O lebdenju v tisočerih svetovih črk

Sledeči zapis bo nepovezan in vanj ne bo vloženega veliko truda, kajti ta mesec se Nalivka izgublja nekje med Murakamijem, Robin Hobb, Tolkienom, Nietzschejem in Jacksonom, količina napisanega materiala pa se je znatno povečala, čeprav to ni vidno na blogu.1 Sneg zunaj sem opazila kvečjemu zaradi pragmatičnega vidika mojega življenja, ki me vsake toliko v podobi roditelja, roditeljice ali sorojenke dregne v ramo in me poziva bodisi iskat tista elegantna bitja na štirih nogah2, bodisi k kepanju, bodisi k sedenju ob oknu in zrenju tja taleč v nepregledno množico padajočih kosmov snega. Mene pravzaprav zabava moj poetični monolog v glavi ob tistih vsakdanjih opravilih kot je kidanje snega, menjanje brisalcev na avtu in obešanju perila in bog ne daj, da bi kdo lahko kdaj moje misli slišal na glas. Včasih se mi utrne ideja, ki se je želim oprijeti, jo razvijati, jo obdelovati, ampak se, če je ne zapišem takoj, izgubi v nepregledni množici vseh misli, ki mi zadnje čase polnijo glavo in jih je še več kot ponavadi. Velikokrat sem že začela pisati filozofsko usmerjeno objavo za blog in jo nato spet zbrisala, zamahujoča z roko, češ, preveč filozofsko. Nihče ne bo razumel. Ali preveč radikalno. Preveč osebno. Podprto s slabo argumentacijo. Tako da mi ostanejo zgolj drobci zadnjega meseca, ki se mi zdijo primerni za objavo in so, vsaj po mojem mnenju, ustrezajoči morebitnemu bralcu, ki bi tako ali drugače zataval na ta blog.

Zadnjič sem preživela večer ob druženju z nekaj bolj ali manj znanimi posamezniki in eno izmed njih je, kljub temu, da me niti ne pozna dobro3 zaskrbelo zame, ko sem v zame dokaj pogostem transu odtavala v svoj miselni svet in pustila družbo nekje v ozadju, temu pa je najbrž tudi botroval kak bedast izraz na obrazu in tišina, ki je prekinila moj stik z njimi. Seveda bi bila skrb, ako bi me dobro poznala, odveč, saj so to zame precej značilni trenutki, ki jim ponavadi sledi mrzlično zapisovanje misli v malo črno knjižico in s tem samodejno izločenje same sebe iz družbe, ki lahko izpade kot občutek, da mi je med njimi neprijetno. Seveda je res, da je količina socializacije, ki jo še prenesem v enem tednu, izredno omejena, ampak znotraj mojih lastnih občutkov odpor najverjetneje ni prisoten, ker se preprosto ne spuščam v socialne situacije, kjer bi bili lahko občutki izredno negativni4, niti se ne izraža na zgoraj omenjeni način. Čeprav ne vem, zakaj sem o tem ravnokar napisala odstavek tukaj, kjer obstaja neizmerno malo možnosti, da se s kakim izmed morebitnih bralcev kdaj srečam, če tega sama ne bi hotela. Mogoče samo skušam biti posebna in izstopajoča v množici ovčic. A nekako se ne morem upreti občutku, da sem nekje globoko v sebi že v samih zametkih svoje osebnosti nekoliko drugačna od tistih, ki me obkrožajo. Vsaj tako se mi zdi.

Ta mesec imam na primer mesec, ko preberem tri ali štiri knjige v enem tednu. Računalnik pustim pri miru in ga uporeabljam zgolj v študijske in praktično-informativne namene, komunikacijo z soljudmi preko spleta pa zavestno prekinem5. Spat hodim ob enih, dveh zjutraj samo zato, ker odkrijem dobrega avtorja in ker mi pride pod prste knjiga, ki jo enostavno moram prebrati do konca. Črke mi plešejo pred očmi, ideje lebdijo, a so zaenkrat še nedefinirane. Morda bom še enkrat začela pisati roman in se nato spodletelim začetkom čez eno leto spet sramežljivo smejala in zamahnila z roko, ker še ni čas, ker še zorim in ker vem, da bom čez eno leto vedela več in segla globlje vase in v svet. In se mi bo današnje pisanje  zdelo patetično.

Po internetu sem naročila bralno lučko, da ne bi motila speče cimre nad mano, če bi slučajno prišel dan, ko bi ona zaspala prej od mene. Vedno s sabo nosim vsaj eno trenutno literarno obsesijo in kopljem globoko. Prvo leto poglabljanja v literarno teorijo je na meni pustilo neizbrisljiv pečat; zdaj iščem globinske strukture, pripovedne ravni in pripovedovalce na vseh nivojih v vsakem romanu, ki ga preberem. To mi na nek način da vzvišen občutek nad tistimi, ki knjigo zgolj berejo. Jaz knjigo goltam, stiskam z zobmi in iz nje posrkam vse, kar lahko v danem trenutku izsrkam, a je hkrati ne zlorabljam. Vraga, saj naj bi se ravno za to usposabljala …

Zopet sem odkrila Murakamija, ki me je posrkal vase in me ne izpusti iz rok. Včasih se ščipam v vrat samo zato, da bi se postavila nazaj v realni svet, ki mu ga vedno uspe odčarati. Ko berem, nisem Nalivka. Nisem človek. Ko berem, postanem neka nedoločena entiteta, plavajoča v takih ali drugačnih svetovih, iluzijah. Kafko na obali sem pogoltnila v enem dnevu in zardevala ob spominu na hudomušni nasmešek roditeljice, ko je že dolgo pred tem predvidela, da se bo zgodilo natančno to. Ta teden sem v pretvarjajoče se mesto vzela še zadnjo knjigo, prevedeno v slovenščino in trenutno čaka na tisti dan, ko si bom lahko vzela cel dan za mojo romanco z Murakamijem, tem neustrašnem rušilcu zidov in graditelju svetov, med katere zna postavljati dvomljive tančice.

Robin Hobb se mi je prejšnji teden zasmejala s knjižne police in sem se je še tretjič lotila6 – in tokrat nisem prenehala, čeprav bi morala. Ah ja, se bom danes malo slabše pripravila na debato pri vajah, bolj pomembno je, da sem k sebi spustila pisateljico, ki sem jo že dolgo z bolečino v srcu odrivala stran. A danes sem si uspela odpustiti, kajti za mano je noč, v kateri ni bilo veliko spanja in dan, v katerem ni bilo veliko učenja, dokler nisem ob dveh zjutraj obrnila zadnjega lista drugega dela trilogije in se počutila na nek način izpopolnjeno, Hobbova pa je na mojem seznamu večnih ljubezni zasedla mesto, precej blizu vrhu.

Najbolj smešno se mi zdi to, da moram kot študentka primerjalne književnosti in literarne teorije7 ter filozofije včasih zanemarjati študijske obveznosti, da lahko berem in da lahko v miru razmišljam. Včeraj, ko sem šla spat z občutkom krivde, a me je hkrati prevzemalo neverjetno navdušenje, je na nočni omarici sedela tista mala živalica, ki bi jo lahko poimenovala Ironija, če bi se kadarkoli odločila poimenovati moje namišljene prijatelje.

Seveda zaradi svojega skoraj fanatičnega čaščenja Tolkienove zapuščine nisem mogla izpustiti ogleda Hobita. S sorojenko sva si ga ogledali skupaj8 in težko to rečem, ampak ob prvem ogledu še ne morem biti kritična, niti ne morem na glas izraziti mnenja, ki bi bilo vsak kolikor toliko v redu predstavljeno, kajti vame se je vrnila tista deklica, ki je s široko razširjenimi očmi sedela pred televizijo in prvič v življenju gledala uprizoritev knjig, ki so ji pomenile tako veliko. Lahko bi govorila o vsem, kar mi je všeč, pa bom namesto tega prilepila link do Pepija, ki je o tej temi napisal odličen in tudi nekoliko kritičen zapis, ki ga priporočam v branje.

Naj bo dovolj za danes. Véliki možje in žene, ki so me zvlekli v svoje mojstrsko ubesedene svetove me čakajo, nekje v ozadju misli pa mi utripa današnji urnik in upam, da mi ob pol petih popoldne še ne bo zmanjkalo miselne energije, da se bom na vajah odrezala dovolj dobro.

  1. Študijske obveznosti pač, ki pa so mi kljub vsemu v užitek. []
  2. ki so, ko se povaljajo v blatni plundri, kar naenkrat nekoliko manj mitsko in deviško izgledajoča []
  3. to sem izvedela kasneje in ne direktno od nje []
  4. če pa do tega pride naknadno, pa po navadi tudi fizično pobegnem []
  5. čeprav je že tako ali tako ni veliko, ker namreč nimam facebooka in kaj jaz vem česa vsega še, kar naj bi bilo ohinsploh praktično in naj bi olajšalo moje odnose s soljudmi []
  6. ne, da prvič in drugič ni segla vame, le zmanjkalo mi je tiste butaste omejujoče dimenzije, zaradi katere zanemarjam nešteto avtorjev []
  7. poudarek na drugem delu smeri, vsaj kar se mene tiče []
  8. od mene je namreč podedovala navdušenje nad fantazijskim svetom Tolikena []
  • Share/Bookmark