Let us go, then, you and I.

Samo sebe si včasih skušam predstavljati kot prijazno, vljudno, prijetno osebo – a se počutim kot mačka, ki se uči lajati. Nešteto je kretenj, načinov, kako nekoga pozdraviš, kako nekoga poslušaš. Imam občutek, da tega ne znam početi dovolj dobro, da se na zunaj ne bi opazilo, vsaj za tiste delčke trenutkov, ko stvari dobremu in pozornemu opazovalcu postanejo očitne.

Ne vem, zakaj so lastnosti kot so introvertiranost, nezgovornost in nesposobnost čvekanja v tri krasne stigmatizirane kot nekaj negativnega. Res ne razumem. Možnost sociopatije naj bi v še večji meri obstajala pri posameznikih, ki so pri vsem tem odlični1. Tudi ljudi znam imeti rada, če so mi blizu, če me sprejemajo tako, kot sem, če mojih lastnosti ne jemljejo kot hibe in so navajeni prekinitev med govorjenjem zaradi odtavanih misli in nesposobnosti iskrenega nasmihanja neznancem.

Morda moja interakcija z ljudmi izpade hladna, ker se je nikoli nisem dovolj dobro naučila. Morda je to le igra, ki jo vsi igramo, le da se jaz nisem naučila pravil. Nikoli mi pravzaprav ni bilo jasno, kako lahko ljudje poimensko poznajo vse, ki so jih videli zgolj enkrat v življenju. Ali kako so, svoji ali njegovi nerazgledanosti navkljub sposobni navezati stik s popolnim neznancem, katerega interesi se niti približno ne stikajo z njihovimi. Ali kako so nekateri ljudje sposobni govoričiti in govoričiti, dokler sploh ne obstaja več možnosti poglobljenega pogovora, ki bi segel preko tistega praznega gobezdanja.

Mogoče sem zgrešila tisti seminar, na katerem otroke to učijo.

Morda pa navsezadnje le ni samoumevno prodajalki iskreno reči “hvala”, ko ti izroči račun in se nasmehniti sošolcu, ki mu še vedno ne vem imena, ne da bi se pri njem zbudila neka nova vrsta gnusa. Morda se le premočno trudim in bi se morala zapreti v sobo in se izolirati, se prenehati truditi, prenehati igrati, tisto masko vljudnosti in prijaznosti vreči stran in prenehati s pretvarjanjem, da se v redu počutim v družbi, ki je ne poznam. Da se v redu počutim okrog neznancev. Da lahko vstopim v interakcijo človekom, četudi nimam vnaprej izdelane smeri, v katero bi lahko pogovor stekel.

Včasih se počutim kot Prufrock v pesmi Eliota, ko si v neskončnost ponavljam in čepim za zaprtimi vrati in potapljam obraz v znane lase in izmenjujem besede z znanimi glasovi. Morda se zgolj tolažim, se zgolj skušam prepričati o neki normalnosti in se skušam osvoboditi tiste tiktakajoče ure v žepu, ki mi govori, da nikoli ne bom tolerirana kot normalna, kot sprejeta. Ne, da bi me občutek drugačnosti motil, človek se ga sčasoma ne le navadi, nanj postane tudi ponosen, moti pa me tisti hlad, ki ga včasih povsem neupravičeno dobim v zameno, ker pač nisem seznanjena z najnovejšimi puhlicami. In potem se umaknem in ura v žepu začne tiktakati še hitreje.

There will be time, there will be time
To prepare a face to meet the faces that you meet

2

In ko skušam samo sebe razložiti samo sebi in tistim, ki jih moje stanje dovolj zanima, a v njih ob soočenju ne vzbuja gnusa in zaskrbljenosti, se znajdem pred stavkom, da imam človeka pravzaprav rada. Živega človeka iz mesa in krvi, ki stoji pred menoj in si je pripravljen vzeti čas in spregledati tiktakanje lastne ure za nekaj trenutkov, ki mi jih lahko podari. Da imam pravzaprav neizjemno rada človeka, ki se postavi predme in ne obsoja in ne gleda z dvignjeno obrvjo ali govori z mano s tonom vzvišenosti v glasu. Človek me ne moti, nasprotno, zna se zgoditi, da ga bom imela celo rada. Ljudje so tisti, ki me motijo. In ljud3 postane človek šele takrat, ko je sam. S tem ne mislim ednine zgolj po zunanjem izgledu in geografski lokaciji drugih ljudi, temveč tudi po notranjem stanju. Ko doma ne pusti zgolj družbe, ki mu predstavlja masko, temveč tudi tiste ideologije drugih ljudi, ki jih ljud, kot zgolj eden izmed njih strelja iz rokavov. Ko je pripravljen sneti tisti obraz, ki srečuje druge obraze, v tistem trenutku sem sposobna sneti svoj lažni obraz tudi sama in ga pogledati v oči in ga jemati kot človeka.

Le takrat in nikoli prej. Prej sem zgolj ljud v množici ljudi, čeprav izstopajoča. Sem le lutkica, ki se skriva in skuša posnemati gibe drugih lutk, a je polomljena in ji le-ti ne uspevajo popolno. In bolj, kot se prepričuje, da je človeški stik nekaj, česar ne potrebuje, bolj se zaveda, da človeka pravzaprav potrebuje. Ljudje pa so tisti, ki jih ne in ki jih pravzaprav sovraži.

Mimogrede, omenjeno pesem priporočam v branje in v globlji premislek vsem sorodnim dušam. Je dovolj znana, da jo je v tisočih oblikah sposoben poiskati celo striček Google.

  1. če se po nekem naključju na tem zapisu znajde kak psiholog, naj me popravi, če se motim – to sem menda nekje nekoč prebrala, vir pa se je že davno izgubil nekje v mojem razmetanem podstrešju []
  2. vir: T. S. Eliot: The Love Song of J. Alfred Prufrock []
  3. če smem uporabiti improvizirano obliko ednine []
  • Share/Bookmark

7 odgovorov na temo “Let us go, then, you and I.”

  1. vesoljka
    9.01.2013 | 00:04

    “Samo sebe si včasih skušam predstavljati kot prijazno, vljudno, prijetno osebo – a se počutim kot mačka, ki se uči lajati.”

    Same, here. Mačke ne znamo lajati, čeprav to vedno napišem v CV, ker so psi bolj cenjeni trenutno. Kaj naj pa delamo introvertiranci?

  2. NuckinFuts
  3. 9.01.2013 | 18:37

    U ja, tale razlika med človekom in ljudmi tudi meni vedno večkrat sije pred očmi. Presneto, kot da bi imel čredni nagon res tak vpliv na posameznike… Aja, no, mogoče pa ima.
    Problem nastane, ker zraven človeka vedno dobiš tudi ljudi. Kot v kompletu, brezpogojno. Svet pač ni namenjen dušam, ki si želijo samote, ampak ne osamljenosti.

  4. nalivka
  5. 10.01.2013 | 20:23

    @vesoljka: To je napačno dojemanje introvertiranosti kot hibe, čeprav zna biti to velika prednost. Vsaj jaz sem se jo naučila dojemati tako in spoznala, da introvertiranost in neodvisnost od druženja slejkoprej pomeni bolj prednost kot hibo. Samo se vsi tega ne zavedajo, ker jim je celo življenje dopovedovano, da je to nekaj slabega, da to ni normalno, itd. Ne, dandanes res ni čas za introvertirane ljudi. Čeprav sumim, da je tako že od nekdaj – človek naj bi bil predvsem družbena žival, ne? :mrgreen:
    @NuckinFuts: Hehe, mislim, da čredni nagon dejansko ima precej velik vpliv na posameznike – sploh na tiste, ki so zanj pač bolj dovzetni (ali pa se v tej smeri celo življenje trudijo, ker je biti samotar pač nekaj sramotnega). In potem imaš introvertirane ljudi, ki se trudijo biti nekaj, kar v bistvu niso.
    Čeprav se pa ne morem strinjati s tabo na točki, kjer meniš, da zraven vsakega človeka vedno pride tudi družba. Zdaj ne vem, ali samo jaz srečujem take ljudi in imaš ti smolo, kar se tega tiče, ampak jaz sem našla marsikoga, ki je podoben meni in kot tak ne le razume, temveč tudi upošteva mene in moje (drugačne) potrebe po druženju. Čeprav je pa res, da je treba do takega človeka včasih priti in mu prebiti oklep, kar zna trajati. Obrambni mehanizmi, pač. Vsi jih imamo, nekateri jih pač poiščejo v čredici. (:

  6. 11.01.2013 | 10:21

    No, saj se tudi meni introvertiranost zdi čisto nekaj pozitivnega, le bodočih delodajalcev ne znam prepričati v to. Vsi hočejo komunikativnost pa sposobnost dela v kolektivu itd – čredico družbenih in družabnih živali samo ene vrste: psov.

  7. nalivka
  8. 11.01.2013 | 13:04

    @vesoljka: Da, še predobro poznam take situacije. Sama sem se v njih znašla že neštetokrat ob iskanju takega ali drugačnega počitniškega dela, kjer sem bila takoj vredna manj zgolj zato, ker nisem pretirano zgovorna z neznanci. Čeprav delo samo po sebi ni zahtevalo tega – nikoli nisem iskala kelnarjenja, hostesnega dela, prodajanja …
    Čeprav delodajalec, ki te ocenjuje na podlagi zgovornosti in družabnosti in ne na podlagi sposobnosti, ni veliko vreden. Ker te tudi v kolikor se znajdeš pri njem na delu, očitno ocenjuje na čisto napačnih točkah. Kar ni nikoli dobro. :)

  9. Pepi
  10. 13.01.2013 | 22:04

    Hja … Imaš kar res. Nasploh se mi zdi, da obstaja neka notranja težnja po tem, da bi bil dobra družba, simpatičen sogovornik in ne vem še kaj vse. Če ne obstaja v tebi, obstaja pa v okolici, ki te v to tako rekoč primora (točno to, kar ugotavljata z vesoljko … razgovori za službo so tak primer). Nakar pride druga skrajnost; da vsled te tendence in prekomernega udejstvovanja v vseh, recimo debatah, postaneš zoprn — najprej ostalim, nato še sam sebi. Kar pa spet ni OK in te, če ne drugič, pa na kakšno zmačkano sobotno jutro (po krajši kontemplaciji in rekolekciji spominov na prejšnji večer), vrne nazaj na začetno polje.
    Tudi; tole. :D

  11. nalivka
  12. 14.01.2013 | 12:08

    @Pepi: Haha, dobra x)
    Sicer so mi pa take situacije kar znane, ja. Po določeni količini zaužitih omamnih snovi, ki te vržejo iz lastne persone, tako kmalu postaneš največji blebetač. Meni se to dokaj pogosto dogaja, zato se izogibam družbam, ki jih ne poznam, še bolj pa pitju pred ljudmi, ki me ne poznajo – ker se vedno konča tako, da imam predavanje iz politične filozofije, etike ali estetike pred publiko, ki ga niti noče poslušati …

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !