišljanju pa se nekje globoko v meni vedno bolj razplamenteva gnus ob zavedanju, da je tudi veroizpoved postala zgolj še ena modna muha. Lani smo imeli yin-yang, letos imamo Indijo, kaj bomo imeli jutri?

Seveda pa upam, da se morebitni bralec zaveda, da tu ne govorim o tistih, katerih volja, razum in mišljenje dopuščajo prestop v drugo vero. V drugačno razmišljanje. Dokončno spreobrnitev, dokončno izničenje lastnega ega, ki ga učijo nekateri nauki daljnega vzhoda – brez potlačitev. Izobraževanje v smeri kulture, ki jo sprejemajo. Poznavanje kulture, filozofije in mišljenja, ki jih vse vzamejo za svoje. Ne zaradi neke mode, ampak zaradi globoke fascinacije, ne zaradi Pascalove stave, ampak zaradi osebnih prepričanj, s katerimi se ena vera bolj sklada kot druga. Dokončno odločitev.

Tudi ne govorim o tistih, katerih fascinacija z drugimi kulturami hkrati pomeni tudi distanco, s katere jo je moč še bolj natančno preučevati. Brez neke čustvene vpletenosti, prisotna je zgolj tista primarna vedoželjnost. Ker, ne boste verjeli, dejansko obstajajo ljudje, ki tekoče znajo sanskrt, berejo Mahabharato v originalu in ne čutijo potrebe, ta bi to izrazili navzven z nekim hitroparilnim tatujem. Katerega hitroparilnost je seveda zgolj metafora, kajti ravno njegova trajnost ponavadi pomeni možnost obžalovanja.

A Evropa ostaja Evropa in ljudje tu ostajamo vedno enaki; z lačnim egom, z željo po pripadnosti, ki jo želimo izpolniti na tak ali drugačen način. Se ne zavedamo, da instantno, hitro skrivanje lastnega ega tega ne izniči, le potlači. Nekateri iščemo rešitev na razumskem nivoju, na nivoju, v katerem sledimo evoluciji. Zavržemo instantne nauke in se posmehujemo žrtvam le-teh in stopamo po trnovi poti do nadčloveka.

Nekateri pa raje izberejo življenje lutk in prakticirajo jogo, budizem, mimogrede še malo hinduizma, okrog vratu pa jim visijo trinketi iz različnih koncev sveta, vsi narejeni na Kitajskem. Iz rok ljudi, ki ne poznajo tega, kar delajo v roke ljudi, ki ne vedo, kaj to pravzaprav pomeni. In krog se sklene, še ena generacija ljudi pa se izgubi, ne da bi vsaj malo pomislili na tisto bazično vprašanje, ki bi se moglo pojaviti v vsakem, ki veruje: Zakaj?

  1. krog življenja []
  2. Verjamem v Boga, ker je zame “boljša stava”, če verjamem, kot če ne. []
  3. jezikoslovci naj me na tem mestu popravijo, če se slučajno motim :) []
  4. če obstaja kje kdo, ki o tem ve več kot jaz, se opravičujem, če navajam napačna dejstva – a zaenkrat so ta do mene prišla po dokaj zanesljivih virih []
  5. ki ga niti nisem znala prebrati []
  6. katerih lastniki se najbrž danes počutijo kar bedasto []
  7. pri čemer po možnosti še zamenjuje pojma etike in morale []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Arto Paasilinna

Finski pisatelj s polnim imenom Arto Tapio Paasilinna1, rojen 20. aprila 1942 očara vsakega, ki njegovo delo dobi v branje. Iskreno povedano sem bila ob odkritju njegovega pisanja dokaj presenečena, kako znan je v bistvu med slovensko publiko2, glede na to, da se ne spomnim, da bi bil kdaj precej oglaševan in prej še nisem slišala kakih superlativov o njegovi komercialni uspešnosti. Kar seveda ne velja za njegovo pisanje – vsak, s komer sem govorila in ki je bral karkoli njegovega poroča skoraj enako izkušnjo, kot je moja – neverjetna zasvojenost z njegovimi literarnimi deli, izrazita slogovna edinstvenost in iskren, unikaten smisel za humor, ki bralca ob branju sili v nasmešek, včasih pa tudi neobvladljivo krohotanje. In hkrati prav zahrbtno3 spremenjen pogled na svet, v katerem živimo.

Ker članek sloveske Wikipedije o njem ni prav obširen, prilagam tudi povezavo do angleškega Wikipedia zapisa o njem in link do njegove uradne spletne strani.

Kljub njegovi naraščajoči popularnosti med slovensko publiko sem se s Paasilinno spoznala šele predlani, in sicer preko roditeljice. Od nekod je domov pritavala njej priporočena knjiga z zanimivim naslovom Očarljivi skupinski samomor. Zaradi bližajočih se izobraževalnih obveznosti sem bila prisiljena prebirati zgolj izpitno literaturo in je minilo kar nekaj časa, preden sem se uspela s knjigo zabubiti za svoje skoraj zacementirano mesto za kmečko pečjo s skodelico čaja in pričeti prebirati to svojevrstno mojstrovino. Po štirih urah, ko se je shladila tako kmečka peč kot tudi čaj4 sem knjigo zaprla in s sijočimi očmi, plavajoča v nekem popolnoma drugem vesolju, šla delat še eno skodelico čaja. Med kuhanjem je roditeljica opazila moje nekoliko odsotno obnašanje5, v kombinaciji s knjigo, ki sem ji jo vrnila, pa se je zgolj hudomušno nasmehnila: “Je dobra knjiga, ane?”

Že sam naslov knjige Očarljivi skupinski samomor6 nakazuje na izrazito edinstven humor, ki ga moje zahodnjaške literature vajene oči še niso brale. A tudi severnjaške razlike v humorju ne morejo razložiti tega, kako edinstveno Paasilina svoje like postavlja v kontekste, primerljive s situacijami premnogega slehernika današnje družbe in jim svet obrne na glavo s pomočjo humorja7, hkrati pa izpostavlja tiste majhne življenjske preprostosti, na katere človek dandanes enostavno pozabi. Čeprav so njegovi liki večinoma posebneži – tisti, na katere vedno gledamo s kritičnim očesom, tisti, za katere ne moremo razumeti, zakaj tako radostno doživljajo trenutke v življenju, ki navadnim smrtnikom ne pomenijo veliko. A njihove zgodbe so prikazane s perspektive, ki bralca prisili v to, da njegovo življenje kar naenkrat postane neobremenjeno z vsem, brez česar ne znamo več živeti. Do njegovih likov pa bralec lahko kar hitro razvije naklonjen, razumevajoč in hrepeneč odnos8.

Poleg Očarljivega skupinskega samomora mi je najbolj pri srcu Zajčje leto. Opisovanje zgodbe in poteka dogodkov se mi zdi skoraj nesmiselno, saj žal ne premorem tistega trpko-sladkega smisla za pripoved, ki ga Paasilina seveda mojstrsko obvlada. Tako da bom le-to prepustila knjigam, morebitnemu bralcu tega zapisa pa jih iskreno priporočam v branje. Garantirano je stanje zasvojenosti, v katerem bi človek kar še in še, še Paasilinninih likov, njegovega humorja, nenavadnih situacij. In hvalabogu je Paasilinnina naraščajoča popularnost uspela preseči dokaj ostro jezikovno mejo med finščino in slovenščino in je kot rezultat tega nastalo kar nekaj prevodov9. O njihovi kvaliteti žal ne morem podati komentarja, ker finščina ne spada med spekter jezikov, ki jih vsaj približno obvladam, ampak lahko povem, da je jezik tekoč in da je izkušnja ob branju podobna kot jo opisujejo bralci drugih narodov. Prevajateljica Jelka Ovaska Novak že od prvega zvesto prevaja njegova dela v slovenščino in je najbrž ena izmed redkih, ki obvladajo slovenščino in finščino, za povrhu pa še literarni prevod do te meje, da je na slovenskih policah danes moč najti nič manj kot osem Paasilinninih knjig, katerih prevod je njegovo hudomušnost bralcu predstavil na očarljiv način.

Rešitelj Surunen je menda prva knjiga, prevedena v slovenščino  ((v knjižnici, kjer si Nalivka izposoja knjige, je izdaja že precej obrabljena in se ji poznajo premnogokatere roke, skozi katere je potovala tekom svojega življenja)) in sicer leta 1989. Morda je dolga pavza v prevodih botrovala dejstvu, da knjiga od daleč ne izgleda atraktivna, Paasilina pa pri nas prej morda zaradi še ostrejše jezikovne meje med Slovenijo in Finsko ni bil priznan do mere, ki si jo zasluži. Zadnja leta pa intenzivno izhahajo njegovi prevodi, kar je kljub njegovi mednarodni uspešnosti precej fascinantno za Slovenijo in njeno literarno sfero. In kar me je najbolj presenetilo, je podatek, da sta od njegovih fikcijskih del v angleščino prevedena zgolj dva – Zajčje leto10 in Tuleči mlinar11 – ki je, mimogrede, meni tudi izredno pri srcu12.

Če bi lahko njegove knjige razvrstila po tem, katere imam najraje, bi Tulečemu mlinarju sledil Gozd obešenih lisic, takoj za petami pa bi sledil Župnikov zverinski služabnik. Dedu za petami in Srečni človek pa še čakata, da na moji (pre)dolgi to-read listi prideta na vrsto.

Kdor je uspel prebrati zgornjih nekaj besed, mu še enkrat na srce polagam edinstvenost Paasilinnine literature. Priporočam v branje vsem, ki bi jih utegnilo zanimati in čakam, trenutek, ko bom sama s hudomušnim nasmeškom lahko ljudem z zamišljeno-zadovoljnim pogledom rekla: “Je res dobra knjiga, ane?”

Viri: Wikipedija, COBISS, http://www.artopaasilinna.com/

  1. ki velja za enega največjih pisateljev svojega naroda in so Finci zasluženo ponosni nanj []
  2. zlasti v zadnjih nekaj letih, ko je izšlo kar precej prevodov []
  3. v dobrem smislu []
  4. za katerega sem ob branju kar hitro izgubila zanimanje []
  5. ki zame sicer ni nič kaj nenavadnega []
  6. ki je seveda najbolj “opazen” od vseh []
  7. tudi črnega []
  8. da bi morebitni bralec tega zapisa vedel, o čem govorim, mora nujno prebrati kaj njegovega []
  9. ki so, kot opažam, zadnje čase na voljo tudi v žepnih izdajah in jih je moč dobiti v skoraj vsaki knjigarni []
  10. prevedeno v The Year of the Hare []
  11. preveden v The Howling Miller []
  12. čeprav je res, da za nobeno do sedaj prebrano njegovo knjigo ne morem trditi, da mi ni pri srcu []
  • Share/Bookmark

O ljudeh, ki znajo zgolj govoriti

Sem in tja se po takem ali drugačnem naključju zapletem v pogovor z nekom, za katerega se izkaže, da se pogovora udeležuje le zato, da lahko čimvečkrat pride na vrsto in iz sebe meče verbalno smetje, ki pa se njemu zdi nekaj najboljšega, kar lahko sogovornik sploh sliši.

In je smešno, ker se človek počuti, kot da je vseeno, če bi medtem, ko on čaka na svojih nekaj trenutkov, sam s sabo razpravljal o seksualnem življenju njegove mame. Ker ne posluša, ker niti ne zna poslušati. Tisti bebavi pogled te spremlja skozi vse besede in ko končaš, v upanju, da si pogovoru dodal neko smoter, ali vsaj misel, ki bi premaknila tistega lenega hrčka v njegovi glavi, nadaljuje tam, kjer si ga prekinil. In verjamem, da najverjetneje to deluje, ako se srečata dva tovrstna človeka – ko se razideta imata namreč oba dober občutek, koliko stvari sta dala naprej, ni pa narejene neke prevelike škode, ker se nobeden izmed njiju ni pretirano posvečal govorjenju drugega. A ko se s takim človekom sreča nekdo, ki dejansko posluša in analizira to, kar mu sogovornik govori, pogovor kar naenkrat postane nočna mora. Za tistega, ki posluša, seveda. Ker je človeku v tem primeru težko dopovedati, kakšne nebuloze strelja, ne da bi z užalitvijo kvazi ega hkrati tudi izzval nek živalski, užaljen, samovšečen in zaničevalen odziv. Ker se njegov sluh prebudi šele ob replikah, ki napadejo direktno njega in njegove besede, kar je seveda logično, ker mu te skoraj ničvredne besede tako zelo veliko pomenijo. Refleksije, ki naj bi jo razumni sogovornik s tem vzbudil, pa od nikoder. Na dan pride razkrinkana zgolj tista pogoltna želja po izustevanju stvari o sebi in zgolj sebi, ali pa izustevanju nebuloz in samoobčudovanju ob tem. In tako se pač utapljaš v sladkorni peni, ki jo on strelja vate in si misliš svoje. Predvsem pa žaluješ za upanjem, da bi človeštvo  morda nekoč pokazalo kak kanček več razumnosti.

Ampak Nalivka se v takih pogovorih vedno večkrat (z)najde. Kaj bo vendar človek v taki situaciji naredil drugega kot se poskušal malo pozabavati? Včasih moje besede izpadejo nesramne, celo krute, ampak mi je dejansko smešno, ker take sogovornike znam zavohati že od daleč in imam svoj način, kako ravnati z njimi,  ako pride do interakcije. In dejansko mi to uspeva brez žaljivega odnosa do sogovornika.1 In potem, namesto da bi govorila z njimi, iz mojih ust letijo zgolj vprašanja. In nekaj časa je v redu, ker človeku daš občutek, da bo s tem nesmiselnim brbljanjem prišel skozi in da te s svojimi monologi dejansko zadovoljuje. A vprašanja slejkoprej začnejo postajati vedno bolj tricky, dokler se naposled z razočaranim, a zamišljenim izrazom na obrazu ne poslovi.2

In do te točke je stvar še v redu. Ker jaz v interakciji s poslušanja nezmožnimi ljudmi tisti dan odnesem neko mini zmago, oni pa mogoče odnesejo izkušnjo, ki jih nauči, da ob komunikaciji mogoče celo vklopijo tisti znameniti organ, ki naj bi nas evolucijsko ponesel daleč stran od ostalih puhastih bitij – in njegova podaljška, katerih dela nam pri strani štrlita iz glave3. In tudi, če se to ne zgodi, ni s tem nič narobe, vsaj na moji strani ne. Kvazi ego se zadovolji sam s sabo, zavedanje svoje napake pa izgine ali se zgolj potlači – v obeh primerih imam naslednjič zopet možnost, da poskusim.

Problem pa nastane, ko se človek sreča s skupino takih ljudi in ostane sam v množici sladkorne pene bruhajočih posameznikov, katerih kvazi egi pričnejo tvoriti monstroidno stvar, kateri zgolj en glas, ne gledena to, ali za njim stoji razumnež ali ne, ni več kos. Ali pa ko interakcija poteka z nekom, ki ima neko avtoritativno moč nad tabo in mu ob preveliki “predrznosti” ni težko te moči tudi uveljaviti.

Možgani in čaščeni cogito4 kar naenkrat postaneta ničvredna. Kaj naj razmišljujoči naredi ob mini porazu, ki nastane zaradi dejanja nekoga, ki (vsaj kratkoročno) lahko razumskost preseže z oblastjo ali številčnostjo? Ki lahko uveljavi kazen, ki ne potrebuje argumentov, ki ne potrebuje ničesar razen svojega vznemirjenega kvazi ega in zavedanja, da zgolj hirearhično stoji nad tabo?

V tem primeru se človek lahko zgolj grenko nasmehne svoji superiornosti na področju, ki ga dela najbolj človeškega.5 In gre in sede za računalnik in ritmično udarja po tipkah in upa, da bo iz njegovega mini poraza nekoč nastala velika zmaga. Ker včasih razumna beseda potrebuje ušesa6 in razum razumnežev, da lahko doseže neko večje dobro.

Morda nekoč celo utiša tiste, ki Nalivki žrejo živce.7

  1. Kaj si ob tem mislim, pa je popolnoma druga stvar. []
  2. In, mimogrede, na tem mestu gre zahvala Sokratu. Sokrat, car si. []
  3. In, ne boste verjeli, nista namenjena zgolj ozlajševanju in balanciranju očal. []
  4. =razum []
  5. Vsaj, če se držimo Aristotelove opredelitve človeka kot razumnega bitja – čeprav bi se tudi na tem mestu dalo debatirati. []
  6. v tem primeru oči []
  7. Bi napisala smajlija, ampak se mi nekako zdi, da ne spada v imidž mojega bloga. Toliko o egu… []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Astrid Lindgren

Ko sem bila še majhna1 in je bilo že od daleč razvidno, da imam rada knjige, sem za nek god ali rojstni dan2 dobila eno izmed najboljših daril, ki bi mi ga v tistem trenutku kdorkoli lahko dal. Dobila sem namreč tisto čudovito rdečo izdajo Pike Nogavičke s čudovitimi ilustracijami Marlenke Stupice, v prevodu Kristine Brenkove. Nekje pri dvajset sem nehala šteti, kolikokrat sem jo že prebrala in poznajo se ji že vse dogodivščine, ki sva jih doživeli skupaj. Sicer nimam veliko knjig, ker sta moja starša, ko sem bila mlajša, delila prepričanje, da so knjige predrage, da bi jih kar vsepovprek kupovali in da so knjižnjice super zadeva, ampak ko je šlo za legendarno knjigo, kot je Pika Nogavička, ni bilo dileme.

Tista  izdaja Pike nogavičke ima še vedno častno mesto na moji polici in sem ter tja jo odprem, preletim, prelistam. In kar mi je najbolj fascinantno je to, da je knjiga tako zelo večplastna. Mojstrsko pravljičarstvo je nekaj, česar so zmožni le redki posamezniki – Astrid Lindgren pa je bila mojstrica med mojstri te veščine. Neverjetno, kako je njeno pisanje polno aluzij in navezav na življenjske probleme, s katerimi se srečuje vsak človek. Neverjetno, kako preprostost njenega dojemanja sveta hkrati za sabo skriva kompleksnost razkrivanja določenih resnic odraslih, kot jih vidi otrok. In hkrati ponuja sliko tega, kar bi lahko bilo ponujeno kot rešitev, brez zafrustriranosti polnih odgovorov, ki jih je svet še kako prepoln.

Kar me na njenih delih najbolj fascinira, je to, da jih včasih berem in se nasmiham ob stvareh, ki jih v zgodbi kot otrok nisem razumela. Ali pa sem jih, samo na precej drugačen način, kot jih razumem danes. Najbrž bom, če jo bom v roke vzela čez trideset let, spet odkrila kako malenkost, ki mi bo priklicala nasmešek na obraz.

Zanimivo je, da pravzaprav sama v lasti poleg Pike Nogavičke nimam nobene  njene knjige. Sem imela projekt kupiti kako, a se mi je vedno zdelo, da ilustracije ali sam izgled knjige ni vreden avtorice. Je res, da tudi moje iskanje ni bilo preveč natančno, zato je popolnoma mogoče, da obstaja kje kakšna, ki bi mi bila všeč. Morda si jo še celo kdaj kupim.

Od njenih zgodb mi je bila vedno najljubša Brata Levjesrčna. To knjigo mi je posodila teta in spomnim se, da je trajalo leta, preden jo je dobila nazaj. Ne zato, ker bi jo pozabila vrniti, ampak ker sem jo vsakič, ko sem se spomnila, da ni moja, še enkrat prebrala, preden bi jo vrnila. Stvar se je ponavljala kar nekaj časa, dokler ob nekem generalnem čiščenju ni roditeljica popenila in knjige vrnila nazaj lastnici3, jaz pa je od takrat naprej nisem več brala. Pa bi jo prav rada kdaj, ker ustreza vsemu, kar je potrebno za dobro zgodbo. Večplastni liki, fantazijsko dogajanje, soočanje s težkimi situacijami. Poenostavljanje stvari, ki jih svet odraslih včasih po nepotrebnem tako zakomplicira.

Ronja, razbojniška hči mi je pred nekaj tedni ponovno priromala v roke, ko sem zgroženo ugotovila, da jo ima v lasti moja sestra, jaz pa o tem nisem vedela ničesar. Seveda je obvezno sledilo branje in spominjanje vsega fantaziranja, ki sem ga kot otrok doživljala ob branju. Kdo pa si ne bi želel postati hči razbojnika? Kdo si ne bi želel, da ob njegovem rojstvu v grad udari strela, ki ga preseka na pol? Kdo si ne bi želel živeti nekje daleč stran od dolgočasne vsakdanjosti, kjer lahko svoje starše prepriča, kako brezpomenski znajo biti določeni prepiri?

Če ta zapis po kakšnem naključju bere kak starš, mu toplo priporočam, da svojim otrokom bere Astrid Lindgren. V poplavi vse skomercializirane literature za otroke in enostavno debilne potrošniške usmerjevanosti že v otroških letih je to idealen način, da vaš otrok ne postane priden potrošnik, da ne postane tipičen zagrenjen odrasel, da bo v življenju znal najti iskrico v očeh in da bo videl, katere stvari so res vredne prepira in truda.

Astrid Lindgren je umrla pred malo več kot desetimi leti, 28. januarja 2002 v 94. letu starosti. Rojstni dan ima 14. novembra. Letos ji bom prižgala svečko, ker si zasluži. Ker je bila4 ena izmed najbolj legendarnih pravljičarjev, ki so kadarkoli živeli.

  1. ali vsaj manjša kot sedaj []
  2. ne spomnim se točno []
  3. ki se ni kaj dosti sekirala za to []
  4. in je še, smrti navkljub []
  • Share/Bookmark

Metalcamp 2012: Nalivkini vtisi

Naj kot prvo izpostavim dejstvo, da sem bila letos prvič na Metalcampu. Ne da prej ni bilo želje ali interesa, bilo je pomanjkanje finančnih sredstev in časa, še prej pa polnoletnosti in posledičnega dovoljenja staršev, ki ga prej pač dolgo ni bilo. Najbolj od vsega sem sicer obžalovala lanskoletno pomanjkanje denarja, za katerega bi lahko deloma krivila sebe, deloma pa lokacijo svojega stalnega prebivališča, ki je botrovala dejstvu, da sem službo dobila šele konec septembra, čeprav sem jo intenzivno iskala cele počitnice. Ker je bilo lani na Metalcampu veliko skupin, ki sem jih res želela videti v živo in jih poslušam že leta. Ampak nič hudega, sem šla pač letos. Obžalovanje pa je prisotno predvsem zato, ker nisem računala na to, da bo letos izbor nastopajočih veliko slabši in manj raznolik (vsaj kar se žanrov tiče), kot je bil prejšnja leta.

Z vidika glasbenega okusa bi se nekako lahko opredelila za metalko, še posebej v svojih srednješolskih letih. V smislu privlačnosti določene zvrsti glasbe na nivoju, ki ga težko razložim ali ubesedim. To seveda ne pomeni, da se moj glasbeni okus skozi leta ne širi, raste in nepostaja bolj zahteven, ampak nekako sem vedno bila1 predstavnica metalske subkulture. Moje obiskovanje koncertov in festivalov je bilo v zgodnjih srednješolskih letih zelo skopo, predvsem zaradi dejstva, da živim v kraju, ki ima nemogoče prometne povezave s prestolnico2 in, ako nisem bila srečna in pri kakem kolegu dobila mesta na raztegljivi postelji, na večino željenih koncertov pač nisem uspela priti. Zaradi napol špartanske vzgoje, šole in pomanjkanja prevoza  je bilo zame sploh med tednom nemogoče obiskovati koncerte in sem tako zamudila marsikaterega dobrega glasbenika, ki sem si ga res želela videti v živo. Z mojo polnoletnostjo, izpitom za avto in nazadnje še študentsko selitvijo v Ljubljano se je to seveda precej spremenilo – ampak o tem kdaj drugič. Kar hočem izpostaviti je, da sem bila v tej subkulturi dolgo zgolj zaradi glasbe, ker družabnega in žurerskega vidika dolgo nisem imela priložnosti na veliko izkušati – posledično tudi ostajam ljubiteljica takih žanrov predvsem zaradi glasbe in tudi obiskujem koncerte zaradi glasbe. Da se ne bom preveč oddaljila od zapisa, ki naj bi bil predvsem o moji Metalcamp izkušnji, pa bom kar začela, morebitni bralec3 pa naj ima v mislih, da so to vtisi glasbeno izobraženega človeka, ki tak dogodek obišče zaradi glasbe in ga ne jemlje kot zgolj še eno priložnost za pretirano pijančevanje in uživanje drugih opojnih substanc.

Ker je bilo letos manj raznolikosti kar se tiče zvrsti, na veliko koncertov niti šla nisem. Moj zdravstveni problem4 in preferiranje zvrsti, ki jih letos vsaj v čisti obliki na Metalcampu ni bilo5 so botrovale temu, da večine nastopov nisem poslušala od blizu. Sem sicer imela srečo, ker so mi dobre duše že dva dni pred začetkom festivala rezervirale mesto, ki se je nahajalo izredno blizu glavnega odra, tako da sem lahko glasbo zlahka slišala do šotorišča. Če se je stvar slišala kolikor toliko obetavno, sem se pač odpravila pogledat, če pa ne, pa sem rajši čas posvetila kaki izmed debat6. Tudi dogajanja na drugem odru7 nisem videla kaj dosti – tako da ne bom komentirala skupin, ki sem jih slišala zgolj od daleč, ali pa še to ne. Bom pa komentirala tiste, ki sem jih šla gledat, s stališča, da je za nastop na prvem mestu še vedno potrebna dobra izvedba in šele za tem šov oz. obnašanje članov skupine na odru – kateremu pa, vsaj kar se tiče večjih in bolj izkušenih skupin, tudi pripisujem precejšen pomen. Vsaj dovoljšen, da se mi to, da so baje lani Slayerji statično stali na odru, ne zdi sprejemljivo.

Sama organizacija je bila8 letos baje slabša kot ostala leta. Seveda pri varnostnikih človek ne more mimo kritiziranja prepotentnosti nekaterih osebkov, ampak to je, ako je prisoten tak ali drugačen varnostnik, včasih že skoraj samoumevno. Bolj so me zmotile nekatere malenkosti, ki so s strani organizatorjev izpadle kot “Plačali ste nam za karto, od tukaj naprej nam je pa vseeno, ker je to itak zadnji Metalcamp.” Pomanjkanje kakršnegakoli drugega dogajanja poleg koncertov samih, slabo ozvočevanje večine bendov9 in, kot sem že omenila, ne tako zelo dober program10 so v meni pustili grenak priokus in samoočitke, zakaj nisem mogla it že prejšnje leto. Bile so tudi nekatere prednosti, na primer, da so na koncertih varnostniki dejansko lovili crowdsurferje in jih iz vip območja pospremili nazaj na prostor za navadne smrtnike11. Pa saj ne, da je bila moja izkušnja izredno slaba, samo do neke meje slabša, kot bi predvidoma bila na preteklih izvedbah Metalcampa.

Kar se tiče nastopa bendov v živo pa je podobno, kot je bilo vedno: nekateri so z izvedbo v živo presegli sami sebe, drugi pa deloma razočarali; za nekatere je celo moč trditi, da je bilo razočaranje skoraj popolno. Že omenjen problem ozvočevanja pa je sami kvaliteti izvedbe tudi precej odvzel – čeprav se zavedam, da to ni krivda nastopajočih, ampak tonskega mojstra/tonskih mojstrov.

Prvi dan (6.8.)

Prvi dan koncertovanja (in drugi dan festivala) sem po lastni neumnosti zamudila Morano, za kar mi je nekoliko žal. Tako je bil Sanctuary prvi bend, ki sem si ga ogledala od blizu – vmes pa sem izpustila še Vicious Rumours in Gorguts, ker mi žanrsko nista dovolj blizu, da bi na koncertih lahko uživala. Ker sem bila zaradi navdušenja ob dogajanju nekoliko nepristranska, sem Sanctuary poslušala precej nekritično. Ampak nastop sam mi je bil z vidika v redu nastopa in v redu izvedene glasbe všeč – v okviru ameriškega heavy metala, ki sicer ni ena od mojih najljubših zvrsti – ampak nastop je bil korekten, v redu izveden in tudi pri ozvočevanju ni bilo kakih izrazitih kiksov. Koketiranje s publiko je bilo pričakovano na nivoju festivalskega nastopa, ponavljanje “Hello Metalcamp!” in “Thank you Metalcamp!” in ovacije publike, ki so sledile, so bile pač pričakovane. Zlahka ga označim kot korektno izveden heavy metal nastop, ko tonski mojster še ni skušal preterati vseh zvočnikov, še posebno pa tistih za bas boben.

Vmes sem iz že znanega in očitnega razloga12 izpustila še Napalm Death, ki tudi od daleč niso bili slišati, kot da bi bil zame njihov koncert ne vem kakšen užitek, tako da sem tisto uro rajši preživela ob dobri družbi in pivu13. Prvi vtis ob prihodu na koncertno prizorišče ameriških heavy/thrash metalcev Testament pa je bil ogromen plakat naslovnice njihovega novega albuma Dark Roots of Earth in skoraj mojstrsko osvetljevanje le-tega (v originalu je bil črno-bel, tekom koncerta pa je ostalemu lightshowu primerno menjal barve), kar zelo cenim. A dober lightshow ni in nikoli ne bo mogel odtehtati nekoliko dolgočasnega, skoraj klišejskega nastopa. Še enkrat poudarjam, da sem nekoliko pristranska, ker mi ameriški heavy metal pač ni dovolj blizu, da bi mi bila njihova glasba sama po sebi nek presežek, ampak tudi izvedba le-te je bila v živo na mestih nekoliko nenatančna. Bil je dober šov, ki je nekoliko škripal na področju glasbene izvedbe, a vzdušje na koncertu je bilo še vedno ok, kar pa se konec koncev da pripisati tudi alkoholiziranosti večine publike in navdušenju, ker je bil pač prvi dan. Ampak od heavy/thrash skupine, ki ni nek presežek svoje zvrsti pač skoraj ni mogoče pričakovati česa drugega. Mi je bil pa všeč plakat za njimi, moram priznati. Pravzaprav sem bila nanj pozorna večino koncerta, ker me je glasba nekoliko dolgočasila.

Po končanem nastopu Testamentov in še kakem pivu, za katerega smo imeli čas med čakanjem na konec tonske vaje pa smo se odpravili nazaj na koncertno prizorišče, ko so pričeli zveneti prvi akordi in intro težko pričakovanih Machine Headov. V mojem bolj heavy obdobju so mi bili simpatični in bili so eni izmed tistih, za katere sem res pričakovala v redu nastop, sploh glede na to, da so dokaj veliki in headlinerji prvega dne. Pred njihovim koncertom sem komaj čakala izvedbo njihovih bolj znanih in popularnih hitov, a na žalost je bil to eden izmed redkih koncertov, sredi katerih sem dejansko na sredini odkorakala iz prizorišča. Robb Flynn (vokal, kitara) je pustil vtis, kot da ni sposoben hkrati dobro igrati kitare in peti. Neusklajenost posameznih inštrumentov je bila kot prvo prevelika za headlinerje prvega dne, slab vokal in slabo urejeno ozvočenje pa sta pripomogla k temu, da so bili eno izmed velikih razočaranj celega tedna. Bas boben je bil kot prvo dovolj (pre)glasen, da je prikril večino visokih tonov in vokala – in to govorim kot nekdo, ki se je cel koncert premikal po prizorišču in iskal akustično v redu točke, ki jih pač ni bilo. In sem investirala v dobre čepke, v tiste, ki ne dušijo visokih tonov in jih tudi s pridom uporabljala, ampak vse skupaj mi je zvenelo bolj kot kolobocija slabega vokala, ki ga je tonski mojster skušal prikriti z navijanjem bas bobna – vsaj to lahko sklepam glede na razvoj koncerta in potenciranje glasnosti bas bobna tekom dogajanja. Morda je za moje osebno razočaranje krivo tudi visoko pričakovanje, s katerim sem prišla na koncert, a sem vseeno od njih po mojem mnenju upravičeno pričakovala več – vsaj v redu in korektno izvedbo bi bilo od nekega sorazmerno velikega imena moč pričakovati že v izhodišču. Edina stvar na celem koncertu, ki mi je bila kolikor toliko simpatična je bilo Flynnovo kritiziranje snemanja koncerta s telefoni in facebookanja med koncertom: “Fuck Facebook, enjoy the concert instead!”, ampak je izpadlo bolj kot krik v prazno, ki ga je dokaj ignorirala tudi publika. Ker je bilo skoraj nemogoče uživati, vsaj za tiste, ki smo slovesu primerno pričakovali dober nastop14.  Tako sva z dragim zapustila prizorišče in jezno ter razočarano zaradi utrujenosti in slabe volje izpustila tudi Krampuse, za katere mi je žal, da jih nisem šla poslušat. A ostali, ki so koncert počakali in ga poslušali do konca so rekli, da nisva veliko zamudila, tako da sva se po kakem dnevu in (pre)pričevanju ostalih, da ni bilo tako zelo dobro, nehala sekirati. Tudi kaka urica spanja več se je naslednji dan izkazala za dragoceno, še posebej zato, ker čez dan izgubljenih ur počitka ni bilo mogoče pridobiti nazaj zaradi vročega, sopranega vremena in savne, ki je nastala v šotorih.

Drugi dan (7.8.)

Sama sem se, kot nekdo, ki mu je folk metal precej blizu, ako je dobro izveden, precej veselila nastopa slovenskega Brezna, ki so mi simpatični predvsem zaradi uporabljanja slovenščine v besedilih in določene mere amaterskosti, ki pri sorazmerno mladem bendu na posnetkih izpade upravičeno in pričakovano. Tako sem se optimistično odpravila na prvi koncert drugega dne in se optimistično postavila dokaj blizu odra. Ozvočenje tu za spremembo ni tako škripalo kot prejšnji večer15, ampak se je sam nastop izkazal za relativno razočaranje. Kot nekdo, ki se šola v solo petju zelo cenim dober ženski vokal, ampak pevka pri Breznu je delovala, kot da neprestano preklaplja med dvema tehnikama, kar je bilo moteče zato, ker je izpadlo, kot da tega ne zna prav dobro – to je najbrž mestoma tudi vodilo v fušanje. Temu v bran lahko iz izkušenj povem, da živčnost ponavadi dela svoje, kar se tiče stiskanja grla in ji je do neke mere moč oprostiti, a vseeno mi je celoten nastop deloval nekoliko nepripravljeno. Res sem hotela, da bi mi bilo všeč, ker so njihovi studijski posnetki dokaj obetavno zveneči, ampak so se mi iskreno povedano zdeli dokaj neusklajeni med igranjem. Flavtistka, to lahko še enkrat povem kot nekdo, ki igra tudi flavto, je imela zelo slab ton, ki ga, tudi če je človek živčen, pri relativno preprostih melodijah res ni težko izvabiti iz flavte. Za povrh vsega pa je še zamujala in ritmično kar precej grešila na določenih mestih. In zmotilo me je še nevešče headbanganje flavtistke in pevke ter opazno mastni lasje, ki so pač na velikem odru, ako človek namerava headbangati, velik kiks. Z zelo težkim srcem jih takole kritiziram, ker jih imam drugače res rada, ampak se mi zdi, da bi za tako priložnost, kot je nastop na velikem odru Metalcampa svoj nastop kot prvo lahko bolje zvadili, kot drugo pa še nekoliko dodelali. Mogoče bodo izkušnje in leta iz njih potegnila boljši nastop – v kar močno upam. Ker je res, da slovenski bendi ne morejo vlagati toliko truda in energije kot nekoliko večja imena iz tujine in se 100% posvečati nastopu, ker so pač posredi druge stvari – šola, služba, pomanjkanje finančnih sredstev16. Tako da še vedno navijam zanje in naslednjič pričakujem boljši nastop.

Sledili so še eni Slovenci, Avven, ki so jih zaradi odpovedi nekega drugega benda prestavili na veliki oder. Njih sem pred odhodom na Metalcamp za okus malce poslušala in se mi niso zdeli nekaj zelo posebnega, ampak sem jih šla poslušat, ker so Slovenci. In ker so bili prestavljeni na veliki oder in so bili takoj za Breznom. Tu lahko povem, da so me po grenkem priokusu, ki so ga pustili Brezno, spravili v dobro voljo. Sicer ne tako kompleksno zastavljena glasba je izpadla res dobro, ker je bila korektno izvedena – nekako sem dobila vtis, da si niso zastavili previsokih ciljev. In nastop je bil v redu, kar je včasih mogoče pripisati nadarjenosti in kilometrini, včasih pa tudi dobri vaji – meni se je tako na prvo oko zdelo, da je bilo bolj prvo in drugo. Če si jih drznim primerjati z Breznom, bi lahko rekla, da so v živo boljši kot na studijskih posnetkih, ampak so tudi relativno starejši, kar seveda pomeni več kilometrine, več izkušenj – mogoče imajo tudi več sredstev, ki jih lahko vlagajo vase. Ampak če to pustimo ob strani moram reči, da sem na koncertu res uživala in da bi jih rada slišala še kdaj.

Madball sem zaradi svoje nenagnjenosti k punku poslušala od daleč in se mi niso zdeli dovolj obetavni, da bi se premaknila do odra in si jih poskušala tudi ogledati. Pa še nekoliko sem varčevala z energijo, saj me je zaradi pričakovanih nastopov Finntrollov, Paradise Lost in At the Gates tisti dan čakal serious headbanging business. Tako sem polna pričakovanja dočakala Finntroll v živo, in so mi bili izredno všeč. Vzdušje je bilo res pozitivno, kar pa je ponavadi že samoumevna značilnost folk metal nastopov. Iskreno povedano sem od njih pričakovala manj, ker večina folk metal bandov nekoliko bolj igra na vzdušje in koketiranje s publiko in zato šepa na strani dobre glasbene izvedbe, ampak ta je bila, to moram izpostaviti, res korektna. Pač glasba sama po sebi ni tako kompleksna in raznolika, ampak je bila res natančno izvedena. Kar naj bi že samo po sebi bilo samoumevno za dokaj veliko ime17, a jih je bilo res v redu videti v živo. Ozvočenje je bilo super, kar pa je zanje skoraj nujno, saj bi prekrivanje visokih tonov z bobni pomenilo prekrivanje vsega, kar je na njihovi glasbi privlačno. Piščal je imela zelo čist zvok in se ji ni bilo treba truditi preglasiti vsega ostalega, kar cenim. Njihovemu slovesu primerna pa je bila tudi publika in vzdušje, saj je bilo res enkratno. Super izkušnja, v glavnem, ki je za sabo pustila željo, da jih še kdaj vidim v živo.

Paradise Lost so bili eden od redkih bandov, ki sem jih komaj čakala in ki jih poslušam že dolgo časa. Tudi eden od redkih nastopov, pri katerih sem bila tako zelo blizu odra. Nekoliko slabša točka za poslušanje glasbe sicer se je izplačala, ker jih je bilo zanimivo videti od blizu. Pa še lahko sem videla letošnji simpatični fenomen od varnostnika, o katerem bom pisala malo kasneje. Sicer nekoliko klišejski nastop za edini pravi gothic metal band na velikem odru je zelo pasal, čeprav se nekateri ljudje v naši bližini res niso znali obnašati. Eno pesem pred koncem sta se do nas prerinila dva mrtvo pijana že nekoliko starejša, bradata osebka z Mötorhead brezrokavniki, kar se je končalo tako, da sta pobruhala nesrečno dekle, ki je stalo pred mano in se takoj zatem brez opravičila osramočeno odkotalila nekam stran. Taki ljudje res pokvarijo dober vtis, ki ga lahko pusti sicer res dober koncert, a žal je tudi nemogoče pričakovati, da jih na koncertih ali festivalih ne bo. Izvzemši to neprijetnost pa je bil nastop impresiven18. O ozvočenju tokrat ne bom pametovala, ker moje nahajališče kar se koncertnega prostora tiče ni bilo tako, da bi bila na mestu komentirati tonskega mojstra – ker tam je itak vse naglas. Ampak cenim to, da so se vokali precej slišali preko bas kitare, kar se ne dogaja pogosto pri takem nastopu, taki zvrsti glasbe in taki lokaciji, ki sem jo zavzela. Še enkrat naj pohvalim vzdušje na odru in v publiki, ki je bilo umirjeno, glasbi primerno – z izjemo tistih osebkov, ki se pač ne znajo obnašati. Natančnost in korektna usklajenost inštrumentov pa so pri sicer relativno počasni glasbi le še češnja na vrhu torte. Z lahkoto lahko rečem da je bil to eden izmed težko pričakovanih nastopov, ki je pustil dober, če še ne celo presežen vtis.

Pobožna želja, da bi v živo videla At  The Gates se je sprevrgla v obnemoglo sedenje na zložljivih stolčkih ob mešanici gina, tonika in limon ter smiljenje sami sebi, ker sem bila headlinerje drugega večera prisiljena poslušati od daleč – tako da ne bom pisala mnenja, ker nisem na mestu zanj. Sem pa bila srečna, da sem izgubljeno energijo vsaj zapravila za nastop, ki je bil dobro izveden in na katerem sem najverjetneje bolj uživala, kot bi na At The Gates. Izpustila sem tudi nastop Wisdom, ker mi power tudi ni (več) tako zelo blizu, pa še zmanjkalo mi je energije, da bi držala oči odprte, kaj šele stala pokonci.

Tretji dan (8.8.)

Ker sem že zelo zgodaj zjutraj čutila vročino in je bilo skoraj nujno opraviti pot do bližnjega Mercatorja, sem vstala relativno zgodaj in, na lastno srečo, prišla nazaj še preden je postalo res hudo kar se tiče temperature. Ta odločitev pa se kasneje ni izdala za modro, ker mi je potem popoldne zmanjkalo energije  ((malo tudi zaradi sonca, obilnega obroka in vabljive temperature piva, plavajočega v ledeni Soči )). Z dragim sva šla spat “samo za pol ure”, kar se je sprevrglo v popoldanski spanec, zaradi katerega sva skoraj zamudila Epico. Hvalabogu imava kolege, ki so naju pravi čas zbudili, tako da sva zamudila samo prvo pesem, vseeno pa sva zaradi spanja izpustila Doomed, Warbringer, The Black Dahlia Murder in Nile. Za prve tri skupine mi ni bilo žal, ker jih itak nisva imela namena it poslušat, za Nile mi pa je, ampak se ne sekiramo preveč, bo že kaka druga priložnost. Sploh pa jih nisem poznala od prej, tako da so me zanimali zgolj po žanrskem okusu, kar pa še vedno ne pomeni, da bi mi bili dejansko všeč, ker sem pač dokaj izbirčna, kar se glasbe tiče. Jih bom raje najprej malo degustriala na slušalkah in se šele nato posuvala s pepelom, če mi bodo tam všeč.

Epica, torej, me je v bistvu v pozitivnem smislu najbolj presenetila s Simone Simons (simpatično pevko s simpatičnim imenom), katere ton glasu je bil v živo izredno čist – kar pri simfoničnem metalu včasih naknadno ustvarijo v studiu in včasih zna biti v živo veliko razočaranje. Hvalabogu tega tu ni bilo. Ne samo, da ima punca super glas, tudi lepa je za pojest in na odru se res zna obnašati.  Tudi sfaljenih tonov praktično ni bilo, na kar je pozitivno vplivalo tudi to, da noben inštrument ni bil razglašen – tudi kitare ne, tudi po toliko in toliko časa ne. Ker so pač dovolj kul in jih ni sram uglaševati kitar na odru in raje žrtvujejo nekaj sekund nastopa namesto uglasitve – obratni scenarij je po mojih izkušnjah precej  pogostejši – in tam pevcu ne zamerim da včaish za kako četrtino tona fali, ker je nemogoče biti točen, če vsi ostali fušajo. Ponovno pretiravanje z glasnostjo bobnov (tokrat vseh) me je nekoliko motilo, ampak ni bilo dovolj hudo, da bi bilo vredno izgubljati besede – upoštevajoč to, da ozvočenje na večini festivala na velikem odru pač ni štimalo. Inštrumetnalna usklajenost in uglašenost sta prispevali k temu, da je bil koncert Epice je bilo na marsikaterem nivoju ok, tako da so name naredili dober vtis, čeprav kar se mojega okusa tiče nikoli niso nekaj posebej izstopali iz ostalih simfonično metalskih skupin – do tega koncerta. So skupine, ki so vredne poslušanja šele v živo in Epica je ena izmed njih.

Eluveitie so sledili Epici in ker sem velika oboževalka vsega, kar ima vsaj malo zveze s keltsko kulturo, so bili tudi oni zame zadetek v polno. Natančno, ritmično usklajena izvedba mi je bila izredno všeč, tudi nastop na odru je bil primeren njihovemu slovesu. Za večino ljudi so pač eden izmed tistih bendov, ki jih težko poslušaš doma, a se splača iti na njihov koncert. Meni osebno so bili res super tudi zato, ker sem imela kako leto nazaj mini obsedenost z njimi. Kar je vredno izpostaviti je tudi to, da je kvaliteta ozvočenja res izstopala od ostalih bendov, kar je za folk metal, ki uporablja veliko piščali, violin in drugih netipično metalskih inštrumentov, zelo ključnega pomena – pa žal tega ni bilo pri marsikaterem nastopu, kjer bi moglo biti. Pri njih mi je bilo všeč tudi to, da so dejansko na oder prinesli vse inšrumente, ki nastopajo v kompozicijah (ostali bandi so naprimer igrali na veliko nasnetkov in nekateri so res malo pretiravali pri tem, glede na to, da naj bi bila glasba načeloma v živo) in da se je že od daleč videlo, da so šolani glasbeniki in ne eni izmed tistih ljudi, ki imajo pač denar za drago kitaro in se gredo kitariste. To so pač glasbeniki, ki igrajo, karkoli jim pač daš v roke – in skorajšnja virtuoznost je bila mestoma res izrazito opazna.

Naj, preden napišem svoje mnenje o Kornih povem, da se je tudi meni zdelo, da so organizatorji naredili mini kiks s tem, da so jih dali kot glavne headlinerje celotnega Metalcampa. Ker tipičnemu profilu death/power/heavy metalcev, ki vsako leto obiščejo festival in sestavljajo večino obiskovalcev, pač ne ustrezajo. Ne ustrezajo tudi tistim, ki ob kakršnikoli na prvo oko očitni komercialnosti in dostopnosti že žugajo s prstom. Po eni strani je na festival morda prišel kdo, ki drugače ne bi – mogoče so celo prodali kako enodnevno karto več, kot bi jo sicer. Ampak to, da je bilo prizorišče napol prazno in da so ga ljudje množično zapuščali med koncertom, pove svoje. Sploh glede na to, da so zanje najbrž zmetali veliko več denarja kot za katerikoli drugi band. Pa je bil res dober koncert, če si pač pričakoval Korne skupaj z dubstep fazo, v kateri so trenutno. Po eni strani me je vedno motilo to, da ljudje kritizirajo nastop glede na to, da jim band že sam po sebi ni blizu in ga pač spljuvajo do konca, vključno z besedili, lightshowom in vsem ostalim, kar je znano še preden stopijo na oderin pač spada k bandu samem, ne k nastopu. In ko ljudje zaradi osebnih preferenc pljuvajo čez stvari, ki so bile načeloma v redu. Ampak po drugi strani bi organizatorji morali pričakovati, da se bo zgodilo to, kar se je in bi morda kot glavne headlinerje dali nekoga, ki bi žanrsko ustrezal večjemu profilu metalcev. Čeprav aplavdiram prodiranju manj klišejskega metala v ospredje mi je spet vse skupaj izpadlo kot “Itak je zadnji Metalcamp, whatever” s strani organizatorjev. Ker je bilo, kljub temu, da so velik band in da so v redu nastopali, veliko ljudi festival zapustilo z grenkim priokusom in z besedo Korn, uporabljeno kot kletvico.

Na stran konflikt, ki je razdelil večino Metalcampa na dva dela je bil nastop v redu. Korni so bili meni zato, ker zvenijo nekoliko novejše od na primer nekoliko zlajnanega in že zatonelega power metala, izredno všeč, ko sem jih v prvem letniku srednje šole prvič slišala. In so mi všeč še sedaj, čeprav imam mešane občutke glede mešanja dubstepa in metala. Čeprav je to najbrž edini dubstep, ki mi je v nekih mejah lahko vsaj približno všeč in je res, da so že nekaj časa nakazovali ta spoj, a mi je še vedno bližje njihova nekoliko starejša glasba. Vendar ponavljam, da je bil nastop res v redu. Zvok ni bil tako razočaranje kot kje drugje in šov sam po sebi, z obnašanjem posameznih članov, z gibanjem pevca pred mikrofonom in po odru, je bil v redu izveden. Sploh so me presenetili pevčevi growli, ker v živo nisem pričakovala tako kvalitetnih – za to prijetno presenečenje mu lahko dam čisto petko. Tudi konstrukcija z zasloni, zaradi katere noben drug nastopajoči tisti dan ni mogel obesiti svoje zastave na ozadje, se je izkazala za v redu zadevo in je pač pasala k njihovemu stilu – čeprav me je spet malo motilo, da se člani katerega izmed večjih bandov, na primer Eluveitie, zato niso mogli normalno premikati po odru ali vsaj izobesiti neke velike zastave. Nekoliko me je tudi zmotilo, da so igrali sorazmerno veliko Floydov in nekaj Metallice, čeprav razumem Another Brick In The Wall, ker je njihova priredba ena izmed najbolj znanih in legendarnih in jo, vsaj kakor vem sama, precej pogosto izvajajo. Bila sem vesela, ker imam pač rada Floyde, ampak je po drugi strani zanje izpadlo, kot da ne znajo napraskati dovolj programa za nek resen headline na festivalu. Če pogledam na vse skupaj, se je meni zdel zakon koncert, ampak je bilo žalostno videti množično odhajanje publike. Tako da še en minus organizatorjem na tem mestu. In še za njimi bi mogli biti Heathen, ki so odpovedali, organizatorji pa niso našli nobene zamenjave, tako da so zafrknili tudi na tem mestu, ker je po Kornih vladala dokaj depresivna tišina.

Četrti dan (9.8.)

Ker Warcult nobenemu izmed nas niso baš nešto, smo z družbo rajši ostali za mizo v šotorišču ob ogromni vreči smokijev in sem ter tja bruhnili v smeh, ker je bilo že od daleč slišati, da je bil koncert precej velik fail. Bobni so bili slišati, kot da živijo ločeno življenje od vsega ostalega in kot da igrajo druge pesmi, kot jih igra preostanek skupine. Tudi Before The Dawn me od daleč niso dovolj prepričali, da bi se odpravila na prizorišče – čeprav so nekateri šli poslušat zadnjih nekaj pesmi in so rekli, da spet ni bilo omembe vredno. Mogoče zaradi neprimernega vzdušja, ker so jih dali ravno med Warcult in Grand Magus in je bilo najbrž tam veliko ljudi, ki stilsko niso tako zelo oddobravali nastopa. Za Grand Magus se mi tudi ni ljubilo vstajati s stola, in tudi sicer ni bilo slišati kot nekaj, kar bi mi bilo vsaj relativno blizu.

Pri Korpiklaanih pač že v izhodišču pričakuješ glasbeno povprečen/ne tako zelo dober koncert, ki ga pač pride poslušat veliko ljudi, ker naredijo žurko. Ampak to, kar se je dogajalo tam gor, je bilo pod vsako mejo. Pevec, sicer znan po svojem alkoholizmu, je komaj stal na nogah. Polovico časa je govoril v finščini in meni je izpadlo, kot da se tega ne zaveda. Ali pa, da se ne zaveda, da ni na Finskem. Kakorkoli že, bilo ga je skoraj sramotno gledati. Spraševanje in spodbujanje ljudi je med publiko spodbudilo samo nejeverno spogledovanje in skomiganje z rameni. In tudi ostali del skupine ga je komaj dohajal, zdelo se je, kot da jih je sram nastopati v tem kontekstu. Vrhunec, ob katerem nisem vedela, ali naj jokam ali se smejem je bila propadla šala pevca v stilu: “I had a big problem with alcohol some time ago. No, I really had a big problem with alcohol. I found myself walking on the street and realizing I couldn’t find any.” In večina občinstva je, v pijan(sk)em stilu padla v krohot. Žalostno je bilo tudi to, da je na Korpiklaane prišlo veliko več ljudi kot na Korne – in večina jih je, kljub nekaj besnim posameznikom tam tudi ostala. Vključno z mano, samo da sem jaz ostala tam, ker sem upala, da bo do konca koncerta postalo kaj boljše – pa ni.

V podobnem pijanskem vzdušju so nadaljevali Edguy, samo da pri njih glasbeni del šepa, a se tega zavedajo in tudi sami sebe ne jemljejo resno. Nekdo v publiki je mahal z gigantskim napihljivim penisom, kar pevcu dalo še dodatno izhodišče za vsesplošno zafrkancijo iz bobnarja – ampak to je pri njih del nastopa. Ker so jih vsi hvalili, sem tudi pri njih ostala do konca, pa mi je bilo žal. Pač za pijansko vzdušje so taki bendi primerni, ampak meni se še vedno zdi nedopustno, da glasbeniki same glasbe pač ne izvajajo v redu.

Hatebreed in Amon Amarth sem izpustila, ker, presenetljivo, mi pač ni nobeden izmed njiju blizu. Tako žanrsko kot tudi izvedbeno. In vem, ljudje že grdo gledajo, če ti niso všeč Amon Amarth in se imaš za metalca, všeč so ti pa na primer Korni, ampak ne morem nič za to. Pač mi ni do njih, ne glede na to, kako veliki so, in točno iz tega razloga jih nisem šla poslušat – tudi turistično ne. In poslušat jih nisem šla tudi zato, ker sem komaj čakala Septic Flesh, ki naj bi nastopali na drugem odru. S kolegom, tudi njihovim velikim fanom sva vriskala, ko sva izvedela, da bodo prišli na letošnji Metalcamp, saj so Grki in jih je zato še redkeje videti pri nas. In, organizacija me je tu res razjezila, prestavili so jih. Na eno uro prej. Razočaranje je bilo še toliko večje po poraznem koncertu Korpiklaanov. In najslabše je bilo to, da sem šla en dan pred tem vprašat na info točko, če so kake spremembe v lineup-u, pa so rekli, da jih ni, oziroma so mi povedali za vse ostale minorne spremembice, za to, ki pa je celoten razpored dneva zamaknila za en dan, pa ne. Dočim so nekateri, ki so pač bližje organizatorjem, že tedne vnaprej vedeli, da so prestavljeni in da se bo lineup spremenil. Tudi na uradni Metalcamp spletni strani ni bilo objavljenih kakršnihkoli sprememb. Ker je ta informacija očitno lahko šla mimo nas, kljub temu, da smo se skušali čimbolj informirati to organizatorjem najbolj zamerim. Tako smo se vsi žalostni predajali alkoholnemu opoju in šli dokaj zgodaj spat, izpustili pa smo tudi Milking The Goat Machine.

Peti dan (10.8.)

Peti in tudi zadnji dan je prišlo do izraza celotedensko pomanjkanje nekaterih podzvrsti, ki bi bile na sorazmerno velikem festivalu skoraj nujne. Je precej smotano, ko se zaveš, da na več kot pol koncertov nisi šel, ker je večina skupin žanrsko ustrezala samo enemu profilu metalcev. In za skoraj vse koncerte, na katere nisem šla, ne obžalujem, da me ni bilo tam. Mogoče mi je žal, da se nisem malo dlje zadrževala pri malem odru, ampak sem videla nekaj dovolj slabih nastopov, da mi ni bilo več do tega. Sploh pa, ko sem izvedela, da band pride na mali oder tako, da pač proda ogromno kart – zato imajo večjo šanso priti zraven ljudje, ki imajo pač ogromno prijateljev. Slabih band(k)ov na malem odru ne bom komentirala, ker na nek način niso sami krivi, da so prišli gor kot ljudje, ki glasbeno niso nič posebnega ali še celo slabi, po drugi strani me pa jezi, da se tisti, ki že dobijo možnost nastopa, nanj niti najmanj ne pripravijo.

Zadnji dan koncertovanja sem tako spet preskočila cel kup nastopov. Ker dvomim, da bi lahko na nastopih Purify, Heidevolk in Steelwing že v izhodišču dovolj uživala. Tudi slišati od daleč niso bili kot nič posebnega – in še meni njihova muzika sama po sebi pač ni blizu. Za njimi so bili na vrsti Swallov The Sun, ki niso razočarali. Niso bili nek presežek, so pa upravičili svoj sloves. Tu me je spet, tako kot pri Kornih presenetila kvaliteta growlanja v živo. Ker včasih človek pač ne pričakuje, da bo dobro iz popolnoma neznanih, iracionalnih razlogov. Ampak je bilo, v bistvu je bilo prav izstopajoče dobro in mi je polepšalo cel koncert. Spet je bil bas boben občutno prenaglas, malo me je tudi motilo, da so igrali dve pesmi z ženskim vokalom, ki so ga pač nasneli, namesto da bi pevko vzeli s sabo na turnejo, ampak je bilo ostalo dovolj usklajeno, da se je dalo tudi to preživeti in hkrati mimogrede še uživati v koncertu.

Sodom smo spet preskočili, z dragim sva jih preskočila zato, ker naju je res zanimalo, kakšni bodo Metalsteel, saj so kot ena izmed bolj znanih skupin letos presenetljivo nastopali na malem odru – kar ni nujno slabo. Jaz  osebno sem jih slišala že nekaj let nazaj v Medvodah in sem se veselila jih videti še enkrat – in ni mi bilo žal, da sem zaradi njih zamudila Sodom. Izvedba je bila skoraj perfektna, vključno z dvoglasnimi komadi z dvema kitarama, ki sta bili do pikice natančno usklajeni in tudi uglašeni. Sicer nekoliko klišejski starejši komadi kot je na primer Heavy Metal Is Our Religion so bili izvedeni še bolje kot pred štirimi leti. Novejše kompozicije z zadnjega albuma Steel Alive pa kažejo stilističen napredek in razvoj tako skladanja kot tudi napredovanje v sposobnostih igranja. Skratka, res je dobro opazovati, kako rastejo. Presenetil me je tudi pevec/kitarist, ki je pokazal hkratno sposobnost igranja kitare na dokaj visokem nivoju in petja, tudi na visokem nivoju, kar zna biti za nekatere v živo včasih tricky. Koncert sem zapustila dobre volje, saj tovrstni bendi popravijo vtis nekaterih drugih slovenskih skupin, ki včasih računajo zgolj na to, da bodo prišli poslušat prijatelji in posledično ne posvečajo dovolj pozornosti kvaliteti izvedbe. Ali pa se prijavijo na Metalcamp in pridejo zraven nepripravljeni in je treba na hitro skupaj spacati nekaj avtorskih pesmi, ki vse zvenijo enako oz. ni med njimi niti enega izstopajočega presežka. Ampak dovolj o tem, ker vsi vemo, kako težko je glasbenikom dandanes, sploh pri nas.

Pain. Ker smo več ali manj vsi nekaj časa nazaj imeli svojo Pain fazo in ker so, po zaupanja vrednih in kritičnih pričevanjih tistih, ki so jih večkrat videli v živo, načeloma res dobri. Meni osebno so se zdeli sprejemljivi, ker sem jih slišala prvič. Edino, kar me je že od daleč zmotilo je bilo to, da je pevcu na mestih zmanjkovalo moči in se ga niti ni dalo dobro slišati. Toda ko sem izvedela, kako prekleto dobri so oni načeloma na koncertih, mi je dalo misliti. Ker so ga v primerjavi z nastopi kako leto ali nekaj mesecev nazaj v primerjavi s tokratnim koncertom omenjali kot kakega starčka – ker mu je glas precej pešal. Ker gre načeloma za dobrega, raznolikih načinov petja sposobnega pevca. Mogoče je zbolel ali kaj podobnega – tega pač ne vem. Družno smo, po primerjanju vtisov in izkušenj celega letošnjega Metalcampa prišli do zaključka, da nekateri tonski mojstri očitno namenoma dajo vokal potiho in bobne naglas, da se fušanje ne bi tako zelo slišalo. A pri Painih je bila to velika napaka, ker se skoraj ni slišalo tistih njihovih značilnih nasnetkov, ki pa so za ta koncert ključni. Tudi izbor pesmi so imeli res slab, mogoče bolj ustrezajoč širšemu profilu publike in slabše ustrezajč fanom, kar predvidevam da je v kombinaciji z vsem ostalim ljudi pač sililo, da so zopet množično odhajali iz prizorišča. Lightshow je bil sicer neverjeten in odnos pevca na odru, skupaj s prisilnim jopičem, ki ga je imel oblečenega, je bil v redu, ampak ko glasbena skupina škripa na glasbenem področju, težko ne pusti grenkega priokusa. Deloma tudi napaka tonskega mojstra, da je dal bobne občutno prenaglas, kar je, sploh pri industrialu, ko so bobni dokaj monotoni, izpadlo precej neprofesionalno.

Slaba volja, ki se je kopičila cel prejšnji dan, je po Painih spet prišla na plano in smo se odločili, da od zadnjih dveh dni odnesemo vsaj kak presežek in gremo namesto na Trollfest na veliki oder rajši na malega na Noctiferio. Ker se od njih vsaj da pričakovati dober nastop. In, neverjetno, tokrat so spet presegli same sebe. Po toliko in toliko razočaranjih so bili za konec res ena izmed dveh ali treh najsvetlejših točk Metalcampa. Presenetili so na nivoju nastopa, na nivoju izvedbe, na nivoju natančnosti. Growli so me skoraj vrgli na tla, saj so bili brez olepševanja eni najboljših, ki sem jih v živo slišala na celem festivalu. Čeprav sem že v izhodišču od njih pričakovala ogromno, so pričakovanja večkrat presegli, najbolj pa me je presenetila gostujoča pevka19, njen glas, njen hipnotičen glas in njeno obnašanje na odru. Nasnetki so bili zgolj tam, kjer so originalno vključeni neki stari posnetki govorov in podobnega na začetkih. Lučke so bile hipnotične. In kombinacija vsega skupaj nas je vse potisnila v svojevrsten trans. Definitivno najboljši možen zaključek Metalcampa, ki je popravil okus marsikaterega šlampastega nastopa. Nekdo iz družbe, s katero sem taborila je ostal skoraj brez besed, ko pa je minilo kake pol ure pa je lahko ponavljal samo: “Epic. Fucking epic.”

Če potegnem črto pod vse skupaj, se mi Metalcamp letos ni zdel slab, a to najbrž predvsem zato, ker sem bila prvič – pa sem kljub temu opazila nekaj v oči dregajočih kiksov, ki jih ni bilo moč spregledati. Imela sem se fajn, ker se nisem preveč forsirala, da bi videla čimveč bendov, in tako ni bilo preveč naporno. Pa še z dobro družbo sem bila, kar je mojo izkušnjo precej popravilo. Če bi bila lani, bi bila stvar zame napornejša, ampak bi po drugi strani slišala in videla tudi več omembe vredne glasbe. Čeprav so tisti trenutki, ko ti ni žal, da si kupil karto. So pa tudi trenutki, ko je od daleč vidno, da ljudje včasih komplicirajo kar tako, za brezveze – sploh, kar se tiče organizatorjev in zaposlenih. Na primer kolega z vip karto iz neznanega razloga niso hoteli spustiti v vip območje, češ da more najprej po zapestnico (ki so jih začeli deliti relativno pozno in je tako nastala res dolga vrsta, ljudje so čakali po par ur skupaj). Kar me je res presenetilo, so bili vsak dan vzorno očiščena in izpraznjena kemična stranišča, a so bili tuši zato na voljo le odprti20 in so tiste lesene deščice, na katerih smo stali med tuširanjem tekom tedna postale precej svinjske. Tudi umivalnic ni nihče čistil, pa so cevi na veliko puščale in se odtoki na veliko zamaševali – tako, da so bile polne blata in ostale svinjarije, o kateri rajši nisem razmišljala. In ni bilo prijetno pomivati posode, medtem ko stojiš na dva dni starem bruhanju.

Soča je bila pač mrzla, kar je bilo dobro za pivo in za hlajenje v prvih nekaj dnevih, ki so bili res vroči, brez omembe vrednega oblačka na nebu ali sapice, ki bi človeka vsaj malo ohladila. Sicer je bila voda tako mrzla, da so me noge bolele, ko sem stopila vanjo in kot nekdo, ki težko prenaša bolečino, sem bila zelo ponosna nase, ko mi je zadnji dan uspelo it malce zaplavat sem in tja.

Spalna vreča se je izkazala za skoraj nujno. Naše šotorišče se je namreč nahajalo v gozdu, precej blizu Soče in se je zvečer temperatura spustila kar nizko, tako da smo vsi ven že pred polnočjo potegnili dolge hlače in puloverje. Ponoči bi bilo po mojem težko brez neke izredno tople spalne vreče. In tudi brez čepkov se določenih noči ni dalo normalno prespati, ker smo imeli prvi večer sosede, ki so eni kolegici polomili palice na šotoru in na cesto odnesli eno allstarko, naslednjo noč pa so se ob pol petih zjutraj pred naš šotor poknili Francozi in se eno uro drli “Apocalypse!” in debatirali o kvaliteti slovenskih deklet in njihovih posteljnih sposobnosti – na srečo drugih in mojo žalost sem bila edina, ki je razumela francosko, tako da ostali niso razumeli, o čem je tekla beseda. Zadnji dan pa je ponoči nekdo prišel razgrajat po taboru in nam razmetal steklenice, posodo in pribor po širšem območju okrog šotorišča, tako da smo stežka vse poiskali, ko smo naslednji dan pakirali.

Bulerje sem privlekla s sabo kljub temu, da so mi nekateri brez izkušenj govorili, da jih ne bom rabila, ker je tam itak zelo vroče. Izkazalo se je, da je bila to ena izmed najbolj uporabnih stvari, ki sem jih prinesla s sabo, ker je zvečer postalo hladno, tako da mi v njih ni bilo vroče, predvsem pa so moje noge in hlače varovali pred prahom in blatom, ki je bil pač povsod. Prašna cesta in dolgotrajna suša sta naredili svoje in prašilo se je vsepovsod, prašni so bili avtomobili, šotori, spalne vreče, pribor, zobne krtačke, skratka vse. Ko sem prišla domov sem najprej imela generalko očistit vse tri pare čevljev, od katerih je tekla črna voda, ko sem jih prala – pa sem jih sveže očistila za Metalcamp, in tudi obleke sem vse, tudi tiste, ki jih nisem uporabljala, vrgla v pralni stroj.

Ker sem prej omenjala fenomen z varnostniki, bom tu izpolnila obljubo. Zadeva je izgledala nekako tako, da so bili na vip območju za ograjo pač tisti veliki, nabildani, grozeči varnostniki, ki so ljudi, ki so jim je uspelo pricrowdsurfati do tja, pač pobirali in jih pospremili nazaj ven. Bil pa je eden, dokaj majhen in suhcen, ki je imel nalogo, da je vsakega crowdsurferja osvetljeval z lučko – moji kolegi so mu dali vzdevek The Brain. Ker je res izpadlo prav smešno in po svoje simpatično.

Crowdsurferji sami znajo biti precej nadležni na koncetrih, kamor to pač ne paše k vzdušju (na primer k Swallow The Sun). Še bolj zoprni pa so ljudje, ki se tam gor ne znajo obnašat in krilijo z okončinami sem ter tja – lani je kolegico predstavnik le-teh z bulerjem brcnil v glavo, ker ni dojel, da mora biti pri miru in ga bodo že ostali potisnili naprej. So si pa ljudje izmišljali prav izvirne načine, kako it tja gor, videla sem namreč enega z blazino, baje pa so na nekem koncertu imeli tudi čoln. Seveda na določenih koncertih (na primer na Korpiklaanih) ni manjkal tudi ogromen napihljiv penis, ki je v ritmu plesal sem ter tja.

Ko smo odhajali, me je presenetilo gorovje smeti, ki so jih nekateri ljudje puščali za sabo. Iskreno povedano sem sama precej zoprna kar se tiče metanja smeti po naravi, ampak to je bilo res obupno. Polomljeni šotori, paviljoni, steklenice in ostalo je ležalo vsevprek. In dejstvo je to, da plačaš tistih 10€ in dobivaš cel teden zastonj vreče, in če jih prineseš konec tedna nazaj dobiš tistih 10€ nazaj, tako da res ni noben ekstra problem sproti metat praznih pločevink v vrečo za smeti. Ali vsaj vse skupaj na koncu pometat v vreče. Ali pač? Res, prav šokiralo me je.21

Upam, da bo Metaldays, ki so ga na celem festivalu oglaševali kot naslednika Metalcampa izpolnil pričakovanja. Ker res ne vem, če jim bo uspelo dobiti enako dobro lokacijo, kot so jo imeli zdaj. Pa saj to niti ni tako važno, sama upam predvsem na dober in raznolik izbor skupin in da diverziteto v podzvrsteh – ki je tu tokrat žal ni bilo, vsaj ne glede na to, da je glasbeni del festivala trajal celih pet dni.

Slikovnega gradiva žal nimam, ker meni ljubi udeleženi fotografi očitno še niso uredili celotedenske zbirke slik, tako da jih boste mogli poiskati sami, če vas slučajno zanima in ko pridejo na spletišče. Se pa zahvaljujem tistemu bralcu, ki mu je uspelo prilesti do konca.

  1. sicer ne tipična, pa tudi ne ne vem kako izstopajoča []
  2. kjer se dejansko odvija kako resno dogajanje na tem področju []
  3. in kritik []
  4. ki je sicer minoren, ampak vseeno dovolj moteč, da nisem bila sposobna vsega videti v živo []
  5. pogrešala sem predvsem progressive in sem bila nekoliko razočarana, ker sem pričakovala vsaj en dokaj velik band ali dva []
  6. te so se vzdušju primerno vrtele večinoma okrog glasbe []
  7. razen redkih izjem, za katere sem se posebej angažirala []
  8. in to govorim izključno na podlagi mnenj, ki sem jih slišala od ostalih, bolj izkušenih in že leta in leta obiskujočih Metalcamperjev []
  9. po principu “Bas boben naglas!” []
  10. v primerjavi s prejšnjimi leti []
  11. in jih ne potiskali nazaj v množico, kar je bilo prej na koncertih pog0steje videti in je precej bolj nevarno za crowdsurferje same []
  12. žanr death brutal/grindcore mi že sam po sebi ni preveč blizu []
  13. in odmevanju glasnega koncerta []
  14. razen v primeru pretirane alkoholiziranosti, ko je vsem itak vse super []
  15. sem opazila, da je bil trend preglasnega bas bobna bolj prisoten na kasnejših terminih []
  16. ker je pri nas od tovrstne glasbe relativno težko živeti ali pa si vsaj financirati opremo in podobno []
  17. pa žal ni, sodeč po nekaterih drugih nastopih *khmkorpiklaani* []
  18. razen najbrž za tisto ubogo dekle []
  19. ki je pela v živo, končno vsaj ena! []
  20. in ne, ni se prijetno tuširat v kopalkah in poslušat opolzkih komentarjev nekih pijanih Francozov []
  21. “Problem pri ljudeh je to, da so prašiči,” je modro pripomnil nek profesor na moji srednji šoli. []
  • Share/Bookmark

O tem, da Nalivka ne gleda televizije

… ali zakaj je Nalivkino življenje v zadnjih nekaj mesecih neprimerno lažje.

Kot eni izmed mnogih smo bili pri nas doma decembra predlani soočeni s prehodom na digitalni signal za televizijo. Ker ga naša stara škatlica ni podpirala, sta se roditelj in roditeljica odločila, da bomo nekaj časa brez televizije, da vidimo, kako nam gre. Že prej smo bili brez raznih kabelsko/satelitskih programov in smo gledali zgolj slovenske in enega hrvaškega, pa še teh smo bili zaradi obupnega programa in količine oglasov kar precej naveličani.

Tako se je začela naša odrešitev.

Prvih nekaj dni je bilo kar smešno; zvečer, ko se je ponavadi prižgala televizija, nismo imeli česa početi – na hodnikih smo se zaletavali eden v drugega, z rokami v žepih in se sočutno nasmihali eden drugemu. Kot ranjene živali smo tavali sem in tja, brez ene same samcate ideje, kako kar naenkrat zapolnit čas, ki nam je bil dan. Sledilo je seveda reševanje tega “problema”:  iz vseh kotov in kotičkov smo privlekli razne knjige, križanke, karte za tarok in ostale malenkosti in si čas pred spanjem krajšali z njimi. Roditelj in roditeljica sta, namesto da sta zaspala pred televizijo in se v pozno/zgodnjih nočno/jutranjih urah premaknila v spalnico, to storila že nekaj ur prej, za kar sem trdno prepričana, da je pripomoglo k njuni spočitosti. Sicer sem na začetku skeptično verjela, da mogoče pa le ne bomo ostali brez televizije, da se brez te škatle1 pač ne da živet in da bomo kar naenkrat imeli veliko časa, ko nam bo dolgčas. Z mlajšo sestro sva šli stavit, da bosta roditelja slejkoprej obupala in šla nabavit digitalno televizijo, a ne bi se mogli bolj motiti.

Meni je bilo prvi teden malo smotano, ker pač nisem imela česa za počet, ampak meni hvalabogu pomanjkanje take ali drugačne zabave vedno popravijo knjige, in tako sem si v knjižnjici pač začela izposojati večje število le-teh, da sem lažje prišla skozi. Tudi glede kaligrafije se je povečalo število ur, ki sem jih presedela in jih skušala konstruktivno zapraviti za ustvarjanje. Moja mlajša sestra2 se je zavlekla pred računalnik in tako smo preživljali svoj čas, večer za večerom. Kmalu se je zgodilo, da sta roditelja zase pričela kupovat knjige. Moja na začetku užaljena reakcija3 se je sprevrgla v navdušenje: Še več knjig!

Nato smo pričeli pogrešati premikajoče se sličice in smo, po dolgem času, kot familija, šli sem ter tja skupaj v kino. Tako smo si ogledali filma True Grit in The King’s Speech, pa še kakega drugega, ki ni tako zelo omembe vreden. Od nekod sva s sestro privlekli neke stare Disneyeve DVD-je in skupaj z roditeljico smo si začele ogledovati risanke4. Nato smo odkrili, da se da DVD-je izposojat v knjižnjici in smo jih na veliko začeli nosit domov, če smo v trgovini našli kak dober film, smo ga celo kupili. Ampak nastal je problem – tisto staro, zaprašeno televizijo smo že vrgli stran in tako so nam preostali samo računalniški zasloni. Roditelj si je bil zaradi spleta okoliščin kmalu prisiljen kupiti nov računalnik in, ko je kar naenkrat presedlal z Windowsov 98 na Windows 7, se mu je odprl svet, ko je na Youtube-u odkril celotne filme Ko to tamo pjeva, Crna macka, beli macor in druge,  nostalgične in legendarne filme. Njegovo navdušenje nad kavbojkami5 se je sprevrglo tudi v moje, ko sem v novi kranjski mestni knjižnjici6 odkrila posebno polico, posvečeno western filmom in smo ob večerih gledali tiste stare, včasih še celo črno-bele filmske legende.

Ker nam je računalniški zaslon vsem skupaj postajal nekoliko premajhen, je beseda vodila k besedi, približevanje roditeljičinega okroglega rojstnega dneva in njeno navdušenje nad potovanji in predstavitvami slik ki so nastale na njih,7  je vodilo v sklep, da ji za rojstni dan kupimo čisti pravi projektor in čisto pravo platno. Tako sva z roditeljem ob dveh zjutraj na steno šraufala tisto reč, da je bilo presenečenje zjutraj še večje, ko smo ji zjutraj, ko je bila še vsa zlepljena in v postelji, dali “kino karto”8 in ko je, v podobno zaspanem stanju, stopila v hišo9 in zagledala filmsko projekcijo sebe s svojim konjem.

In tako smo si na veliko pričeli izposojat DVD-je. Z roditeljico in sestro smo vpisane v dve različni knjižnjici in to tudi s pridom izkoriščamo. Dovolj, da od tistega dneva naprej skoraj vsak večer pogledamo kak film. Brez reklam, oglasov, rezov ali motenj. Saj vem, da baje obstaja tudi nek HBO program, ki ne vsiljuje reklam med filme, ampak se mi vseeno zdi, da smo z roditeljičinim kinom zadeli v polno.

Seveda je sledilo tudi ponovno gledanje slik s takih in drugačnih potovanj, gledanje surrealnih slik naših konjičev neverjetnega Milana Malovrha (link1, link2, in, če še nimate dovolj spacanih konjev, link3)10 na velikem platnu in podobni večeri, v katerih nismo zgolj štiri ovčke, ki bi nekritično strmele v tako ali drugačno, zabavno ali manj zabavno oddajo na televiziji, ampak družina, ki rada sem ter tja pogleda kak dober film.

Televizije nihče izmed nas ne pogreša, tudi mlajša sestra ne. Temu morda botruje dejstvo, da se da vse novice, informacije in podobno dobiti na internetu, ki ga seveda s pridom uporabljamo. A vseeno se, na nek način, brez televizije vsi čutimo svobodnejše. Ker se sami odločamo kaj bomo gledali. Kdaj bomo gledali. Kako bomo gledali.

Meni se od vsega zdi najboljši občutek svobode, ker ne prejemam neke ogromne količine informacij11, ki jih niti ne maram slišati in ki me niti najmanj ne zanimajo. Do tega, da se končno zavedam, kako nepotrebne so take in drugačne informativne oddaje, sploh tiste, ki so posmeh in brca nekam resnemu novinarstvu *khmsvetnakanaluakhm*. Kako se da čisto lepo živet brez sleherne besede, ki jo natipka ali prebere kak preko študentskega servisa najet študent. Kako se da it volit tudi brez opazovanja zaigranih obrazov na takih in drugačnih predvolilnih soočenjih in intervjujih. Kako se da, konec koncev, kupiti vložke ali pralni prašek popolnoma kritično in neprizadeto do tistih debilnih reklam, ki mi jih hvalabogu ni več treba gledat.

Ja, Nalivki je življenje brez televizije krasno. Res krasno.

P.S.: Še dve filmski enačbi, ki sem ju slišala od roditelja in se mi zdita prav posrečeni:
Mlajši, kot je John Wayne, starejša je kavbojka.
Starejši, kot je Clint Eastwood, boljša je kavbojka.

  1. ali, zdaj bolj popularne plošče []
  2. v cvetu mladosti in na začetku pubertete []
  3. v mladosti, ko se je začenjala moja ljubezen do literature, sta mi s težkim srcem kdaj kupila kakšno knjigo, ker ju je bilo strah, da bo obležala na polici, se prašila in je ne bo nihče več pogledak []
  4. roditelj ni bil preveč navdušen nad njimi in si je v sosednjem prostoru rajši odprl kako knjigo []
  5. tistimi starimi, s Clintom Easwoodom in Johnom Waynom []
  6. ki je pri meni iz mnogo razlogov požela res veliko navdušenje []
  7. in njene slike so res dobre in vredne tudi drugega, tretjega ogleda []
  8. z besedami: “Zdaj, ko si stara že tolikointoliko, nam lahko ukažeš in kadarkoli te bomo peljali v kino!” []
  9. staro kmečko “hišo”, ki se ji po novem baje reče “dnevna soba”, ampak zame je ta prostor vedno bil in vedno bo “hiša” []
  10. malo se pa morem pobahat, ne? :) []
  11. z oglasi vred []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Terry Pratchett

Z mojstrom satirične fantazijske literature sem se prvič srečala ob koncu osnovne šole, ko sem počasi razvijala svoj okus za literaturo in ugotavljala, kako zelo sem se našla v fantasyju. Na enem izmed obiskov pri sorodnikih sem med brskanjem po polici svoje sestrične odkrila lično, lepo urejeno zbirko Discworld, in ko sem jo vprašala, kaj je to, mi je na kratko opisala svet – ploščo, ki se nahaja na hrbtih štirih slonov, ki stojijo na oklepu orjaške želve, ta pa počasi plava skozi vesolje. Njeno navdušenje nad Pratchettom je bilo moč primerjati z mojim navdušenjem nad Tolkienom, kajti na steni ji je visel ogromen zemljevid Ankh-Morpoka, kar mi je tudi s ponosom povedala in skoraj je nisem mogla ustaviti, ko je začela govoriti o Pratchettovih delih z iskricami v očeh.

Ker si od nje nisem hotela sposojati knjig, sem si zbirko zgolj napisala v beležko, na “To-read” seznam, ampak ob koncu šolskega leta je moja beležka skupaj z marsikaterim dobrim predlogom za branje po spletu naklučij končala prežvečena v kletki mojega takratnjega glodalskega ljubljenčka in na to sem se spomnila šele, ko sem se nekega dne sprehajala po lokalni knjižnjici po oddelku za fantazijsko literaturo in tam odkrila Barvo magije v prevodu Maje Novak. Lepo, novo, trdo vezano, sijočo knjigo sem nekajkrat obrnila, preden se mi je zasvitalo, kaj bi lahko bila. In je, skupaj s tedenskim kupom knjig romala v moji torbi z mano domov.

Prav spomnim se tistega dne, ko sem v svoji klasični zapečkarski1 pozi s skodelico sladoleda tistega dne obrnila prvi list in za njim enega za drugim še vse ostale, pri tem pa se je mestoma po hiši razlegalo tu krohotanje, tam le kakšen hehet. Skodelica sladoleda je izgubila mojo pozornost2, vprašujoči pogledi družinskih članov pa so spremljali njihovo začudenje, ko so me spraševali, čemu se smejim. Ampak jim je bilo nemogoče razložiti, kajti tovrstni fantazijski svetovi so obstajali le zame, posamezne šale, vzete iz konteksta, pa niso zvenele niti pol tako smešno kot prebrane, v Pratchettovem svetu, v pravem kontekstu in v njegovem nezgrešljivem slogu.

Ker takrat še nisem vedela, da je knjige mogoče naročati prek spleta, lokalna knjižnjica pa takrat še ni imela veliko angleških knjig, sem bila promorana počakati do izida druge, tretje in četrte knjige iz serije Discworld. Luč fantastike, Čar enakih pravic in Mort so bile ene izmed redkih knjig, ki sem jih težko pričakovala in jih, temu primerno, tudi hitro požrla, eno za drugo; moje spoštovanje do Pratchettove genialnosti se je z vsako le še večalo.

Sicer me je to sram priznati, ampak Pratchetta še nisem brala v originalu. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in kreditne kartice do nedavnega nisem imela možnosti naročanja preko spleta, ko pa je ta postala mogoča, pa je spet vmes posegla finančna suša. Sicer sem se šla slinit v Konzorcij, ampak sem se odločila, da bom kupila rabljene knjige. Deloma zato, ker so občutno cenejše in deloma zato, ker imam rada knjige z dušo3. Pričakujoče čakam sadove težaškega dela zadnjih nekaj tednov, da se pojavijo na mojem bančnem računu in da lahko končno kliknem tistih nekaj gumbkov na Amazonu in Ebayu, ki bodo zmanjšali nekaj številk in iz daljnih dežel poslali tako željene knjige.

Za tiste, ki Pratchetta še ne poznate, vas pa zanima4 prilagam link do zapisa o njem na angleški Wikipediji, do zapisa o Discworldu in do njegove spletne strani.

Ko sem se po kar nekaj časa lotila branja Wiki zapisa o njem, me je razžalostilo dejstvo, da so pri njem odkrili neko redko obliko Alzheimerjeve bolezni. Škoda bi bilo, da tako genialen um podleže tako zahrbtnemu prekletstvu – ampak po drugi strani pa zaradi svoje produktivnosti za sabo pušča neverjetno dediščino in nešteto besed, s katerimi je zasluženo in pustil svoj unikaten pečat v literarnem svetu. Ne vem, kakšno je trenutno njegovo zdravstveno mentalno stanje, zato ne bom posegala po dramatizaciji, ampak res bi ga bilo škoda. Njega in njegovega genialnega uma …

  1. dobesedno; kmečka peč mi je poleg postelje že od nekdaj naljubši kotiček za branje []
  2. na koncu sem jo spila kot kak topel milkshake []
  3. čeprav je to bolj izgovor kot kaj drugega []
  4. in ste preleni, da bi ga pogooglali []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Tolkien

Kot majhna, od mestnega življenja oddaljena deklica, ki ni gledala veliko televizije in se je v svojih rosnih letih družila predvsem s konji in psi (z izjemo nekaj okoliških vrstnikov), kot hčerka staršev, ki sta me že od malega spodbujala k vedoželjnosti in učenju, kot primer genialnega otroka, ki je res zelo zgodaj že znal brati1, sem razvila ljubezen do pisane besede, ki me definira že odkar sem se naučila brati.

Pobeg v svetove, ki se skrivajo v knjigah je bil zame že od nekdaj neverjetna izkušnja. Tako neverjetna, da sem ponoči velikokrat pozabila spati, ker me je knjiga tako potegnila vase. Tako neverjetna, da me je bilo treba za roko zvleči h kosilu, pa še v tem primeru je šla knjiga z mano. Zadnjič mi je teta povedala, da sem brala, medtem, ko sem šla s košaro na dvorišče po drva. Ena meni zelo ljuba vrstnica, ki me pozna praktično že od rojstva, mi je rekla, da se zelo živo spomni, kako sva nekaj let stari pri meni doma, ko nas je njena družina prišla obiskat, sedeli na pručkah in sem ji jaz brala neko pravljico2. Ko je prišlo do točke, kjer sta mi starša mogla skoraj dobesedno zapleniti knjigo, da sem sploh šla spat, je bilo vsem jasno, da nisem preveč tipična predstavnica svoje generacije.

Pa dovolj o meni, naj bosta zgornja odstavka dojemana kot uvod, ozadje in pojasnilo dejstva, zakaj mi je izmed vseh literarnih zvrsti, ki sem jih kadarkoli mela priložnost okusiti, najljubša fantazijska. Pa s tem ne mislim zgolj fikcijske, natančneje imam v mislih prav določeno zvrst literature, ki se imenuje fantasy. Ne vem, če obstaja kak poseben izraz točno za to zvrst v slovenščini, čeprav se že odkar sem se vpisala na faks trudim ugotoviti, kam bi to po naši literarni kategorizaciji spadalo, ampak so literarne vede različnih narodov včasih prav zmedene in neusklajene, kar se tiče izrazoslovja – tako da bom zaenkrat ostala pri tem izrazu. Na prvi pogled podobna znanstveni fantastiki, a tako zelo različna od nje, ima fantasy korenine pri človeku, ki je eden izmed ljudi, ki jih najbolj spoštujem, in sicer pri Tolkienu.

John Ronald Reuel Tolkien je njegovo polno ime, in brez skrbi, ne bom vas dolgočasila z življenjepisom, kajti to ni namen mojega zapisa, lahko pa tistim, ki vas to zanima, a ste vseeno preleni, da bi ga pogooglali, prilepim link do članka o njem slovenske Wikipedije in do nekoliko izčrpnejšega članka v angleščini.

V slovenščino imamo prevedenih nekaj njegovih najznamenitejših del, in sicer najbrž vsem poznano trilogijo Gospodar prstanov, predzgodbo le-te Hobit ali Tja in spet nazaj, zbirko kratke proze Drevo in list in za tiste, ki smo res usekani na Srednji svet tudi Silmarillion (zgodovino Srednjega sveta), in Narn i hîn Húrin : povest o Húrinovih otrocih, ki je izšla posthumno, uredil in po Tolkienovem vzoru dokončal pa jo je njegov sin Christopher.

Sama sem nekoliko razočarana, da ni prevedeno več iz njegove bibliografije3, ki obsega predvsem kratke zgodbe po vzoru pravljic in bajk ter poezijo, da znanstvenih jezikoslovnih del ne omenjam. Sicer je morda to ovira, ker knjige najbrž ne bi dosegle komercialnega uspeha izven krogov njegovih častiteljev, tako da se ne sekiram preveč, kajti tako ali tako ga je prijetneje brati v originalu, ampak se tukaj postavi še ena ovira: pri nas je skoraj nemogoče dobiti katero izmed njegovih manj znanih del.

Lani sem za rojstni dan sicer dobila The Legend of Sigurd and Gudrún ((ki si je seveda takoj prislužila mesto na moji častni polici knjižne zbirke)), ampak drugače pa sem bila, dokler nisem uspela urediti svojega Paypal računa, kar na suhem, kar se tiče dostopa do manj znanih del. Zdaj pa situacija zaradi študentske presahnitve sredstev ni kaj dosti boljša, morda se bo prilika ponudila ob koncu4 poletja.

Zakaj mi je Tolkien tako zelo všeč? Predvidevam da zato, ker sem ga odkrila čisto sama, v knjižni obliki, na zaprašeni polici mestne knjižnice, v prvi izdaji, ki je prišla ven pred filmom in Tolkien bumom (mislim, da leta 1995), v prevodu Polone Mertelj, Primoža Pečovnika in Zorana Obradovića. Zelena, že nekoliko oguljena knjiga me je k sebi potegnila kot magnet, sledilo pa je iskanje naslednjih dveh, ki sta bili tisti dan izposojeni, tako da sem ju, trdno odločena, da ju dobim v roke, celo rezervirala. Filmov kar nekaj časa nisem videla, mislim, da sem prej požrla še Hobita in Drevo in list, preden mi je po naključju uspelo izvedeti, da so bili posneti tudi filmi. Leta 2001, ko je prišla ven Bratovščina prstana v filmski obliki, sem bila še na nižji stopnji osnovne šole (majhne, vaške) in nisem imela stikov s kinom več kot dvakrat na leto, sem pa skoraj sigurna, da sem takrat enkrat pregrizla vsaj skozi Gospodarja Prstanov, če ne še celo skozi Hobita in Drevo in list.

Ko sem videla celotno zadevo vizualizirano na nekem rojstnem dnevu, gledali smo namreč neko zaprašeno kaseto, ki so jo moji vrstniki že vsi videli in jih ni kaj preveč zanimala, me je stvar tako očarala, da sem šla naslednji dan takoj v knjižnico in si izposodila še preostala dva dela, ki sem ju v enem mahu gledala celo popoldne in cel večer. O kvaliteti filma ne bom zgubljala preveč besed, ker vsi vemo, za kaj gre – in temu je tudi jasno, zakaj sem Tolkiena s tistim dnevom začela častiti skoraj kot boga.

Sledilo je obdobje zanimanja, poglabljanja, iskanja informacij, branja nekoliko zahtevnejšega Silmarilliona. Sin nekih družinskih prijateljev (ki je sicer precej starejši od mene), je bil takrat nekje v vodstvu Gil-galada (nisem prepričana, mislim pa, da je bil blagajnik) in ko sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki Tolkiena požirajo tako strastno, kot sem ga sama, sem se le vedno bolj zavedala, kako je vse skupaj nekaj preprosto veličastnega. Tisto leto sem skoraj šla na letno srečanje, ampak na koncu ugotovila, da sem še nekoliko premlada, saj sem bila menda pod 15, in ni bilo nikogar, ki bi šel z mano kot varuška. Žal mi je, da do vstopa v Gil-Galad ni nikoli prišlo, predvsem zato, ker nisem živela nikjer blizu Ljubljane, kjer je bazni štab in kjer potekajo srečanja, morda do tega še pride kdaj v prihodnosti.

V srednji šoli sem spoznala somišljenico, s katero sva se na podlagi pogovora o Tolkienu tudi spoprijatejlili, in to prijateljstvo traja še danes.5 Ona mi je pokazala Zlati gozd6, a sem se mu na žalost pridružila šele nekaj mesecev, preden je popolnoma presahnil – bil pa je še vedno super izkušnja, ki se bo morda obnovila z izidom filma Hobit.

Zakaj ga tako obožujem in zakaj nisem edina? Spoštujem ga predvsem zaradi njegovih znanstvenih jezikoslovnih dosežkov, iz katerih je potegnil nekaj najboljšega – ustvaril je popolnoma lasten svet, temelječ na starih verovanjih in legendah severnoevropskih ljudstev, ustvaril je več jezikov in njihovih dialektov, ustvaril ni le neke zgodbe in nekih likov, ustvaril je nov svet, veliko bolj natančno od marsikaterega fikcijskega sveta, ki je bil ustvarjen. In to tako natančno in tako pozorno, da je še dandanes fenomen. Tista kolegica, s katero sva na podlagi pogovorov o Tolkenu sklenili prijateljstvo, danes študira jezikoslovje. Najbrž ne le zato, ampak smo imeli obdobje, ko smo se učili vilinsko in smo si pisali listke v Tengwarju. Z vidika jezikoslovca pa so Tolkienovi dosežki več kot le fikcijski, saj temeljijo na dejanskih besednih korenih in ostalih zadevah, ki so zame, ki nisem v tej stroki, nekoliko preveč strokovne in jih zato prepuščam tistim, ki vedo, za kaj gre.

Skratka, da ne bom predolga, saj sem se ravnokar zavedla dolžine zapisa7: Tolkien je car.

In če se je slučajno po kakšnem naključju komu uspelo prebiti do konca:

Calo anor na ven.

  1. točne starosti ne vem, moja roditelja sta bila do sedaj kar precej skopa s tovrstnimi informacijami, vem samo, da je bilo bizarno zgodaj in da so me vsi od daleč in blizu poznali po tem []
  2. mislim, da je bila ena od Svetlane Makarovič; tiste so mi bile že od nekdaj všeč []
  3. Wikipedia ftw! []
  4. upajmo, da delavnega []
  5. Tolkien: Kako načeti pogovor in spoznati najboljše prijatelje, ki jih boš kadarkoli spoznal! x) []
  6. za tiste, ki ne veste, kako veličastna dogodivščina je bil Zlati gozd, shame on you []
  7. in dela le-tega, ki je o Nalivki; stvar sem imela v začetku zastavljeno nekoliko drugače, ampak naj bo, kar je, je []
  • Share/Bookmark

Biti študentka filozofije

Naslednji zapis je filozofiranje, zato tistim, ki filozofiranja ne marajo preveč, priporočam, da na tem mestu nehajo brati in si s tem prihranijo duševni nemir.

S svojim prvim srečanjem s pravo filozofijo v srednji šoli (natančneje, na pripravah na maturo iz nje) se je zame začela še vedno trajajoča ljubezen. Tega morda ni videti v moji povprečni oceni, ki ni blizu bleščeči – to pa je  bolj posledica življenja na dveh koncih (od katerih je na enem vedno preveč dela, na drugem pa premalo sonca), naporne službe na začetku leta in, priznam, tudi moje neusahljive lenobe, kot pa tega, da me stvar ne bi zanimala ali je ne bi dojemala dovolj dobro.

Ampak se z gospo Sofijo fino zastopiva: sledi mi povsod, kamor grem in njena vprašanja vedno nosim s sabo – temu moje značilno strmenje v neobstoječo točko, občasno mrmranje, nenadno vlečenje beležke na plano in pisanja stavkov, ki jih kdo drug razen mene in kroga prijateljev s faksa najbrž ne razume, nenehno analiziranje vsega in prezir do tistih, za katere se zdi, da v življenju ne uporabljajo večine možganskih funkcij.

Prej omenjeno včasih vodi v nerazumevanje mojega obnašanja – ako me naključni mimoidoči ali celo komunicirajoči z menoj ne pozna dovolj dobro, se mu velikokrat zazdi, da sem zamorjena – in priznam, da včasih tudi sem – ampak največkrat je to le posledica preokupiranja mojih možganskih celic. Če pa se temu pridruži še mala vojska imaginary friendov in preklapljanje med različnimi alter-egi, je morda res razumljivo, zakaj imam včasih na obrazu izraz avtista.1 In morda res ne spadam med najbolj družabne predstavnike človeštva, ampak taka bi bila najbrž tudi, če bi šla študirat fiziko ali živinorejo.

Pa ne, da se imam za nekega izrednega posameznika; niti v svoji intelektualni usmerjenosti niti v svoji predanosti mišljenju niti v sposobnosti mišljenja se nimam za kaj več – vsaj ne za kaj več od kolegov s faksa ali ostalih ljudi, za katere vem, da so sposobni razmišljati. Ampak dejstvo je, da so moje misli ponavadi usmerjene v stvari, za katere večina ljudi nikoli niti ne pomisli, da bi mislila nanje – pa ne bi bilo nič narobe, če kdaj pa kdaj bi vsaj malce mislili o stvareh, ki niso nujno podenje avstrolopitkov za kokosom2, kateri lak za lase je boljši in kdaj se gre naslednjič pit – s tem najverjetneje povzemam okupacijo misli večine svojih vrstnikov in tudi večine ne-vrstnikov.

Posledice moje odločitve za filozofijo, mojega obnašanja in moje asocialnosti v določenih situacijah pa je seveda neizogibno soočanje z vedno enimi in istimi reakcijami:

  • “Kaj pa sploh lahko počneš kot filozof?”
  • “Kje se boš pa zaposlila?”
  • “Kdo bo pa delal?!?”
  • “Aaaa, filozofijo si šla študirat …” *pomilujoč pogled, namenjen meni/mojim staršem/fantu*
  • “In … kaj se na tem faksu sploh ‘učite’?”

…seznam bi se lahko vlekel in vlekel, a se bom rajši kar tukaj ustavila.

Tovrstne predsodke o filozofiji kot mešanju dreka, nakladanju, o njeni neuporabnosti, itd. deloma pripisujem temu, da filozofov ljudje pač ne marajo, ker mišljenju pač ne pripisujejo preveč ključnega pomena. Drugo, kar sem opazila, pa je ostanek totalitarizma in poveličevanja fizičnega dela3 in zaničevanja miselnega, ker drugo ni bilo zaželjeno – če bi ljudje preveč razmišljali, bi jim že prej potegnilo, kaj vse je bilo s sistemom narobe.

… ker je itak uporabno samo to, da znaš na tekočem traku ponavljati en in isti gib cel dan ali pa da cel dan pred računalnikom vpisuješ neke podatke in dviguješ telefon – ob koncu dneva pa domov vprašat televizijo, kaj je dobro in kaj ne, kaj kupit, koga volit. In potem se ljudje čudijo, zakaj smo v takem stanju, kot smo. Nekaj podobnega sliši skoraj vsak, ki me vpraša katero izmed naštetih vprašanj. Morda bom nekoč obupala, kajti redkokdo dejansko razume, kaj s tem želim povedati.

Če ne bi bila res zaljubljena v gospo Sofijo, najbrž ne bi zdržala vsega tega. Pa saj mi ni preveč važno, kaj si ljudje o meni mislijo, ampak je zoprno vedno poslušati ene in iste nebuloze, kadarkoli izrazim svoje mnenje zunaj poznane družbe, gledati en in isti zamah z roko in soočati se z večnim obtoževanjem, da sem ničvredna zaradi svoje odločitve za filozofijo. In dejstvo je, da situacija glede služb ni ravno rožnata – a sem se je zavedala, ko sem se odločila za študij in se je zavedam zdaj bolj kot kadarkoli, ampak si nisem premislila. Zakaj? Zato, ker nočem sedeti vsak večer pred televizijo, si pustiti nositi hrano predse in gledati kake butaste oddaje4. Zato, ker mi ni vseeno za ljudi okrog sebe, čeprav večine ne maram ravno najbolj. Ker verjamem, da svet lahko je boljši – ali pa se vsaj rada pretvarjam, da bi lahko bil. Zato,ker se rada pretvarjam, da so možni svetovi, ki niso tako crappy kot ta, v katerem smo zdaj.

Ampak se sprijaznjujem, da nekateri5 ne bodo nikoli razumeli. Temu tudi poved na začetku tega zapisa.

  1. Kako gre že tisti vic … It takes 12 muscles to smile. It takes 11 muscles to frown. It takes none to just sit there with a dumb look on your face. []
  2. ena boljših definicij, katere zasluge gredo neki kolegici – morebitni bralec naj trikrat ugiba, kaj bi to lahko bilo []
  3. Ki ga, mimogrede, opravljam doma več kot marsikdo, ki misli, da je sesanje stanovanja najhujši napor na svetu. []
  4. *khmslovenijaimatalentkhm* []
  5. =večina… []
  • Share/Bookmark