Fotografije iz škatle

Star gospod stoji na železniški postaji, njegov pogled je zmeden in begajoč. Nekaj je krhkega na načinu, kako se premika in kako njegove oči drsijo po elementih sveta, ki ga ne pozna več. Nekaj še bolj krhkega pa je na osornosti, s katero je ozlajšana njegova interakcija z vsemi temi neznanimi ljudmi. Njegova sključena postava, palica, ki mu bunglja s komolca in način, kako z obema rokama stiska čepico ob prsi ga postavljajo v čas, ko so bile stvari veliko bolj preproste. Nekje v ozadju njegovega spomina se vrti prizor, ko je prvič zagledal svojo ženo, kako je stopala z vlaka. Tistega pravega vlaka, ne teh brezdušnih pošasti, ki se zdaj imenujejo vlaki. In spomni se, kako je njeno zapestje omahnilo na način, ki mu je prvič prinesel solze v oči. Vse je bilo lažje, ko je lahko stisnil njeno roko. Zdaj pa mu roko greje kapa in svet mimo njega beži in ni čutiti, da bi bil sploh še resničen.
Na poti s tresočimi rokami od mladega, življenja naveličanega dekleta kupi dišečo rumeno rožo. Tako, kot bi bila všeč njej.

Dolgolasec se spušča po stopnicah in njegove misli so polne stvari, ki jih je bil slišal, nekje pa trka tudi strah, da jih bo do naslednjega dne v glavi ostalo bore malo. A misli se kmalu usmerijo na znan obraz, na znan pogled, na znan, nekoliko nepravilen nasmeh ter na mahajočo dlan. Zgodi se objem in tisti vajeni, rutinski dotik ustnic in drobna dlan se skrije v njegovo. Med požirki piva se izgublja zvonek smeh in blazinice na prstih tiste male dlani drsijo po njegovi roki. Pojavi se še ena šala in dva para oči se med sabo opazujeta med smehom. Utrne se misel in želja po trajanju, in zavedanje, da se je le-to pravzaprav že začelo. Ker je vse skupaj drugačno. Ker sta skupaj drugačna od ostalih.

Na spomeniku sedita dva skoraj adolescentna otroka in mimoidoči ju opazujejo z zgražanjem. Njuna pogleda sta usmerjena v skoraj mrtvega goloba, ki si je bil pred tem zlomil krilo, zdaj pa z okončinami nemočno opleta okrog sebe in upa na rešitev ali vsaj odrešitev. Nič od tega ne pride, zgolj dva otroka se iskreno smejita njegovim obupanim poskusom vzleta. Mimoidočim pa dokazujeta tisto prvinsko izprijenost, zaradi katere nihče izmed njih na otroke ne bo gledal kot na v izhodišču nedolžna bitja. Ker se bo sam spomnil na tisto, čemur bi sedaj lahko rekel zlo. Ki je bila prisotno, dokler ni bil poučen o tem, kaj se sme in o tem, kaj se zaničuje.

Prsta na zgubani dlani se oklepajo drobni prstki in modre oči opazujejo mimoidoči svet. Starka in otrok obstaneta vsak v sebi lastnem brezčasju, medtem ko postave drsijo mimo njiju in se nasmihata eden drugemu, ker je smešno, kako se eden izmed njiju čudi, drugi pa se izgublja. Toda preprostost, s katero sta prežeta oba nasmeha, ju povezuje z vezjo, ki je ni mogoče ustvariti umetno in ki v nekem trenutku, ko eden izmed njiju stopi v čas, izgine za vedno. Le še padajoče listje, padajoč sneg, rastoča trava in šumenje reke bodo znali priklicati spomin na trenutke, ko je bil čas zgolj beseda in so trenutki znali trajati večno.

Po pločniku je moč slišati klikanje čevljev z visokimi petami, ko skoraj boleče urejena ženska hiti v službo, na še višje mesto na hirearhični lestvici kot ga je imela prejšnji dan. Oči marsikaterega mimoidočega in mimoidoče se znajdejo na njej, nekatere iz občudovanja, mnogo več pa iz zavisti. Moč, ki jo izražajo njene kretnje je skoraj strašljiva. Mrazeče je tudi dejstvo, kako se pogovarja. Kako ukazuje. Kot bi ji bila aristokracija, večvrednost vbrizgana v kri ob rojstvu. Malokdaj pa se zaveda trenutkov, ko se v kopalnici, daleč stran od oči sesede na tla in ji lica zalijejo solze. Ko za njo pridejo vsi tisti zlomljeni pogledi, ki jih je povzročila s svojim ledenim zidom, ki je od nekdaj branil njeno živalsko gonjo za zvezdami. A mejkap se hitro popravi in ven odkoraka s tisto zacementirano masko na obrazu in zlomi še en pogled in pohodi še ene sanje več.

V knjižnici se sključena postava sklanja nad skoraj bizarno debelo knjigo in išče. Nekoliko zaničujoče se ozre na mularijo, ki ob vhodu zganja kraval in olajšano spusti pogled nazaj na nepregledno množico besed, ko obtožujoči pogledi za mladino postanejo preveč moteči in se umaknejo. Mnogo besed je bilo prebranih, mnogo modrosti odkritih, mnogo pomenov razbitih na koščke. A vendar, kaj če nekje obstaja tista alfa in omega, beseda vseh besed, stavek vseh stavkov, misel vseh misli? Oči begajo in so lačne in se prenažirajo z vsem, kar so govorili in počeli modri ljudje. Le da ti po prenažiranju s hrano ostane občutek slabosti, po prenažiranju z modrostjo pa ti ostane sladkast občutek v ustih in tisti majhen delček sreče, ki zapolni še eno mesto v mozaiku. Postava se dvigne s stola in knjigo z značilnim pokom zapre, kajti njena duša je še za en dan nasitena in spanec bo prišel kot nagrada, ne zgolj kot zadovoljitev potrebe.

Pod nebom, kjer zaradi pretiranega osvetljevanja kraljuje zgolj prgišče zvezd, se eden na drugega opirajoča opotekata dva adolescenta – dekle in fant. Njune misli so zamegljene z omamo alkohola in neke neznane substance, ki ju je oba naredila veliko bolj pogumna. Njune roke se komaj zadržujejo, da ne bi kar na cesti začele slačiti oblek, a njune oči se sramežljivo izogibajo tistemu trenutku, ki ga oba komaj čakata, opogumljena s tistim, kar ju je vrglo iz običajne persone. Morda se v to ne bi hotela spuščati, če bi vedela, da bosta tisto noč zaplodila otroka. Morda bi bilo bolje preživeti fazo sramežjlivih pogledov, zardevajočih lic in tresočih se kolen, brez bližnjic. Motna pogleda se srečata in rdečica je še vedno prisotna in kolena se še vedno tresejo. A spomin na tiste male, neprecenljive trenutke bo do jutra zbledel, ostalo bo le še težko breme in krivda, ki jo bo skoraj nemogoče izprati.

Dežne kaplje se pričnejo spuščati na glave hitečih ljudi in drobencljanje postane še bolj mrgoleče. Pričnejo se razpirati prvi dežniki, nekateri nad glave dvigajo časopise, aktovke, torbe, nakupovalne vrečke. Dežne kaplje so težke in s precejšnjo silo udarjajo ob vse, kar jim pride na pot. In nekje sredi tega vrveža stoji majhna postava s kitkami in se smeji vsem kletvicam, paniki in mrgolenju. Roke razširi in se ne meni za začudene in zgražajoče poglede, ko se ustavi daleč stran od strehe, čeprav bi lahko bila na suhem. Obraz dvigne in pusti, da ji voda drsi po licih, po laseh, po vratu. In tisti prisiljeni red kar naenkrat postane kaos, a misli se zbistrijo in asociacije se vrtinčnijo. Pod streho se kasneje umakne zgolj zato, da lahko v beležko zapiše svoj tok misli.

  • Share/Bookmark

9 odgovorov na temo “Fotografije iz škatle”

    Dajana
  1. 22.11.2012 | 23:06

    Krasno napisano :)

  2. NuckinFuts
  3. 24.11.2012 | 11:58

    Ostajam presunjen. Evo. To je to.

  4. nalivka
  5. 24.11.2012 | 19:35

    @NuckinFuts: Hvala za hranjenje ega, čeprav mislim, da je zadnje čase nekam sumljivo pogosto. Kaj pa se je zgodilo z gospo konstruktivno kritiko? :mrgreen:

  6. NuckinFuts
  7. 24.11.2012 | 23:04

    Če bi kritiziral, bi lahko kvečjemu iz čisto pristnega človeškega zavidanja, ker mi je enostavno nedoumljivo, da lahko nekdo dobi tako dobro idejo in jo na takšen način realizira. Enostavno, umetnina. Tudi, če izpadem osladen, ali kako bi se lahko reklo temu?
    Se pravi: če hočeš, da te preneham hvaliti, nehaj pisati tako dobre bloge. Evo :mrgreen:

  8. nalivka
  9. 25.11.2012 | 21:43

    @NuckinFuts: Ok, zdaj pa res nimam več česa reči nazaj razen tiste drobne besedice: hvala.

  10. Lunatic
    25.11.2012 | 22:21

    Prva slika je tak flashback iz filma Mr. Nobody. Prva se mi tudi najbolj dopade.
    Ozaljšati, hvala da ji podaljšuješ življenjsko dobo. Se mi zdi, da te taprave stare, pristne in zgovorne besede rabijo več dreganja in obujanja, kot te nove skovanke – tujke. Predlog, več prvih in manj slednjih.

    Ker se počutim cheesy in citirajoče; odziv na naslov po Johnsonsovsko:
    “…Our dreams, and they are made out of real things,
    Like a shoebox of photographs,
    With sepiatone loving,…”

  11. nalivka
  12. 26.11.2012 | 01:05

    @Lunatic: Smešno, filma pravzaprav še nikoli nisem gledala … To nakazuje na moje morebitne sposobnosti jasnovidnosti, bolj verjeten odgovor pa je klišejskost prizora.
    In res ne znaš razočarat, kar se tiče konstruktivnosti. Sama sem v svojih besedilih danes ob zadnjem branju tiste vražje seminarske naloge naletela na podoben problem, pa mi je zmanjkalo časa, da bi ga odpravila. Hvala za opombo, cenim.
    Johnson pa se najbrž zaradi premnogih poslušanj njegovih verzov skriva nekje v moji podzavesti in v utrinkih prihaja na plano. Hvalabogu, da je Johnson in ne Metallica ali Iron Maiden x)

  13. Pepi
  14. 26.11.2012 | 12:44

    Hehe, mislim, da lahko kategorijo “pacanje” počasi predelaš v “ustvarjanje”, kategorijo “skoraj literatura” pa v “literatura”. :D Nič drugega mi ne preostane, kot da se pridružim gornjim hvalam, ker, kaj se mi najbolj dopade pri tem zapisu; atmosfera, ki jo izpostaviš preko teh osmih slik, ki je kar taka … na pol nostalgična. Če se mogoče navežem na Lunaticov komentar pa v oko rahlo zbodejo edinole besede kot je “adolescenta”, na primer, ki vsaj meni delujejo nekoliko preveč sterilno, mogoče znanstveno, in (po moji oceni (oceni laika!)) praviloma niso v kontekstu s tem tipom zapisa. Ampak … Ko imaš enkrat opravka z ljudmi, ki zapenjajo v detajle, kot so posamezne besede (tudi na tvojo željo, naj bo kritika konstruktivna), potem veš, da si na pravi poti. :D

  15. nalivka
  16. 27.11.2012 | 08:49

    @Pepi: Ja, hvala, no, ne vem kaj naj drugega rečem :)
    Je smešno, da omeniš ravno besedo “adolescenta”, ker je ta, za razliko od drugih tujk, edina v besedilo postavljena zavestno in s posebnim namenom. Z namenom točno tega, kar si občutil ob branju: občutka hladu, umetnega, vsiljenega.
    Sem pa zelo hvaležna za konstruktiven komentar in zelo cenim tvoje mnenje. Cheers!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !