O nalivkah

… ali zakaj je Nalivka Nalivka?

Preden se lotite branja in gledanja slik v naslednji objavi, bi vas rada opozorila, da se nimam za umetnico, niti za fotografinjo1. To, s čimer se ukvarjam, je moj hobi2 in tega ne bi mogla opredeliti kot umetnost. Tukaj pride na mesto razlika med angleškima izrazoma art in craft, svoje delo imam seveda za drugo.

Torej, Nalivka je Nalivka zato, ker ima rada nalivke, take in drugačne, debele in suhe, tanke in široke. Nalivka je Nalivka zato, ker z nalivkami rada piše s pisavami, ki so večini ljudi dostopne na računalniku in zato ne čutijo potrebe, da bi jih kdorkoli pisal na roke. Ampak Nalivka ne bi bila Nalivka, če se ne bi kljub temu lotila pisanja z nalivkami, ki se mu olepšano reče kaligrafija.

Včeraj se je renčeči imaginary friend končno speljal rob mize in mi dal dovolj maneverskega prostora, da sem lahko ne le zgrabila za nalivko, ampak na mizi poleg nalivke in zvezka balancirala še fotoaparat.

Z nalivkami sem se začela ukvarjati v kakem 7., 8. razredu osnovne šole, ko so v Mladinski knjigi in DZS začeli prodajati nalivke, ki so imele ploščato konico. Tistih ubogih nekaj milimetrov se je takrat zdelo ogromno in s sicer nenatančno konico se je začelo moje igranje z nalivkami.

Zelo sem si želela pisati z njimi tudi potem, ko so vsi ostali vrstniki ugotovili, da pravzaprav ni tako zelo lahko pisati s ploščato nalivko, kot so mislili3. Ker se nisem znala sama naučiti, kako lepo pisati z njo4, sem sicer obupala za nekaj časa, dokler nisem v lokalni hobby trgovinici našla knjige, v kateri je kaligrafska tehnika v osnovah opisana, razložena, predstavljena in demonstrirana. Tako sem začela vaditi in vaditi in vaditi in vaditi. Prevadila sem skoraj vse ure slovenščine in angleščine v prvih dveh letnikih srednje šole, veliko popoldnevov doma. Začela sem si kupovati drugačne nalivke – širše, natančnejše. Toda prelomnica se je zgodila na moj XX rojstni dan, ko mi je teta prinesla veliko podrobnejšo knjigo o kaligrafiji in čisto pravo kaligrafsko držalo, z nekaj konicami in stekleničko gostega črnila. Od takrat naprej sem nepreklicno zaljubljena v nalivke, črnila, tuše, držala in vse ostalo, kar pač spada zraven.

Moje najljubše držalo je še vedno tisto, ki sem ga dobila takrat za darilo. Leta se mu že nekoliko poznajo in sem precej časa iskala drugo, ki bi ga nadomestilo za malo bolj obskurna dela, ampak se jih pri nas očitno ne da dobiti na veliko krajih, ker takega, ki bi tako dobro (pod ravno pravim kotom in dovolj trdno) držal konico in hkrati moji roki med pisanjem dajal občutek, da pleše, takega še nisem našla.

In tako se je začelo moje zbiranje črnil, konic, tušev in podobnega. Sledilo je obdobje eksperimentiranja z različnimi tehnikami, različnimi materiali, z iluminacijo pisav. In tako so vsi sorodniki in prijatelji za rojstne dneve začeli dobivati take in drugačne izdelke, ki so v moji zagnanosti prihajali izpod mojih prstov. Nekateri manj, nekateri bolj spretno izdelani.

Tole je bil včeraj plod umika mojega kosmatega prijatelja na drugo stran pisalne mize in kombiniranja kaligrafije z vodenimi barvicami5:

Pa naj bo dovolj za danes o nalivkah.

  1. ako bi kdo želel komentirati kakovost slik, ki so zgolj demonstrativne narave; slučajno živim z nekom, ki ima v posesti fancy fotoaparat in slučajno znam na njem vklopiti makro opcijo, sicer sem pa, kar se fotografiranja tiče, precej nespretna []
  2. ki mu sicer posvečam kar precej svojega časa []
  3. oziroma, če se prav spomnim, kako je to šlo v osnovni šoli – našli so nekaj drugega, kar je bilo potem moderno []
  4. verjeli ali ne, moja osnovna pisava, ki jo uporabljam v vsakdanjem življenju je za večino smrtnikov precej neberljiva in nima neke posebne estetske vrednosti []
  5. vem, v tem sem tudi precej nespretna – slika je namenjena zgolj ozlajšanju črk, zato se mi moja nespretnost ne zdi ključnega pomena []
  • Share/Bookmark