O zeleni barvi

Tukaj, med vsem tem betonom in asfaltom in nečloveškimi nasmeški je malo zelene. Malo je je na mojih nohtih in malce več na puloverju, ampak nekako ni tista prava. Tudi na zmrznjenih zimzelenih listih je ni dovolj, da bi potešila mojo željo po vsem, česar tu ni.

Tu ni tistega pravega snega, ki bi ostal na travnikih več dni. Tudi zato, ker tu ni travnikov, čeprav jim nekateri tako pravijo. Industrijskim zaplatam zemlje in trave, ki niso niti podobni tistim dišečim travniškim cvetlicam, ki dišijo še bolj, ko so posušene in ko lahko po njih brodiš z bosimi stopali in te zbadajo. Ni skorje na več dni starem snegu, ki ne izgine tako hitro. Pogleda na konja, ki zagalopira po zasneženem dvorišču in za sabo pušča zmedo odtisov kopit in blatne sledi. Ščinkavcev, ki nimajo kam sedati, ker je na vejah starega oreha sneg. Pesti semen, ki jo nesem ven v tisto malo hišico z zeleno streho. Vroče gline kmečke peči, ki me že skoraj boleče greje skozi debel pulover, a se ne premaknem, ker je knjiga v mojem naročju preveč zanimiva. In ker je peč zelena. Tako, kot je zelen določen značilen klobuk na določeni meni ljubi glavi in je zelena barva, s katero se naslikam poleg svoje sorojenke.

Tu tega ni, tu je zgolj megla, tudi takrat, kadar je je dan jasen in kadar so barve najbolj žive. Tukaj tudi moj zelen obesek za ključe ne pomaga, da ne bi začela pozabljati, kakšen je občutek, ko se zjutraj zbudiš sredi močnega sneženja in kljub vsemu čutiš, kako bo zelenelo vse okrog tebe. Nekoč. Nekje. Le, da boš mogoče prve zelene popke in bele cvetove zamudil, ker boš sedel v betonski kletki sredi betonskega sveta in upal, da bodo med asfaltnimi razpokami pri sosedu na dan pogledali prvi cvetovi. Samo, da bi jih bilo dovolj za vzorec , da bi jih bilo dovolj, da hlad asfalta ne prodre skozi bulerje (in zelene nogavice) in da hlad samooklicanega sočloveka ne prodre predaleč skozi tvojo dušo., da je pusti vsaj malo nedotaknjene.

Ker je včasih težko po dolgih požikrih vode ostati kot riba na suhem. Ker si preveč pil in preveč jemal in se skušal naužiti tistih drobnih grenko-sladkih trenutkov, ki so trajali dovolj dolgo, da male živalice niso bile več zmedene in so vedele, kje so doma. In si ti vedel, kje si doma sam. Juter, v katerih ni bilo hitenja. Zažganih ostankov testa na pekaču in otrpnjenih prstov. Po konjih dišečih usnjenih rokavic in tistih čevljev, ki bi te jih bilo sram v svetu hladnih tujcev. In piješ in piješ in goltaš tiste drobne trenutke iskrenih nasmehov in stiska rok, ker jih že predolgo ni bilo skupaj dovolj, da se ne bi čutil žejnega, hlastajočega, paničnega.

Stvari tam so lepe, kjer je vse zeleno in kjer dobro spiš, čeprav je vzmetnica stara in obrabljena. Ko te nehajo motiti še tiste male napakice, ki so te še kako leto nazaj spravljale ob živce in ko jih pričenjaš sprejemati hvaležno, kot dar, takrat veš, da se tam nekje rojevajo upi in sladke misli in občutki, ki ti bodo pomagali skozi monotone dneve in meglena razpoloženja.

Tu, po drugi strani, pa se rojevajo besede. Ker bom morda uspela naslikati tisto svojo idilo, ki je edina, ki ji lahko zares rečem dom in mi morda celo ne bo zmanjkalo zelene barve. Tu se lahko rojevajo misli, edino tu je Nalivka dovolj nesrečna, da si drzne pisati, poslati v tisti na pol obstoječi svet črk svoj mali krikec in upati, da ga bo svet slišal in da ga bo nekje na drugi strani prestregel tisti, ki ukazuje, kje in kako se godijo stvari. Tu ali tam.

Včasih, ko se vračam iz svojega sveta sem, na kraj, kjer si moram vedno, brez izjeme nadeti masko alter-ega, se sprašujem, za kaj se bom na koncu odločila. Bom srečna ali bom pisala? Mislim, da zame ni druge izbire, kot da pišem. Če sem tam ali če sem tu ali če sem nekje povsem drugje. Ne za raztrgano dušo, ki jo nosim v sebi.

Morda pa enostavno ne znam biti srečna in je pisanje nekaj, kar je vsidrano globoko vame, v trenutke pred prelomom, ko sem iz pravljičarke postala realistka (ali pa sem to vsaj mislila). Nisem ravno zato spet začela svojih besed deliti s svetom? Ker ne znam živeti brez njih in ker one ne znajo živeti zgolj z mano? Ali pa je bilo to zato, ker je bilo takrat prvič, ko sem brez milosti padla v hlad umetnega in na hitro ustvarjenega? Sem se rodila takrat, ko mi je bilo prvič toplo ali takrat, ko me je prvič zabolelo?

Neimenovani ostajajo pisci mojega življenja in nimam pojma, kakšen lik sem v svojem lastnem romanu. Sem eden tistih patetičnih, za katere komaj čakaš, da končajo lastno trpljenje? Sem ena tistih, katerih zgodba v tistih, ki jo spremljajo, vzbuja tisti grenek občutek naslade, ko bralec zave, da je njegova lastna veliko boljša in veliko milejša. Včasih se zvečer igramo, jaz in moje male zverinice, da sem lik v kakem Murakamijevem romanu. In potem se med umivanjem zob pogledam v ogledalo in tam lahko vidim zgolj patetičnost Emme Bovary in me je sram, da sem si drznila želeti in upati in segati tja gor nekam in s sklonjeno glavo opazujem vse tiste ljudi, ki so prav gotovo pojave, na katere lahko zgolj upaš, ko knjigo primeš v roke. Jaz sem najbrž kak brezvezen stranski lik, ki sploh ni psihološki ali vsaj nosilec človeka in njegove osebnosti, ampak sem samo nosilec kakega plehkega moralnega nauka.

Oči takrat povešam in se trudim izpolniti kakšno izmed najbolj patetičnih vlog, kar jih poznam, in igram lik, ki ga sovražim in ga igram slabo, ker to nisem jaz. Naslednji dan poskusim z drugo vlogo, skušam nespametno ravnati, a zvečer ne spim dobro, ker to nisem zares jaz. Dobro spim zgolj takrat kadar sanjam o vzporednih svetovih in o tem, kar si želim postati. Kdo sem? Tega najbrž nikoli ne bom vedela.

Nekje mi je ostalo še malo zelenega črnila. Tokrat je ostalo v predalu, zakopano pod zmedo papirja in ostankov, ker sem v evforiji pomislila, da ga ne potrebujem. Naslednjič ga vzamem s sabo in si ga vtrem v prste, da bodo še vedno dišali po tistem magičnem kraju varnosti in zelenja. Morda lahko samo sebe ponovno sestavim iz zelene gline in se naslikam z zelenim črnilom. Morda bom takrat lahko spala, ne, da bi bila prisiljena sanjariti, preden lahko name leže spanec. Ali pa bo takrat ta spanec sanjarjenje, ponovno srečno in pravljično.

Mogoče bo zeleno.

  • Share/Bookmark

Tisti profesor

Ko sem se lotila študija filozofije, sem, kot marsikdo drug, po enem semestru zapadla v nekakšno krizo same sebe. Na začetku se zdi zabavno, zanimivo, a več, kot veš, za več stvari veš, da jih ne razumeš povsem. Začetni optimizem, s katerim sem se lotila študija je ponehal in velikokrat sem se v neprespanih nočeh spraševala, kakšen smisel ima vse skupaj. Kakšen smisel ima preučevanje človeške narave, petje hvalnicam človeškemu razumu in razmišljanje o boljšem jutri, če se da povprečnega človeka kaj hitro definirati kot izrazito ne-mislečega? Če kljub temu, da se trudiš popravljati vtis o nepomembnosti filozofije točno na to naletiš ob skoraj vsaki interakciji s sočlovekom? Ki ravno zato, ker ne zna ceniti mišljenja1 pada v luknjo, za katero krivi tiste, ki omenjeno dejavnost kar redno prakticirajo.

In tako človek hodi po ulicah in apatično opazuje premikanje ustnic tega in onega človeka, v predavalnicah pa apatično posluša besede tega in onega predavatelja. Se znajde na območju sivega, kjer se srečujejo črne misli o nesmiselnosti in bele misli o tem, da je to edini študij, ki se ga loti in loteva brez obžalovanja. Da bi bilo veliko obžalovanja prisotnega, če se ga ne bi. Ljudje, ki hodijo naproti pa ostajajo neumni, ne da se jih rešiti, ne da se jim pomagati iz svoje luknjice, kjer ostajajo grenko-kislo neumno-veseli. In sivina temni, dokler te ne potegne vase in vrtinči. Kakšen smisel sploh ima vse skupaj, mi je na uho šepetala ena izmed zverinic. Brez vprašaja, ker odgovora nisem imela. Pravzaprav ga še danes nimam v obliki, ki bi bila prenosljiva v besede.

Takrat pride na vrsto tisto malo odrešenje, ki se ga zadnje dni spominjam z nasmeškom na obrazu. Tisto malo odrešenje, ki mi še danes pomaga premagovati meglene misli in meglena razpoloženja in iskati samo sebe znotraj sebe, znotraj lastnih svetov. Prikaže se v obliki hudomušno sladkega nasmeha pod očali s črnim debelim okvirjem, ponavadi v oranžni majici in govori. In pove. S čarobno preprostostjo zna povedati in razlagati stvari, ki naj ne bi bile lahkotne, niti lahke, niti preproste. Povezovati stvari. Posaditi lesk v oči slušalcev. Ja, tisti profesor pa res zna.

Ne bom ga omenjala poimensko, malo zaradi tega, ker bi naravo mojega zapisa kdo zamešal z izražanjem kakega professor crush-a, ampak tisti, ki so ga že poslušali, vedo o kom govorim, tistim, ki pa ga ne poznajo, pa tudi njegovo ime najbrž ne bi veliko pomenilo.

Priznam, da je bilo zame takrat prezgodaj. Nisem bila še dovolj zrela, nisem se še dovolj razgledala v širjavah filozofije, da bi lahko razumela, vsaj dovolj, da bi si drznila vprašati, ponuditi odziv, biti sogovornica. Bil je pravi trenutek, da je mene in tudi marsikoga drugega rešil teme in smo s predavanj odhajali v transu, z zanimanjem, z željo. S sijočimi očmi, polni zagona, polni misli. Načina, kako v poplavi vsega, kar je bilo vrženo pred nas2  najti sebe. Se definirati na zgolj sebi lasten način. A bilo je prezgodaj, da bi mu delček njegovega razdajanja vrnili. To je veljalo zame in za večino tistih, ki nam ostaja v spominu kot najboljši profesor.

Tako sem z lačnimi ušesi opazovala, kako je citiral Zaratustro skupaj s Heideggrom in meni so sijale oči. Ne le, da je znal fenomenologiji pritakniti čarobnost, da jo je znal strniti, da jo je znal umestiti v naše dvome in naše misli, znal se je tudi igrati z besedami na način, ki je v meni zbudil zgolj čisto spoštovanje. In vse počel z nasmehom na obrazu. Se razdajal skupinici ljudi, od katerih bo polovica itak najbrž preplonkala izpit, večina jih tako ali tako ne bo niti skušala razumeti. Ampak je to počel lani in to počne letos. Le, da ga ne letos ne drugo leto ne bom več slišala, vsaj ne redno.

Ko sanjarim o žaru, ki so ga imela njegova predavanja, me vedno stisne pri srcu zaradi zadnjega stika, ki smo ga imeli z njim. Zadnjega predavanja, na katerega smo prišli zgolj štirje in nas je tako peljal na kavo3, mi pa mu nismo znali odgovoriti, mu ponuditi zadostnega odziva. Mu povedati, kaj so nam njegova predavanja pomenila. Sama sem se zapletala v klobčič brezveznega blebetanja, ki je želelo kazati, kakšno sled je fenomenologija zaradi njega pustila na meni, a niti misli še niso bile dovolj zrele, da bi jih znala ubesediti. Niso se še kristalizirale in sem tako iz sebe spravljala zgolj neumnosti, ki jih najbrž ni želel slišati.

Nekajkrat se je pripetilo, da sem se sprehodila mimo njegove knjige, na katere predstavitvi me je vnovič fasciniral. A nisem dovolj pogumna, da bi si jo drznila vzeti v roke. Ne še. Kdo sem jaz, da bi lahko razumela kompleksne svetove, v katerih se on giblje s hudomušno lahkoto? Kdo sem jaz, da bi lahko razumela, kako delati tiste korake z enega gorskega vrha na drugega? Kdo sem jaz, konec koncev, da bi bila vredna veličine in vedrine, ki jo je izžareval njegov nasmešek in jo izžarevajo tudi njegove besede?

Včasih jo pobožam v knjižnici in preberem nekaj strani, nato pa jo vrnem na polico in ji obljubim, da pridem nazaj. Samo ne vem, kdaj.

  1. pa s tem nimam v mislih zgolj filozofije, temveč splošno sposobnost kritičnega razmišljanja []
  2. in je pravzaprav še metano pred nas, vsak dan []
  3. da ne boste mislili, to ni nič nespodobnega in se na oddelku za filozofijo kar redno prakticira, če je število slušateljev dovolj majhno []
  • Share/Bookmark