O ljudeh iz sladkorne pene

Morebitnega bralca opozarjam, da naslednji prispevek najbrž ni najbolj smiselna stvar, ki je bila kdajkoli napisana.

Ko takole v zaspanem stanju s sledmi črnila na prstih sedim za mizo  in gruntam, če bi se počasi odpravila spat, mi iz ulice tega tujega sveta, ki poteka mimo okna mojega drugega doma, priplava sled zavedanja, kako se mi pravzaprav nič ne dogaja. A ne tista s trpkim priokusom.

Ker obstajajo ljudje, veste, tista posebna vrsta ljudi, katerih stopala se navidez ne dotikajo tal. In katerih nasmešek je kot iz reklame za zobno pasto. Tiste ženske, ki ne potrebujejo ničesar razen svojega očarljivega nasmeha. Tisti moški, katerih oči se že malo gubajo, a se jim nekje iz globin duše smeje otrok. Tista dekleta, katerih ramena in vratovi so krhki, kot bi bila njihova telesa z neko pomočjo višje sile ustvarjena iz sladkorne pene. Tisti fantje, ki skomigajo z rameni in gledajo izpod čela. Tiste starke, ki imajo okrog sebe vedno otroke, ki jih radi poslušajo. Tisti klišejski, z nekim določenim darom obdarjeni ljudje.

Tem ljudem se vedno nekaj dogaja. Hiteči, drobencljajoči hitijo sem ter tja in plavajo na svoji gracioznosti in imajo tisto nekaj, zaradi česar se jim pač dogajajo stvari – take ali drugačne. Pa saj vsi kdaj vidimo te ljudi. Ki imajo vedno kaj povedati in nikoli ne povedo iste zgodbe dvakrat. Ki poznajo vse tiste druge ljudi, ki so vzor takih in drugačnih dogajanj. Tiste ljudi, za katere se včasih zdi, da se svet vrti okrog njihove hrbtenice. Tiste ljudi, ki znajo privabiti nasmeške na obraze drugih ljudi samo s tem, da se prikažejo – ali morda spregovorijo besedo ali dve. Tiste ljudi, ki imajo velike oči in ki jih vsi radi vidijo.

In njim se dogajajo stvari.

In potem imaš take ljudi, kot sem sama: ljudi, ki ob pol enih zjutraj sedijo za mizo in opazujejo ples nočnih moljev okrog mestne svetilke, ne tako kot ostali, ki ob pol enih ali spijo, ali pa se jim dogaja. Tiste ljudi, ki si jih nihče ne zapomni, ko jih spozna. Ki, čeprav imajo veliko za povedati, skoraj nikoli ne spregovorijo več kot nekaj besed v družbi več kot enega človeka. Tiste ljudi, ki hodijo na faks z nekom že celo leto, pa jih drugi nikoli ne pozdravijo nazaj na ulici. Ne nalašč. Ker včasih ni treba biti zoprn, da ti ljudje ne odzdravljajo. Dovolj je biti neviden, neslišen, neslišan. Kot kamen na asfaltu, ki ga nihče ne opazi, dokler ga ne pohodi. In vsi te sprašujejo, zakaj si tiho. In zakaj ne hodiš ven. In zakaj ne uživaš v stvareh, v katerih uživajo vsi drugi. Ker je fajn biti pijan v družbi in streljati nebuloze in prezreti tisto malo črno stvar s čopki, ki se med vsemi temi ljudmi počuti kot žival v kletki in blebeta besede, za katere je tistim določenim ljudem vseeno, ker se ne tičejo njih.

Ker včasih enim ni všeč to, kar je všeč drugim. In nekateri pač ne razumejo, zakaj bom vedno izbrala družbo dobre knjige ali takih in drugačnih živali, če bom imela poleg na izbiro še druženje z ljudmi, ki jih ne zanima, kaj se okrog njih dogaja, če se ne dogaja njim osebno. In tisti pomilujoči pogledi obsojanja in obžalovanja mi gredo včasih prav na živce. Točno zato ne maram ljudi. Ker se ne znajo dvigniti iz svoje realnosti in nočejo doumeti, da to, da imaš tisti dar in se ti pač dogaja, ne da bi sam kaj naredil za to, včasih ni dovolj. In potem bežijo, iz enega dogajanja v drugega – kot lutkice, ki jih vodi marionetar usode.

Ker včasih je dovolj samo ena izkušnja v življenju, da ne maraš, da se ti dogajajo stvari v realnem svetu. Ker to, kar se dogaja v moji glavi, pravzaprav ni resnično, je zgolj fiktivno. Pa naj bodo to moji kosmati prijatelji ali pa tisti pojmi, ki večini ljudi ničesar ne pomenijo, če pa že jim, so sposobni iz njih ustvariti zgolj neke hitroparilne stavke, ki se tudi zgolj slišijo v redu.

In je že to dovolj, da se jim dogaja.

Ker moraš biti lep in prijazen in sproščen, da se ti lahko dogaja. In, kar je najpomembnejše, zaradi tega moraš čutiti potrebo, da še ostlale razsvetljuješ s tem dogajanjem in jim poskušaš dopovedati, da mora človek v življenju biti aktiven, socialen, zgovoren, prijazen. Po drugi strani pa streljaš nebuloze, ki jih slišiš tu in tam od tistega in tega guruja. In se spreminjaš po željah drugih in plavaš v svetu, ki ga obvladujejo drugi.

Ker je včasih enostavno nedopustno, da neka gmota mesa in kosti, ki se upa klicati človek, pove kaj naglas. Ker nima tistega gracioznega vratu iz sladkorne pene ali velikih oči ali ozkega pasu. In tisti drugi jo poskušajo odrešiti, ker je pač nemogoče razumeti, da ji ni do družbe ljudi, ustvarjenih iz sladkorne pene. Ker ne razume, zakaj nekateri odpirajo dežnike že ob najneznatnejšem rosenju. Ampak obrazi vendar morejo ostati graciozni in vratovi dolgi, brez podbradkov. In frizure nedotaknjene. In možgani trpko napolnjeni s takimi ali drugačnimi modrostmi, ki jih sladkorna pena ne more skonstruirati sama.

In nikoli ne bodo poznali občutka samote, ki ni slab občutek. Tistih trenutkov, ko Nalivka včasih sanjari, da bi izginila vsa ta vojska ljudi iz sladkorne pene. Ker zna biti včasih konjska griva boljša družba od opitih kvazi razgledancev.

In potem človek kar tako obsoja ljudi in ima včasih tudi slabo vest. Ker ima upanje, da morda le niso vsi iz sladkorne pene, ker je čisto možno, da za sladkorno peno niso krivi sami. Da morda ni vse le neka brezvezna igrica, ki jo igramo vsi. Ker je Zemlja tako zelo drobcena v primerjavi s celotnim vesoljem. Zakaj bi človek potem sploh potreboval kaj več od sladkorne pene? Ker naj bi bilo tako ali tako nepomembno, kaj si misli, ker obstaja zgolj peščica ljudi, ki imajo v sebi kaj drugega kot sladkorno peno. Čeprav naj bi človek bil razumno bitje. Čeprav naj bi človek bil vsaj inteligentno bitje. A vse, kar vidim, ko pogledam okrog sebe, vse, kar vidim in slišim v vsem tem smalltalku je sladkorna pena.

In potem pride tak in drugačen človek in taka in drugačna beseda in sredi dušeče sladkorne pene posije tisti mali žarek upanja, ki pravi, da ni treba, da človek iz sebe pljuva zgolj sladkorno peno. Da verbalna diareja sladkone pene ni tisto, kar je potrebno, da človek sploh pride do pogovora. In je smešno, kako si je včasih moč izboriti skozi dušečo se gmoto izbljuvane sladkorne pene pot do nekoga, ki sladkorne pene ne mara. In se gresta dva, ki se tako najdeta, skupaj smejat takim ali drugačnim ljudem, ki se jim dogaja.

Naslednjič morda izpod mojih prstov pride kaj za morebitnega bralca bolj smiselnega.1

  1. To seveda napišem hipotetično in brez obljube. []
  • Share/Bookmark

O dveh življenjih Nalivke

… ali zakaj se v Ljubljani najbrž nikoli ne bom počutila kot doma.

Ta klet, kjer pišem te besede, zame ni dom. Je prostor, komora, v kateri sem bila po spletu okoliščin prisiljena bivati toliko in toliko časa. Mogoče se na trenutke celo počutim, kot da imam tukaj nekaj koščkov, ki me spominjajo na to, da nisem zgolj mravljica in črni lasje na vzglavniku poleg mene me spominjajo na to, da sem mogoče več kot zgolj žival. A pogled skozi okno mi razkrije resnico, s katero se je treba soočati dan za dnem – zunaj me čaka drug svet, drugačen od tega, ki sem ga bila navajena. Postanem ena izmed mravljic v mravljišču, kajti vedno so tukaj ljudje, ki spuščajo zvoke, ki slišijo zvoke, ki jih spuščam jaz. Mravljišče, katerega del sem začasno postala tudi sama. Bitja, ki se ne morejo premakniti, ki imajo le dva kvadratna metra in zato cele dneve štorkljajo sem in tja, kot nemirne zveri, ki se sprehajajo ob steni svoje kletke.

Ko stopim ven, najprej zagledam obraze bitij, pred katerimi se rabim skrivati za zavesami, ker jih neznosno zanima, kaj počnem. Nato zagledam beton, iz katerega puhti vročina. Zaslišim promet, brnenje, slišim lajanje in krik tu in tam. Hodim po asfaltu, neprestano se je treba ozirati, gledati okrog sebe; jeklene zveri so brez milosti. In potem se zlijem z mravljicami, tudi sama zlezem v jekleno komoro, se prav tako kot ostali držim razbeljene cevi in prav tako kot ostali s praznim pogledom strmim skozi okno. In me je strah, da se me bo kaka mravljica po nesreči dotaknila, ker se bojim,da mi bo odnesla tistih nekaj zadnjih dlak, ki so iz drugega sveta, za katerega se zdi, da je le še medel sen, ostale na moji majici.

In gledam vse te mravljice, katerih del nočem biti, kako stojijo v visokih petkah, z nalakiranimi nohtki in torbico, več “vredno” od mojega računalnika, kako drobencljajo sem in tja, kako strmijo skozi stekelca svojih dizajnerskih očalc, kako se igrajo s svojimi igračkami, kako se igrajo druga z drugo. In me zagrabi panika; nočem postati mravljica, nočem drobencljati, nočem se igrati z drugimi mravljicami. Postane mi vroče in tisočkrat predihan zrak, ki je bil v pljučih tisočih mravljic, me prične dušiti in pobegniti moram iz te jeklene kletke, pobegniti iz tega umetnega sveta, pobegniti stran od te črede ovac. Skoraj panično pritiskam rdeč kos plastike, ki obljublja izhod.

Medtem je nebo nad razbeljeno betonsko puščavo poslalo dež in stojim tam, kaplje so čutiti kot odrešenje; a ne za mravljice. Prav smešno jih je opazovati, kako tekajo sem in tja, s svojimi dežnikci in kapučkami, iščoče streho, drobencljajoče, hiteče; jaz pa se počutim, kot da dejansko živim in od nekod, morda iz nekega daljnega spomina, zavoham vonj konjskega potu in premočene dlake in slišim lajež, ki je podoben tistemu, ki ga poslušam v sanjah. In sem srečna in za trenutek pozabim na mravljice, ki še vedno neutrudno drobencljajo, kot da bi nadobuden fantiček s slamico podrezal v njihovo gnezdo.

In tako dan za dnem, dokler ne pride čas za odhod. In poslovim se od svojih nekaj kvadratnih metrov in poslovim se od vrat in od betona in od mravljic in pričnem sanjati življenje, za katerega čutim, da je moje. Sončni vzhod na vzglavju in vonj po mokrih listih in meni tako drag lajež in “Dobro jutro!” in najboljša kava na svetu in mrzle ploščice na podplatih in voda, ki teče iz podstavka za rože in pod, ki škriplje in tresoča se roka in nasmeh tu in tam in stisk roke in sonce, to prelepo sonce in blejanje in rezgetanje in topotanje kopit in vonj po konjskem potu in tek po previsoki travi in kislica in žuborenje in zvezde in umazani podplati in skuštrani lasje in gnojne vile in seneni prah in čokoladni žepki in karirasta deka, ki pika in črnilo na prstih in luna na vzglavju in pajek v kotu in zven zvona in velika luža in listje in zvok brisalcev.

In potem se zbudim v mravljišču, vstanem, si nalakiram nohtke in oddrobencljam na avtobus. In gledam skozi okno s steklenim pogledom in upam, da ne bom pozabila, da mi je na majici ostala še ena dlaka.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi