Jaz in tišina

Ko se iz skorajšnjega delirija med branjem kompleksnih tekstov za enega izmed izpitov, ki me čaka v prihajajočih dneh, prebudim s pogledom na uro, se zavem, da mesto miruje. Mravljišče spi, neznosna vročina se umakne nočnemu hladu in tišini in želja po iti ven v meni narašča, dokler naposled ne obrnem zadnje strani Freudovega Podganarja in se potihem, da ne bi skazila krhkega trenutka tišine, ki si ga kradem, bosonoga odpravim ven, opazovat speče mesto.

Ulica, katere vrvež me navdaja z občutkom utesnjenosti med vsemi temi ljudmi, spi. Semafor nesmiselno menja barve z zelene na rumeno, rdečo, rumeno, zeleno. Senca, ki švigne nad mano, me opozori, da nisem sama, a bitje, ki mi nehote dela družbo, ni človek, je majcen netopir, ki se pase na žuželkah, ki se zbirajo ob cestnih svetilkah. Opazujem in občudujem njegovo spretno igranje z gravitacijo in menjanje barv na semaforju se kar naenkrat zdi tako nesmiselno. Tišina, ki vlada, rezultira v sposobnosti poslušanja lastnih vdihov in izdihov, drobnih zvokov, ki me prepričujejo v to, da sem, in me spravi v sanjarjenje, da sem na kraju, kjer ni vsakodnevnih invazivnih posegov v mojo zasebnost. Moja ljubljanska družina se je umaknila na izlet, jaz pa, napol speča, izkoriščam tistih nekaj trenutkov miru in tišine, da si uredim misli in čustva, za katere si nisem imela časa vzeti tistih trenutkov, ki jih vsake toliko nujno potrebujem. Zvok tleskanja mojih golih podplatov ob tlakovce pred vhodnimi vrati, ko se prestopam, s pogledom loveča netopirjev ples življenja in smrti, me spominja na otroško tekanje po razgretem asfaltu in vse, kar vidim okrog sebe, se kar naenkrat zdi tako nesmiselno. Vse razen mojega telesa in netopirja, ki nedaleč stran spretno počne svoje, ne da bi se zavedal bedeče študentke filozofije in primerjalne književnosti, ki v mislih kuje slavospev njegovemu gracioznemu gibanju.

Mimoidoča opotekajoča študenta za trenutek skazita tišino in občutek intimnosti, a sta zgolj opomin na to, da prihaja nova tišina, še bolj odrešujoča, kot je bila tista prej. Mimo vozeči kombi prevozi rdečo luč in me tako zgolj še enkrat opomni na nesmiselnost menjavanja barv na semaforju, ki se mi za trenutek zasmili, kot da ne bi bil zgolj nek predmet. Morda pa so semaforji tudi ljudje, me prešine za trenutek, ko čakam, da odmevanje opotekanja pijanega študentskega para poneha. Netopirjevo migotanje me ponovno preleti in s tem bitjem se za trenutek čutim povezano po nekem naključju, morda še bolj, ker mu ne predstavljam objekta poželenja, kajti on se pase na smrtih insektov, ki se brenčeče zaletavajo v svetlobo cestne svetilke.

Podganar se vrne v moje misli in za trenutek mi um zaposli podoba rdečelase profesorice, ki je o tem besedilu govorila z žarom v očeh. Morda jo lahko za trenutek razumem in se nasmehnem ob misli, da bom zaspala s to knjigo manj kot meter od svoje glave, urejajoča besede, ki sem jih danes predelala.

Jutri bo spet vroče in hrupno in jaz bom žejna. Žejna te tišine, tega plesa netopirja in nesmisla semaforja. To bo jutri. Danes pa ostajam tu in se skušam napojiti občutka, da si lahko kdaj pa kdaj tudi ukradem malo samote in malo tišine v mravljišču, katerega noči so dovolj predvidljive, da mi lahko ponudijo vdihe in izdihe in tleskanje golih podplatov ob tlakovce.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “Jaz in tišina”

  1. 19.06.2013 | 14:35

    Lepo, ostani vedno v stiku s to tisino. Kolikokrati sam pozabim nanjo.

  2. nalivka
  3. 20.06.2013 | 20:51

    Hvala, se trudim v tej smeri! (:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !