O zeleni barvi

Tukaj, med vsem tem betonom in asfaltom in nečloveškimi nasmeški je malo zelene. Malo je je na mojih nohtih in malce več na puloverju, ampak nekako ni tista prava. Tudi na zmrznjenih zimzelenih listih je ni dovolj, da bi potešila mojo željo po vsem, česar tu ni.

Tu ni tistega pravega snega, ki bi ostal na travnikih več dni. Tudi zato, ker tu ni travnikov, čeprav jim nekateri tako pravijo. Industrijskim zaplatam zemlje in trave, ki niso niti podobni tistim dišečim travniškim cvetlicam, ki dišijo še bolj, ko so posušene in ko lahko po njih brodiš z bosimi stopali in te zbadajo. Ni skorje na več dni starem snegu, ki ne izgine tako hitro. Pogleda na konja, ki zagalopira po zasneženem dvorišču in za sabo pušča zmedo odtisov kopit in blatne sledi. Ščinkavcev, ki nimajo kam sedati, ker je na vejah starega oreha sneg. Pesti semen, ki jo nesem ven v tisto malo hišico z zeleno streho. Vroče gline kmečke peči, ki me že skoraj boleče greje skozi debel pulover, a se ne premaknem, ker je knjiga v mojem naročju preveč zanimiva. In ker je peč zelena. Tako, kot je zelen določen značilen klobuk na določeni meni ljubi glavi in je zelena barva, s katero se naslikam poleg svoje sorojenke.

Tu tega ni, tu je zgolj megla, tudi takrat, kadar je je dan jasen in kadar so barve najbolj žive. Tukaj tudi moj zelen obesek za ključe ne pomaga, da ne bi začela pozabljati, kakšen je občutek, ko se zjutraj zbudiš sredi močnega sneženja in kljub vsemu čutiš, kako bo zelenelo vse okrog tebe. Nekoč. Nekje. Le, da boš mogoče prve zelene popke in bele cvetove zamudil, ker boš sedel v betonski kletki sredi betonskega sveta in upal, da bodo med asfaltnimi razpokami pri sosedu na dan pogledali prvi cvetovi. Samo, da bi jih bilo dovolj za vzorec , da bi jih bilo dovolj, da hlad asfalta ne prodre skozi bulerje (in zelene nogavice) in da hlad samooklicanega sočloveka ne prodre predaleč skozi tvojo dušo., da je pusti vsaj malo nedotaknjene.

Ker je včasih težko po dolgih požikrih vode ostati kot riba na suhem. Ker si preveč pil in preveč jemal in se skušal naužiti tistih drobnih grenko-sladkih trenutkov, ki so trajali dovolj dolgo, da male živalice niso bile več zmedene in so vedele, kje so doma. In si ti vedel, kje si doma sam. Juter, v katerih ni bilo hitenja. Zažganih ostankov testa na pekaču in otrpnjenih prstov. Po konjih dišečih usnjenih rokavic in tistih čevljev, ki bi te jih bilo sram v svetu hladnih tujcev. In piješ in piješ in goltaš tiste drobne trenutke iskrenih nasmehov in stiska rok, ker jih že predolgo ni bilo skupaj dovolj, da se ne bi čutil žejnega, hlastajočega, paničnega.

Stvari tam so lepe, kjer je vse zeleno in kjer dobro spiš, čeprav je vzmetnica stara in obrabljena. Ko te nehajo motiti še tiste male napakice, ki so te še kako leto nazaj spravljale ob živce in ko jih pričenjaš sprejemati hvaležno, kot dar, takrat veš, da se tam nekje rojevajo upi in sladke misli in občutki, ki ti bodo pomagali skozi monotone dneve in meglena razpoloženja.

Tu, po drugi strani, pa se rojevajo besede. Ker bom morda uspela naslikati tisto svojo idilo, ki je edina, ki ji lahko zares rečem dom in mi morda celo ne bo zmanjkalo zelene barve. Tu se lahko rojevajo misli, edino tu je Nalivka dovolj nesrečna, da si drzne pisati, poslati v tisti na pol obstoječi svet črk svoj mali krikec in upati, da ga bo svet slišal in da ga bo nekje na drugi strani prestregel tisti, ki ukazuje, kje in kako se godijo stvari. Tu ali tam.

Včasih, ko se vračam iz svojega sveta sem, na kraj, kjer si moram vedno, brez izjeme nadeti masko alter-ega, se sprašujem, za kaj se bom na koncu odločila. Bom srečna ali bom pisala? Mislim, da zame ni druge izbire, kot da pišem. Če sem tam ali če sem tu ali če sem nekje povsem drugje. Ne za raztrgano dušo, ki jo nosim v sebi.

Morda pa enostavno ne znam biti srečna in je pisanje nekaj, kar je vsidrano globoko vame, v trenutke pred prelomom, ko sem iz pravljičarke postala realistka (ali pa sem to vsaj mislila). Nisem ravno zato spet začela svojih besed deliti s svetom? Ker ne znam živeti brez njih in ker one ne znajo živeti zgolj z mano? Ali pa je bilo to zato, ker je bilo takrat prvič, ko sem brez milosti padla v hlad umetnega in na hitro ustvarjenega? Sem se rodila takrat, ko mi je bilo prvič toplo ali takrat, ko me je prvič zabolelo?

Neimenovani ostajajo pisci mojega življenja in nimam pojma, kakšen lik sem v svojem lastnem romanu. Sem eden tistih patetičnih, za katere komaj čakaš, da končajo lastno trpljenje? Sem ena tistih, katerih zgodba v tistih, ki jo spremljajo, vzbuja tisti grenek občutek naslade, ko bralec zave, da je njegova lastna veliko boljša in veliko milejša. Včasih se zvečer igramo, jaz in moje male zverinice, da sem lik v kakem Murakamijevem romanu. In potem se med umivanjem zob pogledam v ogledalo in tam lahko vidim zgolj patetičnost Emme Bovary in me je sram, da sem si drznila želeti in upati in segati tja gor nekam in s sklonjeno glavo opazujem vse tiste ljudi, ki so prav gotovo pojave, na katere lahko zgolj upaš, ko knjigo primeš v roke. Jaz sem najbrž kak brezvezen stranski lik, ki sploh ni psihološki ali vsaj nosilec človeka in njegove osebnosti, ampak sem samo nosilec kakega plehkega moralnega nauka.

Oči takrat povešam in se trudim izpolniti kakšno izmed najbolj patetičnih vlog, kar jih poznam, in igram lik, ki ga sovražim in ga igram slabo, ker to nisem jaz. Naslednji dan poskusim z drugo vlogo, skušam nespametno ravnati, a zvečer ne spim dobro, ker to nisem zares jaz. Dobro spim zgolj takrat kadar sanjam o vzporednih svetovih in o tem, kar si želim postati. Kdo sem? Tega najbrž nikoli ne bom vedela.

Nekje mi je ostalo še malo zelenega črnila. Tokrat je ostalo v predalu, zakopano pod zmedo papirja in ostankov, ker sem v evforiji pomislila, da ga ne potrebujem. Naslednjič ga vzamem s sabo in si ga vtrem v prste, da bodo še vedno dišali po tistem magičnem kraju varnosti in zelenja. Morda lahko samo sebe ponovno sestavim iz zelene gline in se naslikam z zelenim črnilom. Morda bom takrat lahko spala, ne, da bi bila prisiljena sanjariti, preden lahko name leže spanec. Ali pa bo takrat ta spanec sanjarjenje, ponovno srečno in pravljično.

Mogoče bo zeleno.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “O zeleni barvi”

  1. 24.02.2013 | 16:17

    Živjo Nalivka! Užival sem ob branju tega besedila. Kar tako naprej. LP

  2. Jure
    29.03.2013 | 10:20

    Meni bi se zdelo škoda, če ne bi ničesar več na blog napisala.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !