Metafikcija

Mehko podrsavanje resničnosti po mojih vekah me opominja, da je pred mano še en dan. Še en dan poln potu, razbolenega hrbta, bolečih oči in razbolenih ustnic od požrtih lažnih nasmehov. Včasih bi vsakdan najraje potisnila na zgornjo polico in pustila, da se na njem nabere debel sloj prahu, se ga ne dotaknila. Niti pogledala ga ne bi. Živela bi tisto bohemsko življenje brez denarja z veliko knjigami, z mastnimi lasmi in neprespanimi nočmi. In kupi popisanega papirja.

A praskanje postane premočno in proti meni začne prodirati svetloba. Vedno močnejša je, vedno bolj se dotika mojih zrkel, dokler me naposled ne udari val tega, da pač moram. Da imam izbiro med ne preživeti, živorariti, ali pa dati vse od sebe. In se predam temu občutku in stopam po poteh, na katerih ni mojega imena. Korakam. In knjige so tam nekje, daleč, kličejo me, a jaz jih namesto življenja, ki ga živim, odrivam na vrhnjo polico in se prah nabira na njih. Tiho, niti se ne zavedam, kako počasi, knjige postanejo prekrite z lepljivo, sivkasto plastjo. In jočejo. In jaz jočem ponoči, ko razmišljam o njih in plavam po svetovih, ki bi jih rada ubesedila.

Moji izleti v te svetove tudi podnevi postajajo vse pogostejši. Glasovi odplavajo, obrazi se zameglijo in ostanejo zgolj zgodbe. Tiste najboljše. In jaz plavam med njimi in občudujem tiste čudovite ljudi z dolgimi vratovi in spretnimi prsti, ki stopajo po poteh, na katerih mene ni. Ker nisem dovolj močna in ker nisem ena tistih ljudi, ki bi znali dati vse od sebe. Moje vse je v tej vsakdanji sigurnosti, v vsakdanjem ponavljanju. V drsenju. Čeprav se znotraj mene zbuja tisto keltsko dekle, ki je hči kovača z rdečo brado in hkrati tudi otrok teme. A se ustraši tega, s čimer bi se morala soočiti in se skrije nekam globoko in čaka. Včasih posije na plano, ko je treba preživeti in mi pomaga stiskati zobe. Včasih mi pomaga tudi rjoveti. A je plaha, še bolj plaha od mene in večino časa sem jaz tista, ki ima njeno glavo zakopano v naročje  in jo tiho ziba in ji mrmra uspavanke. Ker nimam moči, da bi naju obe držala pokonci.

In se prikaže kak obraz ali dva ali trije, ki me opomnijo na to, da se ne bom mogla več dolgo pretvarjati, kdo sem v resnici. Iz mene puščajo tisti drobni curki nenormalnosti in se zgoščajo v dogodke. Sem jaz tudi jaz v izbruhih, ali pa iz mene govori zver? Sem jaz zver ali pa je zver parazit znotraj mene? Zmaj na mojem ušesu se zvija in šepeta. In jaz ga omamljena poslušam in pustim, da se podobe okrog mene izkrivljajo in ostaja zgolj tista esenca misli, ki jo lahko spravim na papir. Besno kracam, nato pa razbijajočega srca, pordelih ustnic in tesnobe v prsnem košu opazujem, kako črka za črko izginja, dokler ne ostane zgolj še pepel.

Nekje v drugem svetu bi lahko bila tista, ki bi živela od plesnivega kruha in besed, ki bi jih prelivala na papir. In od hrepenenja. A jaz sem tu, moja zunanjost postaja vedno bolj navadna in moj vsakdan vedno bolj vsakdanji. Kaj se skriva v meni, ne vem niti sama dobro. Potlači. Skrij. Zakrij. Zlomi se takrat, ko nihče ne gleda. Piši takrat, ko sama ne gledaš. Papir, narejen iz tvari noči se izgubi s sončno svetlobo. Ali tudi vsakdan izgine skupaj s sanjami in se vrne šele takrat, ko se moje telo lahko preda svetu, ki se riše na notranji strani mojih vek.

Včasih se igram z idejo, da ljudje okrog mene niso resnični. Večino časa jih niti ne čutim kot žive. Se premikajo, hodijo, a mi nič ne zagotavlja, da so znotraj iz mesa in krvi. Da imajo dušo in da čutijo, kot čutim sama. To, kar čutim sama. Včasih izrečejo celo kako osladno besedo in me gledajo, upajoč, da bom razumela. Meni pa je vseeno za njih in njihove notranjosti.

Kajti noč je tista, v kateri ostanem sama s sabo in svojimi demoni in čeprav se tisto, kar ostaja od mene premika in govori, mi nič ne zagotavlja, da ne bom postala zgolj še ena neznanka na avtobusu, ki gre nekam. Nikogar ne briga, kam. Nikogar ne briga, zakaj. Nikogar ne briga, kako. Navsezadnje bi lahko bila zgolj junakinja v kaki osladni zgodbici, ki je nihče ne prebere dvakrat in jo pozabi takoj, ko njegov pogled zapusti zadnjo črko. In tudi oni so zame zgolj ljudje, ki jih ne pogledam dvakrat. Za katere me ne briga, v kakšen dom se vrnejo in kaj jim pade z ramen, tik preden zatisnejo oči.

Ker se pojavljajo, obrazi in nasmehi tistih, ki nikoli ne bi smeli biti resnični. Ki so bili vedno zgolj v moji glavi in sem bila jaz tista, ki sem ustvarjala njihove zgodbe. Zdaj pa so oni tisti, ki ustvarjajo mojo. In iz zanimivega romana delajo poceni plažno branje. In ne vem, kdaj bo prišla zadnja pika, morda še preden bi iz sebe lahko naredila junakinjo in to me plaši.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !