O tem, kaj je Nalivka dobila po pošti

V tednu, ko sem se odpravljala na Metalcamp, sem nekoliko vzneseno in optimistično pričakovala pošiljko, ki sem jo naročila s prvo letošnjo počitniško plačo. Ampak pošiljke iz Anglije žal niso podrle nobenih hitrostnih rekordov, tako da sem, kot vsi ostali smrtniki, pošto prejela v devetih delovnih dneh. Tistih sporočil ožjih družinskih članov, ki so mi sporočala, da so vse težko pričakovane stvari končno prispele, nisem niti dobro dojela zaradi celotnega letanja sem in tja po koncertih, tako da me je trenutek navdušenja čakal doma. Po prihodu in ceremonijah, ki so pač temu primerne, me je sestra prijela za roko in odpeljala do mize, kjer so name že nekaj dni čakale štiri lično zapakirane ovojnice s štempiljko britanske kraljeve poštne službe.

In ja, naročila sem si tako dolgo željene prve štiri dele Pratchettovega Discworlda. Trenutno sem zaradi bližajočih se preostankov izpolnjevanja študijskih obveznosti in delavnika šele na sredini prve, The Colour of Magic. Čeprav že trikrat prebrana v slovenski verziji me je knjiga ponovno navdušila. Literarna angleščina je sploh razred zase, ampak Pratchettov slog pisanja je edinstven in enkraten, tako da se pridružujem tistim, ki so privrženci branja njegovih del v originalu. In moram potrkat, ampak zaenkrat se mi zdi, da je prvi prevod v izvedbi Maje Novak kar primeren originalu – kar se tiče stvari, ki so prevedljive. Neprevedljivo pa itak ne more biti prevedeno, ampak je definitivno vredno uživanja v izvirniku.

Nekaj, kar  je pri Discworldu eden izmed ključnih faktorjev, zakaj sem se odločila za dejanski nakup knjig je to, da so mi zelo všeč platnice. Do šestindvajsete knjige jih je izrisal Josh Kirby in si svet, ki se skriva za temi platnicami dejansko težko predstavljam drugače. Ker so popolne za opis tako parodičnega, kaotičnega, ironičnega sveta, kot je Discworld.

Ker mi danes primankuje časa in energije in me za povrh čaka še branje Kantove Utemeljitve metafizike nravi, se bom tokrat poslovila z nekaj citati iz The Colour of Magic, ki so kopirani z Wikiquotesov, ker bi jaz, ako bi jih bila primorana sama izbirati iz knjige, prepisala kar celo poglavje ali dva.

“That’s what’s so stupid about the whole magic thing, you know. You spend twenty years learning the spell that makes nude virgins appear in your bedroom, and then you’re so poisoned by quicksilver fumes and half-blind from reading old grimoires that you can’t remember what happens next.”

“It was all very well going on about pure logic and how the universe was ruled by logic and the harmony of numbers, but the plain fact of the matter was that the Disc was manifestly traversing space on the back of a giant turtle and the gods had a habit of going round to atheists’ houses and smashing their windows.”

‘We’ve strayed into a zone with a high magical index,’ he said. ‘Don’t ask me how. Once upon a time a really powerful magic field must have been generated here, and we’re feeling the after-effects.’
‘Precisely,’ said a passing bush.”

  • Share/Bookmark

O nalivkah

… ali zakaj je Nalivka Nalivka?

Preden se lotite branja in gledanja slik v naslednji objavi, bi vas rada opozorila, da se nimam za umetnico, niti za fotografinjo1. To, s čimer se ukvarjam, je moj hobi2 in tega ne bi mogla opredeliti kot umetnost. Tukaj pride na mesto razlika med angleškima izrazoma art in craft, svoje delo imam seveda za drugo.

Torej, Nalivka je Nalivka zato, ker ima rada nalivke, take in drugačne, debele in suhe, tanke in široke. Nalivka je Nalivka zato, ker z nalivkami rada piše s pisavami, ki so večini ljudi dostopne na računalniku in zato ne čutijo potrebe, da bi jih kdorkoli pisal na roke. Ampak Nalivka ne bi bila Nalivka, če se ne bi kljub temu lotila pisanja z nalivkami, ki se mu olepšano reče kaligrafija.

Včeraj se je renčeči imaginary friend končno speljal rob mize in mi dal dovolj maneverskega prostora, da sem lahko ne le zgrabila za nalivko, ampak na mizi poleg nalivke in zvezka balancirala še fotoaparat.

Z nalivkami sem se začela ukvarjati v kakem 7., 8. razredu osnovne šole, ko so v Mladinski knjigi in DZS začeli prodajati nalivke, ki so imele ploščato konico. Tistih ubogih nekaj milimetrov se je takrat zdelo ogromno in s sicer nenatančno konico se je začelo moje igranje z nalivkami.

Zelo sem si želela pisati z njimi tudi potem, ko so vsi ostali vrstniki ugotovili, da pravzaprav ni tako zelo lahko pisati s ploščato nalivko, kot so mislili3. Ker se nisem znala sama naučiti, kako lepo pisati z njo4, sem sicer obupala za nekaj časa, dokler nisem v lokalni hobby trgovinici našla knjige, v kateri je kaligrafska tehnika v osnovah opisana, razložena, predstavljena in demonstrirana. Tako sem začela vaditi in vaditi in vaditi in vaditi. Prevadila sem skoraj vse ure slovenščine in angleščine v prvih dveh letnikih srednje šole, veliko popoldnevov doma. Začela sem si kupovati drugačne nalivke – širše, natančnejše. Toda prelomnica se je zgodila na moj XX rojstni dan, ko mi je teta prinesla veliko podrobnejšo knjigo o kaligrafiji in čisto pravo kaligrafsko držalo, z nekaj konicami in stekleničko gostega črnila. Od takrat naprej sem nepreklicno zaljubljena v nalivke, črnila, tuše, držala in vse ostalo, kar pač spada zraven.

Moje najljubše držalo je še vedno tisto, ki sem ga dobila takrat za darilo. Leta se mu že nekoliko poznajo in sem precej časa iskala drugo, ki bi ga nadomestilo za malo bolj obskurna dela, ampak se jih pri nas očitno ne da dobiti na veliko krajih, ker takega, ki bi tako dobro (pod ravno pravim kotom in dovolj trdno) držal konico in hkrati moji roki med pisanjem dajal občutek, da pleše, takega še nisem našla.

In tako se je začelo moje zbiranje črnil, konic, tušev in podobnega. Sledilo je obdobje eksperimentiranja z različnimi tehnikami, različnimi materiali, z iluminacijo pisav. In tako so vsi sorodniki in prijatelji za rojstne dneve začeli dobivati take in drugačne izdelke, ki so v moji zagnanosti prihajali izpod mojih prstov. Nekateri manj, nekateri bolj spretno izdelani.

Tole je bil včeraj plod umika mojega kosmatega prijatelja na drugo stran pisalne mize in kombiniranja kaligrafije z vodenimi barvicami5:

Pa naj bo dovolj za danes o nalivkah.

  1. ako bi kdo želel komentirati kakovost slik, ki so zgolj demonstrativne narave; slučajno živim z nekom, ki ima v posesti fancy fotoaparat in slučajno znam na njem vklopiti makro opcijo, sicer sem pa, kar se fotografiranja tiče, precej nespretna []
  2. ki mu sicer posvečam kar precej svojega časa []
  3. oziroma, če se prav spomnim, kako je to šlo v osnovni šoli – našli so nekaj drugega, kar je bilo potem moderno []
  4. verjeli ali ne, moja osnovna pisava, ki jo uporabljam v vsakdanjem življenju je za večino smrtnikov precej neberljiva in nima neke posebne estetske vrednosti []
  5. vem, v tem sem tudi precej nespretna – slika je namenjena zgolj ozlajšanju črk, zato se mi moja nespretnost ne zdi ključnega pomena []
  • Share/Bookmark

Metuljček

Vem, da naj bi bilo to sicer neprimerno za punco1 in nevarno2 in podobno, ampak moram priznati, da sem od enega od svojih roditeljev podedovala obsesijo z orožjem. Ta zapis sem pred dnevi hotela začeti o nalivkah, da pojasnim svoj alter-ego3, ampak se mi zdi, da se z orožjem konec koncev igram že dlje časa kot z nalivkami in trenutno moja obsesija z njim nekoliko prevlada nad obsedenostjo s peresi.

Pred dnevi sem namreč za darilo dobila prav svojega lastnega balisonga oz. kot nekateri pravijo tovrstni igrački, “butterflya”. Ker se bojim, da bi me moj nov jekleni prijatelj tožil zlorabe osebnih podatkov, ako bi na splet objavila njegovo sliko, prilagam poguglano sliko njegovega daljnega sorodnika, katerega pravice so bile najbrž zlorabljene že tisočkrat. Tako torej izgleda:

balisong

Čeprav imam svoje prste za precej dragocene pa to ni zato, ker bi bila kakšen hand model, ampak jih poskušam ne poškodovati zato, da lahko z njimi počnem neumnosti, na primer, se igram z noži. In čeprav se da s prsti početi marsikaj pametnega, na primer tipkati na računalnik, držati nalivko, čopič ali si barvati konice nohtov4, pa ni nič bolj zabavnega kot med njimi vrteti kot britev ostro rezilo. Nekje sem prebrala nasvet, da naj ga vsaj zaščitim z lepilnim trakom, dokler ne obvladam nekih osnovnih figur, ampak sem magično prozorno folijo, navito na vsem znan plastičen kolutek z napisom aero žal pozabila v kraju, kamor dejansko sije sonce5. Temu sem se odločila, da zaščita počaka na vikend. Svojim prstom sem se za nekaj urezninic, ki sem jih že uspela pridelati, že opravičila, ampak nič ne dé – važno, da ima punca svoj nož in da ga zna odpreti kot se šika.

Pravzaprav se počutim kar smešno, ko takole pogledam po svoji premajhni pisalni mizi. Ponavadi se na ženski pisalni mizi znajdejo računalnik, sem in tja kakšen lak za nohte, barvica za oči in mimogrede kak tampon, medtem ko na moji kraljujejo nalivna peresa, akrilne barve, noži in prazne pločevinke red bulla. Pa seveda obvezna knjiga sem in tja. Če bo šlo vse po sreči, pa morda v prihodnosti še kak revolver. Čeprav ga načeloma ne smeš imeti kar tako prosto na mizi – ampak je treba priznati da je nekaj romantičnega na mizi, na kateri bi poleg noža in peresa ležal še revolver …

Mislila sem, da bom lahko za drugi zapis skupaj spravila veliko bolj umetniško navdahnjen, daljši sestavek, ampak nimam časa, ker imam novega prijatelja, ki potrebuje veliko pozornosti – treba ga je še podmazati, da ne bo cvilil, ko bom po njem drsela s svojimi prsti in se igrala z njegovim rezilom6.

O nalivkah pa kdaj drugič, če se pri meni slučajno po nesreči znajde kaka katana, lok ali revolver.

  1. to poslušam že od malih nog []
  2. čeprav se mi zdi, ko smo že pri navadah punc, pogosto menjavanje spolnih partnerjev brez uporabe kondoma veliko nevarnejše, ampak o tem se pač ne govori []
  3. oprosti nalivka, ampak bo treba počakati na boljše čase – danes so na vrsti jeklo, kri in solze []
  4. nanje na primer narisati človeške obraze in potem imam poleg jutrajnje kave gratis še zastonj puppet show []
  5. tu ne poskušam Ljubljane opredeliti kot senčno mesto, navezujem se predvsem na dejstvo, da živim v kleti in zadnjih nekaj mesecev čutim absolutno pomanjkanje UV žarkov []
  6. “That’s what she said!” - Vem, da tole postaja že presežek komentarjev, ampak nisem se mogla upreti. []
  • Share/Bookmark