Najljubšnejši pisci: Arto Paasilinna

Finski pisatelj s polnim imenom Arto Tapio Paasilinna1, rojen 20. aprila 1942 očara vsakega, ki njegovo delo dobi v branje. Iskreno povedano sem bila ob odkritju njegovega pisanja dokaj presenečena, kako znan je v bistvu med slovensko publiko2, glede na to, da se ne spomnim, da bi bil kdaj precej oglaševan in prej še nisem slišala kakih superlativov o njegovi komercialni uspešnosti. Kar seveda ne velja za njegovo pisanje – vsak, s komer sem govorila in ki je bral karkoli njegovega poroča skoraj enako izkušnjo, kot je moja – neverjetna zasvojenost z njegovimi literarnimi deli, izrazita slogovna edinstvenost in iskren, unikaten smisel za humor, ki bralca ob branju sili v nasmešek, včasih pa tudi neobvladljivo krohotanje. In hkrati prav zahrbtno3 spremenjen pogled na svet, v katerem živimo.

Ker članek sloveske Wikipedije o njem ni prav obširen, prilagam tudi povezavo do angleškega Wikipedia zapisa o njem in link do njegove uradne spletne strani.

Kljub njegovi naraščajoči popularnosti med slovensko publiko sem se s Paasilinno spoznala šele predlani, in sicer preko roditeljice. Od nekod je domov pritavala njej priporočena knjiga z zanimivim naslovom Očarljivi skupinski samomor. Zaradi bližajočih se izobraževalnih obveznosti sem bila prisiljena prebirati zgolj izpitno literaturo in je minilo kar nekaj časa, preden sem se uspela s knjigo zabubiti za svoje skoraj zacementirano mesto za kmečko pečjo s skodelico čaja in pričeti prebirati to svojevrstno mojstrovino. Po štirih urah, ko se je shladila tako kmečka peč kot tudi čaj4 sem knjigo zaprla in s sijočimi očmi, plavajoča v nekem popolnoma drugem vesolju, šla delat še eno skodelico čaja. Med kuhanjem je roditeljica opazila moje nekoliko odsotno obnašanje5, v kombinaciji s knjigo, ki sem ji jo vrnila, pa se je zgolj hudomušno nasmehnila: “Je dobra knjiga, ane?”

Že sam naslov knjige Očarljivi skupinski samomor6 nakazuje na izrazito edinstven humor, ki ga moje zahodnjaške literature vajene oči še niso brale. A tudi severnjaške razlike v humorju ne morejo razložiti tega, kako edinstveno Paasilina svoje like postavlja v kontekste, primerljive s situacijami premnogega slehernika današnje družbe in jim svet obrne na glavo s pomočjo humorja7, hkrati pa izpostavlja tiste majhne življenjske preprostosti, na katere človek dandanes enostavno pozabi. Čeprav so njegovi liki večinoma posebneži – tisti, na katere vedno gledamo s kritičnim očesom, tisti, za katere ne moremo razumeti, zakaj tako radostno doživljajo trenutke v življenju, ki navadnim smrtnikom ne pomenijo veliko. A njihove zgodbe so prikazane s perspektive, ki bralca prisili v to, da njegovo življenje kar naenkrat postane neobremenjeno z vsem, brez česar ne znamo več živeti. Do njegovih likov pa bralec lahko kar hitro razvije naklonjen, razumevajoč in hrepeneč odnos8.

Poleg Očarljivega skupinskega samomora mi je najbolj pri srcu Zajčje leto. Opisovanje zgodbe in poteka dogodkov se mi zdi skoraj nesmiselno, saj žal ne premorem tistega trpko-sladkega smisla za pripoved, ki ga Paasilina seveda mojstrsko obvlada. Tako da bom le-to prepustila knjigam, morebitnemu bralcu tega zapisa pa jih iskreno priporočam v branje. Garantirano je stanje zasvojenosti, v katerem bi človek kar še in še, še Paasilinninih likov, njegovega humorja, nenavadnih situacij. In hvalabogu je Paasilinnina naraščajoča popularnost uspela preseči dokaj ostro jezikovno mejo med finščino in slovenščino in je kot rezultat tega nastalo kar nekaj prevodov9. O njihovi kvaliteti žal ne morem podati komentarja, ker finščina ne spada med spekter jezikov, ki jih vsaj približno obvladam, ampak lahko povem, da je jezik tekoč in da je izkušnja ob branju podobna kot jo opisujejo bralci drugih narodov. Prevajateljica Jelka Ovaska Novak že od prvega zvesto prevaja njegova dela v slovenščino in je najbrž ena izmed redkih, ki obvladajo slovenščino in finščino, za povrhu pa še literarni prevod do te meje, da je na slovenskih policah danes moč najti nič manj kot osem Paasilinninih knjig, katerih prevod je njegovo hudomušnost bralcu predstavil na očarljiv način.

Rešitelj Surunen je menda prva knjiga, prevedena v slovenščino  ((v knjižnici, kjer si Nalivka izposoja knjige, je izdaja že precej obrabljena in se ji poznajo premnogokatere roke, skozi katere je potovala tekom svojega življenja)) in sicer leta 1989. Morda je dolga pavza v prevodih botrovala dejstvu, da knjiga od daleč ne izgleda atraktivna, Paasilina pa pri nas prej morda zaradi še ostrejše jezikovne meje med Slovenijo in Finsko ni bil priznan do mere, ki si jo zasluži. Zadnja leta pa intenzivno izhahajo njegovi prevodi, kar je kljub njegovi mednarodni uspešnosti precej fascinantno za Slovenijo in njeno literarno sfero. In kar me je najbolj presenetilo, je podatek, da sta od njegovih fikcijskih del v angleščino prevedena zgolj dva – Zajčje leto10 in Tuleči mlinar11 – ki je, mimogrede, meni tudi izredno pri srcu12.

Če bi lahko njegove knjige razvrstila po tem, katere imam najraje, bi Tulečemu mlinarju sledil Gozd obešenih lisic, takoj za petami pa bi sledil Župnikov zverinski služabnik. Dedu za petami in Srečni človek pa še čakata, da na moji (pre)dolgi to-read listi prideta na vrsto.

Kdor je uspel prebrati zgornjih nekaj besed, mu še enkrat na srce polagam edinstvenost Paasilinnine literature. Priporočam v branje vsem, ki bi jih utegnilo zanimati in čakam, trenutek, ko bom sama s hudomušnim nasmeškom lahko ljudem z zamišljeno-zadovoljnim pogledom rekla: “Je res dobra knjiga, ane?”

Viri: Wikipedija, COBISS, http://www.artopaasilinna.com/

  1. ki velja za enega največjih pisateljev svojega naroda in so Finci zasluženo ponosni nanj []
  2. zlasti v zadnjih nekaj letih, ko je izšlo kar precej prevodov []
  3. v dobrem smislu []
  4. za katerega sem ob branju kar hitro izgubila zanimanje []
  5. ki zame sicer ni nič kaj nenavadnega []
  6. ki je seveda najbolj “opazen” od vseh []
  7. tudi črnega []
  8. da bi morebitni bralec tega zapisa vedel, o čem govorim, mora nujno prebrati kaj njegovega []
  9. ki so, kot opažam, zadnje čase na voljo tudi v žepnih izdajah in jih je moč dobiti v skoraj vsaki knjigarni []
  10. prevedeno v The Year of the Hare []
  11. preveden v The Howling Miller []
  12. čeprav je res, da za nobeno do sedaj prebrano njegovo knjigo ne morem trditi, da mi ni pri srcu []
  • Share/Bookmark

4 odgovorov na temo “Najljubšnejši pisci: Arto Paasilinna”

  1. Anthony
    11.10.2012 | 12:44

    a ni Aarto malo podoben Jermakkiju?

    lp Anthony

  2. nalivka
  3. 12.10.2012 | 10:00

    @Anthony: Če bi vedela, kdo je Jermakki, bi ti mogoče lahko odgovorila na vprašanje, pa žal ne vem.

  4. Anthony
    12.10.2012 | 13:52

    hm, ne vem, v Gozd-u obešenih lisic, je to maček Jermakki – če se spomnim prav..

    lp Anthony

  5. nalivka
  6. 13.10.2012 | 10:50

    @Anthony: Seveda, zdaj, ko omeniš, mi zveni nekam znano – ampak mi žal imena vseh likov (sploh pa finska imena) po branju žal ne ostanejo dolgo v spominu :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !