Pravljica o zlepljenih ustnicah

Nisem nekdo, ki bi neprestano silil v med ljudi  in se skušal identificirati preko njih. Čeprav mi je bilo že mnogokrat rečeno, da moja introvertiranost presega vse meje in je res čudno, kako malokrat me je moč videti v družbi, ki šteje več kot pet ljudi, se sama tako počutim veliko bolje, kot sem se, ko sem še imela vcepljeno neko navidezno potrebo po druženju z ljudmi. Ta je bila seveda posledica tega, da sem mislila, da bodo neskončni dialogi, ki jih imam vedno sama s seboj ali z enim od svojih alter-egov, potihnili. To sem si želela vsaj za tiste najtemačnejše in najgloblje dialoge, ki so me vodili po poteh, ki jih nisem želela prehoditi, preden sem odkrila način, kako jih usmeriti in kako jim pomagati ustvarjati in ne zgolj uničevati.

Toda sedaj je drugače; pot, ki sem si jo izbrala in po kateri hodim z vedno lažjimi in večjimi koraki, mi je pomagala doseči določeno mero samorazumevanja, zaradi katere postajam srečna v mojem naravnem stanju; v stanju, ki vključuje zgolj mene in morebiti kako zgodbo ali misel, ki se mi podi po glavi ali pa jo ravnokar prebiram. In všeč mi je, da sem se bila sposobna spoznati do te meje, da ne silim več med ljudi, kjer sem se vedno počutila ogroženo, da si ljudi, katerim namenjam dragocene ure, v katerih zdržim v družbi, izbiram veliko bolj premišljeno. Tako me lahko vidiš v družbi, ki si jo izbiram znova in znova; v družbi iskrenih nasmehov tistih, ki so mi bili v življenju podarjeni, v družbi iskrenega smeha tistih, ki sem jih srečala po naključju in v družbi modrujočih pogovorov s tistimi, za katere sem se odločila; in srečna sem tam. Srečna, ker se mi ni treba pogovarjati o stvareh, ki ležijo skrajno daleč od meje pomembnosti, za katero se mi zdi vredno aktivirati nevrone in odpirati usta. Ni se mi treba vsakič znova predstavljati nešteto ljudem (in se neprestano bati, da bom pozabila njihova imena, vedoča, da se bo to neizbežno zgodilo), ni mi treba spraševati o tistih malenkostih, za katere je vsem vseeno, a jih ljudje vseeno sprašujemo, da bi zapolnili prazen prostor, ki zavlada med nami v trenutkih tišine. Niti tega praznega prostora se mi ni treba več bati, kajti zatopljenost v lastne misli vsaj ponavadi ne pomeni več oddaljenosti ljudi drug od drugega, temveč pomeni zgolj gnetenje in oblikovanje misli, premišljevanje o tem, kaj bo nekdo rekel naslednje – in sogovorniki, ki si jih izbiram, se večinoma ne enega in ne drugega ne bojijo. Tako sem srečna, ker nihče ne gleda debelo, ko tisto malo črno beležko, ki je že skoraj polna, vlečem iz torbe in vanjo mrzlično zapisujem nekaj besed ali vrstic. Nihče me ne gleda čudno, če mu povem, kaj me moti, česa ne maram (in vsi me poslušajo, ko povem, zakaj!). Nihče me ne gleda čudno, ker ne gledam televizije, ker redkokdaj vidim kak film in ker poslušam glasbo, ki je drugačna od tiste, ki jo poslušajo sami. In tam sem srečna, v tistem malem krogu in skopo odmerjenih trenutkih, ko imam čas zanje in zase in se posvetim pogovorom, ki me osrečujejo, predvsem pa nam vsem pomagajo do tega, da si razširjamo obzorja. Ničesar nimam raje od tega, da ljudem povem nekaj novega; jim razložim nekaj, česar ne vedo ali ne razumejo. Jih poslušam, medtem ko oni na enak način meni predočujejo stvari, ki mi prej niso bile jasne ali se z njimi enostavno še nisem srečala. Dobim predloge za branje, poslušanje in oglede, za katere praviloma velja, da so mi dejansko všeč, ko se jih lotim. Tiste male stvari, ki popestrijo moje monotono življenje1, hkrati pa mi omogočajo, da ostajam trdno, najtrdneje do zdaj pri tem, da spoznavam, dan za dnem, kdo sploh sem in kdo dan za dnem postajam. V koga se spreminjam. In slednje mi je vedno bolj všeč.

Všeč mi je tudi, da poznam ljudi, pred katerimi mi ni treba skrivati mojih šibkosti in mojih občasnih plehkosti. Kajti tudi med razmišljujočimi se znajde kdo, ki kaže s prstom takoj, ko se vsaj malo pobrigaš za svoj videz2, ko si navdušen nad kako knjigo, ki ne spada ravno med viške visoke umetnosti ali ko imaš enostavno dan, ko argumenti blodijo po poteh, ki jim jih ne želiš začrtati. Ko z ljudmi spleteš določeno vez, ti počasi neha biti važno, da ima nekdo želje in stremljenja, ki so usmerjena v to ali ono smer; počasi ti neha biti važno, da so nekateri bogato preskrbljeni, drugi pa na predavanja in pogovore med njimi hodijo zgarani in utrujeni3. Počasi lahko pričneš prodirati v tista bistva ljudi, ki se kristalizirajo takrat, ko o čem govorijo z žarom v očeh in ko njihove besede izražajo ponos. Kozarec piva ali dva pomagata, včasih pa tudi neizmeren stres neprespanih noči in blodečih popoldnevov pospešita izginjanje filtra, ki ga eden pred drugim spuščamo, malo po malo, dokler se ne razgaljamo, eden za drugim, eden pred drugim in obstanemo ranljivi, izpovedujoči svoje male ljubezni ali hotenja. Čudovit pa je občutek, ko slehernih šibkosti ti ljudje, ta mali krog, ki ga napleteš okrog sebe, ne zasmehujejo – pa ne zato, ker bi tvoje misli, tvoja hotenja in tvoje male ljubezni vzeli za svoje, ampak preprosto cenijo to, da so tvoji in da so kot taki nekaj, kar osrečuje točno tebe.

Temu sem se vedno želela približati, iščoča in grabeča tiste male srebrne nitke, ki se napletajo med ljudmi, v hotenju, da bi pred tistimi, s katerimi sem jih napletla, lahko ostala popolnoma razgaljena v svojem bistvu in ne bi vsakič znova in znova prišlo na dan nekaj v njih, kar bi to mojo ranljivost izkoristilo, me kot tako prežvečilo in pljunilo ven. Draga dva bralca bosta seveda vedela, o čem govorim; ne zato, ker bi z bolečino, ki je prisotna ob tem, apelirala točno na njiju, temveč zato, ker imamo slednjo bolečino v sebi skoraj brez izjeme vsi ljudje4. In tej bolečini se skušamo izogibati, le da so nekateri od nas manj spretni in drugi bolj. Toda imam občutek, da sem se znašla v krogu, ki je veliko bolj iskren od vsakdanjosti človeških odnosov, tudi tistih najtesnejših. Pa seveda ne zato, ker bi bila sama pretirano izurjena ali preudarna pri tem, katere ljudi si izbiram; moja srečanja z njimi so bila in vedno bodo zgolj naključna. Mnogo ljudi je, ki jih zavračam brez tehtnega razloga (in ne dvomim, brez kančka samoljubja, da mnogo ljudi tudi mene zavrača na podoben način), toda nekaj jih imam tukaj, nekaj, ob katerih se vedno manj počutim kot nekdo, ki odnose s soljudmi igra5.

Kje so v vsem tem zlepljene ustnice, ki sem jih posadila v naslov? Obema bralcema se opravičujem, vse, kar se zadnje čase znajde na tem blogu, je razmišljanje-ob-pisanju, ki je bolj namenjeno meni kot tistim, ki morajo to potem brati. Z zlepljenimi ustnicami sem pričela, ker ljudoljubje, opisano zgoraj, predstavlja zgolj majhen delček moje interakcije s soljudmi. Večino časa je ta interakcija precej enosmerna, je točno tisto, od česar sem dolgo bežala (in k čemur se nočem vračati, a se, znova in znova, s prisilo večine ljudi, ki jih srečujem). Ker pa mi je težko tu pisati o tisti vsakdanjosti, ki bi znala biti prepoznavna za slučajnega mimoidočega, sem se odločila, da raje napišem pravljico.

Nekega dne, pred dolgo, dolgo lunami je živela deklica, ki je odpotovala v pravljičen svet neke zgodbe, ki jo je malo pred tem prebrala. Nebo nad njo je bilo modro in okrog nje so se sukale barvite niti, ki so prišle iz knjige in te niti je vzela za svoje, saj so svet okrog nje, poln sivin delale nekoliko lepši. Toda ljudje okrog nje so videli svet siv in mračen in ni več vedela, kateri izmed njiju je resničen (barve so bile namreč tako žive!). Ker se je bala, da bi barve, ki so se kar naenkrat kazale pred njenimi očmi, pričele izginjati, je spraševala in spraševala, dokler ni naposled naletela na staro ženico, ki je tudi sama videla barve (čeprav se ni več spominjala, kako izgledajo) in je govorila s tistimi, ki so v časih, še bolj davnih od njenega, videli modrega moža, ki je vedno znal svetovati in je, četudi je sam svet videl v temnejših barvah, hkrati imel tudi sposobnost zaznavanja tiste mavrice, ki je sedaj nastajala okrog deklice. Deklica je tako obula svoje pohodne čevlje, si na glavo posadila kapuco in se podala v mrzel sneg in dež. Tako je potovala čez hribe in doline, čez reke in jezera, dokler ni naposled prispela v mesto modrosti, v katerem bi bilo moč najti modrega moža.

Tako je hodila in hodila in spraševala ljudi, kdo ga je videl. In nekdo, katerega obraz ji je bil znan, pa ni vedela od kod, ji je šepnil:
“Malo nazaj sem ga videl v tisti taverni, ki se skriva med pradavnimi drevesi. Če pohitiš, ga morda še ujameš!”
Tako je deklica tekla in tekla, mimo kamnitih vrat in blatnih močvar in naposled prispela v senco pradavnih dreves, kjer se je skrivala zanemarjena hišica. In njen dan je  bil srečen, kajti modri mož je sedel v najtemnejšem kotu
in srebal topel napitek, medtem, ko je svoj čas krajšal z dimom modrosti, ki ga je neprenehoma vlekel vase in ga nato izdihoval.
“Kaj želiš, deklica?” jo je vprašal, ko je sedla k vznožju njegovih nog in zrla v višave njegovega obraza.
“Prišla sem te vprašat, kajti povedali so mi, da veš, kako je s tem, o barvah, ki prihajajo iz knjig,” je rekla deklica, jecljajoča, a žarečih oči.
“Ah!” je vzkliknil mož in oči so se mu zasvetile. “Naposled nekdo, ki vidi barve! Skoraj sem že pozabil, kakšne so barve, ko pa vsi vidijo le črno in belo in tisto, kar je vmes! Pridi, prisedi,” ji je ponudil stol in tudi njej naročil topel napitek. Deklica je bila srečna, ker je kar naenkrat sedela na enaki višini kot on in čutila se je pomembno, ker ji je bilo dano srebati topel napitek poleg moža, ki je vedel o barvah. Tako je pričela govoriti o knjigi, ki ji je naslikala mavrico in mož je kimal in se nasmihal in tudi sam spregovoril kako besedo. In barve so izbruhnile v svet okrog njiju in vse sivo je pričelo dobivati odtenke, ki niso bili povezani s črno ali belo.

Ni minilo dolgo, kar je izza najbližje gore že pričela opazovati pošast in opazila je modrega moža, ki je govoril o barvah. Toda sama ni videla barv, kajti ni bila odprla mnogo knjig in njen svet je bil že od nekdaj črno-bel. Toda modri mož jo je zanimal, kajti njune poti so se že večkrat prekrižale in od nekdaj je bil dober kompanjon za krajšanje časa. Tako se je pošast počasi plazila proti njima, hrepeneča po skodelici toplega napitka, ki ga je modri mož delil z deklico in hlepeča po dimu, ki se je sukljal okrog modrega moža. Ko pa se je dovolj približala, je v vrtinec barvitih niti, ki jih je zdaj spletala deklica sama, prinesla sivino, čisto tiho in počasi, in preden je deklica opazila prisotnost te sivine, je bil namesto dvojice pri mizi še tretji stol in pošast se ji je smehljala, kažoča ji enega izmed svojih najlepših obrazov in moleča ji roko, ki je izgledala najbolj človeško. Deklica je utihnila, molče sprejemajoča roko, ki ji je bila ponujena, v trenutku prevarana, kajti pošast je resnično v tistem trenutku izgledala kar se da človeška. Modri mož pa je tudi za trenutek utihnil, kajti poznal je pošast, toda njegove poti niso bile prehojene zgolj po barvitih deželah in poznal je tudi največje sivine, kar jih je. Pošast pa mu je bila znanka, ki jo je velikokrat videl in njena družba mu je prijala, ker je potreboval čisto malo barve, da je pokazal, kako sivo je njeno življenje in kakšne barvitosti se skrivajo širom sveta. Deklica je tako prepustila besedo modremu možu, ki pa je, ker je načel pogovor z nečim sivim, postajal vedno manj moder in svet, ki sta ga ustvarila z deklico okrog sebe, je počasi pričel izgubljati barve. Deklica je to opazovala in se čudila, toda modrega moža je preveč spoštovala, da bi ga opomnila, da še nista dokončala slikanja mavrice, ki sta se je lotila. Misli o barvah so bile v njej še vedno žive, še vedno so migotale, še vedno so želele na plan. Pošast pa je govorila in govorila in modri mož ji je postajal vedno bolj podoben; tudi on je govoril in govoril in kar naenkrat so se vsi trije znašli v enakem sivem svetu, kot ga je deklica zapustila, da bi našla bolj barvitega. In pošast je vedno manj postajala podobna človeku, modri mož pa je svojo modrost izgubljal in izgubljal, dokler ni postal le še eden izmed tistih, ki so bili sposobni govoriti zgolj o sivinah.
Deklica je to želela preprečiti, kajti nič več mu niso oči sijale z enako lučjo, kot so sijale, ko je govoril o barvah, toda pošast je hitro uganila njeno nakano in z eno kratko, hitro potezo roke, ki je vedno bolj postajala šapa, dekličine ustnice začarala, da se niso več mogle odpreti. Tako so barve, s katerimi bi pošasti pričarala drug svet, ostale zaprte v njej. Deklica ni vedela, pošast pa še predobro, da preveč barv dela čudeže. Kajti pošast je bila ranljiva; malo barve jo je sicer delalo močnejšo, preveč barve pa jo je delalo neizmerno šibko, kajti zaradi njih je postajala vedno manj pošastna in vedno bolj človeška. Modri mož pa je slepo sledil pošastini sivini, pozabljajoč na deklico in njene niti in tako sta se skupaj s pošastjo zapletla v vrtinec neskončnih sivin, v katerega deklica ni mogla več prodreti, kajti njena usta so bila zlepljena in bolj, kot se je trudila govoriti, tesneje jih je zapiral pošastin urok.

Tako je spoznala, da bo morala svoje barve tokrat zadržati zase in si na glavo zopet potegnila kapuco in barvni vrtinec, ki je bil ujet vanjo, je bil edino, kar ji je pomagalo, da na poti čez sive hribe in sive doline ni omagala in je srečno prispela v svojo malo hišico, kjer je bilo knjig mnogo, barv, ki so jih ponujale, pa še več. In dolgo, dolgo ni več iskala modrih mož, ki so vedeli o barvah, kajti prav vsak izmed njih je imel mnogo pošasti, ki so prežale nanj.

  1. kajti nisem nekdo, ki bi izven pogovorov ali občasnih ekscesov dnevno doživljal burne dogodivščine []
  2. kajti ni za vse samoumevno, da se zjutraj zbudimo izgledajoči milo in brhko []
  3. čeprav ti za nobenega od njih in za sleherno njihovo stisko seveda niti malo ni vseeno []
  4. in iluzorno je pričakovati, da je ta bolečina, ko se pojavi, nekaj popolnoma novega za vse ostale ljudi in jo posledično takoj izpričevati širnemu svetu []
  5. to pa je bilo nekaj, kar sem počela večino svojega življenja []
  • Share/Bookmark

V malem mestecu

V malem mestecu so morala biti vsa jabolka rdeča in okrogla in morala so se svetiti, kot bi bila ravnokar zloščena. Otroci so morali hoditi okrog zlikanih ovratnikov, v lakastih čeveljcih, počesani na prečo. V malem mestecu so bile male cestice, brez stranpoti, kamor bi lahko zašel nič hudega sluteči mimoidoči in na vseh oknih so bile lično urejene polknice, nad vsakimi vrati lično okrašena svetilka, pred vsakim vhodom lično pometen predpražnik in na vsaki zelenici zasajene urejene cvetlice in grmički.

V malem mestecu so vsi vedeli, kaj morajo početi. Pek je pekel kruh, mesar je delal klobase, poštar je raznašal pisma in otroci so hodili v šolo. Tam so sedeli v urejenih vrstah, ravnih hrbtov in mirnih udov in opazovali lično pisavo učitelja, ki je na tabli risala izreke, dejstva in podatke, ki so jih hitro shranili pod svoje z ravnilom začrtane preče. Deklice so imele pentlje na trdo in natančno spletenih kitah, dečki pa nikoli niso imeli predolgih ali prekratkih las.

Nekega dne je v malo mestece prišel popotnik. Vsi so vedeli, da je tujec, še preden so videli njegov obraz. Njegovi lasje so bili skuštrani, njegove obleke se mu niso prilegale in čevlji so bili polni lukenj. V mestecu, kjer so možje nosili aktovke, je bil edini, ki je imel na ramenih razcapan nahrbtnik,  iz katerega je štrlela nepospravljena kopica med seboj na videz nepovezanih in naključnih predmetov.

V malem mestecu so se glave pričele obračati. Preče so kazale v smer, kjer je hodil popotnik in obrazi žena so se kremžili ob njegovi neurejenosti. On pa se za to ni kaj dosti menil. Ko pa je že s pogledom naletel na nekoga, ki je zrl vanj, se je z umazanimi prsti narahlo dotaknil od moljev razžrtega klobuka in pokimal. Žene so trzale ob njegovi predrznosti, možje so mežikali ob njegovi drugačnosti. Otroške oči so se zbirale na njem, ko se je sprehodil mimo šole in v njihovih očeh se je lesketalo čudenje. A popotnik je hodil, prijazno kimal, drugače pa se ni kaj dosti pustil motiti pri hoji po poti, ki je bila pred njim.

Od nekod se je vzela napol gola, suha mačka, ki je morda prej na varni razdalji spremljala njegove korake in mu je sedaj v krogih gibajoča se okrog njegovih korakov delala družbo na poti, kateri nihče v malem mestecu ni videl cilja.

Popotnik je šel mimo šole in mimo pekarne in mimo pošte in mimo mesarije in se ustavil ob velikem, starem drevesu, ki je bilo edino drevo v malem mestecu, ki je imelo skrivenčeno deblo; rasti je pričelo že dolgo tega, kar je stala prva hišica malega mesteca. Čeprav je bilo zapovedano, da morajo biti drevesa ravna in njihove krošnje urejene, pa si nihče ni drznil dotikati tega prastarega drevesa, čeprav ni nihče vedel, od kod je izviral ta strah. A vsi so videli popotnika, katerega korak se je ustavil pri skrivenčenem deblu, kot bi bilo prvo, ki bi v malem mestecu bilo vredno njegovega pogleda. Njegovi umazani prsti s predolgimi nohti so zdrsnili po hrapavem lubju in njegov nahrbtnik se je kmalu znašel na tleh, naslonjen na skrivenčen les. Tudi popotnikovi čevlji so se znebili potnih nog in počivali poleg nahrbtnika, ko je popotnik po njem pričel nekaj iskati. Morda se ni zavedal, da so na njem počivale vse oči malega mesteca in budno spremljale vsak njegov trzljaj, morda pa se je, pa mu je bilo vseeno. V umazanih rokah se je kar naenkrat znašel lok za violino, sledil pa mu je inštrument sam; popotnik je oba prijel v roke in sedel ob drevo poleg nahrbtnika. Snel si je klobuk in ga položil pred svoje noge, na katerih so bile nogavice, polne lukenj. Nekaj trenutkov tišine so ga oči malega mesteca nemirno spremljale, ko je z zaprtimi očmi, prsti na vratu violine in lokom, mirno ležečem na strunah čakal, ne da bi se zganil. In tudi malo mestece se, zadržujoč dih, ni zganilo.

Potem pa se je lok premaknil, violina je zapela in popotnikovi lasje so zavalovali v hladnem vetrcu, ki je izpred vhodnih vrat dvigal predpražnike, iz lično postriženih živih meja odnašal listje in iz lično urejenih preč na glavah meščanov pričel delati kaos. A to ni bilo edino, kar je veter storil v malem mestecu; v šoli je odprl vrata in iz klopi pometal zvezke in otrokom zmršil lase in dvignil zalikane ovratničke. Učitelj je presenečeno opazoval, kako so si otroške glave ena za drugo našle pot mimo njega, skozi vrata, po stopnicah, mimo peka in mesarja in pošte do drevesa, od katerega je veter nosil melodijo stare, opraskane violine. Popotnik jih ni videl, ker so bile njegove oči zaprte, a so vseeno sedli v krog in z žarečimi očmi opazovali in poslušali tega tujca, ki si je drznil priti k njim, se dotakniti starega drevesa in priklicati veter, ki je iz ustaljenega vsakdana naredil praznik. Shujšana mačka se je drgnila ob njihove dlani in s prsti so sledil njenemu telesu in njeno predenje jih je pomirjalo in kot bi jim to ukazala melodija stare violine, so se med seboj prijeli za roke.

Glave mladenk in mladeničev so pričele kukati izza vrat in pogledi so se srečevali, noge pa so kar same našle pot do svojega plesnega para in ga pospremile do vira glasbe. Mladeniči so mladenke prijeli okrog pasu, mladenke pa so jim roke položile na ramena in zrli so si v oči, ko so njihove noge sledile ritmu in melodiji stare violine.

Možje in žene pa so gledali in v njih je pričelo brbotati tisto, kar je ves ta čas otrokom na noge natikalo lakaste čeveljčke in mladeniče in mladenke zapiralo v sobe in loščilo rdeča jabolka, da so se svetila.

In v roke so vzeli skrbno očiščene vile in lopate, metle in skrbno nabrušene sekire in se kot eden pognali v popotnika in njegovo violino, zgolj zato, ker sta si drznila poseči v mir in tišino in red malega mesteca. Otroci, ki so tisto, kar je vrelo v očeh njihovih očetov in mater, še predobro poznali izza sten, v katerih ni bilo zlikanih oblek in zloščenih čeveljčkov in počesanih preč, so se kriče razbežali in mladeniči in mladenke so zmedeno obstali na mestu, ker niso vedeli, komu naj sledijo. Bežečim otrokom ali besnečim odraslim. Možje in žene pa so z leskom tistega v očeh napredovali in napredovali proti viru te neurejenosti in zven violine je kar naenkrat rezko ugasnil.

Naslednji dan so bila jabolka rdeča in zloščena, otroci so imeli preče, kot bi bile narisane z ravnilom in pod skrbno zlikanimi srajčkami so se poznale sledi, ki jih nikoli nihče ne bo mogel več izbrisati. Sledi tistega. Odpadlo listje je bilo skrbno urejeno, predpražniki poravnani in polknice zaprte.

Le potepuška mačka se je še smukala okrog skrivenčenega drevesa, pod katerim je osamljeno počivala zdaj molčeča, stara violina.

  • Share/Bookmark

Tatovi nasmehov

Zbujajo se ob sončnih dnevih. Večinoma spijo, v režah okenskih polic, koreninah dreves in razpokah v zidovih. Sploh takrat, kadar je dežela pokrita s snegom. Zbudijo se, ko sončni žarki prvič posvetijo na drevesne brstiče in prebujajoče se cvetove.

Mnogo imen imajo in nekateri izmed nas so jih videli. Kljub temu nihče ne ve, kako jim je pravzaprav ime in kakšni so v resnici. Nadanejo si marsikatero podobo, zlahka razložljivo z logiko sveta, v katerem živimo ljudje. Objemajoč se par na obali jezera. Majhen otrok, ki se igra s kamenčki ob gladini. Tavajoč pes z mahajočim repom, ki z moljenjem jezika iz gobčka izvablja nasmeh na obrazih mimoidočih. In točno nasmehi so to, kar iščejo, kar jih hrani in kar pogojuje njihov obstoj. Nasmehi so tisto, zaradi česar se ljudem prikazujejo in oni so tisto, zaradi česar se ljudje nasmihamo.

Majhen otrok se igra v peskovniku in njegova mama ga spremlja s pogedom, kako se prekopicuje po hribčkih in dolinicah, ki jih je ustvaril s svojimi ročicami. Mimoidoče babice in dedki, mamice in očki, študentke in bodoče mamice se za hip ustavijo in opazujejo neverjetno milino trenutka. Sonce ožarja gibe majhnega otročiča in njegova mati se smehlja, prav tako, kot se smehljajo mimoidoči.

Pridruži se ji še ena mamica s svojim otrokom. Otročiča se zapleteta v igro brezbesednega čebljanja in njuni mamici se zapleteta v pogovor o vsakdanjiku materinstva. Prišlek, nekoliko mlajši fantek, starejšemu ukrade igračko in mlajši potoči kako solzo, a ga njegova mati pomiri, mati starejšega pa razreši spor in igra se lahko nadaljuje. Vetrič ziba češnjeve cvetove nad njihovimi glavami in vsi mimoidoči ob pogledu na prizor čutijo objem varnosti, ki plava nad njimi v obliki sreče, miru in spokoja.

Na drugi strani parka se dva starčka držita za roke in se sporazumevata brez besed, s pogledi, ki si jih lahko izmenjujeta samo dva že dolgo poročena zakonca. Babica v eni roki drži šopek rož, dedek pa jo drži pod roko in skupaj si dajeta oporo za korake, ki podrsavajo po tlakovani potki. Ob poti vidita dve mamici z otročki in v starčku se prebudi spomin njunih vnukov. Sedeta na klopco in opazujeta prizor. Mimo priteče mlado dekle s psom na povodcu, ki zvesto spremlja vsak njen gib, hkrati pa z lahnim tekom spremlja njeno gibanje. Mimoidoči fant se ji nasmehne in ona se mu nasmehne nazaj, psiček pa ga pogleda in pogled spremlja navdušeno mahanje z repom.

Nekje v grmovju lahen smeh otrok prebudi ježka, ki se nerodno prikobaca na plano in zmedeno mežika v sonce in čudovit dan, ki se odvija pred očmi vseh prisotnih. V daljavi je moč slišati zvok avtomobilskih motorjev, a to ne kazi spokoja, ki lega na vse v parku prisotne ljudi. V ozadju se v nebo dvigajo stolpnice in v njih ljudje hitijo sem in tja, ampak prisotni pozabljajo na vsakdanji vrvež in se posvečajo eden drugemu. Mamici svojima otročkoma, otročka eden drugemu (vsake toliko sicer oba zaskrbljeno poiščeta spremljajoče poglede svojih mamic in njune oddobravajoče besede). Punca, ki je tekla, se zaplete v pogovor s fantom in psa spusti iz vrvice, ta pa prične z zanimanjem ovohavati ježa, ki zaspano mežika v dan in se niti ne poskuša izmikati pasjemu smrčku.

“In,” reče prva mati, tista, ki spremlja starejšega otroka, “koliko je star?”
“Štiri leta bo,” reče druga. “Pozno spomladi ima rojstni dan.”
“Tudi jaz ga imam enkrat zdaj,” reče druga. “Mali pa ga ima jeseni.”

Babica in dedek, ki sta medtem sedla na klopco, nežno ožarjeno s soncem, opazujeta češnjo, ki cveti nad peskovnikom.
“Misliš,” reče dedek, “da se tudi najina vnučka igrata pod cvetočim drevesom?”
Babica skomigne, stisne moževo roko v svoje dlani in opazuje lahen vetrič, ki se nežno poigrava s cvetovi, ki plešejo v lahnem zraku.

“In, kaj študiraš?” reče fant dekletu.
“Filozofijo,” reče dekle in hitro zazna presenečen pogled. “Vem, ni priročno, a me veseli. Morda bom nekoč profesorica. Na to upam.”
Fant skomigne. “Tudi jaz sem razmišljal o tem, ampak sem se raje odločil za nekaj drugega. Saj veš, za filozofe ni služb.”
“Vem,” zamišljeno reče dekle med opazovanjem psa, kako se igra okrog zaspanega ježa, ki se je bil medtem zvil v kepico in čaka, da trenutna nevarnost v obliki igrivega psička zapusti njegov teritorij.
“Kaj poslušaš?” vpraša fant dekle, ko opazi slušalke, ki bingljajo okrog njenega vratu.
“Dvořákov koncert za čelo in orkester,” reče dekle. “Zadnje čase sem obsedena z njim. Sploh s tretjim stavkom. Pomaga mi, ko imam vsega preveč in se grem izgubit, v tek in v glasbo.”
Fant pokima in potlači roke v žepe.

V vsem spokoju ne opazijo bližajoče se postave, ki se je med besedami, ki so jih delili eden z drugim, približala in zdaj stoji pri strani. Nič ne reče, nikogar ne pogleda in čaka. Oblečena je v črno in glavo skriva pod globoko kapuco. Pretoplo je oblečena za to vreme, a zdi se, da je to ne moti. Plašč se spušča vse do njenih gležnjev in če bi lahko videli pod senco, ki jo kapuca riše obraz, bi spodaj lahko videli režeč se nasmeh, ki se veča in veča, dokler ne postane skoraj grostesken. Iz kotička ustnic se pocedi kaplja krvi. Postava jo obriše z dlanjo, ki jo krasi dolgi, zanemarjeni nohti, a za to nikomur ni mar.
“Prekleti naromani,” reče dedek, ko opazi nenavadno belo kožo na dlani postave. Babica ga pogleda in pozorno spremlja njegov obraz, a molči.

Veter prične pihati močneje in oblak za trenutek zakrije sonce, ki svoje žarke spušča na vse prisotne.

“Ne,” reče mati starejšemu otroku. “To ni lepo. Opraviči se.”
Starejši otrok umakne roke z obraza mlajšega in se poklapano vrne k igri, mlajši pa se užaljeno s solzami v očeh vrne k lastni igri v drugem kotičku peskovnika. Starejši otrok nekaj trenutkov zaskrbljeno spremlja postavo, za katero se zdi, da pozorno spremlja njegove gibe, a se kmalu vrne k igri.

Nekje v daljavi se zasliši zvonenje zvonov. Sprva je slišati kot običajno zvonenje cerkvenih zvonov, ki iz bližnje cerkve oznanja poldan. Mati starejšega otroka začudeno pogleda na uro in nekajkrat potrka s kazalcem po njenem steklu.
“Sranje,” reče, “spet se je pokvarila.”
Mati mlajšega otroka prične postajati nemirna.
“Veš,” reče otroku, “kmalu bova morala domov. Očka bo čez pol ure doma.”
Mlajši otrok je ne sliši, v užaljenosti zatopljen v imaginaren svet, ki si ga je zgradil iz peska.

Zvonovi pa kar ne prenehajo zvoniti in vsi prisotni pričenjo postajati vedno bolj živčni. “Spet so se pokvarili,” reče mati starejšega otroka in prične zmedena ponovno spremljati urne kazalce. “Zdaj pa res ne vem, koliko je ura. Jo imaš mogoče ti?”
Mati mlajšega otroka živčno odkima in pošlje hiter pogled postavi na robu dogajanja, katere prsti živčno udarjajo po nadlahti druge roke, katere dlan je skrita v globokem žepu.

Pes za trenutek prekine posvečati pozornost ježu in prične poslušati zvonenje zvonov, zaradi katerega ozračje postaja vedno bolj napeto. Nekajkrat zatuli, lastnca ga skuša utišati s pomirjujočimi besedami.
“To ga dela malce živčnega,” reče fantu, ki pozorno spremlja dogajanje, njegovi prsti pa prav tako trkajo ob podlaht druge roke, le, da nekoliko bolj živčno.
“Veš,” poskusi fant, “res si mi všeč.”
Dekle ga ne sliši, ker se posveča psu, ki kar ne neha in ne neha cviliti in z pogledom zmedeno bega od ježa do fanta do babice do mamice mlajšega otroka do postave na robu do starejšega otroka in spet nazaj.

Zvon preneha zvoniti in živčnost za trenutek skuša izginiti, a se zgolj okrepi, kajti v tišini so vsi pričeli s pogledi begati okrog sebe in pogledi se vedno pogosteje ustavljajo na postavi, za katero se zdi, kot da bi jo nekdo izrezal iz papirja in jo postavil v to idilo. Zdi se, kot da ne spada tja.

Tišino prekine rezek glas, ki pride izpod sence kapuce.
“Ste jih zbrali dovolj?”

Starejši otrok in mamica mlajšega se spogledata s pogledom tisočletja starih bitij, ki se poznajo že od začetka vekov.
“Ne vem,” tiho zašepeta babica z glasom, ki ni podoben ničemur človeškemu. “Smo jih?”
Fant se izogiba pogledu postave, za katerega se zdi, da reže zrak okrog prisotnih in vsi otrpnejo v mučnem trenutku tišine.
“Ne,” reče rezek glas. “Žal jih niste.”

Drug, večji, temnejši in gostejši oblak ponovno prekrije sončno svetlobo in med prisotnimi se kot val širijo srhljivi tresljaji po telesu.

Postava se najprej približa starejšemu otroku, katerega oči postajajo vse večje.
“Ni šlo,” prične iz ust otroka jecljati glas, ki pripada staremu človeku. “Samo še nekaj časa nam daj …”

Smehljaj postave se prične večati preko lic proti ušesom in iz ran pričnejo iztekati tanki curki krvi.
“Prepozno,” se oglasi rezek glas.

Iz globin žepa se prikaže roka, ki se je bila do sedaj skrivala pod plaščem, bleda, tako kot njena dvojčica, le, da v členkih prstov stiska nož. Stopi do otroka in njegova mati prebledi od groze, a obstane prikovana na mestu. Postava stopi do otroka in nož se približa obrazu. Dva gladka reza se zarišeta na licih otroškega obraza in njegova usta se podaljšajo v nasmeh smrtne maske.

Starček vstane, da bi rešil svojo ženo pred nožem, ki se zdaj bliža njej, a so njegovi gibi nerodni in pade po tleh. Prisotni obstojijo na mestu in nemo opazujejo, kako se na licih starke rišeta dve črti, ki njen obraz spremenita v smrtno masko, skoraj identično tisti, ki jo ima sedaj na obrazu starejši otrok. Dekle nemočno stoji in opazuje, kako se postava približa fantu, ki se na vse pretege upira sili, ki ga drži na mestu, a ji ne more zbežati. Preden da doleti enaka usoda, ujame dekletov pogled.
“Tvoj nasmeh je bil zadnji, ki smo ga potrebovali, ” zašepeta, ko tudi njegov obraz postaja krvava, raztrgana podoba. Naposled temna postava stopi tudi do matere mlajšega otroka, otrok z jokom spremlja dva giba, ki njemu dobro znan obraz spremenijo v pošast.

Štiri trupla ležijo na tleh in preostali opazujejo, kako postava s temno kapuco v stekleničko zbira kaplje krvi, ki se cedijo iz njihovih podaljšanih nasmehov in kako se pri tem rane na nasmehu, ki se skriva pod kapuco, celijo.

Sonce ponovno posije na park in mamica starejšega otroka v roko zmedeno prime ročico mlajšega otroka, ki neutolažljivo joče. Pes zmedeno zmaje z glavo in stopi do starčka, ki ga v zamaknjenosti prime za ovratnico in se opre nanj. Ti štirje se počasi oddaljujejo od kraja zločina in s tem tudi pričnejo pozabljati, kaj se je ravnokar zgodilo. Češnjevi cvetovi se ponovno zibljejo v vetru in štiri trupla s krvavimi nasmehi pričnejo bledeti, dokler od njih ne ostanejo le še sence, ki se pričnejo gibati proti najbljižjim špranjam in potonejo v njihovo temo.

Le dekle stoji prikovano na mestu in v glavi ji še kar odzvanja zvonenje zvonov, ki so že zdavnaj prenehali zvoniti, v slušalkah, ki ji bingljajo okrog vratu pa tiho igra tretji stavek Dvořákovega koncerta za čelo in orkester.

  • Share/Bookmark

Metafikcija

Mehko podrsavanje resničnosti po mojih vekah me opominja, da je pred mano še en dan. Še en dan poln potu, razbolenega hrbta, bolečih oči in razbolenih ustnic od požrtih lažnih nasmehov. Včasih bi vsakdan najraje potisnila na zgornjo polico in pustila, da se na njem nabere debel sloj prahu, se ga ne dotaknila. Niti pogledala ga ne bi. Živela bi tisto bohemsko življenje brez denarja z veliko knjigami, z mastnimi lasmi in neprespanimi nočmi. In kupi popisanega papirja.

A praskanje postane premočno in proti meni začne prodirati svetloba. Vedno močnejša je, vedno bolj se dotika mojih zrkel, dokler me naposled ne udari val tega, da pač moram. Da imam izbiro med ne preživeti, živorariti, ali pa dati vse od sebe. In se predam temu občutku in stopam po poteh, na katerih ni mojega imena. Korakam. In knjige so tam nekje, daleč, kličejo me, a jaz jih namesto življenja, ki ga živim, odrivam na vrhnjo polico in se prah nabira na njih. Tiho, niti se ne zavedam, kako počasi, knjige postanejo prekrite z lepljivo, sivkasto plastjo. In jočejo. In jaz jočem ponoči, ko razmišljam o njih in plavam po svetovih, ki bi jih rada ubesedila.

Moji izleti v te svetove tudi podnevi postajajo vse pogostejši. Glasovi odplavajo, obrazi se zameglijo in ostanejo zgolj zgodbe. Tiste najboljše. In jaz plavam med njimi in občudujem tiste čudovite ljudi z dolgimi vratovi in spretnimi prsti, ki stopajo po poteh, na katerih mene ni. Ker nisem dovolj močna in ker nisem ena tistih ljudi, ki bi znali dati vse od sebe. Moje vse je v tej vsakdanji sigurnosti, v vsakdanjem ponavljanju. V drsenju. Čeprav se znotraj mene zbuja tisto keltsko dekle, ki je hči kovača z rdečo brado in hkrati tudi otrok teme. A se ustraši tega, s čimer bi se morala soočiti in se skrije nekam globoko in čaka. Včasih posije na plano, ko je treba preživeti in mi pomaga stiskati zobe. Včasih mi pomaga tudi rjoveti. A je plaha, še bolj plaha od mene in večino časa sem jaz tista, ki ima njeno glavo zakopano v naročje  in jo tiho ziba in ji mrmra uspavanke. Ker nimam moči, da bi naju obe držala pokonci.

In se prikaže kak obraz ali dva ali trije, ki me opomnijo na to, da se ne bom mogla več dolgo pretvarjati, kdo sem v resnici. Iz mene puščajo tisti drobni curki nenormalnosti in se zgoščajo v dogodke. Sem jaz tudi jaz v izbruhih, ali pa iz mene govori zver? Sem jaz zver ali pa je zver parazit znotraj mene? Zmaj na mojem ušesu se zvija in šepeta. In jaz ga omamljena poslušam in pustim, da se podobe okrog mene izkrivljajo in ostaja zgolj tista esenca misli, ki jo lahko spravim na papir. Besno kracam, nato pa razbijajočega srca, pordelih ustnic in tesnobe v prsnem košu opazujem, kako črka za črko izginja, dokler ne ostane zgolj še pepel.

Nekje v drugem svetu bi lahko bila tista, ki bi živela od plesnivega kruha in besed, ki bi jih prelivala na papir. In od hrepenenja. A jaz sem tu, moja zunanjost postaja vedno bolj navadna in moj vsakdan vedno bolj vsakdanji. Kaj se skriva v meni, ne vem niti sama dobro. Potlači. Skrij. Zakrij. Zlomi se takrat, ko nihče ne gleda. Piši takrat, ko sama ne gledaš. Papir, narejen iz tvari noči se izgubi s sončno svetlobo. Ali tudi vsakdan izgine skupaj s sanjami in se vrne šele takrat, ko se moje telo lahko preda svetu, ki se riše na notranji strani mojih vek.

Včasih se igram z idejo, da ljudje okrog mene niso resnični. Večino časa jih niti ne čutim kot žive. Se premikajo, hodijo, a mi nič ne zagotavlja, da so znotraj iz mesa in krvi. Da imajo dušo in da čutijo, kot čutim sama. To, kar čutim sama. Včasih izrečejo celo kako osladno besedo in me gledajo, upajoč, da bom razumela. Meni pa je vseeno za njih in njihove notranjosti.

Kajti noč je tista, v kateri ostanem sama s sabo in svojimi demoni in čeprav se tisto, kar ostaja od mene premika in govori, mi nič ne zagotavlja, da ne bom postala zgolj še ena neznanka na avtobusu, ki gre nekam. Nikogar ne briga, kam. Nikogar ne briga, zakaj. Nikogar ne briga, kako. Navsezadnje bi lahko bila zgolj junakinja v kaki osladni zgodbici, ki je nihče ne prebere dvakrat in jo pozabi takoj, ko njegov pogled zapusti zadnjo črko. In tudi oni so zame zgolj ljudje, ki jih ne pogledam dvakrat. Za katere me ne briga, v kakšen dom se vrnejo in kaj jim pade z ramen, tik preden zatisnejo oči.

Ker se pojavljajo, obrazi in nasmehi tistih, ki nikoli ne bi smeli biti resnični. Ki so bili vedno zgolj v moji glavi in sem bila jaz tista, ki sem ustvarjala njihove zgodbe. Zdaj pa so oni tisti, ki ustvarjajo mojo. In iz zanimivega romana delajo poceni plažno branje. In ne vem, kdaj bo prišla zadnja pika, morda še preden bi iz sebe lahko naredila junakinjo in to me plaši.

  • Share/Bookmark

O zeleni barvi

Tukaj, med vsem tem betonom in asfaltom in nečloveškimi nasmeški je malo zelene. Malo je je na mojih nohtih in malce več na puloverju, ampak nekako ni tista prava. Tudi na zmrznjenih zimzelenih listih je ni dovolj, da bi potešila mojo željo po vsem, česar tu ni.

Tu ni tistega pravega snega, ki bi ostal na travnikih več dni. Tudi zato, ker tu ni travnikov, čeprav jim nekateri tako pravijo. Industrijskim zaplatam zemlje in trave, ki niso niti podobni tistim dišečim travniškim cvetlicam, ki dišijo še bolj, ko so posušene in ko lahko po njih brodiš z bosimi stopali in te zbadajo. Ni skorje na več dni starem snegu, ki ne izgine tako hitro. Pogleda na konja, ki zagalopira po zasneženem dvorišču in za sabo pušča zmedo odtisov kopit in blatne sledi. Ščinkavcev, ki nimajo kam sedati, ker je na vejah starega oreha sneg. Pesti semen, ki jo nesem ven v tisto malo hišico z zeleno streho. Vroče gline kmečke peči, ki me že skoraj boleče greje skozi debel pulover, a se ne premaknem, ker je knjiga v mojem naročju preveč zanimiva. In ker je peč zelena. Tako, kot je zelen določen značilen klobuk na določeni meni ljubi glavi in je zelena barva, s katero se naslikam poleg svoje sorojenke.

Tu tega ni, tu je zgolj megla, tudi takrat, kadar je je dan jasen in kadar so barve najbolj žive. Tukaj tudi moj zelen obesek za ključe ne pomaga, da ne bi začela pozabljati, kakšen je občutek, ko se zjutraj zbudiš sredi močnega sneženja in kljub vsemu čutiš, kako bo zelenelo vse okrog tebe. Nekoč. Nekje. Le, da boš mogoče prve zelene popke in bele cvetove zamudil, ker boš sedel v betonski kletki sredi betonskega sveta in upal, da bodo med asfaltnimi razpokami pri sosedu na dan pogledali prvi cvetovi. Samo, da bi jih bilo dovolj za vzorec , da bi jih bilo dovolj, da hlad asfalta ne prodre skozi bulerje (in zelene nogavice) in da hlad samooklicanega sočloveka ne prodre predaleč skozi tvojo dušo., da je pusti vsaj malo nedotaknjene.

Ker je včasih težko po dolgih požikrih vode ostati kot riba na suhem. Ker si preveč pil in preveč jemal in se skušal naužiti tistih drobnih grenko-sladkih trenutkov, ki so trajali dovolj dolgo, da male živalice niso bile več zmedene in so vedele, kje so doma. In si ti vedel, kje si doma sam. Juter, v katerih ni bilo hitenja. Zažganih ostankov testa na pekaču in otrpnjenih prstov. Po konjih dišečih usnjenih rokavic in tistih čevljev, ki bi te jih bilo sram v svetu hladnih tujcev. In piješ in piješ in goltaš tiste drobne trenutke iskrenih nasmehov in stiska rok, ker jih že predolgo ni bilo skupaj dovolj, da se ne bi čutil žejnega, hlastajočega, paničnega.

Stvari tam so lepe, kjer je vse zeleno in kjer dobro spiš, čeprav je vzmetnica stara in obrabljena. Ko te nehajo motiti še tiste male napakice, ki so te še kako leto nazaj spravljale ob živce in ko jih pričenjaš sprejemati hvaležno, kot dar, takrat veš, da se tam nekje rojevajo upi in sladke misli in občutki, ki ti bodo pomagali skozi monotone dneve in meglena razpoloženja.

Tu, po drugi strani, pa se rojevajo besede. Ker bom morda uspela naslikati tisto svojo idilo, ki je edina, ki ji lahko zares rečem dom in mi morda celo ne bo zmanjkalo zelene barve. Tu se lahko rojevajo misli, edino tu je Nalivka dovolj nesrečna, da si drzne pisati, poslati v tisti na pol obstoječi svet črk svoj mali krikec in upati, da ga bo svet slišal in da ga bo nekje na drugi strani prestregel tisti, ki ukazuje, kje in kako se godijo stvari. Tu ali tam.

Včasih, ko se vračam iz svojega sveta sem, na kraj, kjer si moram vedno, brez izjeme nadeti masko alter-ega, se sprašujem, za kaj se bom na koncu odločila. Bom srečna ali bom pisala? Mislim, da zame ni druge izbire, kot da pišem. Če sem tam ali če sem tu ali če sem nekje povsem drugje. Ne za raztrgano dušo, ki jo nosim v sebi.

Morda pa enostavno ne znam biti srečna in je pisanje nekaj, kar je vsidrano globoko vame, v trenutke pred prelomom, ko sem iz pravljičarke postala realistka (ali pa sem to vsaj mislila). Nisem ravno zato spet začela svojih besed deliti s svetom? Ker ne znam živeti brez njih in ker one ne znajo živeti zgolj z mano? Ali pa je bilo to zato, ker je bilo takrat prvič, ko sem brez milosti padla v hlad umetnega in na hitro ustvarjenega? Sem se rodila takrat, ko mi je bilo prvič toplo ali takrat, ko me je prvič zabolelo?

Neimenovani ostajajo pisci mojega življenja in nimam pojma, kakšen lik sem v svojem lastnem romanu. Sem eden tistih patetičnih, za katere komaj čakaš, da končajo lastno trpljenje? Sem ena tistih, katerih zgodba v tistih, ki jo spremljajo, vzbuja tisti grenek občutek naslade, ko bralec zave, da je njegova lastna veliko boljša in veliko milejša. Včasih se zvečer igramo, jaz in moje male zverinice, da sem lik v kakem Murakamijevem romanu. In potem se med umivanjem zob pogledam v ogledalo in tam lahko vidim zgolj patetičnost Emme Bovary in me je sram, da sem si drznila želeti in upati in segati tja gor nekam in s sklonjeno glavo opazujem vse tiste ljudi, ki so prav gotovo pojave, na katere lahko zgolj upaš, ko knjigo primeš v roke. Jaz sem najbrž kak brezvezen stranski lik, ki sploh ni psihološki ali vsaj nosilec človeka in njegove osebnosti, ampak sem samo nosilec kakega plehkega moralnega nauka.

Oči takrat povešam in se trudim izpolniti kakšno izmed najbolj patetičnih vlog, kar jih poznam, in igram lik, ki ga sovražim in ga igram slabo, ker to nisem jaz. Naslednji dan poskusim z drugo vlogo, skušam nespametno ravnati, a zvečer ne spim dobro, ker to nisem zares jaz. Dobro spim zgolj takrat kadar sanjam o vzporednih svetovih in o tem, kar si želim postati. Kdo sem? Tega najbrž nikoli ne bom vedela.

Nekje mi je ostalo še malo zelenega črnila. Tokrat je ostalo v predalu, zakopano pod zmedo papirja in ostankov, ker sem v evforiji pomislila, da ga ne potrebujem. Naslednjič ga vzamem s sabo in si ga vtrem v prste, da bodo še vedno dišali po tistem magičnem kraju varnosti in zelenja. Morda lahko samo sebe ponovno sestavim iz zelene gline in se naslikam z zelenim črnilom. Morda bom takrat lahko spala, ne, da bi bila prisiljena sanjariti, preden lahko name leže spanec. Ali pa bo takrat ta spanec sanjarjenje, ponovno srečno in pravljično.

Mogoče bo zeleno.

  • Share/Bookmark

Nikogaršnja senca

Ne vem, kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo. Morda v enem od omamljenih trenutkov, v katerih se je zdelo vse mogoče in v katerih je resničnost pričela plavati nekje daleč stran, nadomeščale pa so jo prikazni in utelešeni domišljijski svetovi. Nekateri so bili moji lastni, nekateri so pripadali drugim ljudem in sem si jih zgolj izposojala, da sem se lahko potopila v njihovo glasnost, bežeča pred tišino, ki je razjedala moj um.

Včasih so bili dnevi, ko sem zgolj strmela v te neskončne svetove, jih občudovala, potovala po njih in pila iz njihovih zakladnic. Se v njih zdravila, si lizala rane, si praskala hraste in si blažila skeleče brazgotine. V njih našla temen dim, ki je zastiral bolečo belino vsakdanjika.

Prvič sem jo pravzaprav zagledala, ko sem se vrnila v svoje telo, ko sem se vrnila v resničen svet, v trenutku, ko so podobe okrog mene pričele izginjati, nadomeščala pa jih je enoplastnost vsakdanjosti in dolgočasnost vsakdana. Bila je čisto drobcena in skrivala se je za veliko omaro. Videla sem jo trepetati in kot v snu vstala, ne, da bi se zavedala, da pravzaprav ni ničesar, kar bi jo lahko povzročalo. Imela je obliko miši in je trepetala, skrita v kot, z glavo potisnjeno v senco, ki je imela svoj predmet, v senco knjižne omare.

Prižgala sem drugo luč, da sem z druge strani odstrla njeno skrivališče in ni skušala zbežati. Morda je bilo trepetanje zgolj način, kako pridobiti mojo pozornost. Morda je potrebovala mene in moj um, da je lahko obstajala in se ob žarkih svetlobe ni razblinila v nič. Približala se je senci moje roke, ki sem jo risala na steno poleg nje in se je sramežljivo dotaknila. Splezala je po njej in na lastnih prstih sem lahko čutila oprijem krempeljcev in dotikanje brčic, ki so me žgečkale po podlakti. Na trenutke se je ustavljala, tipala naprej, nato pa nadaljevala svoje plezanje po moji roki navzgor.

Skušala sem se je dotakniti s senco druge roke, da bi jo ustavila, kajti bližala se je gubam mojih oblačil in ni je bilo več mogoče videti v celoti, čeprav sem čutila njene krempeljce in njen smrček, kako je rinil naprej. A bila je izmuzljiva, kazala se je v izkrivljeni podobi na steni, kjer sta obe senci, moja in njena, pričeli migotati, kot bi bili ustvarjeni s pomočjo plašnega plamena sveče. Ozrla sem se in videla, kako je soba postajala vse bolj plapolajoča, kako je pričela svetilka na stropu nihati v meni neznanem izvoru valov, ki sem jih lahko, ko so pričeli postajati močnejši, lahko začutila tudi na lastni koži. Ni bil veter in niso bili sunki, bile so zgoščine in redčine časa in prostora, ki so ušle iz spon realnosti in se pričele gibati s svojo lastno voljo.

Ko sem se ozrla, sence miši ni bilo več in pozabila sem, kje sem jo nazadnje začutila. Nihanje luči se je pričelo umirjati, ko sem se zbujala iz transa in se vračala v realni svet, v katerem so bile moje halucinacije zgolj še ena blodnja, ki sem jo pospravila v čas noči, sama pa se pobrala in se pričela soočati z boleče svetlim, belim dnevom. Za trenutek se mi je zazdelo, da mi je zadnji, najšibkejši nihljaj svetlobe razkril kremplje in rubine v očesnih jamicah, ko sem se gledala v ogledalo v koncertni obleki, a sem ga imela za odmev privida, ki sem mu bila priča ponoči.

Nikoli nisem bila človek kot ostali. Vedno se mi je dozdevalo, da vsi živijo življenje v nekem velikem gledališču, le da tega ne vedo, da ne vidijo zaves in zaodrja in publike, ki se je meni včasih režala izza navidezne beline, ki je izžigala oči. A naučila sem se govoriti, hoditi in obnašati kot oni, kajti tudi, če sem jim poskusila razložiti, da ne vedo, kdo jih opazuje, sem se jim pričela gnusiti na meni nedojemljivem nivoju. Zato sem vedno plavala v akvariju rib in bila hkrati edina, ki se je obnašala kot riba, a hkrati videla preko steklenih pregrad, ki so bile postavljene pred oči vsakogar.

Tisti dan sem imela pomemben nastop. Smešno je bilo, kako so me imeli za nadarjeno in čudežno, čeprav sem bila zgolj medij vseh svetov, do katerih sem imela dostop. Radi so gledali moje telo na odru, kako sleherno mišico posveča glasu, ki zveni po dvorani, kako radi so imeli moje visoke krike in globok šepet. Jaz pa sem stala pred njimi, posmehujoča se njihovi nevednosti in drezajoča v njihovo nezavedno, ki je bilo edino, kar je znalo videti preko stekel.

Vedno se je končalo enako. Z aplavzom, priklonom, šopkom rož, poljubom na lice in kasneje nočjo, preživeto v stanovanju kakega dirigenta ali čelista s kozarcem vina. Dogodki, ki so sledili ponoči, so bili ponavadi skoraj klišejsko začrtani. Radi so imeli to, da sem znala pogledati v njihovo dušo, da sem znala pokazati tisto, kar je bilo skrito očem in jim pomagati zaznati tisto, kar se je skrivalo na drugi strani. Tisti večer je bil to nek ruski dirigent, s katerim sva govorila v francoščini. Naključni dotiki so postajali vse bolj pogosti, kljub temu, da so bile njegove besede dolgočasne in da sem mu nalivala vina v upanju, da bodo njegovi monologi postajali krajši. Ker se to ni zgodilo, sem hotela končati njegovo patetično dolgočasnost in se znebiti njegovih vse bolj potnih dlani in bližine njegovih ustnic, zato sem se pripravila na odhod. V mislih sem imela le še hrepenenje po svojih večernih potovanjih v druge dimenzije in moja človeška stran se je pričela skrivati za stranjo, ki je v trenutkih osvobajajoče teme prišla na plan. Izogibala sem se njegovim obtožujočim in jeznim pogledom, ko sem si čez koncertno obleko oblačila plašč.

Ni mi pustil, da bi odšla. Njegova roka se je znašla na mojem vratu in položaj mojega telesa se je v sekundi obrnil iz plenilčevega v plen. Upirala sem se mu, a so bile njegove roke premočne in tako je bil moj boj neuspešen. Prestrašeno sem se zazrla v njegove oči in v njih zaznala čisto norost, popolnoma drugačno od moje, popolnoma živalsko, do konca zvezano s tem svetom.

Moj pogled se je, da ne bi opazovala norosti v njegovih očeh in čutila pritiska njegovega telesa na svoje, preusmeril na steno, kamor je medla svetilka risala najini senci. Ko sem se trudila ignorirati njegovo gnusno početje, pa je moja senca postajala drugačna, kot sem se je spominjala. Imela je kremplje in na mestu oči sem lahko videla dva rdeča žarka. Zaprepadeno sem opazovala, kako se je senca moje roke dotaknila sence njegovega vratu in ga prebodla s svojimi nesnovnimi kremplji. Umaknil se je in na njegovem vratu se je zarisalo pet rdečih pik, iz katerih je priteklo pet curkov krvi, ki so se združili v enega in pričeli kapljati na tla, ko se je sesedel. Njegova senca je pobegnila na drugo stran sobe in najine oči so se staknile, medtem ko je moja senca v ozadju mesarila njegovo. Čutila sem njegovo vročo kri pod svojimi prsti, čeprav jih nisem premikala in so moje roke ostale neomadeževane. Čutila sem težo še utripajočega srca, ko je to pogledalo na plan in okus njegove brizgajoče krvi na svojih ustnicah, čeprav se je nisem zares dotikala.

Ne spominjam se, kako sem prišla nazaj v zatočišče svoje sobe, spominjam se le zamišljenega božanja sence volka z rubini v očeh, ki sem ga lahko čutila le jaz. Naslednji dan so v časopisu objavili, da so našli truplo slavnega dirigenta razmesarjeno v hotelu. Mene ni omenjal nihče, prav tako jim je očitno uspelo spregledati, da njegove sence ni bilo več. Nihče ni opazil, da je bila moja obleka raztrgana v njegovem bednem poskusu pobega in da je na mojem telesu pustil dolge praske, ki sem jih skrivala pod oblekami, dokler se niso zacelile. Najbrž zato, ker za njegovimi nohti ni bilo niti kapljice moje krvi.

  • Share/Bookmark

Fotografije iz škatle

Star gospod stoji na železniški postaji, njegov pogled je zmeden in begajoč. Nekaj je krhkega na načinu, kako se premika in kako njegove oči drsijo po elementih sveta, ki ga ne pozna več. Nekaj še bolj krhkega pa je na osornosti, s katero je ozlajšana njegova interakcija z vsemi temi neznanimi ljudmi. Njegova sključena postava, palica, ki mu bunglja s komolca in način, kako z obema rokama stiska čepico ob prsi ga postavljajo v čas, ko so bile stvari veliko bolj preproste. Nekje v ozadju njegovega spomina se vrti prizor, ko je prvič zagledal svojo ženo, kako je stopala z vlaka. Tistega pravega vlaka, ne teh brezdušnih pošasti, ki se zdaj imenujejo vlaki. In spomni se, kako je njeno zapestje omahnilo na način, ki mu je prvič prinesel solze v oči. Vse je bilo lažje, ko je lahko stisnil njeno roko. Zdaj pa mu roko greje kapa in svet mimo njega beži in ni čutiti, da bi bil sploh še resničen.
Na poti s tresočimi rokami od mladega, življenja naveličanega dekleta kupi dišečo rumeno rožo. Tako, kot bi bila všeč njej.

Dolgolasec se spušča po stopnicah in njegove misli so polne stvari, ki jih je bil slišal, nekje pa trka tudi strah, da jih bo do naslednjega dne v glavi ostalo bore malo. A misli se kmalu usmerijo na znan obraz, na znan pogled, na znan, nekoliko nepravilen nasmeh ter na mahajočo dlan. Zgodi se objem in tisti vajeni, rutinski dotik ustnic in drobna dlan se skrije v njegovo. Med požirki piva se izgublja zvonek smeh in blazinice na prstih tiste male dlani drsijo po njegovi roki. Pojavi se še ena šala in dva para oči se med sabo opazujeta med smehom. Utrne se misel in želja po trajanju, in zavedanje, da se je le-to pravzaprav že začelo. Ker je vse skupaj drugačno. Ker sta skupaj drugačna od ostalih.

Na spomeniku sedita dva skoraj adolescentna otroka in mimoidoči ju opazujejo z zgražanjem. Njuna pogleda sta usmerjena v skoraj mrtvega goloba, ki si je bil pred tem zlomil krilo, zdaj pa z okončinami nemočno opleta okrog sebe in upa na rešitev ali vsaj odrešitev. Nič od tega ne pride, zgolj dva otroka se iskreno smejita njegovim obupanim poskusom vzleta. Mimoidočim pa dokazujeta tisto prvinsko izprijenost, zaradi katere nihče izmed njih na otroke ne bo gledal kot na v izhodišču nedolžna bitja. Ker se bo sam spomnil na tisto, čemur bi sedaj lahko rekel zlo. Ki je bila prisotno, dokler ni bil poučen o tem, kaj se sme in o tem, kaj se zaničuje.

Prsta na zgubani dlani se oklepajo drobni prstki in modre oči opazujejo mimoidoči svet. Starka in otrok obstaneta vsak v sebi lastnem brezčasju, medtem ko postave drsijo mimo njiju in se nasmihata eden drugemu, ker je smešno, kako se eden izmed njiju čudi, drugi pa se izgublja. Toda preprostost, s katero sta prežeta oba nasmeha, ju povezuje z vezjo, ki je ni mogoče ustvariti umetno in ki v nekem trenutku, ko eden izmed njiju stopi v čas, izgine za vedno. Le še padajoče listje, padajoč sneg, rastoča trava in šumenje reke bodo znali priklicati spomin na trenutke, ko je bil čas zgolj beseda in so trenutki znali trajati večno.

Po pločniku je moč slišati klikanje čevljev z visokimi petami, ko skoraj boleče urejena ženska hiti v službo, na še višje mesto na hirearhični lestvici kot ga je imela prejšnji dan. Oči marsikaterega mimoidočega in mimoidoče se znajdejo na njej, nekatere iz občudovanja, mnogo več pa iz zavisti. Moč, ki jo izražajo njene kretnje je skoraj strašljiva. Mrazeče je tudi dejstvo, kako se pogovarja. Kako ukazuje. Kot bi ji bila aristokracija, večvrednost vbrizgana v kri ob rojstvu. Malokdaj pa se zaveda trenutkov, ko se v kopalnici, daleč stran od oči sesede na tla in ji lica zalijejo solze. Ko za njo pridejo vsi tisti zlomljeni pogledi, ki jih je povzročila s svojim ledenim zidom, ki je od nekdaj branil njeno živalsko gonjo za zvezdami. A mejkap se hitro popravi in ven odkoraka s tisto zacementirano masko na obrazu in zlomi še en pogled in pohodi še ene sanje več.

V knjižnici se sključena postava sklanja nad skoraj bizarno debelo knjigo in išče. Nekoliko zaničujoče se ozre na mularijo, ki ob vhodu zganja kraval in olajšano spusti pogled nazaj na nepregledno množico besed, ko obtožujoči pogledi za mladino postanejo preveč moteči in se umaknejo. Mnogo besed je bilo prebranih, mnogo modrosti odkritih, mnogo pomenov razbitih na koščke. A vendar, kaj če nekje obstaja tista alfa in omega, beseda vseh besed, stavek vseh stavkov, misel vseh misli? Oči begajo in so lačne in se prenažirajo z vsem, kar so govorili in počeli modri ljudje. Le da ti po prenažiranju s hrano ostane občutek slabosti, po prenažiranju z modrostjo pa ti ostane sladkast občutek v ustih in tisti majhen delček sreče, ki zapolni še eno mesto v mozaiku. Postava se dvigne s stola in knjigo z značilnim pokom zapre, kajti njena duša je še za en dan nasitena in spanec bo prišel kot nagrada, ne zgolj kot zadovoljitev potrebe.

Pod nebom, kjer zaradi pretiranega osvetljevanja kraljuje zgolj prgišče zvezd, se eden na drugega opirajoča opotekata dva adolescenta – dekle in fant. Njune misli so zamegljene z omamo alkohola in neke neznane substance, ki ju je oba naredila veliko bolj pogumna. Njune roke se komaj zadržujejo, da ne bi kar na cesti začele slačiti oblek, a njune oči se sramežljivo izogibajo tistemu trenutku, ki ga oba komaj čakata, opogumljena s tistim, kar ju je vrglo iz običajne persone. Morda se v to ne bi hotela spuščati, če bi vedela, da bosta tisto noč zaplodila otroka. Morda bi bilo bolje preživeti fazo sramežjlivih pogledov, zardevajočih lic in tresočih se kolen, brez bližnjic. Motna pogleda se srečata in rdečica je še vedno prisotna in kolena se še vedno tresejo. A spomin na tiste male, neprecenljive trenutke bo do jutra zbledel, ostalo bo le še težko breme in krivda, ki jo bo skoraj nemogoče izprati.

Dežne kaplje se pričnejo spuščati na glave hitečih ljudi in drobencljanje postane še bolj mrgoleče. Pričnejo se razpirati prvi dežniki, nekateri nad glave dvigajo časopise, aktovke, torbe, nakupovalne vrečke. Dežne kaplje so težke in s precejšnjo silo udarjajo ob vse, kar jim pride na pot. In nekje sredi tega vrveža stoji majhna postava s kitkami in se smeji vsem kletvicam, paniki in mrgolenju. Roke razširi in se ne meni za začudene in zgražajoče poglede, ko se ustavi daleč stran od strehe, čeprav bi lahko bila na suhem. Obraz dvigne in pusti, da ji voda drsi po licih, po laseh, po vratu. In tisti prisiljeni red kar naenkrat postane kaos, a misli se zbistrijo in asociacije se vrtinčnijo. Pod streho se kasneje umakne zgolj zato, da lahko v beležko zapiše svoj tok misli.

  • Share/Bookmark

O trenutkih

Strmenje v razgaljene tilnike ljudi pred menoj sem ter tja prekine kak stavek ali beseda, zaradi katere vsi pogledamo navzgor. Besede se kljub usmerjenosti mojega pogleda v vse kaj drugega kot govorca vrtinčijo v mojih mislih in se upajoče usedajo v tiste proste špranje mojih možganov – nekatere morda tam ostanejo še dlje kot zgolj do naslednjega dne. V nosnice mi udari sladkoben vonj črnila v kemičnem svinčniku, ko naredim z njim nekaj potegov po papirju. Črke plešejo pred mano in njihov ples me omami, me odpelje stran od dogajanja in me potegne v tisto sladko omamo ljubljenja besede z besedo. In vmesne intervencije pik in vejic.

V takih trenutkih nastane beseda ali dve ali tri in ko odmevanje mojih korakov po prazni cesti naposled pripelje do drugega doma, prsti srbijo. Mali računalniški zaslonček mi posveti v zenice in nekaj trenutkov pustim mislim, da prosto plavajo. O čem bom pisala danes? O sebi, o drugih? Včasih bi rada ubesedila stvari, ki jih nihče ne bi bral zaradi nerazumljivosti téme same – in tistim mislim pustim, da zorijo. Da rastejo. Da se širijo. Da postanejo nekaj, kar bo znalo zanetiti plamenček zanimanja v Drugem.

Na obisk pa pridejo tudi tiste male misli, tisti prebliski, ki v meni vzbudijo željo po razdajanju. Trenutki, ki jih želim deliti z drugimi. In takrat Nalivka piše o tistem, kar je zaenkrat zgolj njeno. Ubesedi tiste misli, ki se zdijo osamljene v želji, da najdejo dvojčice v mislih nekoga drugega. Trenutke, ki pa so vredni deljenja z drugimi, pa zavije v celofan in jih želi podariti svetu. Imejte, čudite se. Mislite. Razmišljajte.

Hipna jeza, ki je vzniknila ob zadnji besedi ob zavedanju, da ni veliko tistih, ki zgoraj omenjeno dejavnost prakticirajo redno, se je v nekem trenutku preobrnila v določeno stopnjo miru, ki ga v takih trenutkih, kot je ta, ne more več skaliti veliko stvari. Pretežno zaradi kratkosti in minljivosti trenutka samega, pretežno pa zaradi zadovoljstva, ki me napolnjuje. Praznina se vsaj za današnji večer zapolni z mislimi, z besedami, z znanjem, z védenjem. Tista neustavljiva lakota po več je bila danes potešena in človek kar naenkrat stopi korak bližje nadčloveku in se smeji lutkam, ki jih je moč videti tu in tam.

In slejkoprej se med neritmičnim udarjanjem blazinic na mojih prstih po tipkah pojavi vprašanje, če zgornje besede želim deliti z drugimi. So preveč osebne? Razkrivajo preveč mehke snovi znotraj lupine, ki jo stežka vzdržujem? So preveč nerazumljive? Preveč zapletene? Včasih se zgodi, da ima katero izmed vprašanj pritrdilni odgovor. In potem si premislim in s pospešenim srčnim utripom opazujem, kako se utripajoča črtica pomika in požira besede, ki so se nedavno rojevale. Se na tihem poslavljam od njih.

Včasih pa tvegam, dam delček sebe ven, na razstavo, v upanju, da bodo moje besede nekomu nekoč prinesle in prinašale tak ali drugačen užitek. Ali pomislek, zaradi katerega bo vsaj za trenutek stopil iz množice izložbenih lutk in na svet pogledal z lastnimi očmi. In misel na to, da se bo nekaj od tega mogoče zgodilo v urah, ki bodo sledile mojemu kliku na tisti modri gumb z napisom “Objavi”, me napolni z radostjo. Popolnoma mogoče je, da se ne bo zgodilo nič. Popolnoma mogoče je, da v nikomur izmed morebitnih bralcev s svojim pisanjem ne bom prižgala kake iskrice razumnosti. Lahko se zgodi nekaj obratnega in bom nadse priklicala ogenj, ki ga sama ne bom več mogla zaustaviti. Lahko se zgodi vse. Od tistega klika naprej bo vse ruleta.

A besede bodo ostale tam, kamor jih bom dala in nekdo se bo morda nekoč nasmehnil ali zamislil ob branju in to dejstvo mi da moč, da naslednjič zopet sedem za tipkovnico, prevzamem tisti alter-ego, ki se ima za Nalivko in pišem. In razdam delček sebe in se s tem počutim, kot da bom mogoče tisti delček dobila nazaj, obogaten1.

Pišem, torej sem Nalivka.

  1. egoizem much? []
  • Share/Bookmark

Vitrine

Naslednji zapis je bil spisan v stanju zamaknjenosti in omame1, avtorica pa morebitnega bralca opozarja na nevarnost zgolj asociativno in metaforično povezanih misli tam, kjer bi se moral nahajati lično urejen prispevek.

Ljudje zelo radi zapiramo svet v vitrine. Veliko lažje je namreč gledati na stvar z distance. Veliko lažje je ne biti vpleten v svet, ki nas obroža. Poveličevanje objektivnosti postane zapiranje vsega zunanjega za stekla, vedno znova in znova, dokler se človek ne znajde sam v neprehodnem akvariju sveta, v katerem ni več dovoljeno stopiti na druge strani tisočev pleksi stekel, ki nas ločujejo od vsega, česar se je moč zares dotakniti.

Pa ne govorim o vseh klišejskih “ljudje smo ločeni eden od drugega” hitroparilnih naukov, govorim o dejanskem ločevanju človeka od resničnosti. Vse, kar rabimo vedeti, spoznati, ugotoviti, se skriva za steklenimi stenami, mi pa zgolj od daleč opazujemo in se čudimo in spoznavamo stvari, čeprav jih ne znamo otipati, ovohati, okusiti. Srečanje s tisto grobo realnostjo, katere vonj ni zgolj neka bleda sled parfuma, s solzami, ki niso polne samopomilovanja, ampakbežanja od nečesa, kar je razbilo tisto stekleno steno, ki človeka vedno ohranja navidez varnega. A steklene stene postajajo močnejše in tudi najhujši udarci počasi postajajo prešibki, da bi utegnili steno razbiti. Lahko jo zgolj napokajo in tako preprečijo bistvu njenega ujetnika, da bi na plano spustil svoj pravi jaz.

Še smrt zapiramo za vitrino in jo opazujemo zgolj od daleč. Umiranje je pomaknjeno nekam v sterilno okolje, kjer ni motenj, kjer so zgolj nešteti pari oči, ki opazujejo od daleč. Smrt tako postane nekaj mističnega, nekaj, kar lahko zgolj opazujemo, ne da bi se kadarkoli udeležili tistega zadnjega utripa srca, ki pa nam, realno, vsem pripada. Tisto prazavedanje lastne minljivosti in prastrah pred smrtjo, ki se ga slehernik zaveda, zbledita, kot bledi tista senca človeka, zaprta v akvarij. Beg postane beg v iskanje edinega, kar je moč začutiti na tisti prvinski način, a vse, kar človeku uspe je vrtanje takih in drugačnih lukenj in luknjic skozi pleksi steklo in medsebojno zbadanje z iglami, toda še kri, ki ob tem priteče iz sveže nastalih ran, je zapakirana v plastične vrečke. Postane franšiza. In smrt bližnjega kar naenkrat ni več tako zelo boleča, ko je bližnji oddaljen ravno toliko kot tisti tujec na drugi strani ceste.

Tako se dlan dotika dlani, a vedno s tisto vmesno prepreko in nagrobniki se zdijo manj zlovešči, če te od njih ločuje tisoče plasti pleksi stekel. Občutek hrapavega kamna na blazinicah prstov je le še daljni spomin, zasidran nekje v kolektivnem spominu, ki zaradi temnečih steklenih sten vedno bolj izumira. A na žalost to ne pomeni manj bolečine. Bolečina je še vedno prisotna, le da ni dlani ali ramena, ki bi trpečemu zares nudil podporo. Je le hladno pleksi steklo, po katerem konice prstov drsijo in se želijo spominjati dni, ko ni bilo preprek in ko človek okrog sebe ni videl zgolj izložbenih lutk in osladnih, cenenih filmov, s katerimi si ni mogoče olajšati muk.

A teh dni se današnji človek ne spominja več. Ker je bil rojen v sterilnem okolju in takoj naučen, kako postavljati steklene stene. Tisti primarni dotik postane greh, in še greh postane nekaj, kar je dosegljivo zgolj znotraj akvarija.

Svet se zreducira na to, kar je moč dokazati, kar je moč predvideti. Človekova realnost pa postane nevredna zaupanja. Občutki morajo biti uklenjeni za pleksi steklom, zaprti v lične škatlice, nadzorovani. Kajti podoba, ki pride na drugo stran, je vselej cenzurirana. Tiste majhne škatlice, v katere so zapakirani zadnji ostanki prvinskih občutkov in sledi, ki bi nam lahko pomagale najti sebe, pa se preprodajajo in odpirajo in gledajo, toda vse v nadzorovanem okolju, vse za stekli.

Kaj pa se zares dogaja znotraj sleherne steklene sobice, ve le vsak posameznik zase. Ker ven spuščamo zgolj to, kar želimo, da vidijo drugi. Izvzemši tiste velike eksplozije, zaradi katerih pleksi steklo razpoka in ven pricurlja kaka solza, pomešana s kapljo krvi. Ampak nič hudega, se ga da popraviti. In podoba zopet postane modificirana, cenzurirana. Človek pa se oddaljuje od živali, a hkrati tudi od nadčloveka. Tudi od samega sebe se oddaljuje, ko spomine in čustva pakira v tiste majhne plastične vrečke in jih zmrzuje, za hude čase. Ko bo steklo dokončno potemnelo in bo ostal človek zgolj sam s seboj.

Morda bi bilo takrat lažje najti tiste resnice, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Ko nihče ne vidi izven svoje kletke, ko postane možnost ekshibicionizma nična, takrat se lahko v celici začne dogajati tisto, kar človek je v svojem bistvu. Škoda samo, da tega nihče nikoli ne bo videl in o tem napisal kakšnega bolj optimističnega zapisa. Ker bo skrit za temnim steklom in se ukvarjal z lastnim prekipevajočim, do tistega trenutka zatiranim nenadzorljivim abosolutnim egom.

  1. ki ni posledica kakih opojnih sredstev []
  • Share/Bookmark

Tista zver

Zaradi stvari, ki so se  mi dogajale v življenju in ki se mi bodo očitno dogajale še kar nekaj časa obstaja en mali imaginary friend, ki je drugačen od ostalih. Od daleč izgleda nemočen, lahka tarča za kakršnegakoli plenilca. Je manjši od ostalih, njegovo občasno tresenje vse okrog sebe opominja, da je vedno prestrašen, njegovo šviganje z očmi in paranoično pogledovanje čez ramo ob določenih dnevih pa postaja vedno bolj nadležno. Ampak pač je tak, kot je – ko sem sama in imam svoje misli le zase mi sede na ramo in mi v uho šepeta, kaj vse bi se lahko zgodilo. In potem tudi jaz gledam čez ramo in paranoično švigam z očmi in se od njega nalezem tistega neutemeljenega, iracionalnega strahu in niti za trenutek ne upam zatisniti oči.

In mi gre velikokrat na živce, ta mala zverinica. Ker mi največkrat onemogoča početi stvari, ki jih rada počnem, kadar mi v uho šepeta trenutno najbolj uresničljivo nočno moro. In potem se Nalivka zapre v mešanico ledu in ognja in ji ni do branja knjig in do pisanja besed in do packanja. Ne, takrat Nalivka lahko ure in ure strmi v prazno, ohromljena od strahu, kaj vse bi se lahko zgodilo in kaj vse bi se lahko spremenilo. In mala črna, skuštrana živalica čepi na njeni rami in renči na vse, ki poskušajo priti blizu.

A včasih pride dan, ko ima mala črna zverinica prav. Niti ni nujno, da je v tistem trenutku nekje blizu; pravzaprav je ponavadi ni. In včasih se zgodi točno tisto, kar  mi je prej prišepetovala v uho. In Nalivka zbeži stran in se skrije in se prepusti njenim besedam, ker bi lahko imela čisto vsak trenutek prav. Ker mi pove, na kaj vse lahko računam. In Nalivko preplavlja strah, tisti prvinski strah in mala živalica raste in raste.

Ker ta mala živalica ni vedno majhna in srčkana in nima vedno velikih očk in ni vedno prisrčno prestrašena. Bolj, kot je Nalivko strah, večja postaja. Hrani se na dogodkih, ki ji dajejo prav in ne hira ob dogodkih, ki ji dokazujejo, da se moti. In raste in raste in ob tem stoji na Nalivkinih ramenih. Male srčkane nožice se spremenijo v kremplje in mali srčkani zobki se spremenijo v čekane. In zasaja kremplje v hrbet in zasaja čekane v uho in se slini in renči. In včasih kar tako brez razloga zarjove. In Nalivka se kot njen suženj vrti na stolu in gleda v prazno in jo hrani s svojim strahom in s temnimi mislimi. In živalica vedno bolj postaja zver in Nalivka se vedno bolj spreminja iz osebe v stvar.

In potem se, navkljub vsemu, na kar lahko računava skupaj, zgodi nekaj povsem nepričakovanega. Nekaj še hujšega, kot sva lahko pričakovali skupaj. Nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, pa se. In se zgodi točno nama.

In takrat pride trenutek, ko mala zverinica skoči v mojo glavo in zarjove tako močno, da je to vidno skozme. In prevzame nadzor nad mano. In naredi in počne tisto, česar Nalivka ne bi nikoli naredila. In zbeži, v žile spušča adrenalin, oči se ji svetijo ob vsem tem strahu, iz sebe da vse, kar se je tako dolgo nalagalo in reši sebe in mene pred popolnim propadom.

In to jo začasno umiri. Čekani spet postanejo zobki in kremplji spet postanejo nohti in griva postane puhast kožušček in Nalivka zajame sapo in se zbudi iz uresničene  nočne more. In se nasmehne tisti mali črni žverci, ki jo je zopet rešila. In potem za nekaj časa ve, da ima tudi tista najbolj zoprna žverca svoj namen. In da jo je že velikokrat rešila pred situacijami, ki bi jo lahko do konca poškodovale.

In potem Nalivka gre in se igra z nožem, čeprav se včasih ureže. Tokrat ni iracionalnosti, vrne se razum, žival se umiri in trezno razmišlja. In rezilo noža pleše sem in tja in Nalivka se iz nemočnega bitja za tistih nekaj trenutkov preobrazi v nekoga, ki lahko nadvlada situacije, v katerih izgublja nadzor. In gre in prime v roke tisti daljni spomin, ki ji pravi, kakšen je občutek, ko izgine vse in obstajata zgolj puščica in tarča. In prsti izpustijo tetivo in puščica poleti proti centru in ga zadane.

Absolutni ego.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »