O ljudeh, ki znajo zgolj govoriti

Sem in tja se po takem ali drugačnem naključju zapletem v pogovor z nekom, za katerega se izkaže, da se pogovora udeležuje le zato, da lahko čimvečkrat pride na vrsto in iz sebe meče verbalno smetje, ki pa se njemu zdi nekaj najboljšega, kar lahko sogovornik sploh sliši.

In je smešno, ker se človek počuti, kot da je vseeno, če bi medtem, ko on čaka na svojih nekaj trenutkov, sam s sabo razpravljal o seksualnem življenju njegove mame. Ker ne posluša, ker niti ne zna poslušati. Tisti bebavi pogled te spremlja skozi vse besede in ko končaš, v upanju, da si pogovoru dodal neko smoter, ali vsaj misel, ki bi premaknila tistega lenega hrčka v njegovi glavi, nadaljuje tam, kjer si ga prekinil. In verjamem, da najverjetneje to deluje, ako se srečata dva tovrstna človeka – ko se razideta imata namreč oba dober občutek, koliko stvari sta dala naprej, ni pa narejene neke prevelike škode, ker se nobeden izmed njiju ni pretirano posvečal govorjenju drugega. A ko se s takim človekom sreča nekdo, ki dejansko posluša in analizira to, kar mu sogovornik govori, pogovor kar naenkrat postane nočna mora. Za tistega, ki posluša, seveda. Ker je človeku v tem primeru težko dopovedati, kakšne nebuloze strelja, ne da bi z užalitvijo kvazi ega hkrati tudi izzval nek živalski, užaljen, samovšečen in zaničevalen odziv. Ker se njegov sluh prebudi šele ob replikah, ki napadejo direktno njega in njegove besede, kar je seveda logično, ker mu te skoraj ničvredne besede tako zelo veliko pomenijo. Refleksije, ki naj bi jo razumni sogovornik s tem vzbudil, pa od nikoder. Na dan pride razkrinkana zgolj tista pogoltna želja po izustevanju stvari o sebi in zgolj sebi, ali pa izustevanju nebuloz in samoobčudovanju ob tem. In tako se pač utapljaš v sladkorni peni, ki jo on strelja vate in si misliš svoje. Predvsem pa žaluješ za upanjem, da bi človeštvo  morda nekoč pokazalo kak kanček več razumnosti.

Ampak Nalivka se v takih pogovorih vedno večkrat (z)najde. Kaj bo vendar človek v taki situaciji naredil drugega kot se poskušal malo pozabavati? Včasih moje besede izpadejo nesramne, celo krute, ampak mi je dejansko smešno, ker take sogovornike znam zavohati že od daleč in imam svoj način, kako ravnati z njimi,  ako pride do interakcije. In dejansko mi to uspeva brez žaljivega odnosa do sogovornika.1 In potem, namesto da bi govorila z njimi, iz mojih ust letijo zgolj vprašanja. In nekaj časa je v redu, ker človeku daš občutek, da bo s tem nesmiselnim brbljanjem prišel skozi in da te s svojimi monologi dejansko zadovoljuje. A vprašanja slejkoprej začnejo postajati vedno bolj tricky, dokler se naposled z razočaranim, a zamišljenim izrazom na obrazu ne poslovi.2

In do te točke je stvar še v redu. Ker jaz v interakciji s poslušanja nezmožnimi ljudmi tisti dan odnesem neko mini zmago, oni pa mogoče odnesejo izkušnjo, ki jih nauči, da ob komunikaciji mogoče celo vklopijo tisti znameniti organ, ki naj bi nas evolucijsko ponesel daleč stran od ostalih puhastih bitij – in njegova podaljška, katerih dela nam pri strani štrlita iz glave3. In tudi, če se to ne zgodi, ni s tem nič narobe, vsaj na moji strani ne. Kvazi ego se zadovolji sam s sabo, zavedanje svoje napake pa izgine ali se zgolj potlači – v obeh primerih imam naslednjič zopet možnost, da poskusim.

Problem pa nastane, ko se človek sreča s skupino takih ljudi in ostane sam v množici sladkorne pene bruhajočih posameznikov, katerih kvazi egi pričnejo tvoriti monstroidno stvar, kateri zgolj en glas, ne gledena to, ali za njim stoji razumnež ali ne, ni več kos. Ali pa ko interakcija poteka z nekom, ki ima neko avtoritativno moč nad tabo in mu ob preveliki “predrznosti” ni težko te moči tudi uveljaviti.

Možgani in čaščeni cogito4 kar naenkrat postaneta ničvredna. Kaj naj razmišljujoči naredi ob mini porazu, ki nastane zaradi dejanja nekoga, ki (vsaj kratkoročno) lahko razumskost preseže z oblastjo ali številčnostjo? Ki lahko uveljavi kazen, ki ne potrebuje argumentov, ki ne potrebuje ničesar razen svojega vznemirjenega kvazi ega in zavedanja, da zgolj hirearhično stoji nad tabo?

V tem primeru se človek lahko zgolj grenko nasmehne svoji superiornosti na področju, ki ga dela najbolj človeškega.5 In gre in sede za računalnik in ritmično udarja po tipkah in upa, da bo iz njegovega mini poraza nekoč nastala velika zmaga. Ker včasih razumna beseda potrebuje ušesa6 in razum razumnežev, da lahko doseže neko večje dobro.

Morda nekoč celo utiša tiste, ki Nalivki žrejo živce.7

  1. Kaj si ob tem mislim, pa je popolnoma druga stvar. []
  2. In, mimogrede, na tem mestu gre zahvala Sokratu. Sokrat, car si. []
  3. In, ne boste verjeli, nista namenjena zgolj ozlajševanju in balanciranju očal. []
  4. =razum []
  5. Vsaj, če se držimo Aristotelove opredelitve človeka kot razumnega bitja – čeprav bi se tudi na tem mestu dalo debatirati. []
  6. v tem primeru oči []
  7. Bi napisala smajlija, ampak se mi nekako zdi, da ne spada v imidž mojega bloga. Toliko o egu… []
  • Share/Bookmark

Tista zver

Zaradi stvari, ki so se  mi dogajale v življenju in ki se mi bodo očitno dogajale še kar nekaj časa obstaja en mali imaginary friend, ki je drugačen od ostalih. Od daleč izgleda nemočen, lahka tarča za kakršnegakoli plenilca. Je manjši od ostalih, njegovo občasno tresenje vse okrog sebe opominja, da je vedno prestrašen, njegovo šviganje z očmi in paranoično pogledovanje čez ramo ob določenih dnevih pa postaja vedno bolj nadležno. Ampak pač je tak, kot je – ko sem sama in imam svoje misli le zase mi sede na ramo in mi v uho šepeta, kaj vse bi se lahko zgodilo. In potem tudi jaz gledam čez ramo in paranoično švigam z očmi in se od njega nalezem tistega neutemeljenega, iracionalnega strahu in niti za trenutek ne upam zatisniti oči.

In mi gre velikokrat na živce, ta mala zverinica. Ker mi največkrat onemogoča početi stvari, ki jih rada počnem, kadar mi v uho šepeta trenutno najbolj uresničljivo nočno moro. In potem se Nalivka zapre v mešanico ledu in ognja in ji ni do branja knjig in do pisanja besed in do packanja. Ne, takrat Nalivka lahko ure in ure strmi v prazno, ohromljena od strahu, kaj vse bi se lahko zgodilo in kaj vse bi se lahko spremenilo. In mala črna, skuštrana živalica čepi na njeni rami in renči na vse, ki poskušajo priti blizu.

A včasih pride dan, ko ima mala črna zverinica prav. Niti ni nujno, da je v tistem trenutku nekje blizu; pravzaprav je ponavadi ni. In včasih se zgodi točno tisto, kar  mi je prej prišepetovala v uho. In Nalivka zbeži stran in se skrije in se prepusti njenim besedam, ker bi lahko imela čisto vsak trenutek prav. Ker mi pove, na kaj vse lahko računam. In Nalivko preplavlja strah, tisti prvinski strah in mala živalica raste in raste.

Ker ta mala živalica ni vedno majhna in srčkana in nima vedno velikih očk in ni vedno prisrčno prestrašena. Bolj, kot je Nalivko strah, večja postaja. Hrani se na dogodkih, ki ji dajejo prav in ne hira ob dogodkih, ki ji dokazujejo, da se moti. In raste in raste in ob tem stoji na Nalivkinih ramenih. Male srčkane nožice se spremenijo v kremplje in mali srčkani zobki se spremenijo v čekane. In zasaja kremplje v hrbet in zasaja čekane v uho in se slini in renči. In včasih kar tako brez razloga zarjove. In Nalivka se kot njen suženj vrti na stolu in gleda v prazno in jo hrani s svojim strahom in s temnimi mislimi. In živalica vedno bolj postaja zver in Nalivka se vedno bolj spreminja iz osebe v stvar.

In potem se, navkljub vsemu, na kar lahko računava skupaj, zgodi nekaj povsem nepričakovanega. Nekaj še hujšega, kot sva lahko pričakovali skupaj. Nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, pa se. In se zgodi točno nama.

In takrat pride trenutek, ko mala zverinica skoči v mojo glavo in zarjove tako močno, da je to vidno skozme. In prevzame nadzor nad mano. In naredi in počne tisto, česar Nalivka ne bi nikoli naredila. In zbeži, v žile spušča adrenalin, oči se ji svetijo ob vsem tem strahu, iz sebe da vse, kar se je tako dolgo nalagalo in reši sebe in mene pred popolnim propadom.

In to jo začasno umiri. Čekani spet postanejo zobki in kremplji spet postanejo nohti in griva postane puhast kožušček in Nalivka zajame sapo in se zbudi iz uresničene  nočne more. In se nasmehne tisti mali črni žverci, ki jo je zopet rešila. In potem za nekaj časa ve, da ima tudi tista najbolj zoprna žverca svoj namen. In da jo je že velikokrat rešila pred situacijami, ki bi jo lahko do konca poškodovale.

In potem Nalivka gre in se igra z nožem, čeprav se včasih ureže. Tokrat ni iracionalnosti, vrne se razum, žival se umiri in trezno razmišlja. In rezilo noža pleše sem in tja in Nalivka se iz nemočnega bitja za tistih nekaj trenutkov preobrazi v nekoga, ki lahko nadvlada situacije, v katerih izgublja nadzor. In gre in prime v roke tisti daljni spomin, ki ji pravi, kakšen je občutek, ko izgine vse in obstajata zgolj puščica in tarča. In prsti izpustijo tetivo in puščica poleti proti centru in ga zadane.

Absolutni ego.

  • Share/Bookmark