Soočenje

Pišem več, kot sem kdajkoli, zvezki, beležke in prazni listi se polnijo s poplavo mojih besed, a hkrati me vsakič, ko sedem pred računalniško tipkovnico in odprem tole stran, ki me napoteva k pisanju novega zapisa na blog, zagrabi panika. Neštetokrat zapisane besede izbrišem, odlašam s trenutkom, ko se bodo morale soočiti s publiko, z bralci. Dokler besede ostajajo zgolj moje, jih imam rada, a se vsakič, ko jih moram deliti z drugimi, od njih počutim neverjetno odtujeno. Poznam sleherni stavek, ki ga zapišem v malo beležko s srebrnimi stranmi, poznam ozadje vsake besedne zveze in rdečo nit med navidez nepovezanimi in med seboj nenavezanimi mislimi, a te v trenutku, ko jih pošljem med druge ljudi, zaživijo neko svoje življenje, na katerega nimam več vpliva.

Poleg tega pa v meni ostaja neka davna želja po ugajati, ki me največkrat zaustavi, preden kliknem “Objavi”. Kako lahko bi bilo trivialno aktualizirati lastno razmišljanje, se spustiti na nek nižji nivo in biti enooki v kraljestvu slepih! Kako lahko bi bilo pisati o stvareh, ki jih ljudje želijo brati in na način, ki bi njihovo neumnost potegnil vase. “Dance, my puppets,” mi zdajle nekje v podzavesti odzvanja pradavna želja, ki se je ne morem znebiti. “Dance.

Kljub temu pa vseeno niti ne pričnem pisati, kadar dobim katerega izmed prebliskov, kako lahko bi bilo, ne glede na to, kakšna je skušnjava, da bi objavila nekaj, kar bi se dobro bralo. Po drugi strani pa tudi takrat, ko skupaj spacam besedilo, ki sem ga ravnokar napisala in ki ga doživljam kot nekaj, kjer se vidi moj napredek tako v pisanju kot tudi v razmišljanju, prepustim padanju v pozabo, ne da bi sama sebi dala možnost biti slišana. Morda bi bilo prav to tisto, kar bi vsaj enemu človeku za trenutek dalo misliti. Potem pa iščem majhne napakice in majhne nepopolnosti, zaradi katerih upravičim padanje črke za črko v praznino virtualnega prostora, iz katere jih nikoli več ne bom mogla rešiti. In slaba vest, ki sledi izginutju zadnje črke, upravičim v smislu “Saj je tako ali tako predolgo/preveč zakomplicirano in tega tako ali tako nihče ne bi bral.

A moram se soočiti s tem prostorom, kajti pred malo več kot enim letom je v meni vzklila želja po deljenju same sebe, ki je še vedno tu. Tudi besede, ki jih dam od sebe in ki živijo zunaj mene neko svoje življenje, so bile del te moje želje. In so še vedno, le da jih je pričel hromiti strah pred soočenjem s svetom. Takrat sem jih želela pošiljati v svet, da bi jih gledala, kako rastejo. Zdaj pa ostajam v vprašanju, če so tisto, kar imam za semena, ki jih pošiljam v svet, sploh semena? Kot ljubosumna koklja, ki sedi na svojih jajcih, jih ne pustim od sebe, da jih ne bi slučajno kaj tam zunaj ranilo in tako ranilo tudi mene, njihove stvarjiteljice. Ob opazovanju določenih soljudi, ki so tako arogantno prepričani sami vase, hkrati pa kvasijo prav zbadajoče neumne puhlice (ki jih imajo seveda za največje umotvore), se velikokrat vprašam, če se zavedajo lastne nevednosti in lastne neumnosti. Kajti če se je ne, sem konec koncev v slehernem trenutku, ko se čutim sposobno razumevanja in razpravljanja o določeni stvari, tudi jaz sama lahko zgolj arogantno prevzetna in skozi to držo ne prepoznam lastne prevzetosti nad samo seboj. Tako semena nikoli ne morejo vzkliti, ker so gnila že v svojem bistvu, ali pa se njihovo klitje izrodi v morebitno kimanje tu in tam, ki je zgolj pritrjevanje gluhih slepemu, ki opisuje barve.

Tudi to je svojevrstno prekletstvo študija, ki sem si ga izbrala, kajti globlje, kot tonem v tako in drugačno problematiko in večkrat, ko se mi zasvetlika, da bi morda lahko vsaj nekaj razumela, vse bolj se čutim izgubljeno v množici, poplavi vsega, kar je in kratkosti svojega življenja, v katerem konec koncev ničesar ne bom mogla spoznati v celoti. Tako se, več, kot se učim, več, kot preberem, vedno bolj vračam k Sokratu. Za vedno več stvari vem in več, kot vem o njih, bolj se zavedam, da o njih ne vem dovolj. Ali celo, da ne vem in ne razumem ničesar. Sploh pa ob komunikaciji z nekaterimi nadarjenimi kolegi, ob katerih bi najraje izpustila vse iz rok, kajti tegobe, do rešitve katerih se jaz prebijam skozi ledeno puščavo, se njim same razprostirajo pred očmi.

Tako danes v virtualni svet tistim nekaj ljudem, ki bi morda znali in razumeli mojo željo po sajenju dreves, pošiljam tale malo drugačen zapis v upanju, da se naslednjič morda opogumim za kaj resnejšega. Tudi pisati se je treba navaditi nazaj, še bolj pa se je treba privaditi temu vsakokratnemu soočenju z večnim samovpraševanjem, kaj se z mojimi pacarijami dogaja tam zunaj, v hladnem virtualnem svetu in ali katero izmed njih najde pot v um kakega človeka. In ali v tisti najtoplejši in najintimnejši tvarini sočloveka morda kdaj katero izmed njih kdaj vzklije.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “Soočenje”

    NuckinFuts
  1. 25.11.2013 | 20:40

    Skorajda prisegel bi, da bi tukaj moral biti en moj komentar, ki sem ga napisal kakšen dan po objavi zapisa. Mogoče ni prispel, mogoče pa imaš vključeno moderacijo?

    Bodi brez skrbi, da zapise prav resno beremo, tako da lahko še kdaj na tipkovnico zabrenkaš kakšno sladko-kislo zgodbo. Ne sodimo, samo uživamo ob besedovanju.

  2. nalivka
  3. 26.11.2013 | 09:00

    @NuckinFuts: Hm, jaz ga nisem našla. Mogoče ga je pa požrl internetni škrat. In/ali siolova luknjičasta verzija wordpress-a …
    I shall, samo ne vem še, kdaj. Soon.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !