Najljubšnejši pisci: Arto Paasilinna

Finski pisatelj s polnim imenom Arto Tapio Paasilinna1, rojen 20. aprila 1942 očara vsakega, ki njegovo delo dobi v branje. Iskreno povedano sem bila ob odkritju njegovega pisanja dokaj presenečena, kako znan je v bistvu med slovensko publiko2, glede na to, da se ne spomnim, da bi bil kdaj precej oglaševan in prej še nisem slišala kakih superlativov o njegovi komercialni uspešnosti. Kar seveda ne velja za njegovo pisanje – vsak, s komer sem govorila in ki je bral karkoli njegovega poroča skoraj enako izkušnjo, kot je moja – neverjetna zasvojenost z njegovimi literarnimi deli, izrazita slogovna edinstvenost in iskren, unikaten smisel za humor, ki bralca ob branju sili v nasmešek, včasih pa tudi neobvladljivo krohotanje. In hkrati prav zahrbtno3 spremenjen pogled na svet, v katerem živimo.

Ker članek sloveske Wikipedije o njem ni prav obširen, prilagam tudi povezavo do angleškega Wikipedia zapisa o njem in link do njegove uradne spletne strani.

Kljub njegovi naraščajoči popularnosti med slovensko publiko sem se s Paasilinno spoznala šele predlani, in sicer preko roditeljice. Od nekod je domov pritavala njej priporočena knjiga z zanimivim naslovom Očarljivi skupinski samomor. Zaradi bližajočih se izobraževalnih obveznosti sem bila prisiljena prebirati zgolj izpitno literaturo in je minilo kar nekaj časa, preden sem se uspela s knjigo zabubiti za svoje skoraj zacementirano mesto za kmečko pečjo s skodelico čaja in pričeti prebirati to svojevrstno mojstrovino. Po štirih urah, ko se je shladila tako kmečka peč kot tudi čaj4 sem knjigo zaprla in s sijočimi očmi, plavajoča v nekem popolnoma drugem vesolju, šla delat še eno skodelico čaja. Med kuhanjem je roditeljica opazila moje nekoliko odsotno obnašanje5, v kombinaciji s knjigo, ki sem ji jo vrnila, pa se je zgolj hudomušno nasmehnila: “Je dobra knjiga, ane?”

Že sam naslov knjige Očarljivi skupinski samomor6 nakazuje na izrazito edinstven humor, ki ga moje zahodnjaške literature vajene oči še niso brale. A tudi severnjaške razlike v humorju ne morejo razložiti tega, kako edinstveno Paasilina svoje like postavlja v kontekste, primerljive s situacijami premnogega slehernika današnje družbe in jim svet obrne na glavo s pomočjo humorja7, hkrati pa izpostavlja tiste majhne življenjske preprostosti, na katere človek dandanes enostavno pozabi. Čeprav so njegovi liki večinoma posebneži – tisti, na katere vedno gledamo s kritičnim očesom, tisti, za katere ne moremo razumeti, zakaj tako radostno doživljajo trenutke v življenju, ki navadnim smrtnikom ne pomenijo veliko. A njihove zgodbe so prikazane s perspektive, ki bralca prisili v to, da njegovo življenje kar naenkrat postane neobremenjeno z vsem, brez česar ne znamo več živeti. Do njegovih likov pa bralec lahko kar hitro razvije naklonjen, razumevajoč in hrepeneč odnos8.

Poleg Očarljivega skupinskega samomora mi je najbolj pri srcu Zajčje leto. Opisovanje zgodbe in poteka dogodkov se mi zdi skoraj nesmiselno, saj žal ne premorem tistega trpko-sladkega smisla za pripoved, ki ga Paasilina seveda mojstrsko obvlada. Tako da bom le-to prepustila knjigam, morebitnemu bralcu tega zapisa pa jih iskreno priporočam v branje. Garantirano je stanje zasvojenosti, v katerem bi človek kar še in še, še Paasilinninih likov, njegovega humorja, nenavadnih situacij. In hvalabogu je Paasilinnina naraščajoča popularnost uspela preseči dokaj ostro jezikovno mejo med finščino in slovenščino in je kot rezultat tega nastalo kar nekaj prevodov9. O njihovi kvaliteti žal ne morem podati komentarja, ker finščina ne spada med spekter jezikov, ki jih vsaj približno obvladam, ampak lahko povem, da je jezik tekoč in da je izkušnja ob branju podobna kot jo opisujejo bralci drugih narodov. Prevajateljica Jelka Ovaska Novak že od prvega zvesto prevaja njegova dela v slovenščino in je najbrž ena izmed redkih, ki obvladajo slovenščino in finščino, za povrhu pa še literarni prevod do te meje, da je na slovenskih policah danes moč najti nič manj kot osem Paasilinninih knjig, katerih prevod je njegovo hudomušnost bralcu predstavil na očarljiv način.

Rešitelj Surunen je menda prva knjiga, prevedena v slovenščino  ((v knjižnici, kjer si Nalivka izposoja knjige, je izdaja že precej obrabljena in se ji poznajo premnogokatere roke, skozi katere je potovala tekom svojega življenja)) in sicer leta 1989. Morda je dolga pavza v prevodih botrovala dejstvu, da knjiga od daleč ne izgleda atraktivna, Paasilina pa pri nas prej morda zaradi še ostrejše jezikovne meje med Slovenijo in Finsko ni bil priznan do mere, ki si jo zasluži. Zadnja leta pa intenzivno izhahajo njegovi prevodi, kar je kljub njegovi mednarodni uspešnosti precej fascinantno za Slovenijo in njeno literarno sfero. In kar me je najbolj presenetilo, je podatek, da sta od njegovih fikcijskih del v angleščino prevedena zgolj dva – Zajčje leto10 in Tuleči mlinar11 – ki je, mimogrede, meni tudi izredno pri srcu12.

Če bi lahko njegove knjige razvrstila po tem, katere imam najraje, bi Tulečemu mlinarju sledil Gozd obešenih lisic, takoj za petami pa bi sledil Župnikov zverinski služabnik. Dedu za petami in Srečni človek pa še čakata, da na moji (pre)dolgi to-read listi prideta na vrsto.

Kdor je uspel prebrati zgornjih nekaj besed, mu še enkrat na srce polagam edinstvenost Paasilinnine literature. Priporočam v branje vsem, ki bi jih utegnilo zanimati in čakam, trenutek, ko bom sama s hudomušnim nasmeškom lahko ljudem z zamišljeno-zadovoljnim pogledom rekla: “Je res dobra knjiga, ane?”

Viri: Wikipedija, COBISS, http://www.artopaasilinna.com/

  1. ki velja za enega največjih pisateljev svojega naroda in so Finci zasluženo ponosni nanj []
  2. zlasti v zadnjih nekaj letih, ko je izšlo kar precej prevodov []
  3. v dobrem smislu []
  4. za katerega sem ob branju kar hitro izgubila zanimanje []
  5. ki zame sicer ni nič kaj nenavadnega []
  6. ki je seveda najbolj “opazen” od vseh []
  7. tudi črnega []
  8. da bi morebitni bralec tega zapisa vedel, o čem govorim, mora nujno prebrati kaj njegovega []
  9. ki so, kot opažam, zadnje čase na voljo tudi v žepnih izdajah in jih je moč dobiti v skoraj vsaki knjigarni []
  10. prevedeno v The Year of the Hare []
  11. preveden v The Howling Miller []
  12. čeprav je res, da za nobeno do sedaj prebrano njegovo knjigo ne morem trditi, da mi ni pri srcu []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Astrid Lindgren

Ko sem bila še majhna1 in je bilo že od daleč razvidno, da imam rada knjige, sem za nek god ali rojstni dan2 dobila eno izmed najboljših daril, ki bi mi ga v tistem trenutku kdorkoli lahko dal. Dobila sem namreč tisto čudovito rdečo izdajo Pike Nogavičke s čudovitimi ilustracijami Marlenke Stupice, v prevodu Kristine Brenkove. Nekje pri dvajset sem nehala šteti, kolikokrat sem jo že prebrala in poznajo se ji že vse dogodivščine, ki sva jih doživeli skupaj. Sicer nimam veliko knjig, ker sta moja starša, ko sem bila mlajša, delila prepričanje, da so knjige predrage, da bi jih kar vsepovprek kupovali in da so knjižnjice super zadeva, ampak ko je šlo za legendarno knjigo, kot je Pika Nogavička, ni bilo dileme.

Tista  izdaja Pike nogavičke ima še vedno častno mesto na moji polici in sem ter tja jo odprem, preletim, prelistam. In kar mi je najbolj fascinantno je to, da je knjiga tako zelo večplastna. Mojstrsko pravljičarstvo je nekaj, česar so zmožni le redki posamezniki – Astrid Lindgren pa je bila mojstrica med mojstri te veščine. Neverjetno, kako je njeno pisanje polno aluzij in navezav na življenjske probleme, s katerimi se srečuje vsak človek. Neverjetno, kako preprostost njenega dojemanja sveta hkrati za sabo skriva kompleksnost razkrivanja določenih resnic odraslih, kot jih vidi otrok. In hkrati ponuja sliko tega, kar bi lahko bilo ponujeno kot rešitev, brez zafrustriranosti polnih odgovorov, ki jih je svet še kako prepoln.

Kar me na njenih delih najbolj fascinira, je to, da jih včasih berem in se nasmiham ob stvareh, ki jih v zgodbi kot otrok nisem razumela. Ali pa sem jih, samo na precej drugačen način, kot jih razumem danes. Najbrž bom, če jo bom v roke vzela čez trideset let, spet odkrila kako malenkost, ki mi bo priklicala nasmešek na obraz.

Zanimivo je, da pravzaprav sama v lasti poleg Pike Nogavičke nimam nobene  njene knjige. Sem imela projekt kupiti kako, a se mi je vedno zdelo, da ilustracije ali sam izgled knjige ni vreden avtorice. Je res, da tudi moje iskanje ni bilo preveč natančno, zato je popolnoma mogoče, da obstaja kje kakšna, ki bi mi bila všeč. Morda si jo še celo kdaj kupim.

Od njenih zgodb mi je bila vedno najljubša Brata Levjesrčna. To knjigo mi je posodila teta in spomnim se, da je trajalo leta, preden jo je dobila nazaj. Ne zato, ker bi jo pozabila vrniti, ampak ker sem jo vsakič, ko sem se spomnila, da ni moja, še enkrat prebrala, preden bi jo vrnila. Stvar se je ponavljala kar nekaj časa, dokler ob nekem generalnem čiščenju ni roditeljica popenila in knjige vrnila nazaj lastnici3, jaz pa je od takrat naprej nisem več brala. Pa bi jo prav rada kdaj, ker ustreza vsemu, kar je potrebno za dobro zgodbo. Večplastni liki, fantazijsko dogajanje, soočanje s težkimi situacijami. Poenostavljanje stvari, ki jih svet odraslih včasih po nepotrebnem tako zakomplicira.

Ronja, razbojniška hči mi je pred nekaj tedni ponovno priromala v roke, ko sem zgroženo ugotovila, da jo ima v lasti moja sestra, jaz pa o tem nisem vedela ničesar. Seveda je obvezno sledilo branje in spominjanje vsega fantaziranja, ki sem ga kot otrok doživljala ob branju. Kdo pa si ne bi želel postati hči razbojnika? Kdo si ne bi želel, da ob njegovem rojstvu v grad udari strela, ki ga preseka na pol? Kdo si ne bi želel živeti nekje daleč stran od dolgočasne vsakdanjosti, kjer lahko svoje starše prepriča, kako brezpomenski znajo biti določeni prepiri?

Če ta zapis po kakšnem naključju bere kak starš, mu toplo priporočam, da svojim otrokom bere Astrid Lindgren. V poplavi vse skomercializirane literature za otroke in enostavno debilne potrošniške usmerjevanosti že v otroških letih je to idealen način, da vaš otrok ne postane priden potrošnik, da ne postane tipičen zagrenjen odrasel, da bo v življenju znal najti iskrico v očeh in da bo videl, katere stvari so res vredne prepira in truda.

Astrid Lindgren je umrla pred malo več kot desetimi leti, 28. januarja 2002 v 94. letu starosti. Rojstni dan ima 14. novembra. Letos ji bom prižgala svečko, ker si zasluži. Ker je bila4 ena izmed najbolj legendarnih pravljičarjev, ki so kadarkoli živeli.

  1. ali vsaj manjša kot sedaj []
  2. ne spomnim se točno []
  3. ki se ni kaj dosti sekirala za to []
  4. in je še, smrti navkljub []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Terry Pratchett

Z mojstrom satirične fantazijske literature sem se prvič srečala ob koncu osnovne šole, ko sem počasi razvijala svoj okus za literaturo in ugotavljala, kako zelo sem se našla v fantasyju. Na enem izmed obiskov pri sorodnikih sem med brskanjem po polici svoje sestrične odkrila lično, lepo urejeno zbirko Discworld, in ko sem jo vprašala, kaj je to, mi je na kratko opisala svet – ploščo, ki se nahaja na hrbtih štirih slonov, ki stojijo na oklepu orjaške želve, ta pa počasi plava skozi vesolje. Njeno navdušenje nad Pratchettom je bilo moč primerjati z mojim navdušenjem nad Tolkienom, kajti na steni ji je visel ogromen zemljevid Ankh-Morpoka, kar mi je tudi s ponosom povedala in skoraj je nisem mogla ustaviti, ko je začela govoriti o Pratchettovih delih z iskricami v očeh.

Ker si od nje nisem hotela sposojati knjig, sem si zbirko zgolj napisala v beležko, na “To-read” seznam, ampak ob koncu šolskega leta je moja beležka skupaj z marsikaterim dobrim predlogom za branje po spletu naklučij končala prežvečena v kletki mojega takratnjega glodalskega ljubljenčka in na to sem se spomnila šele, ko sem se nekega dne sprehajala po lokalni knjižnjici po oddelku za fantazijsko literaturo in tam odkrila Barvo magije v prevodu Maje Novak. Lepo, novo, trdo vezano, sijočo knjigo sem nekajkrat obrnila, preden se mi je zasvitalo, kaj bi lahko bila. In je, skupaj s tedenskim kupom knjig romala v moji torbi z mano domov.

Prav spomnim se tistega dne, ko sem v svoji klasični zapečkarski1 pozi s skodelico sladoleda tistega dne obrnila prvi list in za njim enega za drugim še vse ostale, pri tem pa se je mestoma po hiši razlegalo tu krohotanje, tam le kakšen hehet. Skodelica sladoleda je izgubila mojo pozornost2, vprašujoči pogledi družinskih članov pa so spremljali njihovo začudenje, ko so me spraševali, čemu se smejim. Ampak jim je bilo nemogoče razložiti, kajti tovrstni fantazijski svetovi so obstajali le zame, posamezne šale, vzete iz konteksta, pa niso zvenele niti pol tako smešno kot prebrane, v Pratchettovem svetu, v pravem kontekstu in v njegovem nezgrešljivem slogu.

Ker takrat še nisem vedela, da je knjige mogoče naročati prek spleta, lokalna knjižnjica pa takrat še ni imela veliko angleških knjig, sem bila promorana počakati do izida druge, tretje in četrte knjige iz serije Discworld. Luč fantastike, Čar enakih pravic in Mort so bile ene izmed redkih knjig, ki sem jih težko pričakovala in jih, temu primerno, tudi hitro požrla, eno za drugo; moje spoštovanje do Pratchettove genialnosti se je z vsako le še večalo.

Sicer me je to sram priznati, ampak Pratchetta še nisem brala v originalu. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in kreditne kartice do nedavnega nisem imela možnosti naročanja preko spleta, ko pa je ta postala mogoča, pa je spet vmes posegla finančna suša. Sicer sem se šla slinit v Konzorcij, ampak sem se odločila, da bom kupila rabljene knjige. Deloma zato, ker so občutno cenejše in deloma zato, ker imam rada knjige z dušo3. Pričakujoče čakam sadove težaškega dela zadnjih nekaj tednov, da se pojavijo na mojem bančnem računu in da lahko končno kliknem tistih nekaj gumbkov na Amazonu in Ebayu, ki bodo zmanjšali nekaj številk in iz daljnih dežel poslali tako željene knjige.

Za tiste, ki Pratchetta še ne poznate, vas pa zanima4 prilagam link do zapisa o njem na angleški Wikipediji, do zapisa o Discworldu in do njegove spletne strani.

Ko sem se po kar nekaj časa lotila branja Wiki zapisa o njem, me je razžalostilo dejstvo, da so pri njem odkrili neko redko obliko Alzheimerjeve bolezni. Škoda bi bilo, da tako genialen um podleže tako zahrbtnemu prekletstvu – ampak po drugi strani pa zaradi svoje produktivnosti za sabo pušča neverjetno dediščino in nešteto besed, s katerimi je zasluženo in pustil svoj unikaten pečat v literarnem svetu. Ne vem, kakšno je trenutno njegovo zdravstveno mentalno stanje, zato ne bom posegala po dramatizaciji, ampak res bi ga bilo škoda. Njega in njegovega genialnega uma …

  1. dobesedno; kmečka peč mi je poleg postelje že od nekdaj naljubši kotiček za branje []
  2. na koncu sem jo spila kot kak topel milkshake []
  3. čeprav je to bolj izgovor kot kaj drugega []
  4. in ste preleni, da bi ga pogooglali []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Tolkien

Kot majhna, od mestnega življenja oddaljena deklica, ki ni gledala veliko televizije in se je v svojih rosnih letih družila predvsem s konji in psi (z izjemo nekaj okoliških vrstnikov), kot hčerka staršev, ki sta me že od malega spodbujala k vedoželjnosti in učenju, kot primer genialnega otroka, ki je res zelo zgodaj že znal brati1, sem razvila ljubezen do pisane besede, ki me definira že odkar sem se naučila brati.

Pobeg v svetove, ki se skrivajo v knjigah je bil zame že od nekdaj neverjetna izkušnja. Tako neverjetna, da sem ponoči velikokrat pozabila spati, ker me je knjiga tako potegnila vase. Tako neverjetna, da me je bilo treba za roko zvleči h kosilu, pa še v tem primeru je šla knjiga z mano. Zadnjič mi je teta povedala, da sem brala, medtem, ko sem šla s košaro na dvorišče po drva. Ena meni zelo ljuba vrstnica, ki me pozna praktično že od rojstva, mi je rekla, da se zelo živo spomni, kako sva nekaj let stari pri meni doma, ko nas je njena družina prišla obiskat, sedeli na pručkah in sem ji jaz brala neko pravljico2. Ko je prišlo do točke, kjer sta mi starša mogla skoraj dobesedno zapleniti knjigo, da sem sploh šla spat, je bilo vsem jasno, da nisem preveč tipična predstavnica svoje generacije.

Pa dovolj o meni, naj bosta zgornja odstavka dojemana kot uvod, ozadje in pojasnilo dejstva, zakaj mi je izmed vseh literarnih zvrsti, ki sem jih kadarkoli mela priložnost okusiti, najljubša fantazijska. Pa s tem ne mislim zgolj fikcijske, natančneje imam v mislih prav določeno zvrst literature, ki se imenuje fantasy. Ne vem, če obstaja kak poseben izraz točno za to zvrst v slovenščini, čeprav se že odkar sem se vpisala na faks trudim ugotoviti, kam bi to po naši literarni kategorizaciji spadalo, ampak so literarne vede različnih narodov včasih prav zmedene in neusklajene, kar se tiče izrazoslovja – tako da bom zaenkrat ostala pri tem izrazu. Na prvi pogled podobna znanstveni fantastiki, a tako zelo različna od nje, ima fantasy korenine pri človeku, ki je eden izmed ljudi, ki jih najbolj spoštujem, in sicer pri Tolkienu.

John Ronald Reuel Tolkien je njegovo polno ime, in brez skrbi, ne bom vas dolgočasila z življenjepisom, kajti to ni namen mojega zapisa, lahko pa tistim, ki vas to zanima, a ste vseeno preleni, da bi ga pogooglali, prilepim link do članka o njem slovenske Wikipedije in do nekoliko izčrpnejšega članka v angleščini.

V slovenščino imamo prevedenih nekaj njegovih najznamenitejših del, in sicer najbrž vsem poznano trilogijo Gospodar prstanov, predzgodbo le-te Hobit ali Tja in spet nazaj, zbirko kratke proze Drevo in list in za tiste, ki smo res usekani na Srednji svet tudi Silmarillion (zgodovino Srednjega sveta), in Narn i hîn Húrin : povest o Húrinovih otrocih, ki je izšla posthumno, uredil in po Tolkienovem vzoru dokončal pa jo je njegov sin Christopher.

Sama sem nekoliko razočarana, da ni prevedeno več iz njegove bibliografije3, ki obsega predvsem kratke zgodbe po vzoru pravljic in bajk ter poezijo, da znanstvenih jezikoslovnih del ne omenjam. Sicer je morda to ovira, ker knjige najbrž ne bi dosegle komercialnega uspeha izven krogov njegovih častiteljev, tako da se ne sekiram preveč, kajti tako ali tako ga je prijetneje brati v originalu, ampak se tukaj postavi še ena ovira: pri nas je skoraj nemogoče dobiti katero izmed njegovih manj znanih del.

Lani sem za rojstni dan sicer dobila The Legend of Sigurd and Gudrún ((ki si je seveda takoj prislužila mesto na moji častni polici knjižne zbirke)), ampak drugače pa sem bila, dokler nisem uspela urediti svojega Paypal računa, kar na suhem, kar se tiče dostopa do manj znanih del. Zdaj pa situacija zaradi študentske presahnitve sredstev ni kaj dosti boljša, morda se bo prilika ponudila ob koncu4 poletja.

Zakaj mi je Tolkien tako zelo všeč? Predvidevam da zato, ker sem ga odkrila čisto sama, v knjižni obliki, na zaprašeni polici mestne knjižnice, v prvi izdaji, ki je prišla ven pred filmom in Tolkien bumom (mislim, da leta 1995), v prevodu Polone Mertelj, Primoža Pečovnika in Zorana Obradovića. Zelena, že nekoliko oguljena knjiga me je k sebi potegnila kot magnet, sledilo pa je iskanje naslednjih dveh, ki sta bili tisti dan izposojeni, tako da sem ju, trdno odločena, da ju dobim v roke, celo rezervirala. Filmov kar nekaj časa nisem videla, mislim, da sem prej požrla še Hobita in Drevo in list, preden mi je po naključju uspelo izvedeti, da so bili posneti tudi filmi. Leta 2001, ko je prišla ven Bratovščina prstana v filmski obliki, sem bila še na nižji stopnji osnovne šole (majhne, vaške) in nisem imela stikov s kinom več kot dvakrat na leto, sem pa skoraj sigurna, da sem takrat enkrat pregrizla vsaj skozi Gospodarja Prstanov, če ne še celo skozi Hobita in Drevo in list.

Ko sem videla celotno zadevo vizualizirano na nekem rojstnem dnevu, gledali smo namreč neko zaprašeno kaseto, ki so jo moji vrstniki že vsi videli in jih ni kaj preveč zanimala, me je stvar tako očarala, da sem šla naslednji dan takoj v knjižnico in si izposodila še preostala dva dela, ki sem ju v enem mahu gledala celo popoldne in cel večer. O kvaliteti filma ne bom zgubljala preveč besed, ker vsi vemo, za kaj gre – in temu je tudi jasno, zakaj sem Tolkiena s tistim dnevom začela častiti skoraj kot boga.

Sledilo je obdobje zanimanja, poglabljanja, iskanja informacij, branja nekoliko zahtevnejšega Silmarilliona. Sin nekih družinskih prijateljev (ki je sicer precej starejši od mene), je bil takrat nekje v vodstvu Gil-galada (nisem prepričana, mislim pa, da je bil blagajnik) in ko sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki Tolkiena požirajo tako strastno, kot sem ga sama, sem se le vedno bolj zavedala, kako je vse skupaj nekaj preprosto veličastnega. Tisto leto sem skoraj šla na letno srečanje, ampak na koncu ugotovila, da sem še nekoliko premlada, saj sem bila menda pod 15, in ni bilo nikogar, ki bi šel z mano kot varuška. Žal mi je, da do vstopa v Gil-Galad ni nikoli prišlo, predvsem zato, ker nisem živela nikjer blizu Ljubljane, kjer je bazni štab in kjer potekajo srečanja, morda do tega še pride kdaj v prihodnosti.

V srednji šoli sem spoznala somišljenico, s katero sva se na podlagi pogovora o Tolkienu tudi spoprijatejlili, in to prijateljstvo traja še danes.5 Ona mi je pokazala Zlati gozd6, a sem se mu na žalost pridružila šele nekaj mesecev, preden je popolnoma presahnil – bil pa je še vedno super izkušnja, ki se bo morda obnovila z izidom filma Hobit.

Zakaj ga tako obožujem in zakaj nisem edina? Spoštujem ga predvsem zaradi njegovih znanstvenih jezikoslovnih dosežkov, iz katerih je potegnil nekaj najboljšega – ustvaril je popolnoma lasten svet, temelječ na starih verovanjih in legendah severnoevropskih ljudstev, ustvaril je več jezikov in njihovih dialektov, ustvaril ni le neke zgodbe in nekih likov, ustvaril je nov svet, veliko bolj natančno od marsikaterega fikcijskega sveta, ki je bil ustvarjen. In to tako natančno in tako pozorno, da je še dandanes fenomen. Tista kolegica, s katero sva na podlagi pogovorov o Tolkenu sklenili prijateljstvo, danes študira jezikoslovje. Najbrž ne le zato, ampak smo imeli obdobje, ko smo se učili vilinsko in smo si pisali listke v Tengwarju. Z vidika jezikoslovca pa so Tolkienovi dosežki več kot le fikcijski, saj temeljijo na dejanskih besednih korenih in ostalih zadevah, ki so zame, ki nisem v tej stroki, nekoliko preveč strokovne in jih zato prepuščam tistim, ki vedo, za kaj gre.

Skratka, da ne bom predolga, saj sem se ravnokar zavedla dolžine zapisa7: Tolkien je car.

In če se je slučajno po kakšnem naključju komu uspelo prebiti do konca:

Calo anor na ven.

  1. točne starosti ne vem, moja roditelja sta bila do sedaj kar precej skopa s tovrstnimi informacijami, vem samo, da je bilo bizarno zgodaj in da so me vsi od daleč in blizu poznali po tem []
  2. mislim, da je bila ena od Svetlane Makarovič; tiste so mi bile že od nekdaj všeč []
  3. Wikipedia ftw! []
  4. upajmo, da delavnega []
  5. Tolkien: Kako načeti pogovor in spoznati najboljše prijatelje, ki jih boš kadarkoli spoznal! x) []
  6. za tiste, ki ne veste, kako veličastna dogodivščina je bil Zlati gozd, shame on you []
  7. in dela le-tega, ki je o Nalivki; stvar sem imela v začetku zastavljeno nekoliko drugače, ampak naj bo, kar je, je []
  • Share/Bookmark