Tatovi nasmehov

Zbujajo se ob sončnih dnevih. Večinoma spijo, v režah okenskih polic, koreninah dreves in razpokah v zidovih. Sploh takrat, kadar je dežela pokrita s snegom. Zbudijo se, ko sončni žarki prvič posvetijo na drevesne brstiče in prebujajoče se cvetove.

Mnogo imen imajo in nekateri izmed nas so jih videli. Kljub temu nihče ne ve, kako jim je pravzaprav ime in kakšni so v resnici. Nadanejo si marsikatero podobo, zlahka razložljivo z logiko sveta, v katerem živimo ljudje. Objemajoč se par na obali jezera. Majhen otrok, ki se igra s kamenčki ob gladini. Tavajoč pes z mahajočim repom, ki z moljenjem jezika iz gobčka izvablja nasmeh na obrazih mimoidočih. In točno nasmehi so to, kar iščejo, kar jih hrani in kar pogojuje njihov obstoj. Nasmehi so tisto, zaradi česar se ljudem prikazujejo in oni so tisto, zaradi česar se ljudje nasmihamo.

Majhen otrok se igra v peskovniku in njegova mama ga spremlja s pogedom, kako se prekopicuje po hribčkih in dolinicah, ki jih je ustvaril s svojimi ročicami. Mimoidoče babice in dedki, mamice in očki, študentke in bodoče mamice se za hip ustavijo in opazujejo neverjetno milino trenutka. Sonce ožarja gibe majhnega otročiča in njegova mati se smehlja, prav tako, kot se smehljajo mimoidoči.

Pridruži se ji še ena mamica s svojim otrokom. Otročiča se zapleteta v igro brezbesednega čebljanja in njuni mamici se zapleteta v pogovor o vsakdanjiku materinstva. Prišlek, nekoliko mlajši fantek, starejšemu ukrade igračko in mlajši potoči kako solzo, a ga njegova mati pomiri, mati starejšega pa razreši spor in igra se lahko nadaljuje. Vetrič ziba češnjeve cvetove nad njihovimi glavami in vsi mimoidoči ob pogledu na prizor čutijo objem varnosti, ki plava nad njimi v obliki sreče, miru in spokoja.

Na drugi strani parka se dva starčka držita za roke in se sporazumevata brez besed, s pogledi, ki si jih lahko izmenjujeta samo dva že dolgo poročena zakonca. Babica v eni roki drži šopek rož, dedek pa jo drži pod roko in skupaj si dajeta oporo za korake, ki podrsavajo po tlakovani potki. Ob poti vidita dve mamici z otročki in v starčku se prebudi spomin njunih vnukov. Sedeta na klopco in opazujeta prizor. Mimo priteče mlado dekle s psom na povodcu, ki zvesto spremlja vsak njen gib, hkrati pa z lahnim tekom spremlja njeno gibanje. Mimoidoči fant se ji nasmehne in ona se mu nasmehne nazaj, psiček pa ga pogleda in pogled spremlja navdušeno mahanje z repom.

Nekje v grmovju lahen smeh otrok prebudi ježka, ki se nerodno prikobaca na plano in zmedeno mežika v sonce in čudovit dan, ki se odvija pred očmi vseh prisotnih. V daljavi je moč slišati zvok avtomobilskih motorjev, a to ne kazi spokoja, ki lega na vse v parku prisotne ljudi. V ozadju se v nebo dvigajo stolpnice in v njih ljudje hitijo sem in tja, ampak prisotni pozabljajo na vsakdanji vrvež in se posvečajo eden drugemu. Mamici svojima otročkoma, otročka eden drugemu (vsake toliko sicer oba zaskrbljeno poiščeta spremljajoče poglede svojih mamic in njune oddobravajoče besede). Punca, ki je tekla, se zaplete v pogovor s fantom in psa spusti iz vrvice, ta pa prične z zanimanjem ovohavati ježa, ki zaspano mežika v dan in se niti ne poskuša izmikati pasjemu smrčku.

“In,” reče prva mati, tista, ki spremlja starejšega otroka, “koliko je star?”
“Štiri leta bo,” reče druga. “Pozno spomladi ima rojstni dan.”
“Tudi jaz ga imam enkrat zdaj,” reče druga. “Mali pa ga ima jeseni.”

Babica in dedek, ki sta medtem sedla na klopco, nežno ožarjeno s soncem, opazujeta češnjo, ki cveti nad peskovnikom.
“Misliš,” reče dedek, “da se tudi najina vnučka igrata pod cvetočim drevesom?”
Babica skomigne, stisne moževo roko v svoje dlani in opazuje lahen vetrič, ki se nežno poigrava s cvetovi, ki plešejo v lahnem zraku.

“In, kaj študiraš?” reče fant dekletu.
“Filozofijo,” reče dekle in hitro zazna presenečen pogled. “Vem, ni priročno, a me veseli. Morda bom nekoč profesorica. Na to upam.”
Fant skomigne. “Tudi jaz sem razmišljal o tem, ampak sem se raje odločil za nekaj drugega. Saj veš, za filozofe ni služb.”
“Vem,” zamišljeno reče dekle med opazovanjem psa, kako se igra okrog zaspanega ježa, ki se je bil medtem zvil v kepico in čaka, da trenutna nevarnost v obliki igrivega psička zapusti njegov teritorij.
“Kaj poslušaš?” vpraša fant dekle, ko opazi slušalke, ki bingljajo okrog njenega vratu.
“Dvořákov koncert za čelo in orkester,” reče dekle. “Zadnje čase sem obsedena z njim. Sploh s tretjim stavkom. Pomaga mi, ko imam vsega preveč in se grem izgubit, v tek in v glasbo.”
Fant pokima in potlači roke v žepe.

V vsem spokoju ne opazijo bližajoče se postave, ki se je med besedami, ki so jih delili eden z drugim, približala in zdaj stoji pri strani. Nič ne reče, nikogar ne pogleda in čaka. Oblečena je v črno in glavo skriva pod globoko kapuco. Pretoplo je oblečena za to vreme, a zdi se, da je to ne moti. Plašč se spušča vse do njenih gležnjev in če bi lahko videli pod senco, ki jo kapuca riše obraz, bi spodaj lahko videli režeč se nasmeh, ki se veča in veča, dokler ne postane skoraj grostesken. Iz kotička ustnic se pocedi kaplja krvi. Postava jo obriše z dlanjo, ki jo krasi dolgi, zanemarjeni nohti, a za to nikomur ni mar.
“Prekleti naromani,” reče dedek, ko opazi nenavadno belo kožo na dlani postave. Babica ga pogleda in pozorno spremlja njegov obraz, a molči.

Veter prične pihati močneje in oblak za trenutek zakrije sonce, ki svoje žarke spušča na vse prisotne.

“Ne,” reče mati starejšemu otroku. “To ni lepo. Opraviči se.”
Starejši otrok umakne roke z obraza mlajšega in se poklapano vrne k igri, mlajši pa se užaljeno s solzami v očeh vrne k lastni igri v drugem kotičku peskovnika. Starejši otrok nekaj trenutkov zaskrbljeno spremlja postavo, za katero se zdi, da pozorno spremlja njegove gibe, a se kmalu vrne k igri.

Nekje v daljavi se zasliši zvonenje zvonov. Sprva je slišati kot običajno zvonenje cerkvenih zvonov, ki iz bližnje cerkve oznanja poldan. Mati starejšega otroka začudeno pogleda na uro in nekajkrat potrka s kazalcem po njenem steklu.
“Sranje,” reče, “spet se je pokvarila.”
Mati mlajšega otroka prične postajati nemirna.
“Veš,” reče otroku, “kmalu bova morala domov. Očka bo čez pol ure doma.”
Mlajši otrok je ne sliši, v užaljenosti zatopljen v imaginaren svet, ki si ga je zgradil iz peska.

Zvonovi pa kar ne prenehajo zvoniti in vsi prisotni pričenjo postajati vedno bolj živčni. “Spet so se pokvarili,” reče mati starejšega otroka in prične zmedena ponovno spremljati urne kazalce. “Zdaj pa res ne vem, koliko je ura. Jo imaš mogoče ti?”
Mati mlajšega otroka živčno odkima in pošlje hiter pogled postavi na robu dogajanja, katere prsti živčno udarjajo po nadlahti druge roke, katere dlan je skrita v globokem žepu.

Pes za trenutek prekine posvečati pozornost ježu in prične poslušati zvonenje zvonov, zaradi katerega ozračje postaja vedno bolj napeto. Nekajkrat zatuli, lastnca ga skuša utišati s pomirjujočimi besedami.
“To ga dela malce živčnega,” reče fantu, ki pozorno spremlja dogajanje, njegovi prsti pa prav tako trkajo ob podlaht druge roke, le, da nekoliko bolj živčno.
“Veš,” poskusi fant, “res si mi všeč.”
Dekle ga ne sliši, ker se posveča psu, ki kar ne neha in ne neha cviliti in z pogledom zmedeno bega od ježa do fanta do babice do mamice mlajšega otroka do postave na robu do starejšega otroka in spet nazaj.

Zvon preneha zvoniti in živčnost za trenutek skuša izginiti, a se zgolj okrepi, kajti v tišini so vsi pričeli s pogledi begati okrog sebe in pogledi se vedno pogosteje ustavljajo na postavi, za katero se zdi, kot da bi jo nekdo izrezal iz papirja in jo postavil v to idilo. Zdi se, kot da ne spada tja.

Tišino prekine rezek glas, ki pride izpod sence kapuce.
“Ste jih zbrali dovolj?”

Starejši otrok in mamica mlajšega se spogledata s pogledom tisočletja starih bitij, ki se poznajo že od začetka vekov.
“Ne vem,” tiho zašepeta babica z glasom, ki ni podoben ničemur človeškemu. “Smo jih?”
Fant se izogiba pogledu postave, za katerega se zdi, da reže zrak okrog prisotnih in vsi otrpnejo v mučnem trenutku tišine.
“Ne,” reče rezek glas. “Žal jih niste.”

Drug, večji, temnejši in gostejši oblak ponovno prekrije sončno svetlobo in med prisotnimi se kot val širijo srhljivi tresljaji po telesu.

Postava se najprej približa starejšemu otroku, katerega oči postajajo vse večje.
“Ni šlo,” prične iz ust otroka jecljati glas, ki pripada staremu človeku. “Samo še nekaj časa nam daj …”

Smehljaj postave se prične večati preko lic proti ušesom in iz ran pričnejo iztekati tanki curki krvi.
“Prepozno,” se oglasi rezek glas.

Iz globin žepa se prikaže roka, ki se je bila do sedaj skrivala pod plaščem, bleda, tako kot njena dvojčica, le, da v členkih prstov stiska nož. Stopi do otroka in njegova mati prebledi od groze, a obstane prikovana na mestu. Postava stopi do otroka in nož se približa obrazu. Dva gladka reza se zarišeta na licih otroškega obraza in njegova usta se podaljšajo v nasmeh smrtne maske.

Starček vstane, da bi rešil svojo ženo pred nožem, ki se zdaj bliža njej, a so njegovi gibi nerodni in pade po tleh. Prisotni obstojijo na mestu in nemo opazujejo, kako se na licih starke rišeta dve črti, ki njen obraz spremenita v smrtno masko, skoraj identično tisti, ki jo ima sedaj na obrazu starejši otrok. Dekle nemočno stoji in opazuje, kako se postava približa fantu, ki se na vse pretege upira sili, ki ga drži na mestu, a ji ne more zbežati. Preden da doleti enaka usoda, ujame dekletov pogled.
“Tvoj nasmeh je bil zadnji, ki smo ga potrebovali, ” zašepeta, ko tudi njegov obraz postaja krvava, raztrgana podoba. Naposled temna postava stopi tudi do matere mlajšega otroka, otrok z jokom spremlja dva giba, ki njemu dobro znan obraz spremenijo v pošast.

Štiri trupla ležijo na tleh in preostali opazujejo, kako postava s temno kapuco v stekleničko zbira kaplje krvi, ki se cedijo iz njihovih podaljšanih nasmehov in kako se pri tem rane na nasmehu, ki se skriva pod kapuco, celijo.

Sonce ponovno posije na park in mamica starejšega otroka v roko zmedeno prime ročico mlajšega otroka, ki neutolažljivo joče. Pes zmedeno zmaje z glavo in stopi do starčka, ki ga v zamaknjenosti prime za ovratnico in se opre nanj. Ti štirje se počasi oddaljujejo od kraja zločina in s tem tudi pričnejo pozabljati, kaj se je ravnokar zgodilo. Češnjevi cvetovi se ponovno zibljejo v vetru in štiri trupla s krvavimi nasmehi pričnejo bledeti, dokler od njih ne ostanejo le še sence, ki se pričnejo gibati proti najbljižjim špranjam in potonejo v njihovo temo.

Le dekle stoji prikovano na mestu in v glavi ji še kar odzvanja zvonenje zvonov, ki so že zdavnaj prenehali zvoniti, v slušalkah, ki ji bingljajo okrog vratu pa tiho igra tretji stavek Dvořákovega koncerta za čelo in orkester.

  • Share/Bookmark

Metafikcija

Mehko podrsavanje resničnosti po mojih vekah me opominja, da je pred mano še en dan. Še en dan poln potu, razbolenega hrbta, bolečih oči in razbolenih ustnic od požrtih lažnih nasmehov. Včasih bi vsakdan najraje potisnila na zgornjo polico in pustila, da se na njem nabere debel sloj prahu, se ga ne dotaknila. Niti pogledala ga ne bi. Živela bi tisto bohemsko življenje brez denarja z veliko knjigami, z mastnimi lasmi in neprespanimi nočmi. In kupi popisanega papirja.

A praskanje postane premočno in proti meni začne prodirati svetloba. Vedno močnejša je, vedno bolj se dotika mojih zrkel, dokler me naposled ne udari val tega, da pač moram. Da imam izbiro med ne preživeti, živorariti, ali pa dati vse od sebe. In se predam temu občutku in stopam po poteh, na katerih ni mojega imena. Korakam. In knjige so tam nekje, daleč, kličejo me, a jaz jih namesto življenja, ki ga živim, odrivam na vrhnjo polico in se prah nabira na njih. Tiho, niti se ne zavedam, kako počasi, knjige postanejo prekrite z lepljivo, sivkasto plastjo. In jočejo. In jaz jočem ponoči, ko razmišljam o njih in plavam po svetovih, ki bi jih rada ubesedila.

Moji izleti v te svetove tudi podnevi postajajo vse pogostejši. Glasovi odplavajo, obrazi se zameglijo in ostanejo zgolj zgodbe. Tiste najboljše. In jaz plavam med njimi in občudujem tiste čudovite ljudi z dolgimi vratovi in spretnimi prsti, ki stopajo po poteh, na katerih mene ni. Ker nisem dovolj močna in ker nisem ena tistih ljudi, ki bi znali dati vse od sebe. Moje vse je v tej vsakdanji sigurnosti, v vsakdanjem ponavljanju. V drsenju. Čeprav se znotraj mene zbuja tisto keltsko dekle, ki je hči kovača z rdečo brado in hkrati tudi otrok teme. A se ustraši tega, s čimer bi se morala soočiti in se skrije nekam globoko in čaka. Včasih posije na plano, ko je treba preživeti in mi pomaga stiskati zobe. Včasih mi pomaga tudi rjoveti. A je plaha, še bolj plaha od mene in večino časa sem jaz tista, ki ima njeno glavo zakopano v naročje  in jo tiho ziba in ji mrmra uspavanke. Ker nimam moči, da bi naju obe držala pokonci.

In se prikaže kak obraz ali dva ali trije, ki me opomnijo na to, da se ne bom mogla več dolgo pretvarjati, kdo sem v resnici. Iz mene puščajo tisti drobni curki nenormalnosti in se zgoščajo v dogodke. Sem jaz tudi jaz v izbruhih, ali pa iz mene govori zver? Sem jaz zver ali pa je zver parazit znotraj mene? Zmaj na mojem ušesu se zvija in šepeta. In jaz ga omamljena poslušam in pustim, da se podobe okrog mene izkrivljajo in ostaja zgolj tista esenca misli, ki jo lahko spravim na papir. Besno kracam, nato pa razbijajočega srca, pordelih ustnic in tesnobe v prsnem košu opazujem, kako črka za črko izginja, dokler ne ostane zgolj še pepel.

Nekje v drugem svetu bi lahko bila tista, ki bi živela od plesnivega kruha in besed, ki bi jih prelivala na papir. In od hrepenenja. A jaz sem tu, moja zunanjost postaja vedno bolj navadna in moj vsakdan vedno bolj vsakdanji. Kaj se skriva v meni, ne vem niti sama dobro. Potlači. Skrij. Zakrij. Zlomi se takrat, ko nihče ne gleda. Piši takrat, ko sama ne gledaš. Papir, narejen iz tvari noči se izgubi s sončno svetlobo. Ali tudi vsakdan izgine skupaj s sanjami in se vrne šele takrat, ko se moje telo lahko preda svetu, ki se riše na notranji strani mojih vek.

Včasih se igram z idejo, da ljudje okrog mene niso resnični. Večino časa jih niti ne čutim kot žive. Se premikajo, hodijo, a mi nič ne zagotavlja, da so znotraj iz mesa in krvi. Da imajo dušo in da čutijo, kot čutim sama. To, kar čutim sama. Včasih izrečejo celo kako osladno besedo in me gledajo, upajoč, da bom razumela. Meni pa je vseeno za njih in njihove notranjosti.

Kajti noč je tista, v kateri ostanem sama s sabo in svojimi demoni in čeprav se tisto, kar ostaja od mene premika in govori, mi nič ne zagotavlja, da ne bom postala zgolj še ena neznanka na avtobusu, ki gre nekam. Nikogar ne briga, kam. Nikogar ne briga, zakaj. Nikogar ne briga, kako. Navsezadnje bi lahko bila zgolj junakinja v kaki osladni zgodbici, ki je nihče ne prebere dvakrat in jo pozabi takoj, ko njegov pogled zapusti zadnjo črko. In tudi oni so zame zgolj ljudje, ki jih ne pogledam dvakrat. Za katere me ne briga, v kakšen dom se vrnejo in kaj jim pade z ramen, tik preden zatisnejo oči.

Ker se pojavljajo, obrazi in nasmehi tistih, ki nikoli ne bi smeli biti resnični. Ki so bili vedno zgolj v moji glavi in sem bila jaz tista, ki sem ustvarjala njihove zgodbe. Zdaj pa so oni tisti, ki ustvarjajo mojo. In iz zanimivega romana delajo poceni plažno branje. In ne vem, kdaj bo prišla zadnja pika, morda še preden bi iz sebe lahko naredila junakinjo in to me plaši.

  • Share/Bookmark