Tisti profesor

Ko sem se lotila študija filozofije, sem, kot marsikdo drug, po enem semestru zapadla v nekakšno krizo same sebe. Na začetku se zdi zabavno, zanimivo, a več, kot veš, za več stvari veš, da jih ne razumeš povsem. Začetni optimizem, s katerim sem se lotila študija je ponehal in velikokrat sem se v neprespanih nočeh spraševala, kakšen smisel ima vse skupaj. Kakšen smisel ima preučevanje človeške narave, petje hvalnicam človeškemu razumu in razmišljanje o boljšem jutri, če se da povprečnega človeka kaj hitro definirati kot izrazito ne-mislečega? Če kljub temu, da se trudiš popravljati vtis o nepomembnosti filozofije točno na to naletiš ob skoraj vsaki interakciji s sočlovekom? Ki ravno zato, ker ne zna ceniti mišljenja1 pada v luknjo, za katero krivi tiste, ki omenjeno dejavnost kar redno prakticirajo.

In tako človek hodi po ulicah in apatično opazuje premikanje ustnic tega in onega človeka, v predavalnicah pa apatično posluša besede tega in onega predavatelja. Se znajde na območju sivega, kjer se srečujejo črne misli o nesmiselnosti in bele misli o tem, da je to edini študij, ki se ga loti in loteva brez obžalovanja. Da bi bilo veliko obžalovanja prisotnega, če se ga ne bi. Ljudje, ki hodijo naproti pa ostajajo neumni, ne da se jih rešiti, ne da se jim pomagati iz svoje luknjice, kjer ostajajo grenko-kislo neumno-veseli. In sivina temni, dokler te ne potegne vase in vrtinči. Kakšen smisel sploh ima vse skupaj, mi je na uho šepetala ena izmed zverinic. Brez vprašaja, ker odgovora nisem imela. Pravzaprav ga še danes nimam v obliki, ki bi bila prenosljiva v besede.

Takrat pride na vrsto tisto malo odrešenje, ki se ga zadnje dni spominjam z nasmeškom na obrazu. Tisto malo odrešenje, ki mi še danes pomaga premagovati meglene misli in meglena razpoloženja in iskati samo sebe znotraj sebe, znotraj lastnih svetov. Prikaže se v obliki hudomušno sladkega nasmeha pod očali s črnim debelim okvirjem, ponavadi v oranžni majici in govori. In pove. S čarobno preprostostjo zna povedati in razlagati stvari, ki naj ne bi bile lahkotne, niti lahke, niti preproste. Povezovati stvari. Posaditi lesk v oči slušalcev. Ja, tisti profesor pa res zna.

Ne bom ga omenjala poimensko, malo zaradi tega, ker bi naravo mojega zapisa kdo zamešal z izražanjem kakega professor crush-a, ampak tisti, ki so ga že poslušali, vedo o kom govorim, tistim, ki pa ga ne poznajo, pa tudi njegovo ime najbrž ne bi veliko pomenilo.

Priznam, da je bilo zame takrat prezgodaj. Nisem bila še dovolj zrela, nisem se še dovolj razgledala v širjavah filozofije, da bi lahko razumela, vsaj dovolj, da bi si drznila vprašati, ponuditi odziv, biti sogovornica. Bil je pravi trenutek, da je mene in tudi marsikoga drugega rešil teme in smo s predavanj odhajali v transu, z zanimanjem, z željo. S sijočimi očmi, polni zagona, polni misli. Načina, kako v poplavi vsega, kar je bilo vrženo pred nas2  najti sebe. Se definirati na zgolj sebi lasten način. A bilo je prezgodaj, da bi mu delček njegovega razdajanja vrnili. To je veljalo zame in za večino tistih, ki nam ostaja v spominu kot najboljši profesor.

Tako sem z lačnimi ušesi opazovala, kako je citiral Zaratustro skupaj s Heideggrom in meni so sijale oči. Ne le, da je znal fenomenologiji pritakniti čarobnost, da jo je znal strniti, da jo je znal umestiti v naše dvome in naše misli, znal se je tudi igrati z besedami na način, ki je v meni zbudil zgolj čisto spoštovanje. In vse počel z nasmehom na obrazu. Se razdajal skupinici ljudi, od katerih bo polovica itak najbrž preplonkala izpit, večina jih tako ali tako ne bo niti skušala razumeti. Ampak je to počel lani in to počne letos. Le, da ga ne letos ne drugo leto ne bom več slišala, vsaj ne redno.

Ko sanjarim o žaru, ki so ga imela njegova predavanja, me vedno stisne pri srcu zaradi zadnjega stika, ki smo ga imeli z njim. Zadnjega predavanja, na katerega smo prišli zgolj štirje in nas je tako peljal na kavo3, mi pa mu nismo znali odgovoriti, mu ponuditi zadostnega odziva. Mu povedati, kaj so nam njegova predavanja pomenila. Sama sem se zapletala v klobčič brezveznega blebetanja, ki je želelo kazati, kakšno sled je fenomenologija zaradi njega pustila na meni, a niti misli še niso bile dovolj zrele, da bi jih znala ubesediti. Niso se še kristalizirale in sem tako iz sebe spravljala zgolj neumnosti, ki jih najbrž ni želel slišati.

Nekajkrat se je pripetilo, da sem se sprehodila mimo njegove knjige, na katere predstavitvi me je vnovič fasciniral. A nisem dovolj pogumna, da bi si jo drznila vzeti v roke. Ne še. Kdo sem jaz, da bi lahko razumela kompleksne svetove, v katerih se on giblje s hudomušno lahkoto? Kdo sem jaz, da bi lahko razumela, kako delati tiste korake z enega gorskega vrha na drugega? Kdo sem jaz, konec koncev, da bi bila vredna veličine in vedrine, ki jo je izžareval njegov nasmešek in jo izžarevajo tudi njegove besede?

Včasih jo pobožam v knjižnici in preberem nekaj strani, nato pa jo vrnem na polico in ji obljubim, da pridem nazaj. Samo ne vem, kdaj.

  1. pa s tem nimam v mislih zgolj filozofije, temveč splošno sposobnost kritičnega razmišljanja []
  2. in je pravzaprav še metano pred nas, vsak dan []
  3. da ne boste mislili, to ni nič nespodobnega in se na oddelku za filozofijo kar redno prakticira, če je število slušateljev dovolj majhno []
  • Share/Bookmark

O ljudeh, ki nimajo več sebe

Nekateri ljudje nimajo več sebe. Ne glede na to, kako kruto to zveni, sem vsakič znova fascinirana, kako se, v želji, da bi izstopali in bili opaženi, tlačijo v neke konvencije, hkrati pa imajo neverjetno potrebo po tem, da sleherni trenutek sebe in sleherni moment, ki bi bil zgolj njihov, tlačijo drugim pred nos v poskusu, da bi bili sposobni delček sebe deliti s svetom.

Biti izstopajoč pomeni zgolj še biti del konvencije. Bolj ali manj sprejete ali bolj ali manj znane. Biti izstopajoč ne pomeni več nadpovprečnosti, ampak drugačnost v smislu zgenerirane ustvarjalnosti, padanja v nek kalup. Izstopati v smislu da se najbolje prilegaš kalupu, ne da si sposoben pogledati izven njega. Pristno ustvarjalnost se zaničuje, tlači in uničuje, ostaja pa le ukalupljen komformističen posameznik, ki ima občutek, kot da je drugačen, kot da je nekaj posebnega, hkrati pa se obnaša kot popolna kopija prototipa človeka, ki ni potencialno “nevaren”.

Rada bi izpostavila predvsem dva momenta, v katerem človek izgublja samega sebe in v katerih postaja lična kopija svojih predhodnikov in kot tak idealen prototip svojih naslednikov. Prvi je deljenje slehernega trenutka sebe s svetom, dokler meja med posameznikom in ostalimi postaja vedno bolj zabrisana, drugi pa je slepo sledenje smerokazom, ki človeka stlačijo znotraj nekih norm, ki jim je treba ustrezati, kljub temu, da nekatere izmed njih nimajo zveze z moralo ali poseganjem v svobodo drugega.

Problem z deljenjem sebe s svetom je ta, da ni zgolj dajanja, vedno je prisotna tudi neka določena količina sprejemanja. In obratno, seveda. Sprejemanje pa zna biti precej nevarno, kjer brez razumskega premisleka človek avtomatično sprejema norme in pravila, ki jih sam od sebe nikoli ne bi vzel za svoje, hkrati pa plačuje davek tistih delčkov sebe, ki naj bi pripadali zgolj posamezniku. Tako mnenje ne postane mnenje zgolj ene osebe, ampak mnenje “naših” in mnenje “njihovih”, slehernik pa čuti potrebo po tem, da se pridruži skupini, namesto da bi do lastnih mnenj prišel po poti, ki mu jo nareka njegov razum. Sama pa sem še vedno pristaš ratia in tega, da človek nikoli ne bi smel reči “mi mislimo“, ampak vedno zgolj “jaz mislim“. A se je treba predalčkati, treba se je deliti na kategorije, na smeri, na veje. Čeprav ni ničesar, čemur bi se dokončno dalo določiti vplive in posledice, kajti vse je med seboj prepleteno na način, da se ne da določiti centra ali smeri poteka. Tako dogodkov kot tudi razpoloženja.

Tu seveda niti približno ne govorim zgolj o političnem mnenju ali opredelitvi glede takih ali drugačnih vprašanj1, v mislih imam temeljno človečnost slehernega človeka. Temeljno razliko med tabo in mano, med tem, kar sem in tem, kar si in razlogom, zakaj nisva enaka in zakaj nisva eno.

Manifestacija zgoraj opisanega dogajanja je vseprisotna. Obstajajo ljudje, ki svoje najintimnejše trenutke delijo s svetom in si tako puščajo zelo majhen prostor, v katerega ni moč stopiti in ga preurediti – ali pa še te malenkosti ne. Od tu izhaja dejstvo, da redkokateri človek še zna biti sam. Tu se ponavlja moja že neštetokrat izrečena hvalnica introvertom, ki smo tega sposobni in žalostinka tistim, ki to lastnost dojemajo kot neko nepravilnost, ne zgolj kot lastnost – kar v svoji osnovi pravzaprav je.

Moment deljenja sebe s svetom pa se ne konča vedno z obojestransko interakcijo. Kot primer bi lahko podala družabna omrežja, na katerih je moč videti skoraj patetične krike posameznikov skupnosti2, ki pa se ne konča vedno v jemanju nečesa tega, kar človek da iz sebe nazaj. Tu se pojavi potreba po jemanju, potreba po ne zgolj dajanju, kar stvar konec koncev, bolj kot postaja pogosta in se bliža obupu, tudi postaja. Zato se socialno omrežje izkaže kot dobro orodje za brskanje in iskanje nekih malih momentov, ki jih na hiter pogled ni mogoče zaznati, podrobno preučevanje sleherne aktivnosti nekoga pa bi jih morda znalo razkriti. In hlastanje po teh malih biserih ranljivosti drugega je zgolj želja po zapolnjevanju praznega prostora v samem sebi.

Seveda temu nočem takoj pripeti negativnega podtona, saj se mi to samo po sebi, v kolikor nima škodovanja za rezultat, ne zdi nič slabega. Zapolnjevanje se lahko skriva tudi na strani skoraj obsedenega zbiranja podatkov o glasbenem idolu ali obsesivnemu branju sleherne napisane besede najljubšega avtorja3, in negativen prizvok bi tovrstni obsedenosti lahko pritaknila šele, ko le-to postane zapolnjevanje lastnih najintimnejših prostorov z intimnostjo nekoga drugega. Točno to, kar počnejo ideologije4. Tudi se v slehernem človeku, ne glede na njegovo introvertiranost/ekstrovertiranost ali (ne)sposobnost lastnega razmisleka, skriva ta potreba po drugem, po deljenju sebe z drugim in jemanju od drugega. Meja, kje pa to postane nevarno, obsesivno, pa je zabrisana, prav tako kot se zabriše sama meja med mano in tabo, v kolikor gre stvar predaleč.

In tu se začne proces konstruiranja osebe že od njenega rojstva. Seveda se je potrebno naučiti komunikacije, družbenih pravil in norm, načina, na katerega se obrača vsakdan in podobnega, a hkrati se v mlade ume radi vtihotapijo starši ali stari starši, ki v njih vidijo možnost uresničevanja in realizacije lastnih razmišljanj, mnenj in delovanj, ki pa v večini nikoli niso zgolj njihova. Ta intimen proces deljenja med dvema tako zelo povezanima človekoma si tako neka mentaliteta izbere zgolj za prenos lastnega potenciala, kot virus se širi in pod seboj tepta vse ostalo, vključno s svobodo mišljenja človeka, ki je z njim napolnjen.

Tako dobimo idealen prototip človeka, ki mu v pogovoru z neko najbolj racionalnih oseb, kar jih poznam, pravim kar ovčka sledilka. Ovčke niti ni težko prepričati, da sledi, če je dovzetna za nekritično učenje, ki ji je vcepljano že od rojstva. Ovčka prav tako ne vrednoti, njena mnenja so površinska, neutemeljena. In veliko ljudi je srečnih v tem stanju ovčke sledilke in jih, da bi bilo stanje stabilno, družba konec koncev potrebuje. Vsaj v taki obliki, v kakršni obstaja danes. Mene bolj skrbijo tisti posamezniki, ki niso enaki, ki so bolj nadarjeni za razmislek, bolj cepljeni proti pikam na koncu povedi ali naukov in bolj sposobni dojemati stvari, tako kot so, ne take, kot želijo biti. A še ti, ne glede na svojo prirojeno odpornost, velikokrat postanejo sužnji večine, sužnji skupine in svoj intelekt držijo znotraj začrtanih meja, točno tam, kjer mora biti. In ga bodisi ne upajo, bodisi nočejo spuščati izven teh krhkih meja, kajti le tako lahko obdržijo sami sebe. Dati kaj svetu bi pomenilo žrtvovati se.

Nevarnost, ki jo opazujem že odkar sem pričela beležiti svoje opazke o zunanjem svetu, pa je v tem, da se človeku daje lažen občutek, da je drugačen. Drugačnost, nekoč tako zaničevana, zdaj postaja modna muha. Vsak si želi biti drugačen, vsak si želi izstopati na svoj način. Smešno je pravzaprav to, da ta tudi vedno bolj postaja usmerjen v neke ukalupljene ideje, med katerimi sicer lahko izbiraš, a so vse znotraj kalupa, znotraj čredice, znotraj večine. To sem prvič začela opažati v osnovni šoli, ko je bilo moderno biti drugačen, se oblačiti “drugače”, a zgolj do meje, dokler si imel cunje, kupljene v ti ali oni v tistem trenutku moderni trgovini. Torbo, ki je bila najnovejši model, poslikan tako ali drugače. Tisti, ki pa s(m)o svoje imetje prilagajali sebi  z barvanjem, risanjem, ustvarjanjem, pa nismo bili drugačni na pravi način, da bi bili sprejeti kot taki. Bili smo preveč drugačni, da bi bili lahko za svojo drugačnost vsaj puščeni pri miru. A je velikokrat sledila kruta kazen, ki jo bom zgolj namignila in jo prepustila domišljiji in osnovnošolskim spominom na hirearhične lestvice bralca. Sicer banalen primer, a vseeno je tu mogoče opaziti vzorec “Bodi drugačen, vendar zgolj v eno smer. V tisto pravo. V tisto, ki je zaukazana.”

Tako je zdaj moderno biti čudaški, s čudnimi nagnjenji, s čudnimi željami in čudnimi preferencami, a hkrati vsa ta “drugačnost” postane sprejeta tik za tem, ko je drugačna, vključi se v kulturo, kar razkrije, da je vedno imela ta potencial. Najprej se pojavi mini revolucija, potem pa ji sledi čredica ovčic, ki je sicer na začetku majhna5, potem pa se razraste in pogoltne vase vse okrog sebe. Tako so kar naenkrat vsi drugačni. Vse ženske si barvajo lase in se sproščeno pogovarjajo o seksu. Vsi moški začnejo nositi debela očala s črnim okvirjem in vsi otroci postanejo tako ali drugače nadarjeni. Če ne na drug način pa tako, da jim babice in dedki v Müllerju na božični razprodaji kupijo komplet “nauči se biti kreativen”, kljub temu, da ne premorejo niti kančka lastne ustvarjalnosti. Biti navaden, biti običajen na tem ali onem področju pomeni biti ničvreden. Kljub temu,  da v morju drugačnih izstopaš prav s svojo navadnostjo, ki, seveda, postane drugačnost, ko drugačnost postane nekaj običajnega.

Tako se ustvarjajo talenti, ki jih ni in zatirajo nadarjenosti, s katerimi se rodimo. Ker je lažje na verigi držati nekaj, kar si sam ustvaril kot nekaj, kar je divje, brsteče in nenadzorovano širi svoje neskončne vitice v vse smeri. Tako je moderno, da je vsak drugi otrok nadarjen za jezike, pisanje, slikanje in glasbo6, kljub temu, da bi bil morda neverjetno dober avtomehanik ali vodovodar.

Sama pa se najboj bojim tega, da se v svetu, polnem zombijev, znašla popolnoma sama, brez možnosti za debato, brez možnosti povezati se z nekom, katerega valovna dolžina sega izven vseh konvencij. Ko bodo tisti, ki so tu, odšli svoje poti.

Kaj ti pomagajo vsi robotki in vse ovčke, ko ostaneš eden izmed zadnjih ljudi na zemlji, ovčke in robotki pa prevzemajo podobo ljudi, v množici katerih ne znaš več najti človeka?

  1. na kar bi morebitni bralec zaradi trenutnega političnega dogajanja utegnil pomisliti []
  2. ki ostajajo zabeleženi za vedno in so kot taki tudi veliko bolj opazni []
  3. khm []
  4. a sama se trudim čim manj govoriti o njih, tu so zgolj kot konkretizacija zgoraj ne tako zelo konkretno opisanega procesa []
  5. in, kljub vsemu, še vedno čredica []
  6. pa še matematični genij je povrhu! []
  • Share/Bookmark

Vitrine

Naslednji zapis je bil spisan v stanju zamaknjenosti in omame1, avtorica pa morebitnega bralca opozarja na nevarnost zgolj asociativno in metaforično povezanih misli tam, kjer bi se moral nahajati lično urejen prispevek.

Ljudje zelo radi zapiramo svet v vitrine. Veliko lažje je namreč gledati na stvar z distance. Veliko lažje je ne biti vpleten v svet, ki nas obroža. Poveličevanje objektivnosti postane zapiranje vsega zunanjega za stekla, vedno znova in znova, dokler se človek ne znajde sam v neprehodnem akvariju sveta, v katerem ni več dovoljeno stopiti na druge strani tisočev pleksi stekel, ki nas ločujejo od vsega, česar se je moč zares dotakniti.

Pa ne govorim o vseh klišejskih “ljudje smo ločeni eden od drugega” hitroparilnih naukov, govorim o dejanskem ločevanju človeka od resničnosti. Vse, kar rabimo vedeti, spoznati, ugotoviti, se skriva za steklenimi stenami, mi pa zgolj od daleč opazujemo in se čudimo in spoznavamo stvari, čeprav jih ne znamo otipati, ovohati, okusiti. Srečanje s tisto grobo realnostjo, katere vonj ni zgolj neka bleda sled parfuma, s solzami, ki niso polne samopomilovanja, ampakbežanja od nečesa, kar je razbilo tisto stekleno steno, ki človeka vedno ohranja navidez varnega. A steklene stene postajajo močnejše in tudi najhujši udarci počasi postajajo prešibki, da bi utegnili steno razbiti. Lahko jo zgolj napokajo in tako preprečijo bistvu njenega ujetnika, da bi na plano spustil svoj pravi jaz.

Še smrt zapiramo za vitrino in jo opazujemo zgolj od daleč. Umiranje je pomaknjeno nekam v sterilno okolje, kjer ni motenj, kjer so zgolj nešteti pari oči, ki opazujejo od daleč. Smrt tako postane nekaj mističnega, nekaj, kar lahko zgolj opazujemo, ne da bi se kadarkoli udeležili tistega zadnjega utripa srca, ki pa nam, realno, vsem pripada. Tisto prazavedanje lastne minljivosti in prastrah pred smrtjo, ki se ga slehernik zaveda, zbledita, kot bledi tista senca človeka, zaprta v akvarij. Beg postane beg v iskanje edinega, kar je moč začutiti na tisti prvinski način, a vse, kar človeku uspe je vrtanje takih in drugačnih lukenj in luknjic skozi pleksi steklo in medsebojno zbadanje z iglami, toda še kri, ki ob tem priteče iz sveže nastalih ran, je zapakirana v plastične vrečke. Postane franšiza. In smrt bližnjega kar naenkrat ni več tako zelo boleča, ko je bližnji oddaljen ravno toliko kot tisti tujec na drugi strani ceste.

Tako se dlan dotika dlani, a vedno s tisto vmesno prepreko in nagrobniki se zdijo manj zlovešči, če te od njih ločuje tisoče plasti pleksi stekel. Občutek hrapavega kamna na blazinicah prstov je le še daljni spomin, zasidran nekje v kolektivnem spominu, ki zaradi temnečih steklenih sten vedno bolj izumira. A na žalost to ne pomeni manj bolečine. Bolečina je še vedno prisotna, le da ni dlani ali ramena, ki bi trpečemu zares nudil podporo. Je le hladno pleksi steklo, po katerem konice prstov drsijo in se želijo spominjati dni, ko ni bilo preprek in ko človek okrog sebe ni videl zgolj izložbenih lutk in osladnih, cenenih filmov, s katerimi si ni mogoče olajšati muk.

A teh dni se današnji človek ne spominja več. Ker je bil rojen v sterilnem okolju in takoj naučen, kako postavljati steklene stene. Tisti primarni dotik postane greh, in še greh postane nekaj, kar je dosegljivo zgolj znotraj akvarija.

Svet se zreducira na to, kar je moč dokazati, kar je moč predvideti. Človekova realnost pa postane nevredna zaupanja. Občutki morajo biti uklenjeni za pleksi steklom, zaprti v lične škatlice, nadzorovani. Kajti podoba, ki pride na drugo stran, je vselej cenzurirana. Tiste majhne škatlice, v katere so zapakirani zadnji ostanki prvinskih občutkov in sledi, ki bi nam lahko pomagale najti sebe, pa se preprodajajo in odpirajo in gledajo, toda vse v nadzorovanem okolju, vse za stekli.

Kaj pa se zares dogaja znotraj sleherne steklene sobice, ve le vsak posameznik zase. Ker ven spuščamo zgolj to, kar želimo, da vidijo drugi. Izvzemši tiste velike eksplozije, zaradi katerih pleksi steklo razpoka in ven pricurlja kaka solza, pomešana s kapljo krvi. Ampak nič hudega, se ga da popraviti. In podoba zopet postane modificirana, cenzurirana. Človek pa se oddaljuje od živali, a hkrati tudi od nadčloveka. Tudi od samega sebe se oddaljuje, ko spomine in čustva pakira v tiste majhne plastične vrečke in jih zmrzuje, za hude čase. Ko bo steklo dokončno potemnelo in bo ostal človek zgolj sam s seboj.

Morda bi bilo takrat lažje najti tiste resnice, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Ko nihče ne vidi izven svoje kletke, ko postane možnost ekshibicionizma nična, takrat se lahko v celici začne dogajati tisto, kar človek je v svojem bistvu. Škoda samo, da tega nihče nikoli ne bo videl in o tem napisal kakšnega bolj optimističnega zapisa. Ker bo skrit za temnim steklom in se ukvarjal z lastnim prekipevajočim, do tistega trenutka zatiranim nenadzorljivim abosolutnim egom.

  1. ki ni posledica kakih opojnih sredstev []
  • Share/Bookmark

Biti študentka filozofije

Naslednji zapis je filozofiranje, zato tistim, ki filozofiranja ne marajo preveč, priporočam, da na tem mestu nehajo brati in si s tem prihranijo duševni nemir.

S svojim prvim srečanjem s pravo filozofijo v srednji šoli (natančneje, na pripravah na maturo iz nje) se je zame začela še vedno trajajoča ljubezen. Tega morda ni videti v moji povprečni oceni, ki ni blizu bleščeči – to pa je  bolj posledica življenja na dveh koncih (od katerih je na enem vedno preveč dela, na drugem pa premalo sonca), naporne službe na začetku leta in, priznam, tudi moje neusahljive lenobe, kot pa tega, da me stvar ne bi zanimala ali je ne bi dojemala dovolj dobro.

Ampak se z gospo Sofijo fino zastopiva: sledi mi povsod, kamor grem in njena vprašanja vedno nosim s sabo – temu moje značilno strmenje v neobstoječo točko, občasno mrmranje, nenadno vlečenje beležke na plano in pisanja stavkov, ki jih kdo drug razen mene in kroga prijateljev s faksa najbrž ne razume, nenehno analiziranje vsega in prezir do tistih, za katere se zdi, da v življenju ne uporabljajo večine možganskih funkcij.

Prej omenjeno včasih vodi v nerazumevanje mojega obnašanja – ako me naključni mimoidoči ali celo komunicirajoči z menoj ne pozna dovolj dobro, se mu velikokrat zazdi, da sem zamorjena – in priznam, da včasih tudi sem – ampak največkrat je to le posledica preokupiranja mojih možganskih celic. Če pa se temu pridruži še mala vojska imaginary friendov in preklapljanje med različnimi alter-egi, je morda res razumljivo, zakaj imam včasih na obrazu izraz avtista.1 In morda res ne spadam med najbolj družabne predstavnike človeštva, ampak taka bi bila najbrž tudi, če bi šla študirat fiziko ali živinorejo.

Pa ne, da se imam za nekega izrednega posameznika; niti v svoji intelektualni usmerjenosti niti v svoji predanosti mišljenju niti v sposobnosti mišljenja se nimam za kaj več – vsaj ne za kaj več od kolegov s faksa ali ostalih ljudi, za katere vem, da so sposobni razmišljati. Ampak dejstvo je, da so moje misli ponavadi usmerjene v stvari, za katere večina ljudi nikoli niti ne pomisli, da bi mislila nanje – pa ne bi bilo nič narobe, če kdaj pa kdaj bi vsaj malce mislili o stvareh, ki niso nujno podenje avstrolopitkov za kokosom2, kateri lak za lase je boljši in kdaj se gre naslednjič pit – s tem najverjetneje povzemam okupacijo misli večine svojih vrstnikov in tudi večine ne-vrstnikov.

Posledice moje odločitve za filozofijo, mojega obnašanja in moje asocialnosti v določenih situacijah pa je seveda neizogibno soočanje z vedno enimi in istimi reakcijami:

  • “Kaj pa sploh lahko počneš kot filozof?”
  • “Kje se boš pa zaposlila?”
  • “Kdo bo pa delal?!?”
  • “Aaaa, filozofijo si šla študirat …” *pomilujoč pogled, namenjen meni/mojim staršem/fantu*
  • “In … kaj se na tem faksu sploh ‘učite’?”

…seznam bi se lahko vlekel in vlekel, a se bom rajši kar tukaj ustavila.

Tovrstne predsodke o filozofiji kot mešanju dreka, nakladanju, o njeni neuporabnosti, itd. deloma pripisujem temu, da filozofov ljudje pač ne marajo, ker mišljenju pač ne pripisujejo preveč ključnega pomena. Drugo, kar sem opazila, pa je ostanek totalitarizma in poveličevanja fizičnega dela3 in zaničevanja miselnega, ker drugo ni bilo zaželjeno – če bi ljudje preveč razmišljali, bi jim že prej potegnilo, kaj vse je bilo s sistemom narobe.

… ker je itak uporabno samo to, da znaš na tekočem traku ponavljati en in isti gib cel dan ali pa da cel dan pred računalnikom vpisuješ neke podatke in dviguješ telefon – ob koncu dneva pa domov vprašat televizijo, kaj je dobro in kaj ne, kaj kupit, koga volit. In potem se ljudje čudijo, zakaj smo v takem stanju, kot smo. Nekaj podobnega sliši skoraj vsak, ki me vpraša katero izmed naštetih vprašanj. Morda bom nekoč obupala, kajti redkokdo dejansko razume, kaj s tem želim povedati.

Če ne bi bila res zaljubljena v gospo Sofijo, najbrž ne bi zdržala vsega tega. Pa saj mi ni preveč važno, kaj si ljudje o meni mislijo, ampak je zoprno vedno poslušati ene in iste nebuloze, kadarkoli izrazim svoje mnenje zunaj poznane družbe, gledati en in isti zamah z roko in soočati se z večnim obtoževanjem, da sem ničvredna zaradi svoje odločitve za filozofijo. In dejstvo je, da situacija glede služb ni ravno rožnata – a sem se je zavedala, ko sem se odločila za študij in se je zavedam zdaj bolj kot kadarkoli, ampak si nisem premislila. Zakaj? Zato, ker nočem sedeti vsak večer pred televizijo, si pustiti nositi hrano predse in gledati kake butaste oddaje4. Zato, ker mi ni vseeno za ljudi okrog sebe, čeprav večine ne maram ravno najbolj. Ker verjamem, da svet lahko je boljši – ali pa se vsaj rada pretvarjam, da bi lahko bil. Zato,ker se rada pretvarjam, da so možni svetovi, ki niso tako crappy kot ta, v katerem smo zdaj.

Ampak se sprijaznjujem, da nekateri5 ne bodo nikoli razumeli. Temu tudi poved na začetku tega zapisa.

  1. Kako gre že tisti vic … It takes 12 muscles to smile. It takes 11 muscles to frown. It takes none to just sit there with a dumb look on your face. []
  2. ena boljših definicij, katere zasluge gredo neki kolegici – morebitni bralec naj trikrat ugiba, kaj bi to lahko bilo []
  3. Ki ga, mimogrede, opravljam doma več kot marsikdo, ki misli, da je sesanje stanovanja najhujši napor na svetu. []
  4. *khmslovenijaimatalentkhm* []
  5. =večina… []
  • Share/Bookmark