Tista zver

Zaradi stvari, ki so se  mi dogajale v življenju in ki se mi bodo očitno dogajale še kar nekaj časa obstaja en mali imaginary friend, ki je drugačen od ostalih. Od daleč izgleda nemočen, lahka tarča za kakršnegakoli plenilca. Je manjši od ostalih, njegovo občasno tresenje vse okrog sebe opominja, da je vedno prestrašen, njegovo šviganje z očmi in paranoično pogledovanje čez ramo ob določenih dnevih pa postaja vedno bolj nadležno. Ampak pač je tak, kot je – ko sem sama in imam svoje misli le zase mi sede na ramo in mi v uho šepeta, kaj vse bi se lahko zgodilo. In potem tudi jaz gledam čez ramo in paranoično švigam z očmi in se od njega nalezem tistega neutemeljenega, iracionalnega strahu in niti za trenutek ne upam zatisniti oči.

In mi gre velikokrat na živce, ta mala zverinica. Ker mi največkrat onemogoča početi stvari, ki jih rada počnem, kadar mi v uho šepeta trenutno najbolj uresničljivo nočno moro. In potem se Nalivka zapre v mešanico ledu in ognja in ji ni do branja knjig in do pisanja besed in do packanja. Ne, takrat Nalivka lahko ure in ure strmi v prazno, ohromljena od strahu, kaj vse bi se lahko zgodilo in kaj vse bi se lahko spremenilo. In mala črna, skuštrana živalica čepi na njeni rami in renči na vse, ki poskušajo priti blizu.

A včasih pride dan, ko ima mala črna zverinica prav. Niti ni nujno, da je v tistem trenutku nekje blizu; pravzaprav je ponavadi ni. In včasih se zgodi točno tisto, kar  mi je prej prišepetovala v uho. In Nalivka zbeži stran in se skrije in se prepusti njenim besedam, ker bi lahko imela čisto vsak trenutek prav. Ker mi pove, na kaj vse lahko računam. In Nalivko preplavlja strah, tisti prvinski strah in mala živalica raste in raste.

Ker ta mala živalica ni vedno majhna in srčkana in nima vedno velikih očk in ni vedno prisrčno prestrašena. Bolj, kot je Nalivko strah, večja postaja. Hrani se na dogodkih, ki ji dajejo prav in ne hira ob dogodkih, ki ji dokazujejo, da se moti. In raste in raste in ob tem stoji na Nalivkinih ramenih. Male srčkane nožice se spremenijo v kremplje in mali srčkani zobki se spremenijo v čekane. In zasaja kremplje v hrbet in zasaja čekane v uho in se slini in renči. In včasih kar tako brez razloga zarjove. In Nalivka se kot njen suženj vrti na stolu in gleda v prazno in jo hrani s svojim strahom in s temnimi mislimi. In živalica vedno bolj postaja zver in Nalivka se vedno bolj spreminja iz osebe v stvar.

In potem se, navkljub vsemu, na kar lahko računava skupaj, zgodi nekaj povsem nepričakovanega. Nekaj še hujšega, kot sva lahko pričakovali skupaj. Nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, pa se. In se zgodi točno nama.

In takrat pride trenutek, ko mala zverinica skoči v mojo glavo in zarjove tako močno, da je to vidno skozme. In prevzame nadzor nad mano. In naredi in počne tisto, česar Nalivka ne bi nikoli naredila. In zbeži, v žile spušča adrenalin, oči se ji svetijo ob vsem tem strahu, iz sebe da vse, kar se je tako dolgo nalagalo in reši sebe in mene pred popolnim propadom.

In to jo začasno umiri. Čekani spet postanejo zobki in kremplji spet postanejo nohti in griva postane puhast kožušček in Nalivka zajame sapo in se zbudi iz uresničene  nočne more. In se nasmehne tisti mali črni žverci, ki jo je zopet rešila. In potem za nekaj časa ve, da ima tudi tista najbolj zoprna žverca svoj namen. In da jo je že velikokrat rešila pred situacijami, ki bi jo lahko do konca poškodovale.

In potem Nalivka gre in se igra z nožem, čeprav se včasih ureže. Tokrat ni iracionalnosti, vrne se razum, žival se umiri in trezno razmišlja. In rezilo noža pleše sem in tja in Nalivka se iz nemočnega bitja za tistih nekaj trenutkov preobrazi v nekoga, ki lahko nadvlada situacije, v katerih izgublja nadzor. In gre in prime v roke tisti daljni spomin, ki ji pravi, kakšen je občutek, ko izgine vse in obstajata zgolj puščica in tarča. In prsti izpustijo tetivo in puščica poleti proti centru in ga zadane.

Absolutni ego.

  • Share/Bookmark

6 odgovorov na temo “Tista zver”

    NuckinFuts
  1. 18.09.2012 | 12:05

    Kako znan občutek. Hočeš nočeš se moraš kdaj pa kdaj spustiti izza svojih pregrad, ker življenje enostavno to zahteva od tebe. Počutje je pa žal vedno neprijetno in je tako lepo, ko se kremplji spremenijo v majhne izrastke na prstih in se vrneš na toplo in znano mesto…

  2. beny
    18.09.2012 | 17:11

    Zivljenje enostavno zahteva … in potem clovek res dobi obcutek, da nekaj mora, ja, a brez upostevanja svobodne volje zivecih individuumov, se zahteva iz enostavne zvozlja v komplicirano, se bolj, vedno bolj. Ne, nic se ne mora, razen umret. Zdi se namrec, da “zivljenje” včasih kje dopusca toliksno poenostavljenost, da se obstoj zbanalizira na goli strosek vzdrzevanja, kar pa ni nobeno zivljenje. Ne za zival, ne za cloveka.

  3. beny
    18.09.2012 | 17:13

    Poseben slog pisanja imas, drgac. Vsec :)

  4. nalivka
  5. 20.09.2012 | 08:38

    @NuckinFuts: Ja, je kar fajn vrnit se nazaj. Samo da ti ostane še neka sled zavedanja, da je pravzaprav včasih v sebi potrebno imeti nekaj, kar zna na glas zarjoveti in praskati in gristi, ker se drugače iz določenih situacij ne da izmazati zgolj s površinskimi ranami.
    @beny: To niti ni vprašanje svobodne volje, bi rekla, bolj instinkta in čiste živalskosti – ki pač je, ne glede na to, kolikokrat človeka opredelimo kot razumnega, še vedno del nas. In pride prav v trenutkih, ko se živalsko obnašajo vsi okrog tebe.
    Drugače pa hvala, vedno rada slišim, da komu paše brat moje pisarije. (:

  6. beny
    21.09.2012 | 14:57

    @nalivka: razumem, tvoja poved je vsekakor zanimiv prikaz inpulznega delovanja instinktov, le da se moj komentar asociativno namenoma nanasa na zavedanje svobodne volje in moznosti izbire po njej, ki se jo tako rado zapostavlja. Razumske odlocitve, reakcije, delovanje, odzivnost … mi namrec veliko pomenijo in to svoboscino, kot vrednoto, zelo cenim. Instinkt je sicer dobrodosel, a zame morebiti le v navezi s (tako pozitivnimi kot negativnimi) opozorilnimi slutnjami in intuitivnimi prebliski, v razumsko predpripravljenost ali v svrho obcutka lastne varnosti in zascite, vendar je instinkt v osnovi le odraz strahu, kateremu pa osebno ne namenjam pozornosti, saj je pravo nasprotje vsega tistega, kar me tu, kjer z enim delom sebe trenutno sem, determinira, izgrajuje in se edino motivira, kar je v meni, kar sem, kar zelim biti in do prehoda ‘onkraj’ tudi ostati: clovek. Gojim subtilno razumnost, saj kakorkoli obracam, na koncu vedno zmaga racio. Zato, na primer, me tudi odbijajo osebki (drhalarji, pa tudi razni kulturniki in umetniki, t.i. ‘razumniki’) ki svoje neizzivete strasti potlacenih instinktov, vse prevec radi reflektirajo na tistih, ki s primitivnimi oblikami izrazanja zivalskosti ne zelimo imeti nic. Sledenje fantazijski akrobatiki njihovih miselnih vijug je vcasih za zjokat smesno. Za vrsto homo sapiens seveda zalostno. Vsak naj s svojo zverino opravi sam! Osebno pa prav nikomur ne dajem pravice, da bi futral tisto zverinico na mojem ramenu, ki je je morda ostalo le se za ljubek vzorec davnih spominov na preobjedenost z njo – preko drugih.

    Malenkost. Z veseljem podam pozitivno kritiko, po nekaj dodatno prebranih zapisih, ti lahko se enkrat priznam slogovno posebnost literarne privlacnosti. :)

  7. nalivka
  8. 21.09.2012 | 20:15

    @beny: A, zdaj razumem. A ne opisujem zgolj impulzivnega delovanja, ker se načeloma imam za izredno razumno posameznico. Tudi meni nerazumno, zgolj impulzvno delovanje ni blizu in mi je bližje razum in njegova skoraj brezpogojna uporaba. In se želim čimbolj izogibati posameznikom, ki tega ne premorejo (temu se posledično izogibam stikom z večino populacije), ampak dejstvo je, da živimo v svetu, ki ga, ne glede na vse, še vedno obvladuje nerazum. In taka ter drugačna srečanja s takimi ali drugačnimi živalsko obnašajočimi se ljudmi se slejkoprej izkažejo za razumsko nerešljiva. Ker pridejo trenutki, ko razumni argumenti in trezen razmislek prav nič ne pomagajo in v tistem trenutku se lahko zahvalim tistemu svojemu nerazumskemu delu, ki se zna odzvati instiktivno. Moj argument, moje misli in moje besede pač ne pomagajo, ko drug posameznik posega v prostor, ki ga zgolj z razumom ne morem zaščititi, ne da bi se popolnoma odpovedala interakciji z ljudmi – in še ta opcija bi delovala zgolj preventivno. Pa ne govorim o tistem klasičnem ne-razumu, temveč bolj o ničejanskem zavedanju tega, kar je vendarle ves čas prisotno in kar je treba vselej upoštevati. Ker moja zver ni pomanjkanje svobodne volje, je bolj upoštevanje tega, da ti razum včasih ne more pomagati. Je varovalka, ki varuje tistega filozofa znotraj mene, da ga karkoli ne požene čez tanko mejo, ki se riše med modrostjo in blaznostjo.
    In pohvala temu, da se zavedaš svojega racia. Ni nas veliko takih, ki bi se kljub poveličevanju nerazumskosti še zavedali svoje evolucijske prednosti, ki je, nedvomno, ravno razum.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !