Ko pošlješ zgodbo v svet

Zgodbe so za tiste, ki jih pišemo, neizmerno krhke stvari. Ni jih preprosto pisati, vsaj ne, če jih pišeš tako, kot jih pišem jaz – vsaka besedica mora biti na pravem mestu, vsak prizor se mora ujemati s tistim, ki se manifestira v moji domišljiji (kar je izredno težko poustvariti), hkrati pa se mora zdeti, če se slučajno uspem pripraviti do tega, da jo še enkrat preberem (kar tudi zahteva dobršnjo mero poguma), dovolj dobra, da je ne požre virtualni ogenj uničenja. Ne pretvarjam se, da moje zgodbe nastajajo v romantičnih prizorih ob sveči in s peresom na dragocen papir; marsikdo bi mi bil morda zameril, pa vendarle: moje zgodbe nastajajo včasih v celoti in včasih košček za koščkom na malem računalniku, na katerem se hkrati vrti čudaška glasba, pri roki se ne nahaja kozarec vina, temveč kak precej nezdrav in vnaprej pripravljen prehranski izdelek, in moji lasje se ne spuščajo v brstečih valovih na ramena, temveč kraljujejo razmršeni, zlepljeni, mastni, neukrotljivi. A to sploh ni bistveno; proces, ki se dogaja znotraj mene, je kljub temu meni nekaj (še vedno) povsem nedoumljivega – včasih se, ko berem kaj svojega, prav začudim, od kod so prišle določene besede. Tako se drago vprašanje “Kaj je avtor s tem želel povedati?”1 zdi še bolj nesmiselno. Preveč je stvari, ki jih želiš povedati, ko pišeš zgodbo, da bi lahko s prstom pokazal le na eno izmed njih. Preveč je tihih opazovanj, premišljanj, občutenj, refleksij, ki se včasih zavedno, največkrat pa po nekem čudežu v zgodbi znajdejo, da bi lahko sam ali kdorkoli drug to zaobjel v nekaj, kar bi bilo podobno resnici (ob predpostavki, da resnica v tem smislu sploh lahko obstaja). Če je tej resnici kaj blizu, ji je blizu zgolj zgodba sama in ne tista predvidevanja in razglabljanja, ki jo nadomestijo. Kar pa hkrati seveda ne pomeni, da so nesmiselna in brezplodna!

In tako napišeš zgodbo in jo pošlješ v svet. Ne glede na to, kako se naslednja trditev sliši osladno, je kljub temu resnična: v svet z zgodbo2 vedno pošljem tudi del sebe. Tu pričenjam pisati v prvi osebi, ker ne vem, kako je z drugimi. Krhek del, ki ga moj jaz hkrati sovraži in se zdi tako zelo patetičen, a se kljub vsemu nikoli ne morem ločiti od majhnega, a kljub vsemu močnega hrepenenja, da bi bila zgodba prebrana. Da bi bila do konca manifestirana s tem, da jo nekdo bere, interpretira. Se ob njej zamisli. In če se slučajno pokaže, da se je slednje vsaj za trenutek zgodilo, se tista majhna krhkost, ki se odpravi v svet skupaj z zgodbo in jo je od zgodbe skoraj nemogoče ločiti, spremeni v majhno, a močno radost ob tem, da nekje obstaja nekdo, ki z očmi potuje od črke do črke, od besede do besede in da je slednje dovolj dobro, da se ne ustavi, ampak nadaljuje, dokler zgodba naposled ne postane del njega.

Ta želja po biti prebran je bržkone samo ena od manifestacij tega, da si človeška bitja vsemu navkljub želimo prisvojiti svet. Želja po biti priznavan, biti opažen, biti nekaj drugega kot zgolj tujec na avtobusu. Kljub plehkosti ravnokar povedanega pa se še vedno držim trditve, da obstaja marsikatera manifestacija te želje, in da ni vsaka enako dobra ali enako ambiciozna – ali, preprosto enaka – kot katera druga. Nekateri ljudje skušajo do te utemeljitve lastne osebe v svetu, ki nas obdaja, priti na hitrejše, lažje načine, nekateri obupano delijo vsak delček sebe s svetom in se trudijo svet navdušiti s samim sabo; s tem, kako se obnašajo, kako govorijo, kaj doživljajo. Ne na način, ko bi svet spreminjali, temveč ga zgolj bombardirajo s samimi seboj. (Tu sem! Poglej me! Obstajam! Jem! Diham! Trpim! Nisem zaradi tega nekaj posebnega?) Jaz pa slednje zavračam, kajti niti približno se nisem sposobna do te meje razdajati. Morda so v ozadju neki popolnoma sebični interesi in zavedanje, da je svet kljub vsemu nek nepredstavljivo hladen in krut kraj, kamor je zelo tvegano poslati sebe v celoti. Tega še ne vem, priznavam pa možnost, da bi bilo lahko tako. Hkrati pa se mi tudi zdi, da sama kot človek nisem nekaj dovolj fascinantnega, da bi svetu zgolj s samo seboj uspela doprinesti nekaj dragocenega. To počnem na drugačen način, tako kot tudi marsikdo drug: trudim se ustvarjati. S pošiljanjem nečesa v svet, kar zahteva ustvarjalen proces (pa naj bo to pisanje, razmišljanje, računanje, poučevanje ali bilokaj že) tisto, kar pošlješ v svet, nisi ti sam, temveč nekaj, kar je iz tebe nastalo, hkrati pa je tudi nekaj, kar se v svetu obdrži dlje. Tam, če ostane, ostane bolj sigurno. Tam se plodi, množi, te navdaja s ponosom. Je to sebično do sebe ali ponižno do sveta? Odgovora na to vprašanje nimam.

Tako pošlješ svojo zgodbo v svet in upaš, da jo bo kdo videl. Da bo njen obstoj kar naenkrat postal obstoj tam zunaj (in nič več zgolj v tvojem varnem naročju), da bo tam zunaj, v svetu, ki mu vlada kaos, vendarle našla mesto zase. Kaj bo, če se to zgodi, in bo skupaj z zgodbo na plan in med ljudi prišla tudi neka tvoja krhkost? Kaj, če se tam zunaj izgubi neprebrana in bo tako ostala v tvojem varnem naročju? Kaj, če bo zgodba komu všeč? Kaj, če te bo kdo zaradi nje raztrgal? Po tistem, ko jo spustiš iz svojega naročja, je mogoče marsikaj. Nikogaršnja domišljija ne more zaobjeti vseh možnosti.

In izkazalo se je, da se lahko s to ali neko drugo zgodbo res lahko zgodi marsikaj. Marsikaj nepredstavljivega. Nekaj, kar ti prinese priznanje, nekaj raznobarvnih papirčkov, tvojemu imenu pripiše nekaj, kar si ustvaril. Temu, kar si ustvaril, pripiše tvoje ime.

Tega z dragima dvema bralcema ne delim, ker bi se želela bahati3, kajti dolgo sem se obotavljala, ker nisem vedela, če si želim, da Nalivka dobi ime in priimek in obraz. Nisem vedela, če želim, da Nalivka dobi pentljo. Kajti Nalivka v svoji najbolj subjektivni podobi se je rodila kot nekaj, kar želim postati in nikoli ni bila nekaj, kar bi sama pravzaprav bila. In samo sebe sem skušala držati čim dlje od nje, ker me je zanimalo, če se bo našel kdo, ki bo bral najine besede zaradi njih samih in ne zgolj zato, ker bi bile najine. Toda, če kdaj, je zdaj najbolj del mene in sem jaz bolj postala del nje. Najine besede so bile brane, prebrane, in dragima bralcema se za to, da sta me spodbujala, mi pokazala, da se ju je moje pisanje sposobno dotakniti, zahvaljujem. Kajti ne vem, če bi kadarkoli lahko zbrala pogum, zgodbo zaprla v kuverto in jo poslala tja, če se ne bi na temle mestu znašla marsikatera vzpodbudna beseda. Najmanj od vsega pa sem si mislila, da se lahko dejansko zgodi nekaj takega, kot je to, da je ravno moja zgodba izmed vseh izbrana, nagrajena. Prihodnost se vsaj za trenutek zdi nekoliko svetlejša in pisanje se zdi vsaj za trenutek nekoliko bolj smiselno. Eksistenca v tem svetu, ki od mene zahteva raznobarvne papirčke, da lahko v njem še naprej obstajam, pa se zdi vsaj kratkoročno nekoliko bolj gotova.

Tako napišeš zgodbo in jo pošlješ v svet in kar naenkrat nisi več nekdo, ki sedi z mastnimi lasmi na glavi in mastnimi prsti za malim računalnikom in piše zgolj zato, ker po tem čuti potrebo, ampak postaneš avtor. Morda bodo naslednji koraki, ki zahtevajo samoiniciativo, da jih uspem premeriti, postali nekoliko lažji. Morda bodo postali težji. Tega še ne vem. Skupaj z zgodbo se odpravljava na dogodivščino.

  1. ki ga izredno zaničujem tudi z akademsko-teoretskega stališča []
  2. ali z zapisom na blogu ali z bilokaterim pisanjem že []
  3. vsaj ne zavedno []
  • Share/Bookmark

3 odgovorov na temo “Ko pošlješ zgodbo v svet”

    NuckinFuts
  1. 25.04.2014 | 22:54

    Brez težav priznamo, da je v temu primeru razkritje tančic spleta skrbno in odlično tempirano na primeren trenutek. Ker kdo ne bi želel biti poznan po nečemu tako čudovitemu?
    Zgodbo se enostavno pogoltne, tema, ritem pripovedovanja in besedišče pa so naravnost fantastični. Če se ne boš sama hvalila, te bom pač jaz. Čeprav mislim, da je bilo to že opravljeno s strani žirije.
    Dekle, ti samo piši. Ker to MORAJO početi ljudje, ki pod peresom puščajo besede na njim namenjenih mestih, ne pa pod krinko filozofov zakriti vaški pijančki.

  2. nalivka
  3. 7.05.2014 | 21:25

    @NuckinFuts: Tokrat se ne bom upirala; hvala. In ne skrbi, ustvarjam, včasih manj, včasih več. Ne predstavljam pa si, da bi lahko kadarkoli s tem prenehala.

  4. 26.01.2015 | 07:26

    Tako se pa le zgodi dan danes ,.. kja čmo!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !