O ljudeh, ki nimajo več sebe

Nekateri ljudje nimajo več sebe. Ne glede na to, kako kruto to zveni, sem vsakič znova fascinirana, kako se, v želji, da bi izstopali in bili opaženi, tlačijo v neke konvencije, hkrati pa imajo neverjetno potrebo po tem, da sleherni trenutek sebe in sleherni moment, ki bi bil zgolj njihov, tlačijo drugim pred nos v poskusu, da bi bili sposobni delček sebe deliti s svetom.

Biti izstopajoč pomeni zgolj še biti del konvencije. Bolj ali manj sprejete ali bolj ali manj znane. Biti izstopajoč ne pomeni več nadpovprečnosti, ampak drugačnost v smislu zgenerirane ustvarjalnosti, padanja v nek kalup. Izstopati v smislu da se najbolje prilegaš kalupu, ne da si sposoben pogledati izven njega. Pristno ustvarjalnost se zaničuje, tlači in uničuje, ostaja pa le ukalupljen komformističen posameznik, ki ima občutek, kot da je drugačen, kot da je nekaj posebnega, hkrati pa se obnaša kot popolna kopija prototipa človeka, ki ni potencialno “nevaren”.

Rada bi izpostavila predvsem dva momenta, v katerem človek izgublja samega sebe in v katerih postaja lična kopija svojih predhodnikov in kot tak idealen prototip svojih naslednikov. Prvi je deljenje slehernega trenutka sebe s svetom, dokler meja med posameznikom in ostalimi postaja vedno bolj zabrisana, drugi pa je slepo sledenje smerokazom, ki človeka stlačijo znotraj nekih norm, ki jim je treba ustrezati, kljub temu, da nekatere izmed njih nimajo zveze z moralo ali poseganjem v svobodo drugega.

Problem z deljenjem sebe s svetom je ta, da ni zgolj dajanja, vedno je prisotna tudi neka določena količina sprejemanja. In obratno, seveda. Sprejemanje pa zna biti precej nevarno, kjer brez razumskega premisleka človek avtomatično sprejema norme in pravila, ki jih sam od sebe nikoli ne bi vzel za svoje, hkrati pa plačuje davek tistih delčkov sebe, ki naj bi pripadali zgolj posamezniku. Tako mnenje ne postane mnenje zgolj ene osebe, ampak mnenje “naših” in mnenje “njihovih”, slehernik pa čuti potrebo po tem, da se pridruži skupini, namesto da bi do lastnih mnenj prišel po poti, ki mu jo nareka njegov razum. Sama pa sem še vedno pristaš ratia in tega, da človek nikoli ne bi smel reči “mi mislimo“, ampak vedno zgolj “jaz mislim“. A se je treba predalčkati, treba se je deliti na kategorije, na smeri, na veje. Čeprav ni ničesar, čemur bi se dokončno dalo določiti vplive in posledice, kajti vse je med seboj prepleteno na način, da se ne da določiti centra ali smeri poteka. Tako dogodkov kot tudi razpoloženja.

Tu seveda niti približno ne govorim zgolj o političnem mnenju ali opredelitvi glede takih ali drugačnih vprašanj1, v mislih imam temeljno človečnost slehernega človeka. Temeljno razliko med tabo in mano, med tem, kar sem in tem, kar si in razlogom, zakaj nisva enaka in zakaj nisva eno.

Manifestacija zgoraj opisanega dogajanja je vseprisotna. Obstajajo ljudje, ki svoje najintimnejše trenutke delijo s svetom in si tako puščajo zelo majhen prostor, v katerega ni moč stopiti in ga preurediti – ali pa še te malenkosti ne. Od tu izhaja dejstvo, da redkokateri človek še zna biti sam. Tu se ponavlja moja že neštetokrat izrečena hvalnica introvertom, ki smo tega sposobni in žalostinka tistim, ki to lastnost dojemajo kot neko nepravilnost, ne zgolj kot lastnost – kar v svoji osnovi pravzaprav je.

Moment deljenja sebe s svetom pa se ne konča vedno z obojestransko interakcijo. Kot primer bi lahko podala družabna omrežja, na katerih je moč videti skoraj patetične krike posameznikov skupnosti2, ki pa se ne konča vedno v jemanju nečesa tega, kar človek da iz sebe nazaj. Tu se pojavi potreba po jemanju, potreba po ne zgolj dajanju, kar stvar konec koncev, bolj kot postaja pogosta in se bliža obupu, tudi postaja. Zato se socialno omrežje izkaže kot dobro orodje za brskanje in iskanje nekih malih momentov, ki jih na hiter pogled ni mogoče zaznati, podrobno preučevanje sleherne aktivnosti nekoga pa bi jih morda znalo razkriti. In hlastanje po teh malih biserih ranljivosti drugega je zgolj želja po zapolnjevanju praznega prostora v samem sebi.

Seveda temu nočem takoj pripeti negativnega podtona, saj se mi to samo po sebi, v kolikor nima škodovanja za rezultat, ne zdi nič slabega. Zapolnjevanje se lahko skriva tudi na strani skoraj obsedenega zbiranja podatkov o glasbenem idolu ali obsesivnemu branju sleherne napisane besede najljubšega avtorja3, in negativen prizvok bi tovrstni obsedenosti lahko pritaknila šele, ko le-to postane zapolnjevanje lastnih najintimnejših prostorov z intimnostjo nekoga drugega. Točno to, kar počnejo ideologije4. Tudi se v slehernem človeku, ne glede na njegovo introvertiranost/ekstrovertiranost ali (ne)sposobnost lastnega razmisleka, skriva ta potreba po drugem, po deljenju sebe z drugim in jemanju od drugega. Meja, kje pa to postane nevarno, obsesivno, pa je zabrisana, prav tako kot se zabriše sama meja med mano in tabo, v kolikor gre stvar predaleč.

In tu se začne proces konstruiranja osebe že od njenega rojstva. Seveda se je potrebno naučiti komunikacije, družbenih pravil in norm, načina, na katerega se obrača vsakdan in podobnega, a hkrati se v mlade ume radi vtihotapijo starši ali stari starši, ki v njih vidijo možnost uresničevanja in realizacije lastnih razmišljanj, mnenj in delovanj, ki pa v večini nikoli niso zgolj njihova. Ta intimen proces deljenja med dvema tako zelo povezanima človekoma si tako neka mentaliteta izbere zgolj za prenos lastnega potenciala, kot virus se širi in pod seboj tepta vse ostalo, vključno s svobodo mišljenja človeka, ki je z njim napolnjen.

Tako dobimo idealen prototip človeka, ki mu v pogovoru z neko najbolj racionalnih oseb, kar jih poznam, pravim kar ovčka sledilka. Ovčke niti ni težko prepričati, da sledi, če je dovzetna za nekritično učenje, ki ji je vcepljano že od rojstva. Ovčka prav tako ne vrednoti, njena mnenja so površinska, neutemeljena. In veliko ljudi je srečnih v tem stanju ovčke sledilke in jih, da bi bilo stanje stabilno, družba konec koncev potrebuje. Vsaj v taki obliki, v kakršni obstaja danes. Mene bolj skrbijo tisti posamezniki, ki niso enaki, ki so bolj nadarjeni za razmislek, bolj cepljeni proti pikam na koncu povedi ali naukov in bolj sposobni dojemati stvari, tako kot so, ne take, kot želijo biti. A še ti, ne glede na svojo prirojeno odpornost, velikokrat postanejo sužnji večine, sužnji skupine in svoj intelekt držijo znotraj začrtanih meja, točno tam, kjer mora biti. In ga bodisi ne upajo, bodisi nočejo spuščati izven teh krhkih meja, kajti le tako lahko obdržijo sami sebe. Dati kaj svetu bi pomenilo žrtvovati se.

Nevarnost, ki jo opazujem že odkar sem pričela beležiti svoje opazke o zunanjem svetu, pa je v tem, da se človeku daje lažen občutek, da je drugačen. Drugačnost, nekoč tako zaničevana, zdaj postaja modna muha. Vsak si želi biti drugačen, vsak si želi izstopati na svoj način. Smešno je pravzaprav to, da ta tudi vedno bolj postaja usmerjen v neke ukalupljene ideje, med katerimi sicer lahko izbiraš, a so vse znotraj kalupa, znotraj čredice, znotraj večine. To sem prvič začela opažati v osnovni šoli, ko je bilo moderno biti drugačen, se oblačiti “drugače”, a zgolj do meje, dokler si imel cunje, kupljene v ti ali oni v tistem trenutku moderni trgovini. Torbo, ki je bila najnovejši model, poslikan tako ali drugače. Tisti, ki pa s(m)o svoje imetje prilagajali sebi  z barvanjem, risanjem, ustvarjanjem, pa nismo bili drugačni na pravi način, da bi bili sprejeti kot taki. Bili smo preveč drugačni, da bi bili lahko za svojo drugačnost vsaj puščeni pri miru. A je velikokrat sledila kruta kazen, ki jo bom zgolj namignila in jo prepustila domišljiji in osnovnošolskim spominom na hirearhične lestvice bralca. Sicer banalen primer, a vseeno je tu mogoče opaziti vzorec “Bodi drugačen, vendar zgolj v eno smer. V tisto pravo. V tisto, ki je zaukazana.”

Tako je zdaj moderno biti čudaški, s čudnimi nagnjenji, s čudnimi željami in čudnimi preferencami, a hkrati vsa ta “drugačnost” postane sprejeta tik za tem, ko je drugačna, vključi se v kulturo, kar razkrije, da je vedno imela ta potencial. Najprej se pojavi mini revolucija, potem pa ji sledi čredica ovčic, ki je sicer na začetku majhna5, potem pa se razraste in pogoltne vase vse okrog sebe. Tako so kar naenkrat vsi drugačni. Vse ženske si barvajo lase in se sproščeno pogovarjajo o seksu. Vsi moški začnejo nositi debela očala s črnim okvirjem in vsi otroci postanejo tako ali drugače nadarjeni. Če ne na drug način pa tako, da jim babice in dedki v Müllerju na božični razprodaji kupijo komplet “nauči se biti kreativen”, kljub temu, da ne premorejo niti kančka lastne ustvarjalnosti. Biti navaden, biti običajen na tem ali onem področju pomeni biti ničvreden. Kljub temu,  da v morju drugačnih izstopaš prav s svojo navadnostjo, ki, seveda, postane drugačnost, ko drugačnost postane nekaj običajnega.

Tako se ustvarjajo talenti, ki jih ni in zatirajo nadarjenosti, s katerimi se rodimo. Ker je lažje na verigi držati nekaj, kar si sam ustvaril kot nekaj, kar je divje, brsteče in nenadzorovano širi svoje neskončne vitice v vse smeri. Tako je moderno, da je vsak drugi otrok nadarjen za jezike, pisanje, slikanje in glasbo6, kljub temu, da bi bil morda neverjetno dober avtomehanik ali vodovodar.

Sama pa se najboj bojim tega, da se v svetu, polnem zombijev, znašla popolnoma sama, brez možnosti za debato, brez možnosti povezati se z nekom, katerega valovna dolžina sega izven vseh konvencij. Ko bodo tisti, ki so tu, odšli svoje poti.

Kaj ti pomagajo vsi robotki in vse ovčke, ko ostaneš eden izmed zadnjih ljudi na zemlji, ovčke in robotki pa prevzemajo podobo ljudi, v množici katerih ne znaš več najti človeka?

  1. na kar bi morebitni bralec zaradi trenutnega političnega dogajanja utegnil pomisliti []
  2. ki ostajajo zabeleženi za vedno in so kot taki tudi veliko bolj opazni []
  3. khm []
  4. a sama se trudim čim manj govoriti o njih, tu so zgolj kot konkretizacija zgoraj ne tako zelo konkretno opisanega procesa []
  5. in, kljub vsemu, še vedno čredica []
  6. pa še matematični genij je povrhu! []
  • Share/Bookmark

Nikogaršnja senca

Ne vem, kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo. Morda v enem od omamljenih trenutkov, v katerih se je zdelo vse mogoče in v katerih je resničnost pričela plavati nekje daleč stran, nadomeščale pa so jo prikazni in utelešeni domišljijski svetovi. Nekateri so bili moji lastni, nekateri so pripadali drugim ljudem in sem si jih zgolj izposojala, da sem se lahko potopila v njihovo glasnost, bežeča pred tišino, ki je razjedala moj um.

Včasih so bili dnevi, ko sem zgolj strmela v te neskončne svetove, jih občudovala, potovala po njih in pila iz njihovih zakladnic. Se v njih zdravila, si lizala rane, si praskala hraste in si blažila skeleče brazgotine. V njih našla temen dim, ki je zastiral bolečo belino vsakdanjika.

Prvič sem jo pravzaprav zagledala, ko sem se vrnila v svoje telo, ko sem se vrnila v resničen svet, v trenutku, ko so podobe okrog mene pričele izginjati, nadomeščala pa jih je enoplastnost vsakdanjosti in dolgočasnost vsakdana. Bila je čisto drobcena in skrivala se je za veliko omaro. Videla sem jo trepetati in kot v snu vstala, ne, da bi se zavedala, da pravzaprav ni ničesar, kar bi jo lahko povzročalo. Imela je obliko miši in je trepetala, skrita v kot, z glavo potisnjeno v senco, ki je imela svoj predmet, v senco knjižne omare.

Prižgala sem drugo luč, da sem z druge strani odstrla njeno skrivališče in ni skušala zbežati. Morda je bilo trepetanje zgolj način, kako pridobiti mojo pozornost. Morda je potrebovala mene in moj um, da je lahko obstajala in se ob žarkih svetlobe ni razblinila v nič. Približala se je senci moje roke, ki sem jo risala na steno poleg nje in se je sramežljivo dotaknila. Splezala je po njej in na lastnih prstih sem lahko čutila oprijem krempeljcev in dotikanje brčic, ki so me žgečkale po podlakti. Na trenutke se je ustavljala, tipala naprej, nato pa nadaljevala svoje plezanje po moji roki navzgor.

Skušala sem se je dotakniti s senco druge roke, da bi jo ustavila, kajti bližala se je gubam mojih oblačil in ni je bilo več mogoče videti v celoti, čeprav sem čutila njene krempeljce in njen smrček, kako je rinil naprej. A bila je izmuzljiva, kazala se je v izkrivljeni podobi na steni, kjer sta obe senci, moja in njena, pričeli migotati, kot bi bili ustvarjeni s pomočjo plašnega plamena sveče. Ozrla sem se in videla, kako je soba postajala vse bolj plapolajoča, kako je pričela svetilka na stropu nihati v meni neznanem izvoru valov, ki sem jih lahko, ko so pričeli postajati močnejši, lahko začutila tudi na lastni koži. Ni bil veter in niso bili sunki, bile so zgoščine in redčine časa in prostora, ki so ušle iz spon realnosti in se pričele gibati s svojo lastno voljo.

Ko sem se ozrla, sence miši ni bilo več in pozabila sem, kje sem jo nazadnje začutila. Nihanje luči se je pričelo umirjati, ko sem se zbujala iz transa in se vračala v realni svet, v katerem so bile moje halucinacije zgolj še ena blodnja, ki sem jo pospravila v čas noči, sama pa se pobrala in se pričela soočati z boleče svetlim, belim dnevom. Za trenutek se mi je zazdelo, da mi je zadnji, najšibkejši nihljaj svetlobe razkril kremplje in rubine v očesnih jamicah, ko sem se gledala v ogledalo v koncertni obleki, a sem ga imela za odmev privida, ki sem mu bila priča ponoči.

Nikoli nisem bila človek kot ostali. Vedno se mi je dozdevalo, da vsi živijo življenje v nekem velikem gledališču, le da tega ne vedo, da ne vidijo zaves in zaodrja in publike, ki se je meni včasih režala izza navidezne beline, ki je izžigala oči. A naučila sem se govoriti, hoditi in obnašati kot oni, kajti tudi, če sem jim poskusila razložiti, da ne vedo, kdo jih opazuje, sem se jim pričela gnusiti na meni nedojemljivem nivoju. Zato sem vedno plavala v akvariju rib in bila hkrati edina, ki se je obnašala kot riba, a hkrati videla preko steklenih pregrad, ki so bile postavljene pred oči vsakogar.

Tisti dan sem imela pomemben nastop. Smešno je bilo, kako so me imeli za nadarjeno in čudežno, čeprav sem bila zgolj medij vseh svetov, do katerih sem imela dostop. Radi so gledali moje telo na odru, kako sleherno mišico posveča glasu, ki zveni po dvorani, kako radi so imeli moje visoke krike in globok šepet. Jaz pa sem stala pred njimi, posmehujoča se njihovi nevednosti in drezajoča v njihovo nezavedno, ki je bilo edino, kar je znalo videti preko stekel.

Vedno se je končalo enako. Z aplavzom, priklonom, šopkom rož, poljubom na lice in kasneje nočjo, preživeto v stanovanju kakega dirigenta ali čelista s kozarcem vina. Dogodki, ki so sledili ponoči, so bili ponavadi skoraj klišejsko začrtani. Radi so imeli to, da sem znala pogledati v njihovo dušo, da sem znala pokazati tisto, kar je bilo skrito očem in jim pomagati zaznati tisto, kar se je skrivalo na drugi strani. Tisti večer je bil to nek ruski dirigent, s katerim sva govorila v francoščini. Naključni dotiki so postajali vse bolj pogosti, kljub temu, da so bile njegove besede dolgočasne in da sem mu nalivala vina v upanju, da bodo njegovi monologi postajali krajši. Ker se to ni zgodilo, sem hotela končati njegovo patetično dolgočasnost in se znebiti njegovih vse bolj potnih dlani in bližine njegovih ustnic, zato sem se pripravila na odhod. V mislih sem imela le še hrepenenje po svojih večernih potovanjih v druge dimenzije in moja človeška stran se je pričela skrivati za stranjo, ki je v trenutkih osvobajajoče teme prišla na plan. Izogibala sem se njegovim obtožujočim in jeznim pogledom, ko sem si čez koncertno obleko oblačila plašč.

Ni mi pustil, da bi odšla. Njegova roka se je znašla na mojem vratu in položaj mojega telesa se je v sekundi obrnil iz plenilčevega v plen. Upirala sem se mu, a so bile njegove roke premočne in tako je bil moj boj neuspešen. Prestrašeno sem se zazrla v njegove oči in v njih zaznala čisto norost, popolnoma drugačno od moje, popolnoma živalsko, do konca zvezano s tem svetom.

Moj pogled se je, da ne bi opazovala norosti v njegovih očeh in čutila pritiska njegovega telesa na svoje, preusmeril na steno, kamor je medla svetilka risala najini senci. Ko sem se trudila ignorirati njegovo gnusno početje, pa je moja senca postajala drugačna, kot sem se je spominjala. Imela je kremplje in na mestu oči sem lahko videla dva rdeča žarka. Zaprepadeno sem opazovala, kako se je senca moje roke dotaknila sence njegovega vratu in ga prebodla s svojimi nesnovnimi kremplji. Umaknil se je in na njegovem vratu se je zarisalo pet rdečih pik, iz katerih je priteklo pet curkov krvi, ki so se združili v enega in pričeli kapljati na tla, ko se je sesedel. Njegova senca je pobegnila na drugo stran sobe in najine oči so se staknile, medtem ko je moja senca v ozadju mesarila njegovo. Čutila sem njegovo vročo kri pod svojimi prsti, čeprav jih nisem premikala in so moje roke ostale neomadeževane. Čutila sem težo še utripajočega srca, ko je to pogledalo na plan in okus njegove brizgajoče krvi na svojih ustnicah, čeprav se je nisem zares dotikala.

Ne spominjam se, kako sem prišla nazaj v zatočišče svoje sobe, spominjam se le zamišljenega božanja sence volka z rubini v očeh, ki sem ga lahko čutila le jaz. Naslednji dan so v časopisu objavili, da so našli truplo slavnega dirigenta razmesarjeno v hotelu. Mene ni omenjal nihče, prav tako jim je očitno uspelo spregledati, da njegove sence ni bilo več. Nihče ni opazil, da je bila moja obleka raztrgana v njegovem bednem poskusu pobega in da je na mojem telesu pustil dolge praske, ki sem jih skrivala pod oblekami, dokler se niso zacelile. Najbrž zato, ker za njegovimi nohti ni bilo niti kapljice moje krvi.

  • Share/Bookmark

Let us go, then, you and I.

Samo sebe si včasih skušam predstavljati kot prijazno, vljudno, prijetno osebo – a se počutim kot mačka, ki se uči lajati. Nešteto je kretenj, načinov, kako nekoga pozdraviš, kako nekoga poslušaš. Imam občutek, da tega ne znam početi dovolj dobro, da se na zunaj ne bi opazilo, vsaj za tiste delčke trenutkov, ko stvari dobremu in pozornemu opazovalcu postanejo očitne.

Ne vem, zakaj so lastnosti kot so introvertiranost, nezgovornost in nesposobnost čvekanja v tri krasne stigmatizirane kot nekaj negativnega. Res ne razumem. Možnost sociopatije naj bi v še večji meri obstajala pri posameznikih, ki so pri vsem tem odlični1. Tudi ljudi znam imeti rada, če so mi blizu, če me sprejemajo tako, kot sem, če mojih lastnosti ne jemljejo kot hibe in so navajeni prekinitev med govorjenjem zaradi odtavanih misli in nesposobnosti iskrenega nasmihanja neznancem.

Morda moja interakcija z ljudmi izpade hladna, ker se je nikoli nisem dovolj dobro naučila. Morda je to le igra, ki jo vsi igramo, le da se jaz nisem naučila pravil. Nikoli mi pravzaprav ni bilo jasno, kako lahko ljudje poimensko poznajo vse, ki so jih videli zgolj enkrat v življenju. Ali kako so, svoji ali njegovi nerazgledanosti navkljub sposobni navezati stik s popolnim neznancem, katerega interesi se niti približno ne stikajo z njihovimi. Ali kako so nekateri ljudje sposobni govoričiti in govoričiti, dokler sploh ne obstaja več možnosti poglobljenega pogovora, ki bi segel preko tistega praznega gobezdanja.

Mogoče sem zgrešila tisti seminar, na katerem otroke to učijo.

Morda pa navsezadnje le ni samoumevno prodajalki iskreno reči “hvala”, ko ti izroči račun in se nasmehniti sošolcu, ki mu še vedno ne vem imena, ne da bi se pri njem zbudila neka nova vrsta gnusa. Morda se le premočno trudim in bi se morala zapreti v sobo in se izolirati, se prenehati truditi, prenehati igrati, tisto masko vljudnosti in prijaznosti vreči stran in prenehati s pretvarjanjem, da se v redu počutim v družbi, ki je ne poznam. Da se v redu počutim okrog neznancev. Da lahko vstopim v interakcijo človekom, četudi nimam vnaprej izdelane smeri, v katero bi lahko pogovor stekel.

Včasih se počutim kot Prufrock v pesmi Eliota, ko si v neskončnost ponavljam in čepim za zaprtimi vrati in potapljam obraz v znane lase in izmenjujem besede z znanimi glasovi. Morda se zgolj tolažim, se zgolj skušam prepričati o neki normalnosti in se skušam osvoboditi tiste tiktakajoče ure v žepu, ki mi govori, da nikoli ne bom tolerirana kot normalna, kot sprejeta. Ne, da bi me občutek drugačnosti motil, človek se ga sčasoma ne le navadi, nanj postane tudi ponosen, moti pa me tisti hlad, ki ga včasih povsem neupravičeno dobim v zameno, ker pač nisem seznanjena z najnovejšimi puhlicami. In potem se umaknem in ura v žepu začne tiktakati še hitreje.

There will be time, there will be time
To prepare a face to meet the faces that you meet

2

In ko skušam samo sebe razložiti samo sebi in tistim, ki jih moje stanje dovolj zanima, a v njih ob soočenju ne vzbuja gnusa in zaskrbljenosti, se znajdem pred stavkom, da imam človeka pravzaprav rada. Živega človeka iz mesa in krvi, ki stoji pred menoj in si je pripravljen vzeti čas in spregledati tiktakanje lastne ure za nekaj trenutkov, ki mi jih lahko podari. Da imam pravzaprav neizjemno rada človeka, ki se postavi predme in ne obsoja in ne gleda z dvignjeno obrvjo ali govori z mano s tonom vzvišenosti v glasu. Človek me ne moti, nasprotno, zna se zgoditi, da ga bom imela celo rada. Ljudje so tisti, ki me motijo. In ljud3 postane človek šele takrat, ko je sam. S tem ne mislim ednine zgolj po zunanjem izgledu in geografski lokaciji drugih ljudi, temveč tudi po notranjem stanju. Ko doma ne pusti zgolj družbe, ki mu predstavlja masko, temveč tudi tiste ideologije drugih ljudi, ki jih ljud, kot zgolj eden izmed njih strelja iz rokavov. Ko je pripravljen sneti tisti obraz, ki srečuje druge obraze, v tistem trenutku sem sposobna sneti svoj lažni obraz tudi sama in ga pogledati v oči in ga jemati kot človeka.

Le takrat in nikoli prej. Prej sem zgolj ljud v množici ljudi, čeprav izstopajoča. Sem le lutkica, ki se skriva in skuša posnemati gibe drugih lutk, a je polomljena in ji le-ti ne uspevajo popolno. In bolj, kot se prepričuje, da je človeški stik nekaj, česar ne potrebuje, bolj se zaveda, da človeka pravzaprav potrebuje. Ljudje pa so tisti, ki jih ne in ki jih pravzaprav sovraži.

Mimogrede, omenjeno pesem priporočam v branje in v globlji premislek vsem sorodnim dušam. Je dovolj znana, da jo je v tisočih oblikah sposoben poiskati celo striček Google.

  1. če se po nekem naključju na tem zapisu znajde kak psiholog, naj me popravi, če se motim – to sem menda nekje nekoč prebrala, vir pa se je že davno izgubil nekje v mojem razmetanem podstrešju []
  2. vir: T. S. Eliot: The Love Song of J. Alfred Prufrock []
  3. če smem uporabiti improvizirano obliko ednine []
  • Share/Bookmark