Nomadsko življenje

Ko ležim v eni izmed množice postelj, ki me v zadnjih nekaj letih gostijo, se včasih sprašujem, kje sem zares doma. Ne, kje želim biti doma ali od kod prihajam; sprašujem se, kaj je Jaz postala v teh letih, ko je njeno življenje ubralo zelo dolgo nepredstavljivo pot in se vije po njej, iz dneva v dan. Kajti vedno znova samo sebe opominjam, da moja oseba ni nekaj stalnega, tudi osebe slehernikov, ki me obdajajo, niso. Vedno spreminjajoče se, v sebi ohranjajoče tisto nekaj, kar jih dela njih, temveč še vedno ostajajo nekdo, ki je vsak dan, z vsako izkušnjo nekoliko drugačen.

Svoje imetje vsakih nekaj dni selim iz enega na drug konec. Veliko je postelj, v katerih spim; veliko je obrazov, ki jih vidim, preden se odpravim spat. Veliko je copatov, ki jih nosim in ključev, ki odklepajo vrata do teh malih zavetij, ki sem si jih poiskala. Veliko je življenj, ki jih živim. Nekajkrat sem že pisala o svojem domotožju in o svetu, ki sem ga morala pustiti za sabo. In še vedno ga ljubim, neskončno pogrešam. Tako svet kot tudi obraze, ki me v tem svetu obdajajo; neskončno pogrešam vsakdan, ki sem ga bila vajena celo življenje, neskončno pogrešam vonje in dotike, ki so se včasih zdeli nekaj samoumevnega. Toda podala sem se med beton, asfalt in meglo, da bi našla nekaj, česar nisem našla na tistem koncu in v tistem delu svojega življenja.

Nekega dne, ko sem bila dlje časa v tisti postelji, v kateri sem prebrala neskončno knjig v sobi, ki je (še vedno) zgolj in samo moja, sem se ponovno privadila vsakdana, ki mi je dal energije. Umirjenih dni, kjer ni prebedenih noči, spitih litrov kave in puljenja las. Toda nek del mene je še vedno pogrešal tisti pritisk, tisto bedenje in razmišljanje in sedenje v predavalnici, na katero se sleherni dan k nešteto spominom dodajajo še novi. Ko sem se vrnila med z novo fasado prekrite zidove naše predrage fakultete1, sem se zavedla, da sem si tudi na tistem kraju ustvarila dom. Nekaj me čaka tam, med tistimi zidovi; vsakič, ko odidem, sede nekam v globino moje duše majhna zverinčica in malo praska in malo šepeta, dokler se ne vrnem. In potem se umiri in se prične druge vrste šepetanje in praskanje, dokler se ne vrnem na drug kraj, v drug svet, v drugo življenje. In ti mali glasovi tistih zverinic, ki me vlečejo na različne konce in kraje nikoli ne utihnejo. Kadar sem kjerkoli, kadar sem na poti kamorkoli, šepetajo in škrebljajo.

In tako se selim; pot je postala moj način življenja. Tista fizična in tudi tista, v kateri skušam vedno bolj postati tista izmed alter-egov, ki najbolj spada v nek kraj, prostor, med neke ljudi in v neko vlogo. Veliko jih je, teh alter-egov in težko bi se odločila zgolj za kateregakoli od njih, a nekateri so med seboj nezdružljivi. Zato se selim, potujem, iz dneva v dan, iz osebe v osebo, dokler imam še to možnost vsakodnevnih selitev, vsakodnevnega potovanja, vsakodnevnih sprememb in zjutraj, ko se zbudim, izbire, katera izmed mnogo oseb, ki me sestavljajo, bom tisti dan.

Tako svoje imetje, tisto najnujnejše jemljem s seboj, na vsakem prostoru pa puščam znake, da sem še tam, da še nisem docela odšla. Najtežje seveda ni zapustiti prostora; najtežje je za seboj pustiti spomine in pustiti, da prostori in ljudje in kraji živijo neko od mene popolnoma ločeno življenje, kadar me ni ob njih. Najtežje je videti, da nisem več del neke male intimnosti, katere del sem bila zelo dolgo in da vedno bolj postajam del neke druge intimnosti (čeprav nikoli povsem in dokončno!). Toda najpomembnejše, tisto, brez česar ne bi bila več jaz, nosim s seboj, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz leta v leto. Seljenje je postalo moj način eksistence. Včasih prav poetično pripravljam svoje kovčke in torbe, vanje basajoča še to ali ono knjigo, vedoča, da je v tistih nekaj dneh ne bom brala, a jo enostavno želim imeti pri sebi. Da se bom, ko bom v moji lastni postelji, v eni izmed njih, ki se bo vsakič znova zdela tuja, in naslednjič še bolj tuja, počutila, kot da nekam spadam. Kotičkov sveta imam veliko; nešteto je spominov, upov, hrepenenj in želja, ki me vežejo nanje – toda miru ne najdem nikjer. Miru, ko bi lahko sedla in se odločila, da sedaj imam dom in da ne bom nikoli več potrebovala nobenega drugega kraja ali prostora.

Kdo pravzaprav si, mi ob tovrstnih razmišljanjih znova in znova ščebeta nek glasek v ozadju. Nisem mestno dekle, nisem pa več tisto vaško dekle, kot sem bila večino svojega življenja. Ljubim vas in ne maram mesta, toda v mestu je peščica obrazev in krajev, brez katerih ne morem več živeti. Obrazov, ki mi pomagajo biti jaz in krajev, ki mi pomagajo, da ta jaz postaja boljši in boljši z vsakim dnem. Ali pa vsaj drugačen; drugačen v smer, ki si je želim. Da se širi, da raste, da se ozira na pot, ki jo je že prehodil in se v njej počuti srečno. Da se ozre na svoj vsakdan in so želje za željami in cilji za cilji izpolnjeni. Da živim življenje, ki me je tudi takrat, ko sem se skrivala v nekem malem gnezdecu, oddaljena od ljudi in drugih krajev in prostorov in drugače potekajočega časa, čakalo, vabilo, klicalo. Pridi, me je klicalo, pridi in si me izberi. In jaz sem se zopet iz množice klicev, ki so bili v meni, v trenutku odločitve odločila točno za tega.

Kajti še vedno sem sprejela odločitev, za katero živim in s katero živim. Še vedno me na mojih ovinkastih poteh spremljajo listi in strani in knjige tistega, kar ljubim najbolj od vsega. To odločitev sem sprejela in za njo stojim, vedno bolj. Kljub temu, da se nekateri obrazi boleče oddaljujejo in drugi negotovo približujejo. A nekaj ostaja z mano, nekaj, del česar vedno bolj postajam sama in kar vedno bolj postaja tako zelo ključen del mene, da si obstoja brez tega ne morem niti predstavljati več. Knjige in tisto, kar je v njih napisano, so edino, kar gre z menoj povsod. Edino, kar mi za trenutek pomaga utišati glasek, ki hrepeni po tistem drugem, od česar sem v nekem trenutku oddaljena. Edino, zaradi česar je bilo vredno za seboj pustiti vse toplo, domačno, sigurno in se odpraviti v ta svet, v katerem se vse dogaja slučajno, naključno, kjer so pogledi hladni, poti meglene in strahovi rastoči. Edino, zaradi česar je bilo vredno podati se v ta svet, za katerega nisem bila ustvarjena in si ga skušati vsak dan znova prisvajati, se truditi obstajati v njem na način, ki je najmanj boleč.

Tako odpiram stran za stranjo in požiram besedo za besedo, pojem za pojmom, misel za mislijo. Hkrati pa se v meni, nekje globoko, globoko, prične svetlikati nekaj, kar bi se nekoč lahko skristaliziralo v eno tistih čistih misli, ki so me pripravile do tega, da sem si izbrala to pot. In to me dela srečno. Srečno me delajo besde, ki jih puščam za seboj (kljub temu, da me je hkrati na smrt strah, da bom v neskončnost edina, ki jih je kadarkoli razumela), srečno me delajo prebedene noči in od opojne mešanice zgodb opijanjena glava, zaradi katere postaja moj pogled moten in koraki drsajoči. Ljubim začetke knjig, ko ugibam in analiziram in se čudim ter njihove konce, ko obrnem zadnjo stran in se na neskončno načinov počutim bolj izpopolnjeno, kot sem se počutila, preden je postala del mene. In ljubim vse vmes, izgubo sluha za okolico, ko razmišljam, goltanje besed, ko se prebijam od strani do strani in malo zmagoslavje, ko se mi zazdi, da sem sposobna razumeti tisto, kar bo vedno neskončnokrat večje od mene ali česarkoli, kar bi lahko v svojem življenju ustvarila.

In takrat se rojeva v meni poplava misli in bedim in bedim, dokler jih ne spravim na papir. In potem jih režem, oblikujem, kot bi z rokami gnetla glino, dokler se ne zdijo najpopolnejše, kar lahko v tistem trenutku ustvarim. Besede oddobravanja pa me vodijo naprej, do naslednjega cilja, do naslednjega vrha, do katerega se moram prebiti. In moje noge rastejo in vedno lažje je, ko mi ni treba več vsakič znova v dolino; hkrati pa vedno težje, kajti vrhovi postajajo višji in ostrejši. Toda ko se ozrem nazaj, vidim za seboj sled, ki je zgolj in samo moja in takrat je vredno stremeti naprej v slepeče sonce in se truditi doseči tisto nekaj še neobstoječe, kar iščem in kar bom vedno iskala.

Tako se stran za stranjo polni z mojimi besedami in mislimi in poskusi oblikovanja pojmov, ki bi bili zgolj moji. Tako sem vendarle našla tisti občutek domovanja, tisti občutek gotovosti, ki ga pogrešam na vseh tistih krajih, ki dan za dnem hitijo mimo mene. Skriva se med stranmi knjig, hudomušnih nasmehih profesorjev, dolgih debat z razmišljajočimi2 in objemi ljubečih. Most, ki povezuje moje neštete svetove, so ravno mostovi, ki vodijo stran od njih. A vodijo k meni in tisto, kar se vedno bolj kristalizira kot Jaz, in tisto, kar sem bila, kar bom in kar želim biti, postaja vedno jasnejše. Kljub temu, da je prihodnost negotova in preteklost zabrisana. Eno izmed hrepenenj, namreč hrepenenje po iskanju sebe, tako počasi postaja manj boleče in hkrati vedno večje. Ker se najverjetneje nikoli ne bom nehala iskati.

Taka je usoda filozofa, taka je usoda pisatelja. Vsaj, v kolikor bom eden izmed njiju nekoč jaz. Sem si želela takega življenja? Prav gotovo. Beganje me je pripeljalo k še večjemu beganju, k še večji negotovosti. Toda to negotovost ljubim bolj kot vse drugo. Neprespane noči zaradi knjig, ki jih hočem prebrati, misli, ki jih hočem dokončati, zgodb, ki jih moram povedati. Predremana jutra zaradi noči, ki sem jih razmišljajoča prebedela. Imeti vse, kar sem, v majhni potovalki in nahrbtniku, vse ostalo pa puščati za seboj.

Nomad sem in nomad bom ostala. Moje nomadsko življenje se tu ne končuje, ampak šele začenja.

P.S.: Zahvaljujem se Nuckinfutsu in Limoni, ki sta me s svojima čudovitima objavama spodbudila, da sem razmišljanje o vsem, kar je opisano zgoraj, končno poslala v svet.

  1. s katero imam kljub vsemu še vedno love-hate relationship []
  2. ki jih, kljub temu, da jih iščem, ni veliko []
  • Share/Bookmark

3 odgovorov na temo “Nomadsko življenje”

  1. 29.01.2014 | 21:31

    Če sem vsaj malo kriva za take krasne zapise, potem imam lastno packanje za trenutek malo raje.

    Lepo je brati ubeseden približek lastnih misli, za katere si mislil, da jih ni mogoče postaviti v logičen vrstni red.

    Srečno nomadenje še naprej. : )

  2. NuckinFuts
  3. 29.01.2014 | 21:34

    Vedno mi bo ostala skrivnost, kako ti uspe vedno ubesediti najskrivnejše misli iz kotičkov srca in jih spraviti na zaslon v taki obliki, da človek kar malce vztrepeta. Besede so točno tam, kjer morajo biti, misli pa prihajajo iz bežnih bliskov, ki so drugače prekratki, da bi jih kdo drug uspel ujeti in ovekovečiti.

    Misliš, da se bodo zverinice kdaj umirile, ali pa bo prišla ena dovolj velika, da te bo prikovala na mesto, ki bo vsaj približno podobno domači požiralnici knjig?

  4. nalivka
  5. 29.01.2014 | 22:05

    @Limona: Kriva si, kriva, in to več kot malo :)
    Čeprav se mi zdi, da s prijaznimi besedami, posvečenimi mojemu delu hkrati tudi sama sebi delaš krivico. Tudi ti si sposobna ujeti trenutke, ki jih drugi ne vidimo in jih prav po limonasto, na zelo značilen način ubesediti in iz njih napraviti utrinke, ki znajo človeka pogreti. (:

    @NuckinFuts: Ne boš verjel, meni pa bo vedno skrivnost, kaj vidiš na njih. Pa sva si bot!
    Zverinice pa so nekaj, kar nikoli ne utihne. Nisem še doživela, vsem navezanostim, ki jih gojim v svojem življenju navkljub, da bi jih karkoli uspelo dokončno utišati. Morda zaradi tega, ker nikoli ne morem nehati razmišljati, premlevati, analizirati tako okolice in dogajanja kot tudi lastnih misli in občutkov. Dokler ne bom zombi z možgani v vegetativnem stanju, predvidevam, da jih ne bo utišalo nič. Vsaj upam; one so namreč tiste, ki mi narekujejo to, o čemer potem pišem. Čeprav mi je neznosno všečen izraz domača požiralnica knjig! Vseeno pa dvomim, da bo fizično mirovanje preprečilo nomadstvo tudi mojemu umu. (:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !