Fotografije iz škatle

Star gospod stoji na železniški postaji, njegov pogled je zmeden in begajoč. Nekaj je krhkega na načinu, kako se premika in kako njegove oči drsijo po elementih sveta, ki ga ne pozna več. Nekaj še bolj krhkega pa je na osornosti, s katero je ozlajšana njegova interakcija z vsemi temi neznanimi ljudmi. Njegova sključena postava, palica, ki mu bunglja s komolca in način, kako z obema rokama stiska čepico ob prsi ga postavljajo v čas, ko so bile stvari veliko bolj preproste. Nekje v ozadju njegovega spomina se vrti prizor, ko je prvič zagledal svojo ženo, kako je stopala z vlaka. Tistega pravega vlaka, ne teh brezdušnih pošasti, ki se zdaj imenujejo vlaki. In spomni se, kako je njeno zapestje omahnilo na način, ki mu je prvič prinesel solze v oči. Vse je bilo lažje, ko je lahko stisnil njeno roko. Zdaj pa mu roko greje kapa in svet mimo njega beži in ni čutiti, da bi bil sploh še resničen.
Na poti s tresočimi rokami od mladega, življenja naveličanega dekleta kupi dišečo rumeno rožo. Tako, kot bi bila všeč njej.

Dolgolasec se spušča po stopnicah in njegove misli so polne stvari, ki jih je bil slišal, nekje pa trka tudi strah, da jih bo do naslednjega dne v glavi ostalo bore malo. A misli se kmalu usmerijo na znan obraz, na znan pogled, na znan, nekoliko nepravilen nasmeh ter na mahajočo dlan. Zgodi se objem in tisti vajeni, rutinski dotik ustnic in drobna dlan se skrije v njegovo. Med požirki piva se izgublja zvonek smeh in blazinice na prstih tiste male dlani drsijo po njegovi roki. Pojavi se še ena šala in dva para oči se med sabo opazujeta med smehom. Utrne se misel in želja po trajanju, in zavedanje, da se je le-to pravzaprav že začelo. Ker je vse skupaj drugačno. Ker sta skupaj drugačna od ostalih.

Na spomeniku sedita dva skoraj adolescentna otroka in mimoidoči ju opazujejo z zgražanjem. Njuna pogleda sta usmerjena v skoraj mrtvega goloba, ki si je bil pred tem zlomil krilo, zdaj pa z okončinami nemočno opleta okrog sebe in upa na rešitev ali vsaj odrešitev. Nič od tega ne pride, zgolj dva otroka se iskreno smejita njegovim obupanim poskusom vzleta. Mimoidočim pa dokazujeta tisto prvinsko izprijenost, zaradi katere nihče izmed njih na otroke ne bo gledal kot na v izhodišču nedolžna bitja. Ker se bo sam spomnil na tisto, čemur bi sedaj lahko rekel zlo. Ki je bila prisotno, dokler ni bil poučen o tem, kaj se sme in o tem, kaj se zaničuje.

Prsta na zgubani dlani se oklepajo drobni prstki in modre oči opazujejo mimoidoči svet. Starka in otrok obstaneta vsak v sebi lastnem brezčasju, medtem ko postave drsijo mimo njiju in se nasmihata eden drugemu, ker je smešno, kako se eden izmed njiju čudi, drugi pa se izgublja. Toda preprostost, s katero sta prežeta oba nasmeha, ju povezuje z vezjo, ki je ni mogoče ustvariti umetno in ki v nekem trenutku, ko eden izmed njiju stopi v čas, izgine za vedno. Le še padajoče listje, padajoč sneg, rastoča trava in šumenje reke bodo znali priklicati spomin na trenutke, ko je bil čas zgolj beseda in so trenutki znali trajati večno.

Po pločniku je moč slišati klikanje čevljev z visokimi petami, ko skoraj boleče urejena ženska hiti v službo, na še višje mesto na hirearhični lestvici kot ga je imela prejšnji dan. Oči marsikaterega mimoidočega in mimoidoče se znajdejo na njej, nekatere iz občudovanja, mnogo več pa iz zavisti. Moč, ki jo izražajo njene kretnje je skoraj strašljiva. Mrazeče je tudi dejstvo, kako se pogovarja. Kako ukazuje. Kot bi ji bila aristokracija, večvrednost vbrizgana v kri ob rojstvu. Malokdaj pa se zaveda trenutkov, ko se v kopalnici, daleč stran od oči sesede na tla in ji lica zalijejo solze. Ko za njo pridejo vsi tisti zlomljeni pogledi, ki jih je povzročila s svojim ledenim zidom, ki je od nekdaj branil njeno živalsko gonjo za zvezdami. A mejkap se hitro popravi in ven odkoraka s tisto zacementirano masko na obrazu in zlomi še en pogled in pohodi še ene sanje več.

V knjižnici se sključena postava sklanja nad skoraj bizarno debelo knjigo in išče. Nekoliko zaničujoče se ozre na mularijo, ki ob vhodu zganja kraval in olajšano spusti pogled nazaj na nepregledno množico besed, ko obtožujoči pogledi za mladino postanejo preveč moteči in se umaknejo. Mnogo besed je bilo prebranih, mnogo modrosti odkritih, mnogo pomenov razbitih na koščke. A vendar, kaj če nekje obstaja tista alfa in omega, beseda vseh besed, stavek vseh stavkov, misel vseh misli? Oči begajo in so lačne in se prenažirajo z vsem, kar so govorili in počeli modri ljudje. Le da ti po prenažiranju s hrano ostane občutek slabosti, po prenažiranju z modrostjo pa ti ostane sladkast občutek v ustih in tisti majhen delček sreče, ki zapolni še eno mesto v mozaiku. Postava se dvigne s stola in knjigo z značilnim pokom zapre, kajti njena duša je še za en dan nasitena in spanec bo prišel kot nagrada, ne zgolj kot zadovoljitev potrebe.

Pod nebom, kjer zaradi pretiranega osvetljevanja kraljuje zgolj prgišče zvezd, se eden na drugega opirajoča opotekata dva adolescenta – dekle in fant. Njune misli so zamegljene z omamo alkohola in neke neznane substance, ki ju je oba naredila veliko bolj pogumna. Njune roke se komaj zadržujejo, da ne bi kar na cesti začele slačiti oblek, a njune oči se sramežljivo izogibajo tistemu trenutku, ki ga oba komaj čakata, opogumljena s tistim, kar ju je vrglo iz običajne persone. Morda se v to ne bi hotela spuščati, če bi vedela, da bosta tisto noč zaplodila otroka. Morda bi bilo bolje preživeti fazo sramežjlivih pogledov, zardevajočih lic in tresočih se kolen, brez bližnjic. Motna pogleda se srečata in rdečica je še vedno prisotna in kolena se še vedno tresejo. A spomin na tiste male, neprecenljive trenutke bo do jutra zbledel, ostalo bo le še težko breme in krivda, ki jo bo skoraj nemogoče izprati.

Dežne kaplje se pričnejo spuščati na glave hitečih ljudi in drobencljanje postane še bolj mrgoleče. Pričnejo se razpirati prvi dežniki, nekateri nad glave dvigajo časopise, aktovke, torbe, nakupovalne vrečke. Dežne kaplje so težke in s precejšnjo silo udarjajo ob vse, kar jim pride na pot. In nekje sredi tega vrveža stoji majhna postava s kitkami in se smeji vsem kletvicam, paniki in mrgolenju. Roke razširi in se ne meni za začudene in zgražajoče poglede, ko se ustavi daleč stran od strehe, čeprav bi lahko bila na suhem. Obraz dvigne in pusti, da ji voda drsi po licih, po laseh, po vratu. In tisti prisiljeni red kar naenkrat postane kaos, a misli se zbistrijo in asociacije se vrtinčnijo. Pod streho se kasneje umakne zgolj zato, da lahko v beležko zapiše svoj tok misli.

  • Share/Bookmark

O trenutkih

Strmenje v razgaljene tilnike ljudi pred menoj sem ter tja prekine kak stavek ali beseda, zaradi katere vsi pogledamo navzgor. Besede se kljub usmerjenosti mojega pogleda v vse kaj drugega kot govorca vrtinčijo v mojih mislih in se upajoče usedajo v tiste proste špranje mojih možganov – nekatere morda tam ostanejo še dlje kot zgolj do naslednjega dne. V nosnice mi udari sladkoben vonj črnila v kemičnem svinčniku, ko naredim z njim nekaj potegov po papirju. Črke plešejo pred mano in njihov ples me omami, me odpelje stran od dogajanja in me potegne v tisto sladko omamo ljubljenja besede z besedo. In vmesne intervencije pik in vejic.

V takih trenutkih nastane beseda ali dve ali tri in ko odmevanje mojih korakov po prazni cesti naposled pripelje do drugega doma, prsti srbijo. Mali računalniški zaslonček mi posveti v zenice in nekaj trenutkov pustim mislim, da prosto plavajo. O čem bom pisala danes? O sebi, o drugih? Včasih bi rada ubesedila stvari, ki jih nihče ne bi bral zaradi nerazumljivosti téme same – in tistim mislim pustim, da zorijo. Da rastejo. Da se širijo. Da postanejo nekaj, kar bo znalo zanetiti plamenček zanimanja v Drugem.

Na obisk pa pridejo tudi tiste male misli, tisti prebliski, ki v meni vzbudijo željo po razdajanju. Trenutki, ki jih želim deliti z drugimi. In takrat Nalivka piše o tistem, kar je zaenkrat zgolj njeno. Ubesedi tiste misli, ki se zdijo osamljene v želji, da najdejo dvojčice v mislih nekoga drugega. Trenutke, ki pa so vredni deljenja z drugimi, pa zavije v celofan in jih želi podariti svetu. Imejte, čudite se. Mislite. Razmišljajte.

Hipna jeza, ki je vzniknila ob zadnji besedi ob zavedanju, da ni veliko tistih, ki zgoraj omenjeno dejavnost prakticirajo redno, se je v nekem trenutku preobrnila v določeno stopnjo miru, ki ga v takih trenutkih, kot je ta, ne more več skaliti veliko stvari. Pretežno zaradi kratkosti in minljivosti trenutka samega, pretežno pa zaradi zadovoljstva, ki me napolnjuje. Praznina se vsaj za današnji večer zapolni z mislimi, z besedami, z znanjem, z védenjem. Tista neustavljiva lakota po več je bila danes potešena in človek kar naenkrat stopi korak bližje nadčloveku in se smeji lutkam, ki jih je moč videti tu in tam.

In slejkoprej se med neritmičnim udarjanjem blazinic na mojih prstih po tipkah pojavi vprašanje, če zgornje besede želim deliti z drugimi. So preveč osebne? Razkrivajo preveč mehke snovi znotraj lupine, ki jo stežka vzdržujem? So preveč nerazumljive? Preveč zapletene? Včasih se zgodi, da ima katero izmed vprašanj pritrdilni odgovor. In potem si premislim in s pospešenim srčnim utripom opazujem, kako se utripajoča črtica pomika in požira besede, ki so se nedavno rojevale. Se na tihem poslavljam od njih.

Včasih pa tvegam, dam delček sebe ven, na razstavo, v upanju, da bodo moje besede nekomu nekoč prinesle in prinašale tak ali drugačen užitek. Ali pomislek, zaradi katerega bo vsaj za trenutek stopil iz množice izložbenih lutk in na svet pogledal z lastnimi očmi. In misel na to, da se bo nekaj od tega mogoče zgodilo v urah, ki bodo sledile mojemu kliku na tisti modri gumb z napisom “Objavi”, me napolni z radostjo. Popolnoma mogoče je, da se ne bo zgodilo nič. Popolnoma mogoče je, da v nikomur izmed morebitnih bralcev s svojim pisanjem ne bom prižgala kake iskrice razumnosti. Lahko se zgodi nekaj obratnega in bom nadse priklicala ogenj, ki ga sama ne bom več mogla zaustaviti. Lahko se zgodi vse. Od tistega klika naprej bo vse ruleta.

A besede bodo ostale tam, kamor jih bom dala in nekdo se bo morda nekoč nasmehnil ali zamislil ob branju in to dejstvo mi da moč, da naslednjič zopet sedem za tipkovnico, prevzamem tisti alter-ego, ki se ima za Nalivko in pišem. In razdam delček sebe in se s tem počutim, kot da bom mogoče tisti delček dobila nazaj, obogaten1.

Pišem, torej sem Nalivka.

  1. egoizem much? []
  • Share/Bookmark

Instant modrosti

Ob današnji popularnosti takih in drugačnih new-agevskih teorij, naukov in gurujev se človek vpraša, kaj pravzaprav pomeni izničiti svoj ego. Kajti veliko je tistih, ki nosijo neke instantne napise na svojih telesih, instant modrosti v svojih glavah in razglašajo okrog instant prednosti verovanja, kulture in modrosti, ki jih niti ne razumejo, niti ne poznajo do mere, kjer bi bili upravičeni do prednosti, ki jih neko verovanje prinaša.

Kako človeku dopovedati, da hinduizem pravzaprav pomeni, da so kaste logična posledica nauka o reinkarnaciji? Kajti pravi hinduist reinkarnacije ne jemlje kot neskončno priložnosti, ampak neskončno preizkušenj. Kako zahodnjak dojema reinkarnacijo? Kot neskončno priložnosti, ki jih lahko znova in znova zavrže – ker vedno pride še ena. Vse skupaj pa spominja na srednješolca, ki domačo nalogo vedno prelaga na zadnji trenutek, dokler naposled ob zavedanju, da mu zmanjkuje časa sam sebi obljubi, da jo bo pa jutri res naredil. Samsara1 se vrti v neskončnost in ni važno, kaj počnem sedaj, ker pride še eno življenje. Tudi lastne navezanosti na življenje, to življenje samo se tak človek ne uspe znebiti do dovoljšne mere, da bi dojel modre besede Krišne, ki tako rojevanje kot tudi smrt dojema kot nekaj nujnega in zato smrt pomeni zgolj novo rojstvo nekje drugje, v drugačni obliki. Za zahodnjaško dušo je potreben zelo velik preskok, da tega dejstva ne dojame zgolj na razumski, temveč tudi na čustveni ravni, ki je konec koncev osnova vsakega verovanja.

Pravzaprav preziram tiste instantno zgenerirane kvazi ege, ki temeljijo na nepoznavanju kulture, katere sestavine kombinirajo v lastno življenje – pri tem pa spominjajo na nek lik iz nekega bedastega filma, ki je imel okrog vratu obešenih nešteto simbolov in s tem dokazoval pripadnost nešteto veram, podložnost nešteto bogovom po principu Pascalove stave2. Tako ljudje, katerih življenje ne deluje po principu odrekanja, prakticirajo jogo, ne da bi se zavedali, da v sanskrtu beseda yoga pomeni disciplino.3 Telovadba je le majhen del celotnega asketskega načina življenja, ki naj bi prišel v paketu skupaj z jogo4. Ali pa ljudje, ki meditirajo, ne vedoči, katere vrste meditacije se pravzaprav lotevajo. Ne vedoči, da obstaja nešteto sekt, verovanj in naukov, ki meditacijo interpretirajo drugače in da zgolj sedenje z zaprtimi očmi še ne pomeni meditacije. Poznam nešteto Slovencev, ki se gredo hinduizem, a na koncu v nedeljo še vedno sedejo k goveji pečenki pri svoji stari mami.

Sram me je bilo, ko sem nekoč v Franciji na neki brezvezni obmorski stojnici kupila neko torbo z napisom v sanskrtu5, ker je bilo to takrat pač kul. In ob samem dejanju niti nisem čutila sramu, sram je prišel leto kasneje, ko sem sredi Španije zatavala v neko trgovino, v kateri so delali Indijci in mi povedali, da na torbi pravzaprav nosim neke molitve neke indijske sekte, za katero sem prvič slišala. Takrat sem torbo prestavila v najtemnejši kot svoje omare in še vedno se počutim bedasto, kadar njeno obličje po kakem naključju zatava pred moje oči. A bila je dobra lekcija in tudi sram počasi izginja z zavedanjem, da teh stvari ne jemljem več lahkotno.

Spominjam se dni, ko sta bili moderni japonska in kitajska kultura. Saj vsi poznamo tiste množice tatujev, izpisanih v kitajskih pismenkah6, yin-yang obeske in podobne traparije, ki so takrat polnile police trgovin s ceneno kitajsko robo. Ali pa ljudi, ki okrog vratu nosijo okrog obrnjene križe in navzdol usmerjene pentagrame, pa ne vedo ničesar o satanizmu ali čaščenju Satana, razen nekaj na hitro spisanih besedil nekih levih bendov, ki se namesto na dobro glasbo raje osredotočajo na lasten kult. (Užaljeni metalci pa gredo lahko tokrat ob mojih besedah raje na pivo kritizirat neko blogergko, ki pljuva čez njihov najljubšnejši bend namesto organiziranja nekih množičnih čustvenih izbruhov na mojem spletnem mestu, ki smo jim bili priča pred kratkim.)

Včasih takole vidim kako hipsterko, ki v istem dahu navdušeno razlaga, kako jo je potegnil budizem in kako ji je njena učiteljica teh naukov popolnoma spremenila življenje, hkrati pa doda še, kako si želi tega in onega in da se ne more upreti tistim čeveljcem, ki jih je videla v soboto na svojem tedenskem sprehodu po Meki potrošništva brez vsakršne sledi obžalovanja v glasu. Osvoboditev od želja, ki obvladujejo njeno življenje? Izstop iz samsare? Ah, kje pa, zgolj še ena modna muha gospodičnice, ki bo ob naslednjem zatreskanju v mormona pričela okrog vratu ponovno nosit križ, ki ji ga je njena babica z zadnjo penzijo kupila za krst v upanju, da bo otrok v življenju našel “pravo pot”.

Poznam ljudi, ki so prepričani, da vse vere učijo eno. Da ima vsaka vera svoj namen, a da je vrhovni cilj vseh dobro življenje. Ne morem, da ob tem ne bi pomislila na znameniti predmet devetletke, Državljanska vzgoja in etika, v katerem je večina moje generacije najbrž pustila svoje razmišljanje v smeri etičnega in v smeri verstev, od tam pa odnesla zgolj puhlice, ki jih diplomirani pedagogi trpajo v precenjene učbenike za instantni predmet, v katerem je vse narobe: od tega, da se v istem dahu razlaga slovensko himno in budizem, do tega, da hkrati uči “osnove etike”7 in delovanje “demokracije”. Kar pa je najbolj zgrešeno pri zgoraj omenjeni trditvi je to, da niti ne drži, tako da katerakoli interpretacija pristane na kupu hitroparilnih stavkov, ki jih človek nevede izreka vsak dan. Kajti religija v veliki meri pomeni tudi kulturo. Način življenja. Ki pa se na različnih delih sveta drastično razlikuje. Zakaj je za nekatera inuitska plemena nekaj popolnoma običajnega, da starce prepustijo vremenskim razmeram in gotovi smrti, pri nas pa je to nekaj popolnoma nepojemljivega? Tu je tista drastična razlika, ki jo je v enem življenju skoraj nemogoče preseči.

Ob tem pisanju in razmišljanju pa se nekje globoko v meni vedno bolj razplamenteva gnus ob zavedanju, da je tudi veroizpoved postala zgolj še ena modna muha. Lani smo imeli yin-yang, letos imamo Indijo, kaj bomo imeli jutri?

Seveda pa upam, da se morebitni bralec zaveda, da tu ne govorim o tistih, katerih volja, razum in mišljenje dopuščajo prestop v drugo vero. V drugačno razmišljanje. Dokončno spreobrnitev, dokončno izničenje lastnega ega, ki ga učijo nekateri nauki daljnega vzhoda – brez potlačitev. Izobraževanje v smeri kulture, ki jo sprejemajo. Poznavanje kulture, filozofije in mišljenja, ki jih vse vzamejo za svoje. Ne zaradi neke mode, ampak zaradi globoke fascinacije, ne zaradi Pascalove stave, ampak zaradi osebnih prepričanj, s katerimi se ena vera bolj sklada kot druga. Dokončno odločitev.

Tudi ne govorim o tistih, katerih fascinacija z drugimi kulturami hkrati pomeni tudi distanco, s katere jo je moč še bolj natančno preučevati. Brez neke čustvene vpletenosti, prisotna je zgolj tista primarna vedoželjnost. Ker, ne boste verjeli, dejansko obstajajo ljudje, ki tekoče znajo sanskrt, berejo Mahabharato v originalu in ne čutijo potrebe, ta bi to izrazili navzven z nekim hitroparilnim tatujem. Katerega hitroparilnost je seveda zgolj metafora, kajti ravno njegova trajnost ponavadi pomeni možnost obžalovanja.

A Evropa ostaja Evropa in ljudje tu ostajamo vedno enaki; z lačnim egom, z željo po pripadnosti, ki jo želimo izpolniti na tak ali drugačen način. Se ne zavedamo, da instantno, hitro skrivanje lastnega ega tega ne izniči, le potlači. Nekateri iščemo rešitev na razumskem nivoju, na nivoju, v katerem sledimo evoluciji. Zavržemo instantne nauke in se posmehujemo žrtvam le-teh in stopamo po trnovi poti do nadčloveka.

Nekateri pa raje izberejo življenje lutk in prakticirajo jogo, budizem, mimogrede še malo hinduizma, okrog vratu pa jim visijo trinketi iz različnih koncev sveta, vsi narejeni na Kitajskem. Iz rok ljudi, ki ne poznajo tega, kar delajo v roke ljudi, ki ne vedo, kaj to pravzaprav pomeni. In krog se sklene, še ena generacija ljudi pa se izgubi, ne da bi vsaj malo pomislili na tisto bazično vprašanje, ki bi se moglo pojaviti v vsakem, ki veruje: Zakaj?

  1. krog življenja []
  2. Verjamem v Boga, ker je zame “boljša stava”, če verjamem, kot če ne. []
  3. jezikoslovci naj me na tem mestu popravijo, če se slučajno motim :) []
  4. če obstaja kje kdo, ki o tem ve več kot jaz, se opravičujem, če navajam napačna dejstva – a zaenkrat so ta do mene prišla po dokaj zanesljivih virih []
  5. ki ga niti nisem znala prebrati []
  6. katerih lastniki se najbrž danes počutijo kar bedasto []
  7. pri čemer po možnosti še zamenjuje pojma etike in morale []
  • Share/Bookmark