O željah

Tiste male kosmate zverinice, ki se vedno skrivajo nekje med gubami Nalivkinih oblek, rade šepetajo. Stvari, ki jih moj ego nikoli ne bi priznal oziroma bi jih, s tistim nasmehom, za katerim naj bi se skrival upravičljiv ali pa vsaj pomilovanja vreden razlog. A hvalabogu sem edina, ki lahko bitjeca sliši in včasih se jim zgolj smehljam, ker vem, da sem takrat dovolj močna, da svoj ego ločim od njihovega, da uspem tisto skupino zverinic, za katere nočem, da so del mene, preprosto pregnati z dovolj vztrajno željo po tem, kar bi rada bila. A ni vedno tako.

Vsak človek ima načela, po katerih živi. Tista majhna pravilca, ki jih ne krši ali pa jih krši izjemoma1 in zaradi katerih se njegov svet zdi urejen. Dovolj urejen, da se človekov um lahko posveča drugim stvarem kot zgolj preživetju, zgolj nagonskemu hlastanju po sledi nevarnosti. In obstajajo načela, zaradi katerih ta pravilca obstajajo. Tukaj ne govorim o moralnosti, tu govorim o tistem, kar vodi naše delovanje, o vzroku zanj. O tistem končnem smotru, ki ga želimo v življenju doseči2 – seveda ne v aristotelskem smislu, kajti vem, da nas le peščica pozna tisti pravi, najvišji užitek3.

In moja pravila obstajajo zato, ker znam na svet, nase in na ljudi okrog sebe gledati z obsojajočim, kritičnim pogledom. Tista občasna jeza nad ignoranco večine ljudi, nad otopelostjo in nad robotskim premikanjem sem in tja ter brezrazumnemu sledenju temu in onemu guruju se izraža v še večji kritičnosti do same sebe. Če ostali niso, moram vsaj sama poskušati delovati razumno. Vsaj sama se moram truditi, da bom lahko nekoč postala oseba, ki si želim biti. Tisti občasni prebliski plehkosti žal ne spadajo v to kategorijo. In tisti občasni prebliski šibkosti tudi ne. Trenutki, v katerih so moje  misli preobremenjene in ko je razumska moč posrkana iz mene do meje, ko nevede in nehote blizu spustim tiste najbolj zoprne živalice, ki bi jih načeloma rada držala čim dlje od sebe.

In njihov šepet je mamljiv. Kako lahko bi bilo storiti to in ono, brez razmisleka, brez obsojanja, ki bi sledilo, ako bi vklopila nazaj razum. Kako lahko bi bilo živeti v svetu, postati še ena izmed mravljic. Se naučiti hoditi, govoriti, kimati kot mravljica in blejati kot ovčka. Morda renčati kot zver? Vse je mogoče v tem svetu živali in tista mala bitjeca, ki jih vidim zgolj jaz, me neprestano opozarjajo na dejstvo, da nekje obstaja tista lažja pot. Pot, v kateri ni odrekanja in v kateri za tisti pravi užitek ni treba zavračati družbe, čakati pred predavalnicami, čakati na ljudi, ki so vredni naziva “skoraj nadčlovek”, da bi lahko z njimi izrekla tistih nekaj besed. Ne bi bilo lažje predajati se opoju vsega, kar bi pogoltnilo razumskost in naredilo življenje preprostejše? Kar bi zakamufliralo tisto primarno željo po spraševanju, ki v meni še ni ugasnila in naredilo iz mene tisto osebo, ki zna slediti. Ki zna plavati s tokom. Odpirati usta sinhrono z ostalimi ribami.

In ko tako razmišljam z občutkom krivde, ki mi počasi leze na ramena, me njegova prisotnost spomni na tiste noči, v katerih se razum v meni razplamenti in v katerih me srbijo prsti in me srbijo oči, če tisti dan nisem naredila nečesa, kar bi vsaj malo potešilo mojo željo po védenju. In tisti dolg seznam knjig, ki jih še nisem prebrala se mi ovija okrog grla in me duši in od nekod prileze tista samoobtožujoča živalica in mi šepeta na uho: “Nisi rekla, da zmoreš? Da to hočeš? Kaj vraga potem počneš?” In moji prsti tresoči zakrivajo resnico, dokler ne vznikne tista primarna želja, tisti neizbežen ukaz razuma in dejstvo, da sem kljub vsemu boljša od tega. Da znam biti.

Takrat si na nočno omarico postavim knjigo in zaspim z mislijo, na kateri strani sem ostala. In spanec pride, izpolnjujoče sede na moja ramena in ko padem v tisto temno tekočino, me mir napolni s tisto pravo srečo, za katero čutim, da me izpolnjuje. In vse tiste živalice odženem čim dlje stran od sebe, da jih še dolgo ne bo več nazaj. Takrat se lahko soočim s svetom in se lahko pogovarjam s tujci in tudi ponoči lahko hodim sama. Ker obstaja tisto zavedanje, da je to, kar počnem, čemur predajam sebe, svoj um, svoj čas in tubit, tisto, kar hočem, ne tisto, v kar bi bila prisiljena.

In besede mi še lažje drsijo s konic prstov, ker vem, da Nalivkinega obraza ni mogoče prepoznati sredi ceste in pokazati nanj s prstom in vpiti: “Poglejte, to je tista, ki včasih ni dovolj močna, da bi sledila sama sebi!” Čeprav naj bi bil ta kraj kraj razuma in kraj, kjer bi ljudem dajala naprej to svoje védenje. A vedno bolj postaja Nalivkin kraj in navsezadnje to ni nič slabega. Pa vendar – ta zapis končam z majhno iskrico upanja, da bom naslednjič lahko svoj ego spravila iz centra svojih misli in pisala za druge, ne zase.

  1. in izjema večinoma potrjuje pravilo – tega ne govorim zgolj kot puhlico, ki je ne bi razumela, ampak za tem stojim z argumenti, za katere se mi ne zdi, da bi spadali v ta prispevek []
  2. ali ga vsaj najti []
  3. študenti filozofije vedo, o čem govorim, drugi pa tako ali tako ne bi razumeli []
  • Share/Bookmark

6 odgovorov na temo “O željah”

    NuckinFuts
  1. 24.10.2012 | 23:52

    A lahko enkrat namesto vsebine (katera je, kot vedno, v stilu “žebelj na glavo”) komentiram absolutno prekrasno kovanje besed? Zapis je enostavno prekrasen, takšnega vtisa, da so besede točno na pravih mestih, kot se ga najde pri tvojih blogih, pa se itak težko išče kjerkoli drugje. Čudovito, neverjetno, prekrasno. To je to.

  2. nalivka
  3. 25.10.2012 | 09:50

    @NuckinFuts: Vraga, saj bom še zardela, no. :mrgreen: Drugače pa hvala, čeprav res ne vidim, kaj ti je na mojem pisanju tako zelo posebnega, kajti meni se zdi dokaj povprečno; pa tega ne govorim kot nekdo, ki bi s tem skušal izsiljevati še več komplimentov. Ampak hej, dokler nekomu paše brat in dokler v tem še malo uživa, moj ego hvaležno sprejema spodbudne besede – sploh od cenjenih soblogerjev. Tiste presežne pa ga še dodatno nahranijo, da malce zraste – to tudi priznam :)

  4. Lunatic
    31.10.2012 | 15:15

    Pisati zase : pisati za druge.
    Kdo sem jaz? Kdo so drugi?
    Zakaj ne pisati zase, da bi pisali za druge?
    A ni pisanje zase hkrati pisanje za drugega?
    Peace-anje. Piss- anje. Piece- anje….

    Piši; pisanje je učinkovita metoda za urejanje misli!

  5. nalivka
  6. 1.11.2012 | 10:46

    @Lunatic: Mogoče nekje obstaja meja med pisanjem, ki je primarno namenjeno zgolj meni, in pisanjem, namenjenim temu, da širim iz sebe svoje védenje. Saj veš, v Lozarjevem stilu ;)
    Ampak ja, se pa zavedam, da vedno pišem za druge, če stvar naredim dostopno vsakemu, ki jo želi prebrati.
    In ja, misli znajo biti včasih zmedene, bežeče, njihovo ubesedenje pa pomeni razkritje njihovega bistva. Ravno zato sem se odločila (znova) pisati blog; ker me prisili v to, da stvarem pridem do dna :mrgreen:

  7. Lunatic
    1.11.2012 | 13:41

    Točno to sem imela v mislih, pisanje zase in pisanje za druge sta različna bregova, sicer iste reke. Pisanje zase bi se lahko reklo, da je prva stopnja redukcije/ oklestenja, ki se zgodi pri prevajanju iz jezika misli. Besede so konec koncev le besede, in za določena občutja besed še nimamo, pa tega še vemo ne. Drugo klestenje pa je pisanje za druge, kjer je pisec prisiljen še bolj urediti besedilo, mu podati rdečo nit in obliko, nauk, nek smisel, da bo izdelek bolj bogatljiv.
    Tako, da po mojem pisanje ni nujno tudi orodje, s katerim pridemo stvarem do dna in ubesedenje misli, ni nujno tudi razkritje bistva. Je pa čudovit način deljenja z drugimi vsaj približka našega notranjega sveta.

    Mojih 7 centov.

  8. nalivka
  9. 4.11.2012 | 12:21

    @Lunatic: Ah ti in jaz in najini (sicer v mnogih pogledih drugačni) ljubezni do besed :D Tukaj bi lahko odprli neverjetno dolgo razpravo o obstoječih in še ne obstoječih besedah, o mislih, ampak mislim, da bo slejkoprej prišlo na dnevni red kake izmed pavz med predavanji!
    Zame je pač pisanje res najlažji način, kako urediti, razkriti in izluščiti bistva lastnih misli, želja in konec koncev tudi lastne psihe, ker sem od nekdaj to uporabljala za orodje, kako stvari spravit ven, jih spregledati in jih sprejeti. Ker same misli znajo biti izmuzljive, bežeče, minljive in njihova rdeča nit je redkokdaj ravna, ponavadi je scefrana na milijon manjših nitkic, ki jih je skoraj nemogoče zbrati v enoten tok. Besede pa poiščejo skupne točke, pisanje jim da obliko in možnost, da več tistih malih utrinkov sestavi enotno misel.
    Čeprav se pa strinjam, da ni edini način. Tudi zame ne, le da meni pač od vseh najbolj ustreza.
    Pa hvala ti :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !