Ekshibicionizem

Nekje med pravilnim odpiranjem ust, zategovanjem trebušne prepone, pravilnim izrazom na obrazu in nameščanjem jezika na pravo mesto se včasih Nalivka trudi iz sebe spuščati za uho morebitnega poslušalca prijetne zvoke. Včasih je ob tem prisotna tista graciozna oseba, ki jo pri tem vodi in usmerja1, včasih pa tudi kdo izmed tistih, ki k njej, tako kot jaz, hodijo iskat2 te male modrosti, ki naj bi jih naredile dobre pevce. In med njimi se najde tudi kaka oseba z napihnjenim kvazi egom3, ki s svojim obtožujočim pogledom spremlja slehern Nalivkin gib in ton, ki prihaja iz njenih ust.

Kot posledico tega opazovanja sem slišala že marsikaj. Od nekoga, ki sicer kljub svoji veščini ne premore visokega nosu, včasih slišim kak kompliment in kakšno čudenje v stilu “Kako si smešna, ko stojiš tukaj v Iron Maiden majici, skuštrana, v črnih bulerjih in poješ operno arijo!” ali “A ti sploh kdaj oblečeš kaj, kar ne visi s tebe?”4, včasih pa tudi kak komentar s strani koga, ki pri katerem se je zaradi njegovega naravnega talenta pojavila nagnjenost k obnašanju, kot da se svet vrti okrog njegove hrbtenice.

K takim ljudem vedno spada tisti natančno ocenjujoči pogled, ki se pretvarja, da je ležeren in da mu je vseeno. Čeprav mu ni, kajti kvazi ego vedno potrebuje vir napajanja in usta vedno potrebujejo žrtev, ki jo lahko zgrabijo in tolčejo po njej na bilokaterem področju s tistim kvazi sofisticiranim slogom dajanja “konstruktivnih” pripomb. In pade stavek in padeta dva in Nalivka se reži skozi svoje nepopolne zobe z gnezdom na glavi in odpira usta in ji je vseeno, kajti to ni njen svet. Opera ni5 njeno življenje in ne mara elegantnih oblek in novih čevljev. In besede o tem ji ne gredo do živega. Tudi njen glas je zgolj njena stvar in ga kaže zgolj zaradi lastne radovednosti, kaj lahko sama zmore in do kam se lahko potisne.

A pride nastop.

In Nalivka ne mara tistih strmečih oči in ne mara ocenjujočih pogledov, ki so tam zgolj zato, da jo ocenijo. In ako bi bila tam zgolj ušesa bi Nalivka vedela, kako jih očarati in kako jih potegniti v trans. A tam so oči, te številčne oči, ki iz najmanjših špranjic prilezejo in gledajo in ne vidijo dobre pevke, zgolj neurejen primerek vrste homo sapiens, ki se počuti kot pudelj na pasji razstavi.

In naslednjič iz globin naučenega pride tisti mali ostanek želje po biti sprejet. In Nalivka na nastop obleče obleko in visoke pete in okranclja svoje ušesne mečice in dela vse, kar pri petju ni pomembno. In stopi na oder in ji je takoj žal. Ker ni več Nalivka tista, ki poje, ampak zgolj njena senca, zgolj slab posnetek delčka njenega alter-ega. In kljub temu, da iz ust prihajajo vsaj približno poslušljivi zvoki in da so vse tiste oči vsaj deloma zadovoljne, se Nalivka počuti kot žival, ki jo peljejo na zakol. Vse izrečene besede in oddobravajoči pogledi vodijo zgolj v eno smer – v klavnico.

In Nalivka razmišlja in čuti in se ji včasih zdi za malo, da tako zaničuje videz, ko bi bilo vendar lažje dokazati se na fizičnem nivoju kot na intelektualnem in pozabi na klavnico, ki jo čaka na koncu alternativne poti. Ker ni težko, drobencljati in pleskati po lastnem obrazu in nase navešati vse tisto, kar lahko zakrije pravi jaz. Iz sebe narediti lutko. Se obnašati kot lutka. Hoditi po cesti in ob tem pobrati kak pogled ali dva. In se zaradi tega počutiti sprejetega, dobrodošlega med vsemi temi očmi. In oči gledajo in zrejo in vidijo in tudi ploskale bi, ako bi lahko.

Tako iz subjekta nastane objekt in v trenutku, ko bi človeku to moglo začeti ugajati, razum v glavi ustvari pravi mali vihar jeze med enim in drugim alter-egom, ki se večno borita za to, kaj bo zmagalo. Toda na obrazu se ta vojna ne zrcali. Oči so uprte nekam v daljavo in roke počivajo v naročju, le ušesa ne poslušajo okolice, ker so prezaposlena s spremljanjem dogajanja v glavi. In bitka zna biti včasih kar dolga. In se zgodi, da se šibkejši alter-ego hrani na nesamozavestnosti persone, katere del je. Toda slekoprej začne izgubljati, kajti na Nalivkino ramo sede eden tistih malih kosmatih filozofov, ki jo spremljajo in ji začne kričati na uho, da je človek vendar razumno bitje. Razumno. Razumno! RAZUMNO!

Od nekod se prikažeta sram in strah. Takrat gre Nalivka na kraj, kjer ni oči, kjer je sama, kjer ni ogledal, da bi lahko gledala sramoto, ki se ji zrcali na obrazu. Na prepojenem kosu vate se pričnejo risati raznobarvne sledi, ko čisti s sebe tisto, kar nikoli ne želi postati. Čevlji s peto samevajo nekje na drugem koncu sobe in sovražno gledajo proti njej in opazujejo, kako Nalivka zopet postaja Nalivka. In ni vredno pogledati v ogledalo, dokler na obrazu in telesu ni več ničesar, kar tja ne spada. Zgolj sram in hkrati obžalovanje, ki je posledica tistega vcepljenega glasu, ki včasih govori, da je treba ugajati drugim.

In negraciozno telo zopet postane to, kar je v svojem bistvu in se neha pretvarjati, da bi kadarkoli hotelo biti objekt. In hrbet zopet postane ukrivljen in lasje postanejo gnezdo za male kosmate prijatelje in ustnice bledijo, dokler ne pride trenutek, ko Nalivka spet lahko pogleda svoj odsev brez zamer do tistega obraza, ki ga ob tem vidi.

In takrat na obraz privre tisti pravi nasmešek, ki ni zgolj narisan in Iron Maiden majica se počuti tako domačno na koži, ko iz ust prihajajo znani zvoki. In naslednjič, ko jo kvazi-ego poskuša napasti, se zgolj nasmehne. Ker samo ona ve, da je dobila še eno bitko.

  1. tista, katere telesne votline so pravilno nameščene in odprte in je tako sposobna poustvarjati  blagozveneče melodije []
  2. in plačevat []
  3. ki se od daleč sicer zdi primeren za bodočega nastopajočega []
  4. ta citat je bil izrečen v šaljivem kontekstu []
  5. in, upajmo, nikoli ne bo []
  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “Ekshibicionizem”

    NuckinFuts
  1. 6.10.2012 | 19:28

    Če ustrezaš sebi je vedno najtežje ustrezati še drugim. Zakaj bi se sploh lotila česa podobnega? :/

  2. nalivka
  3. 7.10.2012 | 17:16

    To so samo tisti mali trenutki, v katerih se zdi, da je za zadovoljstvo potrebno čutiti sprejetost ali pripadnost – tudi, če to zahteva spreminjanje v nekaj, kar kot človek pač nisem. In potem se zgodi kaj takega – zadnje čase hvalabogu zmaguje tista druga polovica, ki se ob takih in drugačnih vzvišenih pogledih le reži nazaj :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !