Nikogaršnja senca

Ne vem, kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo. Morda v enem od omamljenih trenutkov, v katerih se je zdelo vse mogoče in v katerih je resničnost pričela plavati nekje daleč stran, nadomeščale pa so jo prikazni in utelešeni domišljijski svetovi. Nekateri so bili moji lastni, nekateri so pripadali drugim ljudem in sem si jih zgolj izposojala, da sem se lahko potopila v njihovo glasnost, bežeča pred tišino, ki je razjedala moj um.

Včasih so bili dnevi, ko sem zgolj strmela v te neskončne svetove, jih občudovala, potovala po njih in pila iz njihovih zakladnic. Se v njih zdravila, si lizala rane, si praskala hraste in si blažila skeleče brazgotine. V njih našla temen dim, ki je zastiral bolečo belino vsakdanjika.

Prvič sem jo pravzaprav zagledala, ko sem se vrnila v svoje telo, ko sem se vrnila v resničen svet, v trenutku, ko so podobe okrog mene pričele izginjati, nadomeščala pa jih je enoplastnost vsakdanjosti in dolgočasnost vsakdana. Bila je čisto drobcena in skrivala se je za veliko omaro. Videla sem jo trepetati in kot v snu vstala, ne, da bi se zavedala, da pravzaprav ni ničesar, kar bi jo lahko povzročalo. Imela je obliko miši in je trepetala, skrita v kot, z glavo potisnjeno v senco, ki je imela svoj predmet, v senco knjižne omare.

Prižgala sem drugo luč, da sem z druge strani odstrla njeno skrivališče in ni skušala zbežati. Morda je bilo trepetanje zgolj način, kako pridobiti mojo pozornost. Morda je potrebovala mene in moj um, da je lahko obstajala in se ob žarkih svetlobe ni razblinila v nič. Približala se je senci moje roke, ki sem jo risala na steno poleg nje in se je sramežljivo dotaknila. Splezala je po njej in na lastnih prstih sem lahko čutila oprijem krempeljcev in dotikanje brčic, ki so me žgečkale po podlakti. Na trenutke se je ustavljala, tipala naprej, nato pa nadaljevala svoje plezanje po moji roki navzgor.

Skušala sem se je dotakniti s senco druge roke, da bi jo ustavila, kajti bližala se je gubam mojih oblačil in ni je bilo več mogoče videti v celoti, čeprav sem čutila njene krempeljce in njen smrček, kako je rinil naprej. A bila je izmuzljiva, kazala se je v izkrivljeni podobi na steni, kjer sta obe senci, moja in njena, pričeli migotati, kot bi bili ustvarjeni s pomočjo plašnega plamena sveče. Ozrla sem se in videla, kako je soba postajala vse bolj plapolajoča, kako je pričela svetilka na stropu nihati v meni neznanem izvoru valov, ki sem jih lahko, ko so pričeli postajati močnejši, lahko začutila tudi na lastni koži. Ni bil veter in niso bili sunki, bile so zgoščine in redčine časa in prostora, ki so ušle iz spon realnosti in se pričele gibati s svojo lastno voljo.

Ko sem se ozrla, sence miši ni bilo več in pozabila sem, kje sem jo nazadnje začutila. Nihanje luči se je pričelo umirjati, ko sem se zbujala iz transa in se vračala v realni svet, v katerem so bile moje halucinacije zgolj še ena blodnja, ki sem jo pospravila v čas noči, sama pa se pobrala in se pričela soočati z boleče svetlim, belim dnevom. Za trenutek se mi je zazdelo, da mi je zadnji, najšibkejši nihljaj svetlobe razkril kremplje in rubine v očesnih jamicah, ko sem se gledala v ogledalo v koncertni obleki, a sem ga imela za odmev privida, ki sem mu bila priča ponoči.

Nikoli nisem bila človek kot ostali. Vedno se mi je dozdevalo, da vsi živijo življenje v nekem velikem gledališču, le da tega ne vedo, da ne vidijo zaves in zaodrja in publike, ki se je meni včasih režala izza navidezne beline, ki je izžigala oči. A naučila sem se govoriti, hoditi in obnašati kot oni, kajti tudi, če sem jim poskusila razložiti, da ne vedo, kdo jih opazuje, sem se jim pričela gnusiti na meni nedojemljivem nivoju. Zato sem vedno plavala v akvariju rib in bila hkrati edina, ki se je obnašala kot riba, a hkrati videla preko steklenih pregrad, ki so bile postavljene pred oči vsakogar.

Tisti dan sem imela pomemben nastop. Smešno je bilo, kako so me imeli za nadarjeno in čudežno, čeprav sem bila zgolj medij vseh svetov, do katerih sem imela dostop. Radi so gledali moje telo na odru, kako sleherno mišico posveča glasu, ki zveni po dvorani, kako radi so imeli moje visoke krike in globok šepet. Jaz pa sem stala pred njimi, posmehujoča se njihovi nevednosti in drezajoča v njihovo nezavedno, ki je bilo edino, kar je znalo videti preko stekel.

Vedno se je končalo enako. Z aplavzom, priklonom, šopkom rož, poljubom na lice in kasneje nočjo, preživeto v stanovanju kakega dirigenta ali čelista s kozarcem vina. Dogodki, ki so sledili ponoči, so bili ponavadi skoraj klišejsko začrtani. Radi so imeli to, da sem znala pogledati v njihovo dušo, da sem znala pokazati tisto, kar je bilo skrito očem in jim pomagati zaznati tisto, kar se je skrivalo na drugi strani. Tisti večer je bil to nek ruski dirigent, s katerim sva govorila v francoščini. Naključni dotiki so postajali vse bolj pogosti, kljub temu, da so bile njegove besede dolgočasne in da sem mu nalivala vina v upanju, da bodo njegovi monologi postajali krajši. Ker se to ni zgodilo, sem hotela končati njegovo patetično dolgočasnost in se znebiti njegovih vse bolj potnih dlani in bližine njegovih ustnic, zato sem se pripravila na odhod. V mislih sem imela le še hrepenenje po svojih večernih potovanjih v druge dimenzije in moja človeška stran se je pričela skrivati za stranjo, ki je v trenutkih osvobajajoče teme prišla na plan. Izogibala sem se njegovim obtožujočim in jeznim pogledom, ko sem si čez koncertno obleko oblačila plašč.

Ni mi pustil, da bi odšla. Njegova roka se je znašla na mojem vratu in položaj mojega telesa se je v sekundi obrnil iz plenilčevega v plen. Upirala sem se mu, a so bile njegove roke premočne in tako je bil moj boj neuspešen. Prestrašeno sem se zazrla v njegove oči in v njih zaznala čisto norost, popolnoma drugačno od moje, popolnoma živalsko, do konca zvezano s tem svetom.

Moj pogled se je, da ne bi opazovala norosti v njegovih očeh in čutila pritiska njegovega telesa na svoje, preusmeril na steno, kamor je medla svetilka risala najini senci. Ko sem se trudila ignorirati njegovo gnusno početje, pa je moja senca postajala drugačna, kot sem se je spominjala. Imela je kremplje in na mestu oči sem lahko videla dva rdeča žarka. Zaprepadeno sem opazovala, kako se je senca moje roke dotaknila sence njegovega vratu in ga prebodla s svojimi nesnovnimi kremplji. Umaknil se je in na njegovem vratu se je zarisalo pet rdečih pik, iz katerih je priteklo pet curkov krvi, ki so se združili v enega in pričeli kapljati na tla, ko se je sesedel. Njegova senca je pobegnila na drugo stran sobe in najine oči so se staknile, medtem ko je moja senca v ozadju mesarila njegovo. Čutila sem njegovo vročo kri pod svojimi prsti, čeprav jih nisem premikala in so moje roke ostale neomadeževane. Čutila sem težo še utripajočega srca, ko je to pogledalo na plan in okus njegove brizgajoče krvi na svojih ustnicah, čeprav se je nisem zares dotikala.

Ne spominjam se, kako sem prišla nazaj v zatočišče svoje sobe, spominjam se le zamišljenega božanja sence volka z rubini v očeh, ki sem ga lahko čutila le jaz. Naslednji dan so v časopisu objavili, da so našli truplo slavnega dirigenta razmesarjeno v hotelu. Mene ni omenjal nihče, prav tako jim je očitno uspelo spregledati, da njegove sence ni bilo več. Nihče ni opazil, da je bila moja obleka raztrgana v njegovem bednem poskusu pobega in da je na mojem telesu pustil dolge praske, ki sem jih skrivala pod oblekami, dokler se niso zacelile. Najbrž zato, ker za njegovimi nohti ni bilo niti kapljice moje krvi.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !