O trenutkih

Strmenje v razgaljene tilnike ljudi pred menoj sem ter tja prekine kak stavek ali beseda, zaradi katere vsi pogledamo navzgor. Besede se kljub usmerjenosti mojega pogleda v vse kaj drugega kot govorca vrtinčijo v mojih mislih in se upajoče usedajo v tiste proste špranje mojih možganov – nekatere morda tam ostanejo še dlje kot zgolj do naslednjega dne. V nosnice mi udari sladkoben vonj črnila v kemičnem svinčniku, ko naredim z njim nekaj potegov po papirju. Črke plešejo pred mano in njihov ples me omami, me odpelje stran od dogajanja in me potegne v tisto sladko omamo ljubljenja besede z besedo. In vmesne intervencije pik in vejic.

V takih trenutkih nastane beseda ali dve ali tri in ko odmevanje mojih korakov po prazni cesti naposled pripelje do drugega doma, prsti srbijo. Mali računalniški zaslonček mi posveti v zenice in nekaj trenutkov pustim mislim, da prosto plavajo. O čem bom pisala danes? O sebi, o drugih? Včasih bi rada ubesedila stvari, ki jih nihče ne bi bral zaradi nerazumljivosti téme same – in tistim mislim pustim, da zorijo. Da rastejo. Da se širijo. Da postanejo nekaj, kar bo znalo zanetiti plamenček zanimanja v Drugem.

Na obisk pa pridejo tudi tiste male misli, tisti prebliski, ki v meni vzbudijo željo po razdajanju. Trenutki, ki jih želim deliti z drugimi. In takrat Nalivka piše o tistem, kar je zaenkrat zgolj njeno. Ubesedi tiste misli, ki se zdijo osamljene v želji, da najdejo dvojčice v mislih nekoga drugega. Trenutke, ki pa so vredni deljenja z drugimi, pa zavije v celofan in jih želi podariti svetu. Imejte, čudite se. Mislite. Razmišljajte.

Hipna jeza, ki je vzniknila ob zadnji besedi ob zavedanju, da ni veliko tistih, ki zgoraj omenjeno dejavnost prakticirajo redno, se je v nekem trenutku preobrnila v določeno stopnjo miru, ki ga v takih trenutkih, kot je ta, ne more več skaliti veliko stvari. Pretežno zaradi kratkosti in minljivosti trenutka samega, pretežno pa zaradi zadovoljstva, ki me napolnjuje. Praznina se vsaj za današnji večer zapolni z mislimi, z besedami, z znanjem, z védenjem. Tista neustavljiva lakota po več je bila danes potešena in človek kar naenkrat stopi korak bližje nadčloveku in se smeji lutkam, ki jih je moč videti tu in tam.

In slejkoprej se med neritmičnim udarjanjem blazinic na mojih prstih po tipkah pojavi vprašanje, če zgornje besede želim deliti z drugimi. So preveč osebne? Razkrivajo preveč mehke snovi znotraj lupine, ki jo stežka vzdržujem? So preveč nerazumljive? Preveč zapletene? Včasih se zgodi, da ima katero izmed vprašanj pritrdilni odgovor. In potem si premislim in s pospešenim srčnim utripom opazujem, kako se utripajoča črtica pomika in požira besede, ki so se nedavno rojevale. Se na tihem poslavljam od njih.

Včasih pa tvegam, dam delček sebe ven, na razstavo, v upanju, da bodo moje besede nekomu nekoč prinesle in prinašale tak ali drugačen užitek. Ali pomislek, zaradi katerega bo vsaj za trenutek stopil iz množice izložbenih lutk in na svet pogledal z lastnimi očmi. In misel na to, da se bo nekaj od tega mogoče zgodilo v urah, ki bodo sledile mojemu kliku na tisti modri gumb z napisom “Objavi”, me napolni z radostjo. Popolnoma mogoče je, da se ne bo zgodilo nič. Popolnoma mogoče je, da v nikomur izmed morebitnih bralcev s svojim pisanjem ne bom prižgala kake iskrice razumnosti. Lahko se zgodi nekaj obratnega in bom nadse priklicala ogenj, ki ga sama ne bom več mogla zaustaviti. Lahko se zgodi vse. Od tistega klika naprej bo vse ruleta.

A besede bodo ostale tam, kamor jih bom dala in nekdo se bo morda nekoč nasmehnil ali zamislil ob branju in to dejstvo mi da moč, da naslednjič zopet sedem za tipkovnico, prevzamem tisti alter-ego, ki se ima za Nalivko in pišem. In razdam delček sebe in se s tem počutim, kot da bom mogoče tisti delček dobila nazaj, obogaten1.

Pišem, torej sem Nalivka.

  1. egoizem much? []
  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “O trenutkih”

    NuckinFuts
  1. 9.11.2012 | 20:52

    Ah ja, lahko bi se že zavedala, da se tvoje srčno pisanje redno dotakne vsaj ene uboge duše.. tudi, če je le ta bolj počasne narave. To pa je že naloga, ki ne uspe prav vsakemu naključnemu mimoidočemu.
    Razdajanje sebe, pa četudi po koščkih, pod anonimnim profilom še nikoli ni škodilo, ker se te nihče ne more dotakniti, dokler ne pozna tvojega pravega bistva. Kakšen privilegij za introverte 21. stoletja… :mrgreen:

  2. nalivka
  3. 10.11.2012 | 20:58

    @NuckinFuts: Hm, saj se mi nekako dozdeva, glede na pogosto pojavljanje komentarjev pod mojimi zapisi in superlativi, ki se očitno vedno pogosteje pojavljajo v njih … :mrgreen:
    Hja, včasih je dovolj biti ne viden, včasih pa se še tisti alter-ego, ki piše blog, za trenutek čuti ogroženega. Ker stvari niso vedno tako preproste. Ampak je res, da se najbrž ne bi lotila pisanja, če ne bi bila moj obraz in moje ime neznana večini potencialnih komentatorjev. Tako tudi tisti majhni koščki mehkega mesa, ki jih dajem na ogled, vsaj zaenkrat ne sestavljajo dovolj celostne podobe, da bi bilo vanje moč zariti nož. Kar je dobro. Ker si upam ostreje napasti tisto, kar se mi zdi vredno napadanja in se, če je potrebno, potuhniti za krinko skorajšnje anonimnosti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !