O ljudeh, ki nimajo več sebe

Nekateri ljudje nimajo več sebe. Ne glede na to, kako kruto to zveni, sem vsakič znova fascinirana, kako se, v želji, da bi izstopali in bili opaženi, tlačijo v neke konvencije, hkrati pa imajo neverjetno potrebo po tem, da sleherni trenutek sebe in sleherni moment, ki bi bil zgolj njihov, tlačijo drugim pred nos v poskusu, da bi bili sposobni delček sebe deliti s svetom.

Biti izstopajoč pomeni zgolj še biti del konvencije. Bolj ali manj sprejete ali bolj ali manj znane. Biti izstopajoč ne pomeni več nadpovprečnosti, ampak drugačnost v smislu zgenerirane ustvarjalnosti, padanja v nek kalup. Izstopati v smislu da se najbolje prilegaš kalupu, ne da si sposoben pogledati izven njega. Pristno ustvarjalnost se zaničuje, tlači in uničuje, ostaja pa le ukalupljen komformističen posameznik, ki ima občutek, kot da je drugačen, kot da je nekaj posebnega, hkrati pa se obnaša kot popolna kopija prototipa človeka, ki ni potencialno “nevaren”.

Rada bi izpostavila predvsem dva momenta, v katerem človek izgublja samega sebe in v katerih postaja lična kopija svojih predhodnikov in kot tak idealen prototip svojih naslednikov. Prvi je deljenje slehernega trenutka sebe s svetom, dokler meja med posameznikom in ostalimi postaja vedno bolj zabrisana, drugi pa je slepo sledenje smerokazom, ki človeka stlačijo znotraj nekih norm, ki jim je treba ustrezati, kljub temu, da nekatere izmed njih nimajo zveze z moralo ali poseganjem v svobodo drugega.

Problem z deljenjem sebe s svetom je ta, da ni zgolj dajanja, vedno je prisotna tudi neka določena količina sprejemanja. In obratno, seveda. Sprejemanje pa zna biti precej nevarno, kjer brez razumskega premisleka človek avtomatično sprejema norme in pravila, ki jih sam od sebe nikoli ne bi vzel za svoje, hkrati pa plačuje davek tistih delčkov sebe, ki naj bi pripadali zgolj posamezniku. Tako mnenje ne postane mnenje zgolj ene osebe, ampak mnenje “naših” in mnenje “njihovih”, slehernik pa čuti potrebo po tem, da se pridruži skupini, namesto da bi do lastnih mnenj prišel po poti, ki mu jo nareka njegov razum. Sama pa sem še vedno pristaš ratia in tega, da človek nikoli ne bi smel reči “mi mislimo“, ampak vedno zgolj “jaz mislim“. A se je treba predalčkati, treba se je deliti na kategorije, na smeri, na veje. Čeprav ni ničesar, čemur bi se dokončno dalo določiti vplive in posledice, kajti vse je med seboj prepleteno na način, da se ne da določiti centra ali smeri poteka. Tako dogodkov kot tudi razpoloženja.

Tu seveda niti približno ne govorim zgolj o političnem mnenju ali opredelitvi glede takih ali drugačnih vprašanj1, v mislih imam temeljno človečnost slehernega človeka. Temeljno razliko med tabo in mano, med tem, kar sem in tem, kar si in razlogom, zakaj nisva enaka in zakaj nisva eno.

Manifestacija zgoraj opisanega dogajanja je vseprisotna. Obstajajo ljudje, ki svoje najintimnejše trenutke delijo s svetom in si tako puščajo zelo majhen prostor, v katerega ni moč stopiti in ga preurediti – ali pa še te malenkosti ne. Od tu izhaja dejstvo, da redkokateri človek še zna biti sam. Tu se ponavlja moja že neštetokrat izrečena hvalnica introvertom, ki smo tega sposobni in žalostinka tistim, ki to lastnost dojemajo kot neko nepravilnost, ne zgolj kot lastnost – kar v svoji osnovi pravzaprav je.

Moment deljenja sebe s svetom pa se ne konča vedno z obojestransko interakcijo. Kot primer bi lahko podala družabna omrežja, na katerih je moč videti skoraj patetične krike posameznikov skupnosti2, ki pa se ne konča vedno v jemanju nečesa tega, kar človek da iz sebe nazaj. Tu se pojavi potreba po jemanju, potreba po ne zgolj dajanju, kar stvar konec koncev, bolj kot postaja pogosta in se bliža obupu, tudi postaja. Zato se socialno omrežje izkaže kot dobro orodje za brskanje in iskanje nekih malih momentov, ki jih na hiter pogled ni mogoče zaznati, podrobno preučevanje sleherne aktivnosti nekoga pa bi jih morda znalo razkriti. In hlastanje po teh malih biserih ranljivosti drugega je zgolj želja po zapolnjevanju praznega prostora v samem sebi.

Seveda temu nočem takoj pripeti negativnega podtona, saj se mi to samo po sebi, v kolikor nima škodovanja za rezultat, ne zdi nič slabega. Zapolnjevanje se lahko skriva tudi na strani skoraj obsedenega zbiranja podatkov o glasbenem idolu ali obsesivnemu branju sleherne napisane besede najljubšega avtorja3, in negativen prizvok bi tovrstni obsedenosti lahko pritaknila šele, ko le-to postane zapolnjevanje lastnih najintimnejših prostorov z intimnostjo nekoga drugega. Točno to, kar počnejo ideologije4. Tudi se v slehernem človeku, ne glede na njegovo introvertiranost/ekstrovertiranost ali (ne)sposobnost lastnega razmisleka, skriva ta potreba po drugem, po deljenju sebe z drugim in jemanju od drugega. Meja, kje pa to postane nevarno, obsesivno, pa je zabrisana, prav tako kot se zabriše sama meja med mano in tabo, v kolikor gre stvar predaleč.

In tu se začne proces konstruiranja osebe že od njenega rojstva. Seveda se je potrebno naučiti komunikacije, družbenih pravil in norm, načina, na katerega se obrača vsakdan in podobnega, a hkrati se v mlade ume radi vtihotapijo starši ali stari starši, ki v njih vidijo možnost uresničevanja in realizacije lastnih razmišljanj, mnenj in delovanj, ki pa v večini nikoli niso zgolj njihova. Ta intimen proces deljenja med dvema tako zelo povezanima človekoma si tako neka mentaliteta izbere zgolj za prenos lastnega potenciala, kot virus se širi in pod seboj tepta vse ostalo, vključno s svobodo mišljenja človeka, ki je z njim napolnjen.

Tako dobimo idealen prototip človeka, ki mu v pogovoru z neko najbolj racionalnih oseb, kar jih poznam, pravim kar ovčka sledilka. Ovčke niti ni težko prepričati, da sledi, če je dovzetna za nekritično učenje, ki ji je vcepljano že od rojstva. Ovčka prav tako ne vrednoti, njena mnenja so površinska, neutemeljena. In veliko ljudi je srečnih v tem stanju ovčke sledilke in jih, da bi bilo stanje stabilno, družba konec koncev potrebuje. Vsaj v taki obliki, v kakršni obstaja danes. Mene bolj skrbijo tisti posamezniki, ki niso enaki, ki so bolj nadarjeni za razmislek, bolj cepljeni proti pikam na koncu povedi ali naukov in bolj sposobni dojemati stvari, tako kot so, ne take, kot želijo biti. A še ti, ne glede na svojo prirojeno odpornost, velikokrat postanejo sužnji večine, sužnji skupine in svoj intelekt držijo znotraj začrtanih meja, točno tam, kjer mora biti. In ga bodisi ne upajo, bodisi nočejo spuščati izven teh krhkih meja, kajti le tako lahko obdržijo sami sebe. Dati kaj svetu bi pomenilo žrtvovati se.

Nevarnost, ki jo opazujem že odkar sem pričela beležiti svoje opazke o zunanjem svetu, pa je v tem, da se človeku daje lažen občutek, da je drugačen. Drugačnost, nekoč tako zaničevana, zdaj postaja modna muha. Vsak si želi biti drugačen, vsak si želi izstopati na svoj način. Smešno je pravzaprav to, da ta tudi vedno bolj postaja usmerjen v neke ukalupljene ideje, med katerimi sicer lahko izbiraš, a so vse znotraj kalupa, znotraj čredice, znotraj večine. To sem prvič začela opažati v osnovni šoli, ko je bilo moderno biti drugačen, se oblačiti “drugače”, a zgolj do meje, dokler si imel cunje, kupljene v ti ali oni v tistem trenutku moderni trgovini. Torbo, ki je bila najnovejši model, poslikan tako ali drugače. Tisti, ki pa s(m)o svoje imetje prilagajali sebi  z barvanjem, risanjem, ustvarjanjem, pa nismo bili drugačni na pravi način, da bi bili sprejeti kot taki. Bili smo preveč drugačni, da bi bili lahko za svojo drugačnost vsaj puščeni pri miru. A je velikokrat sledila kruta kazen, ki jo bom zgolj namignila in jo prepustila domišljiji in osnovnošolskim spominom na hirearhične lestvice bralca. Sicer banalen primer, a vseeno je tu mogoče opaziti vzorec “Bodi drugačen, vendar zgolj v eno smer. V tisto pravo. V tisto, ki je zaukazana.”

Tako je zdaj moderno biti čudaški, s čudnimi nagnjenji, s čudnimi željami in čudnimi preferencami, a hkrati vsa ta “drugačnost” postane sprejeta tik za tem, ko je drugačna, vključi se v kulturo, kar razkrije, da je vedno imela ta potencial. Najprej se pojavi mini revolucija, potem pa ji sledi čredica ovčic, ki je sicer na začetku majhna5, potem pa se razraste in pogoltne vase vse okrog sebe. Tako so kar naenkrat vsi drugačni. Vse ženske si barvajo lase in se sproščeno pogovarjajo o seksu. Vsi moški začnejo nositi debela očala s črnim okvirjem in vsi otroci postanejo tako ali drugače nadarjeni. Če ne na drug način pa tako, da jim babice in dedki v Müllerju na božični razprodaji kupijo komplet “nauči se biti kreativen”, kljub temu, da ne premorejo niti kančka lastne ustvarjalnosti. Biti navaden, biti običajen na tem ali onem področju pomeni biti ničvreden. Kljub temu,  da v morju drugačnih izstopaš prav s svojo navadnostjo, ki, seveda, postane drugačnost, ko drugačnost postane nekaj običajnega.

Tako se ustvarjajo talenti, ki jih ni in zatirajo nadarjenosti, s katerimi se rodimo. Ker je lažje na verigi držati nekaj, kar si sam ustvaril kot nekaj, kar je divje, brsteče in nenadzorovano širi svoje neskončne vitice v vse smeri. Tako je moderno, da je vsak drugi otrok nadarjen za jezike, pisanje, slikanje in glasbo6, kljub temu, da bi bil morda neverjetno dober avtomehanik ali vodovodar.

Sama pa se najboj bojim tega, da se v svetu, polnem zombijev, znašla popolnoma sama, brez možnosti za debato, brez možnosti povezati se z nekom, katerega valovna dolžina sega izven vseh konvencij. Ko bodo tisti, ki so tu, odšli svoje poti.

Kaj ti pomagajo vsi robotki in vse ovčke, ko ostaneš eden izmed zadnjih ljudi na zemlji, ovčke in robotki pa prevzemajo podobo ljudi, v množici katerih ne znaš več najti človeka?

  1. na kar bi morebitni bralec zaradi trenutnega političnega dogajanja utegnil pomisliti []
  2. ki ostajajo zabeleženi za vedno in so kot taki tudi veliko bolj opazni []
  3. khm []
  4. a sama se trudim čim manj govoriti o njih, tu so zgolj kot konkretizacija zgoraj ne tako zelo konkretno opisanega procesa []
  5. in, kljub vsemu, še vedno čredica []
  6. pa še matematični genij je povrhu! []
  • Share/Bookmark

8 odgovorov na temo “O ljudeh, ki nimajo več sebe”

    maia
  1. 25.01.2013 | 10:36

    Če ne prej, se vse skupaj začne v procesu šolanja …
    Verjetno sem ta govor (ki je zelo podoben kot tvoja objava) pogledala že 20 krat, pa mi še vedno da misliti: http://www.youtube.com/watch?v=sXpbONjV1Jc

  2. nalivka
  3. 25.01.2013 | 19:24

    @maia: Zanimiv video, čeprav me je malenkost zmotil pogled zgolj na ameriško družbo, na ZDA kot na izumiteljico šolskega sistema, ki je pravzaprav precej starejši in ima korenine veliko globlje, kot je tu izpostavljeno. Čeprav sama nisem govorila zgolj o šolskem ali političnem sistemu, govorila sem predvsem o ropanju človeka, ki se dogaja že od rojstva naprej s strani soljudi. Šolski sistem je le del tega procesa, ki se dogaja vedno in povsod, kjer imaš več kot enega človeka. Čeprav je res, da je določena meja represije potrebna, da bi družbo ohranili stabilno, šola pa skrbi za to, da se represija zgodi tudi na tistih, ki je doma niso deležni. A tega je preveč, bistveno preveč, vsaj v kolikor predpostavljamo drugačnost slehernega človeka od sočloveka in tega, da vsak v sebi nosi določen potencial. In ob slednjem ostanemo optimistični. :mrgreen:

  4. Lunatic
    25.01.2013 | 20:45

    Deljenje se vedno daje kot sprejemanje. Če ne v svoji čisti obliki, pa vsaj v pričakovanju sprejemanja. Načeloma je vzrok deljenja, želja po sprejemanju. Ne nujno družbenem, ampak samo sprejemanju, v smislu, kakor ušesa sprejemajo zvoke. Da bo tisto, kar bomo izrekli nekje od nekoga slišano. In problem je, da se smotrnost deljenja prepogosto konča kar tam. V sprejemanju samem. Medtem ko bi moralo iti dlje, ne samo do sprejemanja, ampak spreminjanja, predrugačenja. Morda sebe, morda sogovorca, nikakor pa ni dajanje samo smoter samega sebe (saj ni srečnost!).
    Pa tudi nikjer ni garantirano, da so “oni” izgubili same sebe. Morda so izgubljeni samo za druge. Izgubljene ovčice, ki bodo našle pot k Jezusu.

    Pa brez skrbi, v neki obliki bomo vedno tu (če štejem mednje). Morda v obliki sebe, morda v obliki nekoga drugega. Vedno je nekdo, ki ne podlega normalnosti. Hiba je patološka in naravna. V najslabšem primeru se predaš v blag mir solipsizma in greš po svoje.

  5. nalivka
  6. 27.01.2013 | 12:37

    @Lunatic: Dober point, sama instantnost komunikacije je tako izničila trenutek predrugačenja, da mi je v trenutku, ko je nastajal zgornji zapis, kar spolzel iz glave. Morda pa je to predrugačenje pri “njih” tako banalno, da niti ni vredno omembe. Mislim, da sem enkrat že pisala o tem, kako nekateri ljudje niso sposobni sprejemanja česarkoli od kogarkoli do te mere, da se jih ne dotakne nič razen njih samih. Tako živijo v egocentrističnem vesolju in se ne oddaljujejo od njega, četudi bi bilo to za normalen ali vsaj zanimiv pogovor nujno potrebno.
    Čeprav še vedno mislim, da ljudje izgubljajo same sebe. Se ukalupljajo, se predalčkajo. Sprejemajo tisto, kar je splošno, namesto da bi iskali globoko v sebi svoje lastne želje, cilje, norme. Kar navsezadnje pomeni, da slejkoprej postanejo konstrukt teh norm in ne konstrukt samih sebe.
    Ko sem prebrala zadnji odstavek tvojega komentarja, pa sem se spomnila na tiste besede nekoga: “Ne skrbi, saj smo vsi malo fuknjeni.” Čeprav me skrbi, da obstajam v svetu, kjer so posamezniki sposobni svobodne uporabe lastnega uma, precej redki in imam le srečo, da vas ravno zdaj poznam. Pesimistično, ampak prihodnost je zakrita s tančico, ki me plaši in me potiska v skrb, da bom nekoč obstala med ljudmi brez te, “naše” sposobnosti čustvovanja, dojemanja, mišljenja, konec koncev predrugačevanja. In kaj potem? :mrgreen:

  7. Pepi
  8. 27.01.2013 | 22:27

    Fasada, samo to. Lep primer je srednja šola — obdobje, ko se té tendence začnejo (čeprav mladina danes, kolikor vem, ta going through the motions v glavnem izkuša že prej). Pa recimo, da je govora o začetkih srednje šole. Najbolj osnovna delitev je delitev po spolih (razen na Vegovi, ajde) … Že to pomeni dve skupini. Potem je delitev po narodnosti. Potem po zvrsteh glasbe in kasneje po političnem prepričanju. Potem je narod razdeljen glede na način porabljanja prostega časa. Skratka, že samo, če vzamem primer enega razreda, ki ga sestavljajo pripadniki bolj ali manj iste generacije, ki so tam bolj ali manj z istim razlogom, imam opravka z družbo, pisano kot kurji drek. Nakar stopi v razred učitelj, ki že skoraj v isti sapi prične z nenapovedanim spraševanjem. V tistem trenutku kar naenkrat ni več želje po izstopanju; kar naenkrat se vsi delajo kot, da jih ni, poglede obračajo v tla in čakajo, da se vihar poleže.

    Samo za primer, koliko je ta “drugačnost” pod črto dejansko vredna. :D Me je pa branje tega zapisa spomnilo na tole pasto, ki pooseblja prav te iste strahove.

  9. nalivka
  10. 28.01.2013 | 18:24

    @pepi: Nekaj takega sem imela v mislih, ja – ko človeka to, da se popolnoma poistoveti s svojo “skupino”, definira do te mere, da postane le člen v skupini, ne pa samostojna oseba z lastnim razmišljanjem. In zgodbica z vrvicami je dobra, ja – malce spominja na novoveško filozofijo, natančneje vprašanje determinizma.

  11. Pepi
  12. 29.01.2013 | 20:27

    Uf … Na te filozofije se bolj slabo spoznam, ampak ja, evo, zdaj ko sem poguglal … Res spominja na vprašanje determinizma. :) Sicer pa, kar sem hotel še reči s tisto analogijo; v ogromno primerih so te spremembe in pripadnosti raznim tropom tako zelo kozmetične in površinske, da se meje med temi skupinami razblinejo že ob najmanjšem pritisku. Takrat se vsa prepričanja razblinijo in ljudje smo si v vsej svoji nemoči spet enaki. No, pa saj podobno si pred parimi zapisi ugotavljala tudi ti. Nismo najbolj načelna bitja. :D

  13. nalivka
  14. 30.01.2013 | 11:34

    @Pepi: Hm, mislim, da ni problem v tem, da ne bi bili načelna bitja, problem je, ker smo še preveč načelna bitja, ki delujejo po enakih načelih – ki pa so, seveda, nekaj vcepljenega. Razen, če to samo po sebi pomeni, da nimamo lastnih načel, in potem se strinjam s tabo. Ampak ja, je zanimivo videt, kako so znaki pripadnosti prej površinski kot globinski in da se skupina, kateri pripadaš, obnaša odklonilno do druge skupine, čeprav smo vsi, ne glede na vse, zgolj ljudje. Da nekje globoko v sebi skrivamo enake strahove, enake težnje in enake cilje (vsaj do določene mere). Kar niti ni slabo, če bi do njih prišli sami, ampak večinoma je to posledica življenja in vzgoje v določenem okolju, ki ti že vnaprej pove, kam greš in kje boš končal. Oz. vsaj, kje bi moral končati. Kam pelje tvoja vrvica in kaj je v resnici odvisno zgolj od tebe in tebe samega :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !