Pravljica o zlepljenih ustnicah

Nisem nekdo, ki bi neprestano silil v med ljudi  in se skušal identificirati preko njih. Čeprav mi je bilo že mnogokrat rečeno, da moja introvertiranost presega vse meje in je res čudno, kako malokrat me je moč videti v družbi, ki šteje več kot pet ljudi, se sama tako počutim veliko bolje, kot sem se, ko sem še imela vcepljeno neko navidezno potrebo po druženju z ljudmi. Ta je bila seveda posledica tega, da sem mislila, da bodo neskončni dialogi, ki jih imam vedno sama s seboj ali z enim od svojih alter-egov, potihnili. To sem si želela vsaj za tiste najtemačnejše in najgloblje dialoge, ki so me vodili po poteh, ki jih nisem želela prehoditi, preden sem odkrila način, kako jih usmeriti in kako jim pomagati ustvarjati in ne zgolj uničevati.

Toda sedaj je drugače; pot, ki sem si jo izbrala in po kateri hodim z vedno lažjimi in večjimi koraki, mi je pomagala doseči določeno mero samorazumevanja, zaradi katere postajam srečna v mojem naravnem stanju; v stanju, ki vključuje zgolj mene in morebiti kako zgodbo ali misel, ki se mi podi po glavi ali pa jo ravnokar prebiram. In všeč mi je, da sem se bila sposobna spoznati do te meje, da ne silim več med ljudi, kjer sem se vedno počutila ogroženo, da si ljudi, katerim namenjam dragocene ure, v katerih zdržim v družbi, izbiram veliko bolj premišljeno. Tako me lahko vidiš v družbi, ki si jo izbiram znova in znova; v družbi iskrenih nasmehov tistih, ki so mi bili v življenju podarjeni, v družbi iskrenega smeha tistih, ki sem jih srečala po naključju in v družbi modrujočih pogovorov s tistimi, za katere sem se odločila; in srečna sem tam. Srečna, ker se mi ni treba pogovarjati o stvareh, ki ležijo skrajno daleč od meje pomembnosti, za katero se mi zdi vredno aktivirati nevrone in odpirati usta. Ni se mi treba vsakič znova predstavljati nešteto ljudem (in se neprestano bati, da bom pozabila njihova imena, vedoča, da se bo to neizbežno zgodilo), ni mi treba spraševati o tistih malenkostih, za katere je vsem vseeno, a jih ljudje vseeno sprašujemo, da bi zapolnili prazen prostor, ki zavlada med nami v trenutkih tišine. Niti tega praznega prostora se mi ni treba več bati, kajti zatopljenost v lastne misli vsaj ponavadi ne pomeni več oddaljenosti ljudi drug od drugega, temveč pomeni zgolj gnetenje in oblikovanje misli, premišljevanje o tem, kaj bo nekdo rekel naslednje – in sogovorniki, ki si jih izbiram, se večinoma ne enega in ne drugega ne bojijo. Tako sem srečna, ker nihče ne gleda debelo, ko tisto malo črno beležko, ki je že skoraj polna, vlečem iz torbe in vanjo mrzlično zapisujem nekaj besed ali vrstic. Nihče me ne gleda čudno, če mu povem, kaj me moti, česa ne maram (in vsi me poslušajo, ko povem, zakaj!). Nihče me ne gleda čudno, ker ne gledam televizije, ker redkokdaj vidim kak film in ker poslušam glasbo, ki je drugačna od tiste, ki jo poslušajo sami. In tam sem srečna, v tistem malem krogu in skopo odmerjenih trenutkih, ko imam čas zanje in zase in se posvetim pogovorom, ki me osrečujejo, predvsem pa nam vsem pomagajo do tega, da si razširjamo obzorja. Ničesar nimam raje od tega, da ljudem povem nekaj novega; jim razložim nekaj, česar ne vedo ali ne razumejo. Jih poslušam, medtem ko oni na enak način meni predočujejo stvari, ki mi prej niso bile jasne ali se z njimi enostavno še nisem srečala. Dobim predloge za branje, poslušanje in oglede, za katere praviloma velja, da so mi dejansko všeč, ko se jih lotim. Tiste male stvari, ki popestrijo moje monotono življenje1, hkrati pa mi omogočajo, da ostajam trdno, najtrdneje do zdaj pri tem, da spoznavam, dan za dnem, kdo sploh sem in kdo dan za dnem postajam. V koga se spreminjam. In slednje mi je vedno bolj všeč.

Všeč mi je tudi, da poznam ljudi, pred katerimi mi ni treba skrivati mojih šibkosti in mojih občasnih plehkosti. Kajti tudi med razmišljujočimi se znajde kdo, ki kaže s prstom takoj, ko se vsaj malo pobrigaš za svoj videz2, ko si navdušen nad kako knjigo, ki ne spada ravno med viške visoke umetnosti ali ko imaš enostavno dan, ko argumenti blodijo po poteh, ki jim jih ne želiš začrtati. Ko z ljudmi spleteš določeno vez, ti počasi neha biti važno, da ima nekdo želje in stremljenja, ki so usmerjena v to ali ono smer; počasi ti neha biti važno, da so nekateri bogato preskrbljeni, drugi pa na predavanja in pogovore med njimi hodijo zgarani in utrujeni3. Počasi lahko pričneš prodirati v tista bistva ljudi, ki se kristalizirajo takrat, ko o čem govorijo z žarom v očeh in ko njihove besede izražajo ponos. Kozarec piva ali dva pomagata, včasih pa tudi neizmeren stres neprespanih noči in blodečih popoldnevov pospešita izginjanje filtra, ki ga eden pred drugim spuščamo, malo po malo, dokler se ne razgaljamo, eden za drugim, eden pred drugim in obstanemo ranljivi, izpovedujoči svoje male ljubezni ali hotenja. Čudovit pa je občutek, ko slehernih šibkosti ti ljudje, ta mali krog, ki ga napleteš okrog sebe, ne zasmehujejo – pa ne zato, ker bi tvoje misli, tvoja hotenja in tvoje male ljubezni vzeli za svoje, ampak preprosto cenijo to, da so tvoji in da so kot taki nekaj, kar osrečuje točno tebe.

Temu sem se vedno želela približati, iščoča in grabeča tiste male srebrne nitke, ki se napletajo med ljudmi, v hotenju, da bi pred tistimi, s katerimi sem jih napletla, lahko ostala popolnoma razgaljena v svojem bistvu in ne bi vsakič znova in znova prišlo na dan nekaj v njih, kar bi to mojo ranljivost izkoristilo, me kot tako prežvečilo in pljunilo ven. Draga dva bralca bosta seveda vedela, o čem govorim; ne zato, ker bi z bolečino, ki je prisotna ob tem, apelirala točno na njiju, temveč zato, ker imamo slednjo bolečino v sebi skoraj brez izjeme vsi ljudje4. In tej bolečini se skušamo izogibati, le da so nekateri od nas manj spretni in drugi bolj. Toda imam občutek, da sem se znašla v krogu, ki je veliko bolj iskren od vsakdanjosti človeških odnosov, tudi tistih najtesnejših. Pa seveda ne zato, ker bi bila sama pretirano izurjena ali preudarna pri tem, katere ljudi si izbiram; moja srečanja z njimi so bila in vedno bodo zgolj naključna. Mnogo ljudi je, ki jih zavračam brez tehtnega razloga (in ne dvomim, brez kančka samoljubja, da mnogo ljudi tudi mene zavrača na podoben način), toda nekaj jih imam tukaj, nekaj, ob katerih se vedno manj počutim kot nekdo, ki odnose s soljudmi igra5.

Kje so v vsem tem zlepljene ustnice, ki sem jih posadila v naslov? Obema bralcema se opravičujem, vse, kar se zadnje čase znajde na tem blogu, je razmišljanje-ob-pisanju, ki je bolj namenjeno meni kot tistim, ki morajo to potem brati. Z zlepljenimi ustnicami sem pričela, ker ljudoljubje, opisano zgoraj, predstavlja zgolj majhen delček moje interakcije s soljudmi. Večino časa je ta interakcija precej enosmerna, je točno tisto, od česar sem dolgo bežala (in k čemur se nočem vračati, a se, znova in znova, s prisilo večine ljudi, ki jih srečujem). Ker pa mi je težko tu pisati o tisti vsakdanjosti, ki bi znala biti prepoznavna za slučajnega mimoidočega, sem se odločila, da raje napišem pravljico.

Nekega dne, pred dolgo, dolgo lunami je živela deklica, ki je odpotovala v pravljičen svet neke zgodbe, ki jo je malo pred tem prebrala. Nebo nad njo je bilo modro in okrog nje so se sukale barvite niti, ki so prišle iz knjige in te niti je vzela za svoje, saj so svet okrog nje, poln sivin delale nekoliko lepši. Toda ljudje okrog nje so videli svet siv in mračen in ni več vedela, kateri izmed njiju je resničen (barve so bile namreč tako žive!). Ker se je bala, da bi barve, ki so se kar naenkrat kazale pred njenimi očmi, pričele izginjati, je spraševala in spraševala, dokler ni naposled naletela na staro ženico, ki je tudi sama videla barve (čeprav se ni več spominjala, kako izgledajo) in je govorila s tistimi, ki so v časih, še bolj davnih od njenega, videli modrega moža, ki je vedno znal svetovati in je, četudi je sam svet videl v temnejših barvah, hkrati imel tudi sposobnost zaznavanja tiste mavrice, ki je sedaj nastajala okrog deklice. Deklica je tako obula svoje pohodne čevlje, si na glavo posadila kapuco in se podala v mrzel sneg in dež. Tako je potovala čez hribe in doline, čez reke in jezera, dokler ni naposled prispela v mesto modrosti, v katerem bi bilo moč najti modrega moža.

Tako je hodila in hodila in spraševala ljudi, kdo ga je videl. In nekdo, katerega obraz ji je bil znan, pa ni vedela od kod, ji je šepnil:
“Malo nazaj sem ga videl v tisti taverni, ki se skriva med pradavnimi drevesi. Če pohitiš, ga morda še ujameš!”
Tako je deklica tekla in tekla, mimo kamnitih vrat in blatnih močvar in naposled prispela v senco pradavnih dreves, kjer se je skrivala zanemarjena hišica. In njen dan je  bil srečen, kajti modri mož je sedel v najtemnejšem kotu
in srebal topel napitek, medtem, ko je svoj čas krajšal z dimom modrosti, ki ga je neprenehoma vlekel vase in ga nato izdihoval.
“Kaj želiš, deklica?” jo je vprašal, ko je sedla k vznožju njegovih nog in zrla v višave njegovega obraza.
“Prišla sem te vprašat, kajti povedali so mi, da veš, kako je s tem, o barvah, ki prihajajo iz knjig,” je rekla deklica, jecljajoča, a žarečih oči.
“Ah!” je vzkliknil mož in oči so se mu zasvetile. “Naposled nekdo, ki vidi barve! Skoraj sem že pozabil, kakšne so barve, ko pa vsi vidijo le črno in belo in tisto, kar je vmes! Pridi, prisedi,” ji je ponudil stol in tudi njej naročil topel napitek. Deklica je bila srečna, ker je kar naenkrat sedela na enaki višini kot on in čutila se je pomembno, ker ji je bilo dano srebati topel napitek poleg moža, ki je vedel o barvah. Tako je pričela govoriti o knjigi, ki ji je naslikala mavrico in mož je kimal in se nasmihal in tudi sam spregovoril kako besedo. In barve so izbruhnile v svet okrog njiju in vse sivo je pričelo dobivati odtenke, ki niso bili povezani s črno ali belo.

Ni minilo dolgo, kar je izza najbližje gore že pričela opazovati pošast in opazila je modrega moža, ki je govoril o barvah. Toda sama ni videla barv, kajti ni bila odprla mnogo knjig in njen svet je bil že od nekdaj črno-bel. Toda modri mož jo je zanimal, kajti njune poti so se že večkrat prekrižale in od nekdaj je bil dober kompanjon za krajšanje časa. Tako se je pošast počasi plazila proti njima, hrepeneča po skodelici toplega napitka, ki ga je modri mož delil z deklico in hlepeča po dimu, ki se je sukljal okrog modrega moža. Ko pa se je dovolj približala, je v vrtinec barvitih niti, ki jih je zdaj spletala deklica sama, prinesla sivino, čisto tiho in počasi, in preden je deklica opazila prisotnost te sivine, je bil namesto dvojice pri mizi še tretji stol in pošast se ji je smehljala, kažoča ji enega izmed svojih najlepših obrazov in moleča ji roko, ki je izgledala najbolj človeško. Deklica je utihnila, molče sprejemajoča roko, ki ji je bila ponujena, v trenutku prevarana, kajti pošast je resnično v tistem trenutku izgledala kar se da človeška. Modri mož pa je tudi za trenutek utihnil, kajti poznal je pošast, toda njegove poti niso bile prehojene zgolj po barvitih deželah in poznal je tudi največje sivine, kar jih je. Pošast pa mu je bila znanka, ki jo je velikokrat videl in njena družba mu je prijala, ker je potreboval čisto malo barve, da je pokazal, kako sivo je njeno življenje in kakšne barvitosti se skrivajo širom sveta. Deklica je tako prepustila besedo modremu možu, ki pa je, ker je načel pogovor z nečim sivim, postajal vedno manj moder in svet, ki sta ga ustvarila z deklico okrog sebe, je počasi pričel izgubljati barve. Deklica je to opazovala in se čudila, toda modrega moža je preveč spoštovala, da bi ga opomnila, da še nista dokončala slikanja mavrice, ki sta se je lotila. Misli o barvah so bile v njej še vedno žive, še vedno so migotale, še vedno so želele na plan. Pošast pa je govorila in govorila in modri mož ji je postajal vedno bolj podoben; tudi on je govoril in govoril in kar naenkrat so se vsi trije znašli v enakem sivem svetu, kot ga je deklica zapustila, da bi našla bolj barvitega. In pošast je vedno manj postajala podobna človeku, modri mož pa je svojo modrost izgubljal in izgubljal, dokler ni postal le še eden izmed tistih, ki so bili sposobni govoriti zgolj o sivinah.
Deklica je to želela preprečiti, kajti nič več mu niso oči sijale z enako lučjo, kot so sijale, ko je govoril o barvah, toda pošast je hitro uganila njeno nakano in z eno kratko, hitro potezo roke, ki je vedno bolj postajala šapa, dekličine ustnice začarala, da se niso več mogle odpreti. Tako so barve, s katerimi bi pošasti pričarala drug svet, ostale zaprte v njej. Deklica ni vedela, pošast pa še predobro, da preveč barv dela čudeže. Kajti pošast je bila ranljiva; malo barve jo je sicer delalo močnejšo, preveč barve pa jo je delalo neizmerno šibko, kajti zaradi njih je postajala vedno manj pošastna in vedno bolj človeška. Modri mož pa je slepo sledil pošastini sivini, pozabljajoč na deklico in njene niti in tako sta se skupaj s pošastjo zapletla v vrtinec neskončnih sivin, v katerega deklica ni mogla več prodreti, kajti njena usta so bila zlepljena in bolj, kot se je trudila govoriti, tesneje jih je zapiral pošastin urok.

Tako je spoznala, da bo morala svoje barve tokrat zadržati zase in si na glavo zopet potegnila kapuco in barvni vrtinec, ki je bil ujet vanjo, je bil edino, kar ji je pomagalo, da na poti čez sive hribe in sive doline ni omagala in je srečno prispela v svojo malo hišico, kjer je bilo knjig mnogo, barv, ki so jih ponujale, pa še več. In dolgo, dolgo ni več iskala modrih mož, ki so vedeli o barvah, kajti prav vsak izmed njih je imel mnogo pošasti, ki so prežale nanj.

  1. kajti nisem nekdo, ki bi izven pogovorov ali občasnih ekscesov dnevno doživljal burne dogodivščine []
  2. kajti ni za vse samoumevno, da se zjutraj zbudimo izgledajoči milo in brhko []
  3. čeprav ti za nobenega od njih in za sleherno njihovo stisko seveda niti malo ni vseeno []
  4. in iluzorno je pričakovati, da je ta bolečina, ko se pojavi, nekaj popolnoma novega za vse ostale ljudi in jo posledično takoj izpričevati širnemu svetu []
  5. to pa je bilo nekaj, kar sem počela večino svojega življenja []
  • Share/Bookmark

3 odgovorov na temo “Pravljica o zlepljenih ustnicah”

    NuckinFuts
  1. 10.02.2014 | 08:22

    Karkoli napišem, bo po temule izpadlo kot čisto navaden izbljuvek, tako da se niti ne bom trudil… (:

  2. nalivka
  3. 10.02.2014 | 15:04

    @NuckinFuts: Hvala za prijazne besede! Le nekaj mi ni jasno: zakaj čutiš potrebo po tem, da komplimente podajaš na način, pri katerem samega sebe in svoje pisanje daješ v nič? Ne boš verjel, da mi tvoje besede (in tudi besede marsikoga drugega, ki ga spoštujem) pomenijo veliko, predvsem pa mi dajejo moč, da vsakič znova in znova objavljam stvari, za katere pravzaprav nikoli nisem prepričana, kakšne se vam bodo zdele ali kaj bodo tam zunaj v svetu povzročile – sploh pa to velja za tista besedila, v katerih opisujem neka zgolj svoja izjemno intimna doživetja, ki jih ne apeliram na druge. Tako da, prosim, ne dajaj v nič niti sebe niti svojega pisanja (ker je odlično in polno besednih zvez, ki so izjemno značilne zate), hkrati pa ne podcenjuj tega, kar človeku lahko povsem nevede in nehote daš z odzivom na njegov izdelek. Pri tem seveda v mislih nimam zgolj sebe. (:

  4. 3.02.2015 | 20:12

    Ma kašne ,.. dobro spisano !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !