Vitrine

Naslednji zapis je bil spisan v stanju zamaknjenosti in omame1, avtorica pa morebitnega bralca opozarja na nevarnost zgolj asociativno in metaforično povezanih misli tam, kjer bi se moral nahajati lično urejen prispevek.

Ljudje zelo radi zapiramo svet v vitrine. Veliko lažje je namreč gledati na stvar z distance. Veliko lažje je ne biti vpleten v svet, ki nas obroža. Poveličevanje objektivnosti postane zapiranje vsega zunanjega za stekla, vedno znova in znova, dokler se človek ne znajde sam v neprehodnem akvariju sveta, v katerem ni več dovoljeno stopiti na druge strani tisočev pleksi stekel, ki nas ločujejo od vsega, česar se je moč zares dotakniti.

Pa ne govorim o vseh klišejskih “ljudje smo ločeni eden od drugega” hitroparilnih naukov, govorim o dejanskem ločevanju človeka od resničnosti. Vse, kar rabimo vedeti, spoznati, ugotoviti, se skriva za steklenimi stenami, mi pa zgolj od daleč opazujemo in se čudimo in spoznavamo stvari, čeprav jih ne znamo otipati, ovohati, okusiti. Srečanje s tisto grobo realnostjo, katere vonj ni zgolj neka bleda sled parfuma, s solzami, ki niso polne samopomilovanja, ampakbežanja od nečesa, kar je razbilo tisto stekleno steno, ki človeka vedno ohranja navidez varnega. A steklene stene postajajo močnejše in tudi najhujši udarci počasi postajajo prešibki, da bi utegnili steno razbiti. Lahko jo zgolj napokajo in tako preprečijo bistvu njenega ujetnika, da bi na plano spustil svoj pravi jaz.

Še smrt zapiramo za vitrino in jo opazujemo zgolj od daleč. Umiranje je pomaknjeno nekam v sterilno okolje, kjer ni motenj, kjer so zgolj nešteti pari oči, ki opazujejo od daleč. Smrt tako postane nekaj mističnega, nekaj, kar lahko zgolj opazujemo, ne da bi se kadarkoli udeležili tistega zadnjega utripa srca, ki pa nam, realno, vsem pripada. Tisto prazavedanje lastne minljivosti in prastrah pred smrtjo, ki se ga slehernik zaveda, zbledita, kot bledi tista senca človeka, zaprta v akvarij. Beg postane beg v iskanje edinega, kar je moč začutiti na tisti prvinski način, a vse, kar človeku uspe je vrtanje takih in drugačnih lukenj in luknjic skozi pleksi steklo in medsebojno zbadanje z iglami, toda še kri, ki ob tem priteče iz sveže nastalih ran, je zapakirana v plastične vrečke. Postane franšiza. In smrt bližnjega kar naenkrat ni več tako zelo boleča, ko je bližnji oddaljen ravno toliko kot tisti tujec na drugi strani ceste.

Tako se dlan dotika dlani, a vedno s tisto vmesno prepreko in nagrobniki se zdijo manj zlovešči, če te od njih ločuje tisoče plasti pleksi stekel. Občutek hrapavega kamna na blazinicah prstov je le še daljni spomin, zasidran nekje v kolektivnem spominu, ki zaradi temnečih steklenih sten vedno bolj izumira. A na žalost to ne pomeni manj bolečine. Bolečina je še vedno prisotna, le da ni dlani ali ramena, ki bi trpečemu zares nudil podporo. Je le hladno pleksi steklo, po katerem konice prstov drsijo in se želijo spominjati dni, ko ni bilo preprek in ko človek okrog sebe ni videl zgolj izložbenih lutk in osladnih, cenenih filmov, s katerimi si ni mogoče olajšati muk.

A teh dni se današnji človek ne spominja več. Ker je bil rojen v sterilnem okolju in takoj naučen, kako postavljati steklene stene. Tisti primarni dotik postane greh, in še greh postane nekaj, kar je dosegljivo zgolj znotraj akvarija.

Svet se zreducira na to, kar je moč dokazati, kar je moč predvideti. Človekova realnost pa postane nevredna zaupanja. Občutki morajo biti uklenjeni za pleksi steklom, zaprti v lične škatlice, nadzorovani. Kajti podoba, ki pride na drugo stran, je vselej cenzurirana. Tiste majhne škatlice, v katere so zapakirani zadnji ostanki prvinskih občutkov in sledi, ki bi nam lahko pomagale najti sebe, pa se preprodajajo in odpirajo in gledajo, toda vse v nadzorovanem okolju, vse za stekli.

Kaj pa se zares dogaja znotraj sleherne steklene sobice, ve le vsak posameznik zase. Ker ven spuščamo zgolj to, kar želimo, da vidijo drugi. Izvzemši tiste velike eksplozije, zaradi katerih pleksi steklo razpoka in ven pricurlja kaka solza, pomešana s kapljo krvi. Ampak nič hudega, se ga da popraviti. In podoba zopet postane modificirana, cenzurirana. Človek pa se oddaljuje od živali, a hkrati tudi od nadčloveka. Tudi od samega sebe se oddaljuje, ko spomine in čustva pakira v tiste majhne plastične vrečke in jih zmrzuje, za hude čase. Ko bo steklo dokončno potemnelo in bo ostal človek zgolj sam s seboj.

Morda bi bilo takrat lažje najti tiste resnice, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Ko nihče ne vidi izven svoje kletke, ko postane možnost ekshibicionizma nična, takrat se lahko v celici začne dogajati tisto, kar človek je v svojem bistvu. Škoda samo, da tega nihče nikoli ne bo videl in o tem napisal kakšnega bolj optimističnega zapisa. Ker bo skrit za temnim steklom in se ukvarjal z lastnim prekipevajočim, do tistega trenutka zatiranim nenadzorljivim abosolutnim egom.

  1. ki ni posledica kakih opojnih sredstev []
  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “Vitrine”

    NuckinFuts
  1. 22.10.2012 | 10:13

    Če se zatečeš k primarnim vzgibom je tako početje ignorance še presneto razumljivo. Človek ima, tako kot vsako bitje, nagon po preživetju. In kako naj preživi, če ne zaščiti najšibkejše in najbolj ranljive stvari na sebi: svojega bistva?
    Zanimivo, da je ravno ta ego, ravno ta ranljiva sredica, skrita za vsemi temi plastmi vedno bolj umazanega stekla, ena izmed redkih stvari za katere je posameznik pripravljen tvegati največ. Pa naj bo to mnenje drugih o njemu, odnosi z najbližjimi in še mnoge druge reči, ki jih družba vsiljuje kot pomembne.
    Vsak ima dve rameni na katere se lahko nasloni in to sta njegovi lastni (njegove lastne? ne vem kako se sklanja :mrgreen: ). To se najbrž ne bo ravno spremenilo, ne?

  2. nalivka
  3. 23.10.2012 | 10:15

    @NuckinFuts: Definitivno je lasten ego potrebno zaščititi, toda pojavlja se vprašanje, ali dejansko človek v akvariju, na razpolago vsem tistim očem dejansko ni še bolj ranljiv, kot bi bil, če bi se lahko skril, zakamufliral z realnostjo. Umazana stekla so tako le približek ščita, ki ga sam sebi lahko ponuja do določene točke, ko ostane nepreklicno ločen od vsega, kar je realno, v svojem malem svetu. In takrat, ko si gotov lahko zgolj še vase, ko tudi svet postane zgolj neka farsa, kaj ima človek potem sploh še od življenja razen večnega vpraševanja po smislu brez možnosti nekega jasnega uvida v stvari, točno take, kot so? Kajti moč je v vitrinico postaviti tudi tiste lastne resnice in si s tem dolgoročno onemogočiti možnost, da bi se kadarkoli spremenile in tako obstajajo trdne, nepreklicne, kot spomenik nekemu času, medtem ko se človekova zavest giblje naprej.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !