V malem mestecu

V malem mestecu so morala biti vsa jabolka rdeča in okrogla in morala so se svetiti, kot bi bila ravnokar zloščena. Otroci so morali hoditi okrog zlikanih ovratnikov, v lakastih čeveljcih, počesani na prečo. V malem mestecu so bile male cestice, brez stranpoti, kamor bi lahko zašel nič hudega sluteči mimoidoči in na vseh oknih so bile lično urejene polknice, nad vsakimi vrati lično okrašena svetilka, pred vsakim vhodom lično pometen predpražnik in na vsaki zelenici zasajene urejene cvetlice in grmički.

V malem mestecu so vsi vedeli, kaj morajo početi. Pek je pekel kruh, mesar je delal klobase, poštar je raznašal pisma in otroci so hodili v šolo. Tam so sedeli v urejenih vrstah, ravnih hrbtov in mirnih udov in opazovali lično pisavo učitelja, ki je na tabli risala izreke, dejstva in podatke, ki so jih hitro shranili pod svoje z ravnilom začrtane preče. Deklice so imele pentlje na trdo in natančno spletenih kitah, dečki pa nikoli niso imeli predolgih ali prekratkih las.

Nekega dne je v malo mestece prišel popotnik. Vsi so vedeli, da je tujec, še preden so videli njegov obraz. Njegovi lasje so bili skuštrani, njegove obleke se mu niso prilegale in čevlji so bili polni lukenj. V mestecu, kjer so možje nosili aktovke, je bil edini, ki je imel na ramenih razcapan nahrbtnik,  iz katerega je štrlela nepospravljena kopica med seboj na videz nepovezanih in naključnih predmetov.

V malem mestecu so se glave pričele obračati. Preče so kazale v smer, kjer je hodil popotnik in obrazi žena so se kremžili ob njegovi neurejenosti. On pa se za to ni kaj dosti menil. Ko pa je že s pogledom naletel na nekoga, ki je zrl vanj, se je z umazanimi prsti narahlo dotaknil od moljev razžrtega klobuka in pokimal. Žene so trzale ob njegovi predrznosti, možje so mežikali ob njegovi drugačnosti. Otroške oči so se zbirale na njem, ko se je sprehodil mimo šole in v njihovih očeh se je lesketalo čudenje. A popotnik je hodil, prijazno kimal, drugače pa se ni kaj dosti pustil motiti pri hoji po poti, ki je bila pred njim.

Od nekod se je vzela napol gola, suha mačka, ki je morda prej na varni razdalji spremljala njegove korake in mu je sedaj v krogih gibajoča se okrog njegovih korakov delala družbo na poti, kateri nihče v malem mestecu ni videl cilja.

Popotnik je šel mimo šole in mimo pekarne in mimo pošte in mimo mesarije in se ustavil ob velikem, starem drevesu, ki je bilo edino drevo v malem mestecu, ki je imelo skrivenčeno deblo; rasti je pričelo že dolgo tega, kar je stala prva hišica malega mesteca. Čeprav je bilo zapovedano, da morajo biti drevesa ravna in njihove krošnje urejene, pa si nihče ni drznil dotikati tega prastarega drevesa, čeprav ni nihče vedel, od kod je izviral ta strah. A vsi so videli popotnika, katerega korak se je ustavil pri skrivenčenem deblu, kot bi bilo prvo, ki bi v malem mestecu bilo vredno njegovega pogleda. Njegovi umazani prsti s predolgimi nohti so zdrsnili po hrapavem lubju in njegov nahrbtnik se je kmalu znašel na tleh, naslonjen na skrivenčen les. Tudi popotnikovi čevlji so se znebili potnih nog in počivali poleg nahrbtnika, ko je popotnik po njem pričel nekaj iskati. Morda se ni zavedal, da so na njem počivale vse oči malega mesteca in budno spremljale vsak njegov trzljaj, morda pa se je, pa mu je bilo vseeno. V umazanih rokah se je kar naenkrat znašel lok za violino, sledil pa mu je inštrument sam; popotnik je oba prijel v roke in sedel ob drevo poleg nahrbtnika. Snel si je klobuk in ga položil pred svoje noge, na katerih so bile nogavice, polne lukenj. Nekaj trenutkov tišine so ga oči malega mesteca nemirno spremljale, ko je z zaprtimi očmi, prsti na vratu violine in lokom, mirno ležečem na strunah čakal, ne da bi se zganil. In tudi malo mestece se, zadržujoč dih, ni zganilo.

Potem pa se je lok premaknil, violina je zapela in popotnikovi lasje so zavalovali v hladnem vetrcu, ki je izpred vhodnih vrat dvigal predpražnike, iz lično postriženih živih meja odnašal listje in iz lično urejenih preč na glavah meščanov pričel delati kaos. A to ni bilo edino, kar je veter storil v malem mestecu; v šoli je odprl vrata in iz klopi pometal zvezke in otrokom zmršil lase in dvignil zalikane ovratničke. Učitelj je presenečeno opazoval, kako so si otroške glave ena za drugo našle pot mimo njega, skozi vrata, po stopnicah, mimo peka in mesarja in pošte do drevesa, od katerega je veter nosil melodijo stare, opraskane violine. Popotnik jih ni videl, ker so bile njegove oči zaprte, a so vseeno sedli v krog in z žarečimi očmi opazovali in poslušali tega tujca, ki si je drznil priti k njim, se dotakniti starega drevesa in priklicati veter, ki je iz ustaljenega vsakdana naredil praznik. Shujšana mačka se je drgnila ob njihove dlani in s prsti so sledil njenemu telesu in njeno predenje jih je pomirjalo in kot bi jim to ukazala melodija stare violine, so se med seboj prijeli za roke.

Glave mladenk in mladeničev so pričele kukati izza vrat in pogledi so se srečevali, noge pa so kar same našle pot do svojega plesnega para in ga pospremile do vira glasbe. Mladeniči so mladenke prijeli okrog pasu, mladenke pa so jim roke položile na ramena in zrli so si v oči, ko so njihove noge sledile ritmu in melodiji stare violine.

Možje in žene pa so gledali in v njih je pričelo brbotati tisto, kar je ves ta čas otrokom na noge natikalo lakaste čeveljčke in mladeniče in mladenke zapiralo v sobe in loščilo rdeča jabolka, da so se svetila.

In v roke so vzeli skrbno očiščene vile in lopate, metle in skrbno nabrušene sekire in se kot eden pognali v popotnika in njegovo violino, zgolj zato, ker sta si drznila poseči v mir in tišino in red malega mesteca. Otroci, ki so tisto, kar je vrelo v očeh njihovih očetov in mater, še predobro poznali izza sten, v katerih ni bilo zlikanih oblek in zloščenih čeveljčkov in počesanih preč, so se kriče razbežali in mladeniči in mladenke so zmedeno obstali na mestu, ker niso vedeli, komu naj sledijo. Bežečim otrokom ali besnečim odraslim. Možje in žene pa so z leskom tistega v očeh napredovali in napredovali proti viru te neurejenosti in zven violine je kar naenkrat rezko ugasnil.

Naslednji dan so bila jabolka rdeča in zloščena, otroci so imeli preče, kot bi bile narisane z ravnilom in pod skrbno zlikanimi srajčkami so se poznale sledi, ki jih nikoli nihče ne bo mogel več izbrisati. Sledi tistega. Odpadlo listje je bilo skrbno urejeno, predpražniki poravnani in polknice zaprte.

Le potepuška mačka se je še smukala okrog skrivenčenega drevesa, pod katerim je osamljeno počivala zdaj molčeča, stara violina.

  • Share/Bookmark

8 odgovorov na temo “V malem mestecu”

    NuckinFuts
  1. 6.08.2013 | 23:24

    Človek si želi vsega, le svobode ne. Ker mu je najbrž grozljiva in neznana, kot povprečna tema na nadpovprečno temno noč.

  2. 6.08.2013 | 23:29

    Lepo je. Grenkosladko.

  3. Dajana
  4. 7.08.2013 | 14:04

    Oh, kako fajn je prebrati kaj takega. :)

  5. 10.08.2013 | 18:50

    Odlično :)

  6. nalivka
  7. 10.08.2013 | 22:59

    @NuckinFuts: Ja, in pravzaprav je neznansko smešno, ko si ljudje delajo iluzije, da iščejo svobodo, hkrati pa se le še bolj trdno oprijemajo okov z vsemi štirimi. Ker svoboda ne pomeni zgolj imeti možnost za vse, pomeni tudi možnost za izgubiti vse in hkrati poleg samega sebe človek ne more več nikogar kriviti, tudi okov ne, ko se jih enkrat znebi.
    @Limona: Hvala. Nikoli ni dobro preveč sladkega naenkrat :mrgreen:
    @krigl: Hvala!

  8. 30.08.2013 | 20:36

    Žalostno, ampak se počutim, kot bi brala zgodbo mojega domačega “mesteca”. :/

  9. nalivka
  10. 4.09.2013 | 20:29

    @Libertas: Mislim, da nas veliko živi življenje tega potepuha v takih in drugačnih “mestecih”, resničnih ali namišljenih, intimno malih ali velikih :) Ali pa potepuhe opazujemo od daleč in jih občudujemo. Vsaj na skrivaj, če ne drugače ..

  11. 27.12.2013 | 00:21

    [...] Nalivka nas je popeljala skozi kupček čustev: V malem mestecu [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !