O željah

Tiste male kosmate zverinice, ki se vedno skrivajo nekje med gubami Nalivkinih oblek, rade šepetajo. Stvari, ki jih moj ego nikoli ne bi priznal oziroma bi jih, s tistim nasmehom, za katerim naj bi se skrival upravičljiv ali pa vsaj pomilovanja vreden razlog. A hvalabogu sem edina, ki lahko bitjeca sliši in včasih se jim zgolj smehljam, ker vem, da sem takrat dovolj močna, da svoj ego ločim od njihovega, da uspem tisto skupino zverinic, za katere nočem, da so del mene, preprosto pregnati z dovolj vztrajno željo po tem, kar bi rada bila. A ni vedno tako.

Vsak človek ima načela, po katerih živi. Tista majhna pravilca, ki jih ne krši ali pa jih krši izjemoma1 in zaradi katerih se njegov svet zdi urejen. Dovolj urejen, da se človekov um lahko posveča drugim stvarem kot zgolj preživetju, zgolj nagonskemu hlastanju po sledi nevarnosti. In obstajajo načela, zaradi katerih ta pravilca obstajajo. Tukaj ne govorim o moralnosti, tu govorim o tistem, kar vodi naše delovanje, o vzroku zanj. O tistem končnem smotru, ki ga želimo v življenju doseči2 – seveda ne v aristotelskem smislu, kajti vem, da nas le peščica pozna tisti pravi, najvišji užitek3.

In moja pravila obstajajo zato, ker znam na svet, nase in na ljudi okrog sebe gledati z obsojajočim, kritičnim pogledom. Tista občasna jeza nad ignoranco večine ljudi, nad otopelostjo in nad robotskim premikanjem sem in tja ter brezrazumnemu sledenju temu in onemu guruju se izraža v še večji kritičnosti do same sebe. Če ostali niso, moram vsaj sama poskušati delovati razumno. Vsaj sama se moram truditi, da bom lahko nekoč postala oseba, ki si želim biti. Tisti občasni prebliski plehkosti žal ne spadajo v to kategorijo. In tisti občasni prebliski šibkosti tudi ne. Trenutki, v katerih so moje  misli preobremenjene in ko je razumska moč posrkana iz mene do meje, ko nevede in nehote blizu spustim tiste najbolj zoprne živalice, ki bi jih načeloma rada držala čim dlje od sebe.

In njihov šepet je mamljiv. Kako lahko bi bilo storiti to in ono, brez razmisleka, brez obsojanja, ki bi sledilo, ako bi vklopila nazaj razum. Kako lahko bi bilo živeti v svetu, postati še ena izmed mravljic. Se naučiti hoditi, govoriti, kimati kot mravljica in blejati kot ovčka. Morda renčati kot zver? Vse je mogoče v tem svetu živali in tista mala bitjeca, ki jih vidim zgolj jaz, me neprestano opozarjajo na dejstvo, da nekje obstaja tista lažja pot. Pot, v kateri ni odrekanja in v kateri za tisti pravi užitek ni treba zavračati družbe, čakati pred predavalnicami, čakati na ljudi, ki so vredni naziva “skoraj nadčlovek”, da bi lahko z njimi izrekla tistih nekaj besed. Ne bi bilo lažje predajati se opoju vsega, kar bi pogoltnilo razumskost in naredilo življenje preprostejše? Kar bi zakamufliralo tisto primarno željo po spraševanju, ki v meni še ni ugasnila in naredilo iz mene tisto osebo, ki zna slediti. Ki zna plavati s tokom. Odpirati usta sinhrono z ostalimi ribami.

In ko tako razmišljam z občutkom krivde, ki mi počasi leze na ramena, me njegova prisotnost spomni na tiste noči, v katerih se razum v meni razplamenti in v katerih me srbijo prsti in me srbijo oči, če tisti dan nisem naredila nečesa, kar bi vsaj malo potešilo mojo željo po védenju. In tisti dolg seznam knjig, ki jih še nisem prebrala se mi ovija okrog grla in me duši in od nekod prileze tista samoobtožujoča živalica in mi šepeta na uho: “Nisi rekla, da zmoreš? Da to hočeš? Kaj vraga potem počneš?” In moji prsti tresoči zakrivajo resnico, dokler ne vznikne tista primarna želja, tisti neizbežen ukaz razuma in dejstvo, da sem kljub vsemu boljša od tega. Da znam biti.

Takrat si na nočno omarico postavim knjigo in zaspim z mislijo, na kateri strani sem ostala. In spanec pride, izpolnjujoče sede na moja ramena in ko padem v tisto temno tekočino, me mir napolni s tisto pravo srečo, za katero čutim, da me izpolnjuje. In vse tiste živalice odženem čim dlje stran od sebe, da jih še dolgo ne bo več nazaj. Takrat se lahko soočim s svetom in se lahko pogovarjam s tujci in tudi ponoči lahko hodim sama. Ker obstaja tisto zavedanje, da je to, kar počnem, čemur predajam sebe, svoj um, svoj čas in tubit, tisto, kar hočem, ne tisto, v kar bi bila prisiljena.

In besede mi še lažje drsijo s konic prstov, ker vem, da Nalivkinega obraza ni mogoče prepoznati sredi ceste in pokazati nanj s prstom in vpiti: “Poglejte, to je tista, ki včasih ni dovolj močna, da bi sledila sama sebi!” Čeprav naj bi bil ta kraj kraj razuma in kraj, kjer bi ljudem dajala naprej to svoje védenje. A vedno bolj postaja Nalivkin kraj in navsezadnje to ni nič slabega. Pa vendar – ta zapis končam z majhno iskrico upanja, da bom naslednjič lahko svoj ego spravila iz centra svojih misli in pisala za druge, ne zase.

  1. in izjema večinoma potrjuje pravilo – tega ne govorim zgolj kot puhlico, ki je ne bi razumela, ampak za tem stojim z argumenti, za katere se mi ne zdi, da bi spadali v ta prispevek []
  2. ali ga vsaj najti []
  3. študenti filozofije vedo, o čem govorim, drugi pa tako ali tako ne bi razumeli []
  • Share/Bookmark

Vitrine

Naslednji zapis je bil spisan v stanju zamaknjenosti in omame1, avtorica pa morebitnega bralca opozarja na nevarnost zgolj asociativno in metaforično povezanih misli tam, kjer bi se moral nahajati lično urejen prispevek.

Ljudje zelo radi zapiramo svet v vitrine. Veliko lažje je namreč gledati na stvar z distance. Veliko lažje je ne biti vpleten v svet, ki nas obroža. Poveličevanje objektivnosti postane zapiranje vsega zunanjega za stekla, vedno znova in znova, dokler se človek ne znajde sam v neprehodnem akvariju sveta, v katerem ni več dovoljeno stopiti na druge strani tisočev pleksi stekel, ki nas ločujejo od vsega, česar se je moč zares dotakniti.

Pa ne govorim o vseh klišejskih “ljudje smo ločeni eden od drugega” hitroparilnih naukov, govorim o dejanskem ločevanju človeka od resničnosti. Vse, kar rabimo vedeti, spoznati, ugotoviti, se skriva za steklenimi stenami, mi pa zgolj od daleč opazujemo in se čudimo in spoznavamo stvari, čeprav jih ne znamo otipati, ovohati, okusiti. Srečanje s tisto grobo realnostjo, katere vonj ni zgolj neka bleda sled parfuma, s solzami, ki niso polne samopomilovanja, ampakbežanja od nečesa, kar je razbilo tisto stekleno steno, ki človeka vedno ohranja navidez varnega. A steklene stene postajajo močnejše in tudi najhujši udarci počasi postajajo prešibki, da bi utegnili steno razbiti. Lahko jo zgolj napokajo in tako preprečijo bistvu njenega ujetnika, da bi na plano spustil svoj pravi jaz.

Še smrt zapiramo za vitrino in jo opazujemo zgolj od daleč. Umiranje je pomaknjeno nekam v sterilno okolje, kjer ni motenj, kjer so zgolj nešteti pari oči, ki opazujejo od daleč. Smrt tako postane nekaj mističnega, nekaj, kar lahko zgolj opazujemo, ne da bi se kadarkoli udeležili tistega zadnjega utripa srca, ki pa nam, realno, vsem pripada. Tisto prazavedanje lastne minljivosti in prastrah pred smrtjo, ki se ga slehernik zaveda, zbledita, kot bledi tista senca človeka, zaprta v akvarij. Beg postane beg v iskanje edinega, kar je moč začutiti na tisti prvinski način, a vse, kar človeku uspe je vrtanje takih in drugačnih lukenj in luknjic skozi pleksi steklo in medsebojno zbadanje z iglami, toda še kri, ki ob tem priteče iz sveže nastalih ran, je zapakirana v plastične vrečke. Postane franšiza. In smrt bližnjega kar naenkrat ni več tako zelo boleča, ko je bližnji oddaljen ravno toliko kot tisti tujec na drugi strani ceste.

Tako se dlan dotika dlani, a vedno s tisto vmesno prepreko in nagrobniki se zdijo manj zlovešči, če te od njih ločuje tisoče plasti pleksi stekel. Občutek hrapavega kamna na blazinicah prstov je le še daljni spomin, zasidran nekje v kolektivnem spominu, ki zaradi temnečih steklenih sten vedno bolj izumira. A na žalost to ne pomeni manj bolečine. Bolečina je še vedno prisotna, le da ni dlani ali ramena, ki bi trpečemu zares nudil podporo. Je le hladno pleksi steklo, po katerem konice prstov drsijo in se želijo spominjati dni, ko ni bilo preprek in ko človek okrog sebe ni videl zgolj izložbenih lutk in osladnih, cenenih filmov, s katerimi si ni mogoče olajšati muk.

A teh dni se današnji človek ne spominja več. Ker je bil rojen v sterilnem okolju in takoj naučen, kako postavljati steklene stene. Tisti primarni dotik postane greh, in še greh postane nekaj, kar je dosegljivo zgolj znotraj akvarija.

Svet se zreducira na to, kar je moč dokazati, kar je moč predvideti. Človekova realnost pa postane nevredna zaupanja. Občutki morajo biti uklenjeni za pleksi steklom, zaprti v lične škatlice, nadzorovani. Kajti podoba, ki pride na drugo stran, je vselej cenzurirana. Tiste majhne škatlice, v katere so zapakirani zadnji ostanki prvinskih občutkov in sledi, ki bi nam lahko pomagale najti sebe, pa se preprodajajo in odpirajo in gledajo, toda vse v nadzorovanem okolju, vse za stekli.

Kaj pa se zares dogaja znotraj sleherne steklene sobice, ve le vsak posameznik zase. Ker ven spuščamo zgolj to, kar želimo, da vidijo drugi. Izvzemši tiste velike eksplozije, zaradi katerih pleksi steklo razpoka in ven pricurlja kaka solza, pomešana s kapljo krvi. Ampak nič hudega, se ga da popraviti. In podoba zopet postane modificirana, cenzurirana. Človek pa se oddaljuje od živali, a hkrati tudi od nadčloveka. Tudi od samega sebe se oddaljuje, ko spomine in čustva pakira v tiste majhne plastične vrečke in jih zmrzuje, za hude čase. Ko bo steklo dokončno potemnelo in bo ostal človek zgolj sam s seboj.

Morda bi bilo takrat lažje najti tiste resnice, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Ko nihče ne vidi izven svoje kletke, ko postane možnost ekshibicionizma nična, takrat se lahko v celici začne dogajati tisto, kar človek je v svojem bistvu. Škoda samo, da tega nihče nikoli ne bo videl in o tem napisal kakšnega bolj optimističnega zapisa. Ker bo skrit za temnim steklom in se ukvarjal z lastnim prekipevajočim, do tistega trenutka zatiranim nenadzorljivim abosolutnim egom.

  1. ki ni posledica kakih opojnih sredstev []
  • Share/Bookmark

Najljubšnejši pisci: Arto Paasilinna

Finski pisatelj s polnim imenom Arto Tapio Paasilinna1, rojen 20. aprila 1942 očara vsakega, ki njegovo delo dobi v branje. Iskreno povedano sem bila ob odkritju njegovega pisanja dokaj presenečena, kako znan je v bistvu med slovensko publiko2, glede na to, da se ne spomnim, da bi bil kdaj precej oglaševan in prej še nisem slišala kakih superlativov o njegovi komercialni uspešnosti. Kar seveda ne velja za njegovo pisanje – vsak, s komer sem govorila in ki je bral karkoli njegovega poroča skoraj enako izkušnjo, kot je moja – neverjetna zasvojenost z njegovimi literarnimi deli, izrazita slogovna edinstvenost in iskren, unikaten smisel za humor, ki bralca ob branju sili v nasmešek, včasih pa tudi neobvladljivo krohotanje. In hkrati prav zahrbtno3 spremenjen pogled na svet, v katerem živimo.

Ker članek sloveske Wikipedije o njem ni prav obširen, prilagam tudi povezavo do angleškega Wikipedia zapisa o njem in link do njegove uradne spletne strani.

Kljub njegovi naraščajoči popularnosti med slovensko publiko sem se s Paasilinno spoznala šele predlani, in sicer preko roditeljice. Od nekod je domov pritavala njej priporočena knjiga z zanimivim naslovom Očarljivi skupinski samomor. Zaradi bližajočih se izobraževalnih obveznosti sem bila prisiljena prebirati zgolj izpitno literaturo in je minilo kar nekaj časa, preden sem se uspela s knjigo zabubiti za svoje skoraj zacementirano mesto za kmečko pečjo s skodelico čaja in pričeti prebirati to svojevrstno mojstrovino. Po štirih urah, ko se je shladila tako kmečka peč kot tudi čaj4 sem knjigo zaprla in s sijočimi očmi, plavajoča v nekem popolnoma drugem vesolju, šla delat še eno skodelico čaja. Med kuhanjem je roditeljica opazila moje nekoliko odsotno obnašanje5, v kombinaciji s knjigo, ki sem ji jo vrnila, pa se je zgolj hudomušno nasmehnila: “Je dobra knjiga, ane?”

Že sam naslov knjige Očarljivi skupinski samomor6 nakazuje na izrazito edinstven humor, ki ga moje zahodnjaške literature vajene oči še niso brale. A tudi severnjaške razlike v humorju ne morejo razložiti tega, kako edinstveno Paasilina svoje like postavlja v kontekste, primerljive s situacijami premnogega slehernika današnje družbe in jim svet obrne na glavo s pomočjo humorja7, hkrati pa izpostavlja tiste majhne življenjske preprostosti, na katere človek dandanes enostavno pozabi. Čeprav so njegovi liki večinoma posebneži – tisti, na katere vedno gledamo s kritičnim očesom, tisti, za katere ne moremo razumeti, zakaj tako radostno doživljajo trenutke v življenju, ki navadnim smrtnikom ne pomenijo veliko. A njihove zgodbe so prikazane s perspektive, ki bralca prisili v to, da njegovo življenje kar naenkrat postane neobremenjeno z vsem, brez česar ne znamo več živeti. Do njegovih likov pa bralec lahko kar hitro razvije naklonjen, razumevajoč in hrepeneč odnos8.

Poleg Očarljivega skupinskega samomora mi je najbolj pri srcu Zajčje leto. Opisovanje zgodbe in poteka dogodkov se mi zdi skoraj nesmiselno, saj žal ne premorem tistega trpko-sladkega smisla za pripoved, ki ga Paasilina seveda mojstrsko obvlada. Tako da bom le-to prepustila knjigam, morebitnemu bralcu tega zapisa pa jih iskreno priporočam v branje. Garantirano je stanje zasvojenosti, v katerem bi človek kar še in še, še Paasilinninih likov, njegovega humorja, nenavadnih situacij. In hvalabogu je Paasilinnina naraščajoča popularnost uspela preseči dokaj ostro jezikovno mejo med finščino in slovenščino in je kot rezultat tega nastalo kar nekaj prevodov9. O njihovi kvaliteti žal ne morem podati komentarja, ker finščina ne spada med spekter jezikov, ki jih vsaj približno obvladam, ampak lahko povem, da je jezik tekoč in da je izkušnja ob branju podobna kot jo opisujejo bralci drugih narodov. Prevajateljica Jelka Ovaska Novak že od prvega zvesto prevaja njegova dela v slovenščino in je najbrž ena izmed redkih, ki obvladajo slovenščino in finščino, za povrhu pa še literarni prevod do te meje, da je na slovenskih policah danes moč najti nič manj kot osem Paasilinninih knjig, katerih prevod je njegovo hudomušnost bralcu predstavil na očarljiv način.

Rešitelj Surunen je menda prva knjiga, prevedena v slovenščino  ((v knjižnici, kjer si Nalivka izposoja knjige, je izdaja že precej obrabljena in se ji poznajo premnogokatere roke, skozi katere je potovala tekom svojega življenja)) in sicer leta 1989. Morda je dolga pavza v prevodih botrovala dejstvu, da knjiga od daleč ne izgleda atraktivna, Paasilina pa pri nas prej morda zaradi še ostrejše jezikovne meje med Slovenijo in Finsko ni bil priznan do mere, ki si jo zasluži. Zadnja leta pa intenzivno izhahajo njegovi prevodi, kar je kljub njegovi mednarodni uspešnosti precej fascinantno za Slovenijo in njeno literarno sfero. In kar me je najbolj presenetilo, je podatek, da sta od njegovih fikcijskih del v angleščino prevedena zgolj dva – Zajčje leto10 in Tuleči mlinar11 – ki je, mimogrede, meni tudi izredno pri srcu12.

Če bi lahko njegove knjige razvrstila po tem, katere imam najraje, bi Tulečemu mlinarju sledil Gozd obešenih lisic, takoj za petami pa bi sledil Župnikov zverinski služabnik. Dedu za petami in Srečni človek pa še čakata, da na moji (pre)dolgi to-read listi prideta na vrsto.

Kdor je uspel prebrati zgornjih nekaj besed, mu še enkrat na srce polagam edinstvenost Paasilinnine literature. Priporočam v branje vsem, ki bi jih utegnilo zanimati in čakam, trenutek, ko bom sama s hudomušnim nasmeškom lahko ljudem z zamišljeno-zadovoljnim pogledom rekla: “Je res dobra knjiga, ane?”

Viri: Wikipedija, COBISS, http://www.artopaasilinna.com/

  1. ki velja za enega največjih pisateljev svojega naroda in so Finci zasluženo ponosni nanj []
  2. zlasti v zadnjih nekaj letih, ko je izšlo kar precej prevodov []
  3. v dobrem smislu []
  4. za katerega sem ob branju kar hitro izgubila zanimanje []
  5. ki zame sicer ni nič kaj nenavadnega []
  6. ki je seveda najbolj “opazen” od vseh []
  7. tudi črnega []
  8. da bi morebitni bralec tega zapisa vedel, o čem govorim, mora nujno prebrati kaj njegovega []
  9. ki so, kot opažam, zadnje čase na voljo tudi v žepnih izdajah in jih je moč dobiti v skoraj vsaki knjigarni []
  10. prevedeno v The Year of the Hare []
  11. preveden v The Howling Miller []
  12. čeprav je res, da za nobeno do sedaj prebrano njegovo knjigo ne morem trditi, da mi ni pri srcu []
  • Share/Bookmark

Ekshibicionizem

Nekje med pravilnim odpiranjem ust, zategovanjem trebušne prepone, pravilnim izrazom na obrazu in nameščanjem jezika na pravo mesto se včasih Nalivka trudi iz sebe spuščati za uho morebitnega poslušalca prijetne zvoke. Včasih je ob tem prisotna tista graciozna oseba, ki jo pri tem vodi in usmerja1, včasih pa tudi kdo izmed tistih, ki k njej, tako kot jaz, hodijo iskat2 te male modrosti, ki naj bi jih naredile dobre pevce. In med njimi se najde tudi kaka oseba z napihnjenim kvazi egom3, ki s svojim obtožujočim pogledom spremlja slehern Nalivkin gib in ton, ki prihaja iz njenih ust.

Kot posledico tega opazovanja sem slišala že marsikaj. Od nekoga, ki sicer kljub svoji veščini ne premore visokega nosu, včasih slišim kak kompliment in kakšno čudenje v stilu “Kako si smešna, ko stojiš tukaj v Iron Maiden majici, skuštrana, v črnih bulerjih in poješ operno arijo!” ali “A ti sploh kdaj oblečeš kaj, kar ne visi s tebe?”4, včasih pa tudi kak komentar s strani koga, ki pri katerem se je zaradi njegovega naravnega talenta pojavila nagnjenost k obnašanju, kot da se svet vrti okrog njegove hrbtenice.

K takim ljudem vedno spada tisti natančno ocenjujoči pogled, ki se pretvarja, da je ležeren in da mu je vseeno. Čeprav mu ni, kajti kvazi ego vedno potrebuje vir napajanja in usta vedno potrebujejo žrtev, ki jo lahko zgrabijo in tolčejo po njej na bilokaterem področju s tistim kvazi sofisticiranim slogom dajanja “konstruktivnih” pripomb. In pade stavek in padeta dva in Nalivka se reži skozi svoje nepopolne zobe z gnezdom na glavi in odpira usta in ji je vseeno, kajti to ni njen svet. Opera ni5 njeno življenje in ne mara elegantnih oblek in novih čevljev. In besede o tem ji ne gredo do živega. Tudi njen glas je zgolj njena stvar in ga kaže zgolj zaradi lastne radovednosti, kaj lahko sama zmore in do kam se lahko potisne.

A pride nastop.

In Nalivka ne mara tistih strmečih oči in ne mara ocenjujočih pogledov, ki so tam zgolj zato, da jo ocenijo. In ako bi bila tam zgolj ušesa bi Nalivka vedela, kako jih očarati in kako jih potegniti v trans. A tam so oči, te številčne oči, ki iz najmanjših špranjic prilezejo in gledajo in ne vidijo dobre pevke, zgolj neurejen primerek vrste homo sapiens, ki se počuti kot pudelj na pasji razstavi.

In naslednjič iz globin naučenega pride tisti mali ostanek želje po biti sprejet. In Nalivka na nastop obleče obleko in visoke pete in okranclja svoje ušesne mečice in dela vse, kar pri petju ni pomembno. In stopi na oder in ji je takoj žal. Ker ni več Nalivka tista, ki poje, ampak zgolj njena senca, zgolj slab posnetek delčka njenega alter-ega. In kljub temu, da iz ust prihajajo vsaj približno poslušljivi zvoki in da so vse tiste oči vsaj deloma zadovoljne, se Nalivka počuti kot žival, ki jo peljejo na zakol. Vse izrečene besede in oddobravajoči pogledi vodijo zgolj v eno smer – v klavnico.

In Nalivka razmišlja in čuti in se ji včasih zdi za malo, da tako zaničuje videz, ko bi bilo vendar lažje dokazati se na fizičnem nivoju kot na intelektualnem in pozabi na klavnico, ki jo čaka na koncu alternativne poti. Ker ni težko, drobencljati in pleskati po lastnem obrazu in nase navešati vse tisto, kar lahko zakrije pravi jaz. Iz sebe narediti lutko. Se obnašati kot lutka. Hoditi po cesti in ob tem pobrati kak pogled ali dva. In se zaradi tega počutiti sprejetega, dobrodošlega med vsemi temi očmi. In oči gledajo in zrejo in vidijo in tudi ploskale bi, ako bi lahko.

Tako iz subjekta nastane objekt in v trenutku, ko bi človeku to moglo začeti ugajati, razum v glavi ustvari pravi mali vihar jeze med enim in drugim alter-egom, ki se večno borita za to, kaj bo zmagalo. Toda na obrazu se ta vojna ne zrcali. Oči so uprte nekam v daljavo in roke počivajo v naročju, le ušesa ne poslušajo okolice, ker so prezaposlena s spremljanjem dogajanja v glavi. In bitka zna biti včasih kar dolga. In se zgodi, da se šibkejši alter-ego hrani na nesamozavestnosti persone, katere del je. Toda slekoprej začne izgubljati, kajti na Nalivkino ramo sede eden tistih malih kosmatih filozofov, ki jo spremljajo in ji začne kričati na uho, da je človek vendar razumno bitje. Razumno. Razumno! RAZUMNO!

Od nekod se prikažeta sram in strah. Takrat gre Nalivka na kraj, kjer ni oči, kjer je sama, kjer ni ogledal, da bi lahko gledala sramoto, ki se ji zrcali na obrazu. Na prepojenem kosu vate se pričnejo risati raznobarvne sledi, ko čisti s sebe tisto, kar nikoli ne želi postati. Čevlji s peto samevajo nekje na drugem koncu sobe in sovražno gledajo proti njej in opazujejo, kako Nalivka zopet postaja Nalivka. In ni vredno pogledati v ogledalo, dokler na obrazu in telesu ni več ničesar, kar tja ne spada. Zgolj sram in hkrati obžalovanje, ki je posledica tistega vcepljenega glasu, ki včasih govori, da je treba ugajati drugim.

In negraciozno telo zopet postane to, kar je v svojem bistvu in se neha pretvarjati, da bi kadarkoli hotelo biti objekt. In hrbet zopet postane ukrivljen in lasje postanejo gnezdo za male kosmate prijatelje in ustnice bledijo, dokler ne pride trenutek, ko Nalivka spet lahko pogleda svoj odsev brez zamer do tistega obraza, ki ga ob tem vidi.

In takrat na obraz privre tisti pravi nasmešek, ki ni zgolj narisan in Iron Maiden majica se počuti tako domačno na koži, ko iz ust prihajajo znani zvoki. In naslednjič, ko jo kvazi-ego poskuša napasti, se zgolj nasmehne. Ker samo ona ve, da je dobila še eno bitko.

  1. tista, katere telesne votline so pravilno nameščene in odprte in je tako sposobna poustvarjati  blagozveneče melodije []
  2. in plačevat []
  3. ki se od daleč sicer zdi primeren za bodočega nastopajočega []
  4. ta citat je bil izrečen v šaljivem kontekstu []
  5. in, upajmo, nikoli ne bo []
  • Share/Bookmark