O ljudeh, ki znajo zgolj govoriti

Sem in tja se po takem ali drugačnem naključju zapletem v pogovor z nekom, za katerega se izkaže, da se pogovora udeležuje le zato, da lahko čimvečkrat pride na vrsto in iz sebe meče verbalno smetje, ki pa se njemu zdi nekaj najboljšega, kar lahko sogovornik sploh sliši.

In je smešno, ker se človek počuti, kot da je vseeno, če bi medtem, ko on čaka na svojih nekaj trenutkov, sam s sabo razpravljal o seksualnem življenju njegove mame. Ker ne posluša, ker niti ne zna poslušati. Tisti bebavi pogled te spremlja skozi vse besede in ko končaš, v upanju, da si pogovoru dodal neko smoter, ali vsaj misel, ki bi premaknila tistega lenega hrčka v njegovi glavi, nadaljuje tam, kjer si ga prekinil. In verjamem, da najverjetneje to deluje, ako se srečata dva tovrstna človeka – ko se razideta imata namreč oba dober občutek, koliko stvari sta dala naprej, ni pa narejene neke prevelike škode, ker se nobeden izmed njiju ni pretirano posvečal govorjenju drugega. A ko se s takim človekom sreča nekdo, ki dejansko posluša in analizira to, kar mu sogovornik govori, pogovor kar naenkrat postane nočna mora. Za tistega, ki posluša, seveda. Ker je človeku v tem primeru težko dopovedati, kakšne nebuloze strelja, ne da bi z užalitvijo kvazi ega hkrati tudi izzval nek živalski, užaljen, samovšečen in zaničevalen odziv. Ker se njegov sluh prebudi šele ob replikah, ki napadejo direktno njega in njegove besede, kar je seveda logično, ker mu te skoraj ničvredne besede tako zelo veliko pomenijo. Refleksije, ki naj bi jo razumni sogovornik s tem vzbudil, pa od nikoder. Na dan pride razkrinkana zgolj tista pogoltna želja po izustevanju stvari o sebi in zgolj sebi, ali pa izustevanju nebuloz in samoobčudovanju ob tem. In tako se pač utapljaš v sladkorni peni, ki jo on strelja vate in si misliš svoje. Predvsem pa žaluješ za upanjem, da bi človeštvo  morda nekoč pokazalo kak kanček več razumnosti.

Ampak Nalivka se v takih pogovorih vedno večkrat (z)najde. Kaj bo vendar človek v taki situaciji naredil drugega kot se poskušal malo pozabavati? Včasih moje besede izpadejo nesramne, celo krute, ampak mi je dejansko smešno, ker take sogovornike znam zavohati že od daleč in imam svoj način, kako ravnati z njimi,  ako pride do interakcije. In dejansko mi to uspeva brez žaljivega odnosa do sogovornika.1 In potem, namesto da bi govorila z njimi, iz mojih ust letijo zgolj vprašanja. In nekaj časa je v redu, ker človeku daš občutek, da bo s tem nesmiselnim brbljanjem prišel skozi in da te s svojimi monologi dejansko zadovoljuje. A vprašanja slejkoprej začnejo postajati vedno bolj tricky, dokler se naposled z razočaranim, a zamišljenim izrazom na obrazu ne poslovi.2

In do te točke je stvar še v redu. Ker jaz v interakciji s poslušanja nezmožnimi ljudmi tisti dan odnesem neko mini zmago, oni pa mogoče odnesejo izkušnjo, ki jih nauči, da ob komunikaciji mogoče celo vklopijo tisti znameniti organ, ki naj bi nas evolucijsko ponesel daleč stran od ostalih puhastih bitij – in njegova podaljška, katerih dela nam pri strani štrlita iz glave3. In tudi, če se to ne zgodi, ni s tem nič narobe, vsaj na moji strani ne. Kvazi ego se zadovolji sam s sabo, zavedanje svoje napake pa izgine ali se zgolj potlači – v obeh primerih imam naslednjič zopet možnost, da poskusim.

Problem pa nastane, ko se človek sreča s skupino takih ljudi in ostane sam v množici sladkorne pene bruhajočih posameznikov, katerih kvazi egi pričnejo tvoriti monstroidno stvar, kateri zgolj en glas, ne gledena to, ali za njim stoji razumnež ali ne, ni več kos. Ali pa ko interakcija poteka z nekom, ki ima neko avtoritativno moč nad tabo in mu ob preveliki “predrznosti” ni težko te moči tudi uveljaviti.

Možgani in čaščeni cogito4 kar naenkrat postaneta ničvredna. Kaj naj razmišljujoči naredi ob mini porazu, ki nastane zaradi dejanja nekoga, ki (vsaj kratkoročno) lahko razumskost preseže z oblastjo ali številčnostjo? Ki lahko uveljavi kazen, ki ne potrebuje argumentov, ki ne potrebuje ničesar razen svojega vznemirjenega kvazi ega in zavedanja, da zgolj hirearhično stoji nad tabo?

V tem primeru se človek lahko zgolj grenko nasmehne svoji superiornosti na področju, ki ga dela najbolj človeškega.5 In gre in sede za računalnik in ritmično udarja po tipkah in upa, da bo iz njegovega mini poraza nekoč nastala velika zmaga. Ker včasih razumna beseda potrebuje ušesa6 in razum razumnežev, da lahko doseže neko večje dobro.

Morda nekoč celo utiša tiste, ki Nalivki žrejo živce.7

  1. Kaj si ob tem mislim, pa je popolnoma druga stvar. []
  2. In, mimogrede, na tem mestu gre zahvala Sokratu. Sokrat, car si. []
  3. In, ne boste verjeli, nista namenjena zgolj ozlajševanju in balanciranju očal. []
  4. =razum []
  5. Vsaj, če se držimo Aristotelove opredelitve človeka kot razumnega bitja – čeprav bi se tudi na tem mestu dalo debatirati. []
  6. v tem primeru oči []
  7. Bi napisala smajlija, ampak se mi nekako zdi, da ne spada v imidž mojega bloga. Toliko o egu… []
  • Share/Bookmark

4 odgovorov na temo “O ljudeh, ki znajo zgolj govoriti”

    Simona Rebolj
  1. 26.09.2012 | 22:10

    Takšnih ljudi je po moji osebni statistiki skozi leta na žalost največ. To opaziš, če se lotiš pristopa, po katerem jih preprosto izločuješ iz druženja. Kmalu ugotoviš, da je šlo za večino:):) Sem pa enemu izmed teh primerkov nekoč postavila vprašanje, kako da se ne dolgočasi ob tolikšnem pomanjkanju radovednosti za kar koli, razen za svoje brbljanje v enosmerno slepo ulico. Vprašanje je bilo neumestno, ker po logiki stvari ni vedel odgovora, saj je bil preprosto dolgočasen človek, ki se niti zavedal ni svoje dolgočasnosti. Seveda je bil zaradi vprašanja užaljen, ampak ni panike, ker je bil verjetno ta dogodek vsaj v letu njegov najbolj vznemirljiv. Celo kri mu je pognalo v glavo. Lahko bi se mi zahvalil. Če ne bi bil tako prekleto predvidljiv in dolgočasen seveda:):)

    Obupni ljudje. Se strinjam.

  2. nalivka
  3. 27.09.2012 | 10:06

    @Simona Rebolj: Ja, saj se nekako že po difoltu izogibam druženju s tovrsnimi blebetači, ampak včasih po naključju ali prisili vendarle pride do interakcije.
    Drugače pa zanimiva tehnika – tudi jaz včasih, ko tisto uglajeno namigovanje ne zaleže, uberem kaj takega. Seveda to avtomatično pomeni, da si vedno bolj vztrajno pridobivam sloves nekoga, ki “ne zna poslušati”, pa je ironično, ker sem dejansko jaz tista, ki poslušam. In si mislim svoje. In mi včasih tudi uide kakšna izjava. Čeprav se niti ne sekiram več, ker mi je za druženje s takimi posamezniki kaj malo mar, oziroma sem celo srečna, če ostaja na minimumu. Za tiste, ki so sposobni pogovora in dialoga, me pa itak ni strah, ker so točno oni tisti, ki so sposobni videti skozi besedno diarejo.
    Čeprav je pa nadležno, kljub vsemu – ker do takih situacij slejkoprej pride.

  4. NuckinFuts
  5. 28.09.2012 | 00:30

    Srčno upam, da imaš več izkušenj iz poslušanja mono/dialogov med drugimi ljudmi in se le redkokdaj mučiš s konkretno zgoraj opisanimi gobcali. Sicer tisti del o dodeljevanju smotra in smisla pogovoru zveni izredno egoistično, ampak verjemi, da nisi edina, ki razume problem popolnoma zgrešenega bistva med govorjenjem o neki stvari. Nenazadnje, a ni smisel dialoga ravno v tem, da vzpostaviš več različnih mnenj in vidikov o stvari/dogodku/problemu, ne pa poslušanje enoznačne in dolgočasne pripovedi o trivialnih bedarijah?
    Seveda se da iz tega poraza narediti zmago: pustiš take ljudi za seboj in se posvečaš tistim, ki razumejo koncept izmenjave besed. :mrgreen:

  6. nalivka
  7. 29.09.2012 | 09:15

    @NuckinFuts: Načeloma se itak poskušam izogibati komunikaciji s tovrstnimi predstavniki, a v nekaterih situacijah je to pač nemogoče, če predpostavljam, da je od nečesa treba živet. In pogovor sam po sebi še ne pomeni smotrnosti, niti približno pa ne tega, da sogovornik dejansko razmišlja o tem, kar govori – bolj nasprotno. Nesposobnost argumentiranja lastnih trditev pa ponavadi hodi z roko v roki z nesposobnostjo razumskega razumevanja izredno trdnih in neomajnih argumentov, ki sem mu jih sama sposobna zmetat naprej.
    In ja, dialog je žal nekaj, kar je v vsakdanjem življenju večine ljudi nekaj skoraj izumrlega. Mnenje kar naenkrat postane neomajno, dobri argumentaciji navkljub, in to niti še ni najhuje. Najhuje je to, da to avtomatično pomeni brezpogojno zavračanje drugih in drugačnih mnenj in v skrajnosti goreče branjenje svojega, kljub temu, da se globoko nekje slika sled spoznanja o lastni zmotljivosti.
    Tako da ja, načeloma se s posamezniki, ki preverjeno niso sposobni dialoga, itak ne zapletam v pogovor, raje se posvečam tistim, ki so tega sposobni, ampak vseeno pride do interakcije in posledično do žrtja živcev. A tak naj bi navsezadnje bil svet odraslih, pravijo. Samo da zame sprijaznitev ni opcija x)
    Hvalabogu pa se človek zna obkrožiti s tistimi, ki znajo poslušati in govoriti v skladu z osnovnimi načeli logike. In več kot jih človek najde, manj živcev mu požrejo tisti smotani posamezniki :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !