Najljubšnejši pisci: Astrid Lindgren

Ko sem bila še majhna1 in je bilo že od daleč razvidno, da imam rada knjige, sem za nek god ali rojstni dan2 dobila eno izmed najboljših daril, ki bi mi ga v tistem trenutku kdorkoli lahko dal. Dobila sem namreč tisto čudovito rdečo izdajo Pike Nogavičke s čudovitimi ilustracijami Marlenke Stupice, v prevodu Kristine Brenkove. Nekje pri dvajset sem nehala šteti, kolikokrat sem jo že prebrala in poznajo se ji že vse dogodivščine, ki sva jih doživeli skupaj. Sicer nimam veliko knjig, ker sta moja starša, ko sem bila mlajša, delila prepričanje, da so knjige predrage, da bi jih kar vsepovprek kupovali in da so knjižnjice super zadeva, ampak ko je šlo za legendarno knjigo, kot je Pika Nogavička, ni bilo dileme.

Tista  izdaja Pike nogavičke ima še vedno častno mesto na moji polici in sem ter tja jo odprem, preletim, prelistam. In kar mi je najbolj fascinantno je to, da je knjiga tako zelo večplastna. Mojstrsko pravljičarstvo je nekaj, česar so zmožni le redki posamezniki – Astrid Lindgren pa je bila mojstrica med mojstri te veščine. Neverjetno, kako je njeno pisanje polno aluzij in navezav na življenjske probleme, s katerimi se srečuje vsak človek. Neverjetno, kako preprostost njenega dojemanja sveta hkrati za sabo skriva kompleksnost razkrivanja določenih resnic odraslih, kot jih vidi otrok. In hkrati ponuja sliko tega, kar bi lahko bilo ponujeno kot rešitev, brez zafrustriranosti polnih odgovorov, ki jih je svet še kako prepoln.

Kar me na njenih delih najbolj fascinira, je to, da jih včasih berem in se nasmiham ob stvareh, ki jih v zgodbi kot otrok nisem razumela. Ali pa sem jih, samo na precej drugačen način, kot jih razumem danes. Najbrž bom, če jo bom v roke vzela čez trideset let, spet odkrila kako malenkost, ki mi bo priklicala nasmešek na obraz.

Zanimivo je, da pravzaprav sama v lasti poleg Pike Nogavičke nimam nobene  njene knjige. Sem imela projekt kupiti kako, a se mi je vedno zdelo, da ilustracije ali sam izgled knjige ni vreden avtorice. Je res, da tudi moje iskanje ni bilo preveč natančno, zato je popolnoma mogoče, da obstaja kje kakšna, ki bi mi bila všeč. Morda si jo še celo kdaj kupim.

Od njenih zgodb mi je bila vedno najljubša Brata Levjesrčna. To knjigo mi je posodila teta in spomnim se, da je trajalo leta, preden jo je dobila nazaj. Ne zato, ker bi jo pozabila vrniti, ampak ker sem jo vsakič, ko sem se spomnila, da ni moja, še enkrat prebrala, preden bi jo vrnila. Stvar se je ponavljala kar nekaj časa, dokler ob nekem generalnem čiščenju ni roditeljica popenila in knjige vrnila nazaj lastnici3, jaz pa je od takrat naprej nisem več brala. Pa bi jo prav rada kdaj, ker ustreza vsemu, kar je potrebno za dobro zgodbo. Večplastni liki, fantazijsko dogajanje, soočanje s težkimi situacijami. Poenostavljanje stvari, ki jih svet odraslih včasih po nepotrebnem tako zakomplicira.

Ronja, razbojniška hči mi je pred nekaj tedni ponovno priromala v roke, ko sem zgroženo ugotovila, da jo ima v lasti moja sestra, jaz pa o tem nisem vedela ničesar. Seveda je obvezno sledilo branje in spominjanje vsega fantaziranja, ki sem ga kot otrok doživljala ob branju. Kdo pa si ne bi želel postati hči razbojnika? Kdo si ne bi želel, da ob njegovem rojstvu v grad udari strela, ki ga preseka na pol? Kdo si ne bi želel živeti nekje daleč stran od dolgočasne vsakdanjosti, kjer lahko svoje starše prepriča, kako brezpomenski znajo biti določeni prepiri?

Če ta zapis po kakšnem naključju bere kak starš, mu toplo priporočam, da svojim otrokom bere Astrid Lindgren. V poplavi vse skomercializirane literature za otroke in enostavno debilne potrošniške usmerjevanosti že v otroških letih je to idealen način, da vaš otrok ne postane priden potrošnik, da ne postane tipičen zagrenjen odrasel, da bo v življenju znal najti iskrico v očeh in da bo videl, katere stvari so res vredne prepira in truda.

Astrid Lindgren je umrla pred malo več kot desetimi leti, 28. januarja 2002 v 94. letu starosti. Rojstni dan ima 14. novembra. Letos ji bom prižgala svečko, ker si zasluži. Ker je bila4 ena izmed najbolj legendarnih pravljičarjev, ki so kadarkoli živeli.

  1. ali vsaj manjša kot sedaj []
  2. ne spomnim se točno []
  3. ki se ni kaj dosti sekirala za to []
  4. in je še, smrti navkljub []
  • Share/Bookmark

O ljudeh iz sladkorne pene

Morebitnega bralca opozarjam, da naslednji prispevek najbrž ni najbolj smiselna stvar, ki je bila kdajkoli napisana.

Ko takole v zaspanem stanju s sledmi črnila na prstih sedim za mizo  in gruntam, če bi se počasi odpravila spat, mi iz ulice tega tujega sveta, ki poteka mimo okna mojega drugega doma, priplava sled zavedanja, kako se mi pravzaprav nič ne dogaja. A ne tista s trpkim priokusom.

Ker obstajajo ljudje, veste, tista posebna vrsta ljudi, katerih stopala se navidez ne dotikajo tal. In katerih nasmešek je kot iz reklame za zobno pasto. Tiste ženske, ki ne potrebujejo ničesar razen svojega očarljivega nasmeha. Tisti moški, katerih oči se že malo gubajo, a se jim nekje iz globin duše smeje otrok. Tista dekleta, katerih ramena in vratovi so krhki, kot bi bila njihova telesa z neko pomočjo višje sile ustvarjena iz sladkorne pene. Tisti fantje, ki skomigajo z rameni in gledajo izpod čela. Tiste starke, ki imajo okrog sebe vedno otroke, ki jih radi poslušajo. Tisti klišejski, z nekim določenim darom obdarjeni ljudje.

Tem ljudem se vedno nekaj dogaja. Hiteči, drobencljajoči hitijo sem ter tja in plavajo na svoji gracioznosti in imajo tisto nekaj, zaradi česar se jim pač dogajajo stvari – take ali drugačne. Pa saj vsi kdaj vidimo te ljudi. Ki imajo vedno kaj povedati in nikoli ne povedo iste zgodbe dvakrat. Ki poznajo vse tiste druge ljudi, ki so vzor takih in drugačnih dogajanj. Tiste ljudi, za katere se včasih zdi, da se svet vrti okrog njihove hrbtenice. Tiste ljudi, ki znajo privabiti nasmeške na obraze drugih ljudi samo s tem, da se prikažejo – ali morda spregovorijo besedo ali dve. Tiste ljudi, ki imajo velike oči in ki jih vsi radi vidijo.

In njim se dogajajo stvari.

In potem imaš take ljudi, kot sem sama: ljudi, ki ob pol enih zjutraj sedijo za mizo in opazujejo ples nočnih moljev okrog mestne svetilke, ne tako kot ostali, ki ob pol enih ali spijo, ali pa se jim dogaja. Tiste ljudi, ki si jih nihče ne zapomni, ko jih spozna. Ki, čeprav imajo veliko za povedati, skoraj nikoli ne spregovorijo več kot nekaj besed v družbi več kot enega človeka. Tiste ljudi, ki hodijo na faks z nekom že celo leto, pa jih drugi nikoli ne pozdravijo nazaj na ulici. Ne nalašč. Ker včasih ni treba biti zoprn, da ti ljudje ne odzdravljajo. Dovolj je biti neviden, neslišen, neslišan. Kot kamen na asfaltu, ki ga nihče ne opazi, dokler ga ne pohodi. In vsi te sprašujejo, zakaj si tiho. In zakaj ne hodiš ven. In zakaj ne uživaš v stvareh, v katerih uživajo vsi drugi. Ker je fajn biti pijan v družbi in streljati nebuloze in prezreti tisto malo črno stvar s čopki, ki se med vsemi temi ljudmi počuti kot žival v kletki in blebeta besede, za katere je tistim določenim ljudem vseeno, ker se ne tičejo njih.

Ker včasih enim ni všeč to, kar je všeč drugim. In nekateri pač ne razumejo, zakaj bom vedno izbrala družbo dobre knjige ali takih in drugačnih živali, če bom imela poleg na izbiro še druženje z ljudmi, ki jih ne zanima, kaj se okrog njih dogaja, če se ne dogaja njim osebno. In tisti pomilujoči pogledi obsojanja in obžalovanja mi gredo včasih prav na živce. Točno zato ne maram ljudi. Ker se ne znajo dvigniti iz svoje realnosti in nočejo doumeti, da to, da imaš tisti dar in se ti pač dogaja, ne da bi sam kaj naredil za to, včasih ni dovolj. In potem bežijo, iz enega dogajanja v drugega – kot lutkice, ki jih vodi marionetar usode.

Ker včasih je dovolj samo ena izkušnja v življenju, da ne maraš, da se ti dogajajo stvari v realnem svetu. Ker to, kar se dogaja v moji glavi, pravzaprav ni resnično, je zgolj fiktivno. Pa naj bodo to moji kosmati prijatelji ali pa tisti pojmi, ki večini ljudi ničesar ne pomenijo, če pa že jim, so sposobni iz njih ustvariti zgolj neke hitroparilne stavke, ki se tudi zgolj slišijo v redu.

In je že to dovolj, da se jim dogaja.

Ker moraš biti lep in prijazen in sproščen, da se ti lahko dogaja. In, kar je najpomembnejše, zaradi tega moraš čutiti potrebo, da še ostlale razsvetljuješ s tem dogajanjem in jim poskušaš dopovedati, da mora človek v življenju biti aktiven, socialen, zgovoren, prijazen. Po drugi strani pa streljaš nebuloze, ki jih slišiš tu in tam od tistega in tega guruja. In se spreminjaš po željah drugih in plavaš v svetu, ki ga obvladujejo drugi.

Ker je včasih enostavno nedopustno, da neka gmota mesa in kosti, ki se upa klicati človek, pove kaj naglas. Ker nima tistega gracioznega vratu iz sladkorne pene ali velikih oči ali ozkega pasu. In tisti drugi jo poskušajo odrešiti, ker je pač nemogoče razumeti, da ji ni do družbe ljudi, ustvarjenih iz sladkorne pene. Ker ne razume, zakaj nekateri odpirajo dežnike že ob najneznatnejšem rosenju. Ampak obrazi vendar morejo ostati graciozni in vratovi dolgi, brez podbradkov. In frizure nedotaknjene. In možgani trpko napolnjeni s takimi ali drugačnimi modrostmi, ki jih sladkorna pena ne more skonstruirati sama.

In nikoli ne bodo poznali občutka samote, ki ni slab občutek. Tistih trenutkov, ko Nalivka včasih sanjari, da bi izginila vsa ta vojska ljudi iz sladkorne pene. Ker zna biti včasih konjska griva boljša družba od opitih kvazi razgledancev.

In potem človek kar tako obsoja ljudi in ima včasih tudi slabo vest. Ker ima upanje, da morda le niso vsi iz sladkorne pene, ker je čisto možno, da za sladkorno peno niso krivi sami. Da morda ni vse le neka brezvezna igrica, ki jo igramo vsi. Ker je Zemlja tako zelo drobcena v primerjavi s celotnim vesoljem. Zakaj bi človek potem sploh potreboval kaj več od sladkorne pene? Ker naj bi bilo tako ali tako nepomembno, kaj si misli, ker obstaja zgolj peščica ljudi, ki imajo v sebi kaj drugega kot sladkorno peno. Čeprav naj bi človek bil razumno bitje. Čeprav naj bi človek bil vsaj inteligentno bitje. A vse, kar vidim, ko pogledam okrog sebe, vse, kar vidim in slišim v vsem tem smalltalku je sladkorna pena.

In potem pride tak in drugačen človek in taka in drugačna beseda in sredi dušeče sladkorne pene posije tisti mali žarek upanja, ki pravi, da ni treba, da človek iz sebe pljuva zgolj sladkorno peno. Da verbalna diareja sladkone pene ni tisto, kar je potrebno, da človek sploh pride do pogovora. In je smešno, kako si je včasih moč izboriti skozi dušečo se gmoto izbljuvane sladkorne pene pot do nekoga, ki sladkorne pene ne mara. In se gresta dva, ki se tako najdeta, skupaj smejat takim ali drugačnim ljudem, ki se jim dogaja.

Naslednjič morda izpod mojih prstov pride kaj za morebitnega bralca bolj smiselnega.1

  1. To seveda napišem hipotetično in brez obljube. []
  • Share/Bookmark

O tem, kaj je Nalivka dobila po pošti

V tednu, ko sem se odpravljala na Metalcamp, sem nekoliko vzneseno in optimistično pričakovala pošiljko, ki sem jo naročila s prvo letošnjo počitniško plačo. Ampak pošiljke iz Anglije žal niso podrle nobenih hitrostnih rekordov, tako da sem, kot vsi ostali smrtniki, pošto prejela v devetih delovnih dneh. Tistih sporočil ožjih družinskih članov, ki so mi sporočala, da so vse težko pričakovane stvari končno prispele, nisem niti dobro dojela zaradi celotnega letanja sem in tja po koncertih, tako da me je trenutek navdušenja čakal doma. Po prihodu in ceremonijah, ki so pač temu primerne, me je sestra prijela za roko in odpeljala do mize, kjer so name že nekaj dni čakale štiri lično zapakirane ovojnice s štempiljko britanske kraljeve poštne službe.

In ja, naročila sem si tako dolgo željene prve štiri dele Pratchettovega Discworlda. Trenutno sem zaradi bližajočih se preostankov izpolnjevanja študijskih obveznosti in delavnika šele na sredini prve, The Colour of Magic. Čeprav že trikrat prebrana v slovenski verziji me je knjiga ponovno navdušila. Literarna angleščina je sploh razred zase, ampak Pratchettov slog pisanja je edinstven in enkraten, tako da se pridružujem tistim, ki so privrženci branja njegovih del v originalu. In moram potrkat, ampak zaenkrat se mi zdi, da je prvi prevod v izvedbi Maje Novak kar primeren originalu – kar se tiče stvari, ki so prevedljive. Neprevedljivo pa itak ne more biti prevedeno, ampak je definitivno vredno uživanja v izvirniku.

Nekaj, kar  je pri Discworldu eden izmed ključnih faktorjev, zakaj sem se odločila za dejanski nakup knjig je to, da so mi zelo všeč platnice. Do šestindvajsete knjige jih je izrisal Josh Kirby in si svet, ki se skriva za temi platnicami dejansko težko predstavljam drugače. Ker so popolne za opis tako parodičnega, kaotičnega, ironičnega sveta, kot je Discworld.

Ker mi danes primankuje časa in energije in me za povrh čaka še branje Kantove Utemeljitve metafizike nravi, se bom tokrat poslovila z nekaj citati iz The Colour of Magic, ki so kopirani z Wikiquotesov, ker bi jaz, ako bi jih bila primorana sama izbirati iz knjige, prepisala kar celo poglavje ali dva.

“That’s what’s so stupid about the whole magic thing, you know. You spend twenty years learning the spell that makes nude virgins appear in your bedroom, and then you’re so poisoned by quicksilver fumes and half-blind from reading old grimoires that you can’t remember what happens next.”

“It was all very well going on about pure logic and how the universe was ruled by logic and the harmony of numbers, but the plain fact of the matter was that the Disc was manifestly traversing space on the back of a giant turtle and the gods had a habit of going round to atheists’ houses and smashing their windows.”

‘We’ve strayed into a zone with a high magical index,’ he said. ‘Don’t ask me how. Once upon a time a really powerful magic field must have been generated here, and we’re feeling the after-effects.’
‘Precisely,’ said a passing bush.”

  • Share/Bookmark

O črkah in dežju

Nekje med ritmičnim udarjanjem mojih allstark po asfaltu in glasbo, ki doni v mojih novih slušalkah se utrujena zavem, kako pomembni so tisti koščki papirja, za katere hodim dan za dnem na kraj, ki mu ob nekaterih dneh podarjam več, ob nekaterih pa manj svojih ur.

In potem se nekje med obnemoglostjo in bolečimi podplati zavem, da zunaj dežuje. In vprašanje sodelavca “Zakaj imaš pa dežnik?” me napelje na misel, da bi se dežju spet nastavila. In pospravim svoje nove slušalke, zaprem dežnik in prav po filmsko odkorakam po ulicah, ki jih še ne morem zapustiti. Ampak je v redu, ker je nedelja in mravljišče miruje. In star gospod s klobukom na glavi ujame moj pogled, ko se naslednji dan v najhujši vročini poknem na avtobusno postajo in spet, prav po filmsko, iz torbe privlečem pahljačo. In tista mala zverinica, ki vedno teče poleg avtobusa, kadar se vozim z njim, mi pomežikne, preden vstopim. In ker mi paše, se doma zleknem v travo in poslušam čričkanje, ki ga bom mogla kmalu zamenjati za kričanje sirene in cviljenje avtomobilskih gum. In potem se vprašam, če je to vredno tistih raznobarvnih papirčkov, ki se mi potem valjajo po žepih. In ki jih dajem naprej, neznancem.

In nekatere stvari enostavno pijejo iz mene. Ko zvečer nimam energije, da bi pomežiknila, da bi obrnila stran v knjigi, je zame enostavno preveč. In črke mi plešejo pred očmi, ko jih z obžalovanjem zaprem, v upanju, da bo naslednji dan, poln potu in asfalta in smoga vreden giba, s katerim sem zaprla knjigo.

In všeč mi je puhteče kamenje, ki me pika v gole podplate in razmočeni čopki, ki mi opletajo okrog vratu. In tisti pulover, ki ga vedno oblečem za na dež, kadar je le-ta hladen. In všeč mi je občutek, ko se lahko znorim in ni nikjer tistih milijonov parov oči, ki me v mestu vedno opazujejo. In všeč mi je, da lahko brez zaves ali rolet pri prižgani luči zvečer slečem blago s svoje kože in me ni strah. Ker ni tistih stoterih parov oči, ki bi me vedno opazovale. Samo moj kosmati prijatelj, ki se je premaknil na orhidejo, se mi smeji, ko drsim s prsti po platnicah knjig, ki jih jemljem s sabo v posteljo, kadar črnih las ni poleg mene.

In med tipkanjem se spet zavem, da je zapis spet o Nalivki, čeprav je bil, ko sem začela pisati, mišljen kot nekaj popolnoma drugega.

  • Share/Bookmark

Metalcamp 2012: Nalivkini vtisi

Naj kot prvo izpostavim dejstvo, da sem bila letos prvič na Metalcampu. Ne da prej ni bilo želje ali interesa, bilo je pomanjkanje finančnih sredstev in časa, še prej pa polnoletnosti in posledičnega dovoljenja staršev, ki ga prej pač dolgo ni bilo. Najbolj od vsega sem sicer obžalovala lanskoletno pomanjkanje denarja, za katerega bi lahko deloma krivila sebe, deloma pa lokacijo svojega stalnega prebivališča, ki je botrovala dejstvu, da sem službo dobila šele konec septembra, čeprav sem jo intenzivno iskala cele počitnice. Ker je bilo lani na Metalcampu veliko skupin, ki sem jih res želela videti v živo in jih poslušam že leta. Ampak nič hudega, sem šla pač letos. Obžalovanje pa je prisotno predvsem zato, ker nisem računala na to, da bo letos izbor nastopajočih veliko slabši in manj raznolik (vsaj kar se žanrov tiče), kot je bil prejšnja leta.

Z vidika glasbenega okusa bi se nekako lahko opredelila za metalko, še posebej v svojih srednješolskih letih. V smislu privlačnosti določene zvrsti glasbe na nivoju, ki ga težko razložim ali ubesedim. To seveda ne pomeni, da se moj glasbeni okus skozi leta ne širi, raste in nepostaja bolj zahteven, ampak nekako sem vedno bila1 predstavnica metalske subkulture. Moje obiskovanje koncertov in festivalov je bilo v zgodnjih srednješolskih letih zelo skopo, predvsem zaradi dejstva, da živim v kraju, ki ima nemogoče prometne povezave s prestolnico2 in, ako nisem bila srečna in pri kakem kolegu dobila mesta na raztegljivi postelji, na večino željenih koncertov pač nisem uspela priti. Zaradi napol špartanske vzgoje, šole in pomanjkanja prevoza  je bilo zame sploh med tednom nemogoče obiskovati koncerte in sem tako zamudila marsikaterega dobrega glasbenika, ki sem si ga res želela videti v živo. Z mojo polnoletnostjo, izpitom za avto in nazadnje še študentsko selitvijo v Ljubljano se je to seveda precej spremenilo – ampak o tem kdaj drugič. Kar hočem izpostaviti je, da sem bila v tej subkulturi dolgo zgolj zaradi glasbe, ker družabnega in žurerskega vidika dolgo nisem imela priložnosti na veliko izkušati – posledično tudi ostajam ljubiteljica takih žanrov predvsem zaradi glasbe in tudi obiskujem koncerte zaradi glasbe. Da se ne bom preveč oddaljila od zapisa, ki naj bi bil predvsem o moji Metalcamp izkušnji, pa bom kar začela, morebitni bralec3 pa naj ima v mislih, da so to vtisi glasbeno izobraženega človeka, ki tak dogodek obišče zaradi glasbe in ga ne jemlje kot zgolj še eno priložnost za pretirano pijančevanje in uživanje drugih opojnih substanc.

Ker je bilo letos manj raznolikosti kar se tiče zvrsti, na veliko koncertov niti šla nisem. Moj zdravstveni problem4 in preferiranje zvrsti, ki jih letos vsaj v čisti obliki na Metalcampu ni bilo5 so botrovale temu, da večine nastopov nisem poslušala od blizu. Sem sicer imela srečo, ker so mi dobre duše že dva dni pred začetkom festivala rezervirale mesto, ki se je nahajalo izredno blizu glavnega odra, tako da sem lahko glasbo zlahka slišala do šotorišča. Če se je stvar slišala kolikor toliko obetavno, sem se pač odpravila pogledat, če pa ne, pa sem rajši čas posvetila kaki izmed debat6. Tudi dogajanja na drugem odru7 nisem videla kaj dosti – tako da ne bom komentirala skupin, ki sem jih slišala zgolj od daleč, ali pa še to ne. Bom pa komentirala tiste, ki sem jih šla gledat, s stališča, da je za nastop na prvem mestu še vedno potrebna dobra izvedba in šele za tem šov oz. obnašanje članov skupine na odru – kateremu pa, vsaj kar se tiče večjih in bolj izkušenih skupin, tudi pripisujem precejšen pomen. Vsaj dovoljšen, da se mi to, da so baje lani Slayerji statično stali na odru, ne zdi sprejemljivo.

Sama organizacija je bila8 letos baje slabša kot ostala leta. Seveda pri varnostnikih človek ne more mimo kritiziranja prepotentnosti nekaterih osebkov, ampak to je, ako je prisoten tak ali drugačen varnostnik, včasih že skoraj samoumevno. Bolj so me zmotile nekatere malenkosti, ki so s strani organizatorjev izpadle kot “Plačali ste nam za karto, od tukaj naprej nam je pa vseeno, ker je to itak zadnji Metalcamp.” Pomanjkanje kakršnegakoli drugega dogajanja poleg koncertov samih, slabo ozvočevanje večine bendov9 in, kot sem že omenila, ne tako zelo dober program10 so v meni pustili grenak priokus in samoočitke, zakaj nisem mogla it že prejšnje leto. Bile so tudi nekatere prednosti, na primer, da so na koncertih varnostniki dejansko lovili crowdsurferje in jih iz vip območja pospremili nazaj na prostor za navadne smrtnike11. Pa saj ne, da je bila moja izkušnja izredno slaba, samo do neke meje slabša, kot bi predvidoma bila na preteklih izvedbah Metalcampa.

Kar se tiče nastopa bendov v živo pa je podobno, kot je bilo vedno: nekateri so z izvedbo v živo presegli sami sebe, drugi pa deloma razočarali; za nekatere je celo moč trditi, da je bilo razočaranje skoraj popolno. Že omenjen problem ozvočevanja pa je sami kvaliteti izvedbe tudi precej odvzel – čeprav se zavedam, da to ni krivda nastopajočih, ampak tonskega mojstra/tonskih mojstrov.

Prvi dan (6.8.)

Prvi dan koncertovanja (in drugi dan festivala) sem po lastni neumnosti zamudila Morano, za kar mi je nekoliko žal. Tako je bil Sanctuary prvi bend, ki sem si ga ogledala od blizu – vmes pa sem izpustila še Vicious Rumours in Gorguts, ker mi žanrsko nista dovolj blizu, da bi na koncertih lahko uživala. Ker sem bila zaradi navdušenja ob dogajanju nekoliko nepristranska, sem Sanctuary poslušala precej nekritično. Ampak nastop sam mi je bil z vidika v redu nastopa in v redu izvedene glasbe všeč – v okviru ameriškega heavy metala, ki sicer ni ena od mojih najljubših zvrsti – ampak nastop je bil korekten, v redu izveden in tudi pri ozvočevanju ni bilo kakih izrazitih kiksov. Koketiranje s publiko je bilo pričakovano na nivoju festivalskega nastopa, ponavljanje “Hello Metalcamp!” in “Thank you Metalcamp!” in ovacije publike, ki so sledile, so bile pač pričakovane. Zlahka ga označim kot korektno izveden heavy metal nastop, ko tonski mojster še ni skušal preterati vseh zvočnikov, še posebno pa tistih za bas boben.

Vmes sem iz že znanega in očitnega razloga12 izpustila še Napalm Death, ki tudi od daleč niso bili slišati, kot da bi bil zame njihov koncert ne vem kakšen užitek, tako da sem tisto uro rajši preživela ob dobri družbi in pivu13. Prvi vtis ob prihodu na koncertno prizorišče ameriških heavy/thrash metalcev Testament pa je bil ogromen plakat naslovnice njihovega novega albuma Dark Roots of Earth in skoraj mojstrsko osvetljevanje le-tega (v originalu je bil črno-bel, tekom koncerta pa je ostalemu lightshowu primerno menjal barve), kar zelo cenim. A dober lightshow ni in nikoli ne bo mogel odtehtati nekoliko dolgočasnega, skoraj klišejskega nastopa. Še enkrat poudarjam, da sem nekoliko pristranska, ker mi ameriški heavy metal pač ni dovolj blizu, da bi mi bila njihova glasba sama po sebi nek presežek, ampak tudi izvedba le-te je bila v živo na mestih nekoliko nenatančna. Bil je dober šov, ki je nekoliko škripal na področju glasbene izvedbe, a vzdušje na koncertu je bilo še vedno ok, kar pa se konec koncev da pripisati tudi alkoholiziranosti večine publike in navdušenju, ker je bil pač prvi dan. Ampak od heavy/thrash skupine, ki ni nek presežek svoje zvrsti pač skoraj ni mogoče pričakovati česa drugega. Mi je bil pa všeč plakat za njimi, moram priznati. Pravzaprav sem bila nanj pozorna večino koncerta, ker me je glasba nekoliko dolgočasila.

Po končanem nastopu Testamentov in še kakem pivu, za katerega smo imeli čas med čakanjem na konec tonske vaje pa smo se odpravili nazaj na koncertno prizorišče, ko so pričeli zveneti prvi akordi in intro težko pričakovanih Machine Headov. V mojem bolj heavy obdobju so mi bili simpatični in bili so eni izmed tistih, za katere sem res pričakovala v redu nastop, sploh glede na to, da so dokaj veliki in headlinerji prvega dne. Pred njihovim koncertom sem komaj čakala izvedbo njihovih bolj znanih in popularnih hitov, a na žalost je bil to eden izmed redkih koncertov, sredi katerih sem dejansko na sredini odkorakala iz prizorišča. Robb Flynn (vokal, kitara) je pustil vtis, kot da ni sposoben hkrati dobro igrati kitare in peti. Neusklajenost posameznih inštrumentov je bila kot prvo prevelika za headlinerje prvega dne, slab vokal in slabo urejeno ozvočenje pa sta pripomogla k temu, da so bili eno izmed velikih razočaranj celega tedna. Bas boben je bil kot prvo dovolj (pre)glasen, da je prikril večino visokih tonov in vokala – in to govorim kot nekdo, ki se je cel koncert premikal po prizorišču in iskal akustično v redu točke, ki jih pač ni bilo. In sem investirala v dobre čepke, v tiste, ki ne dušijo visokih tonov in jih tudi s pridom uporabljala, ampak vse skupaj mi je zvenelo bolj kot kolobocija slabega vokala, ki ga je tonski mojster skušal prikriti z navijanjem bas bobna – vsaj to lahko sklepam glede na razvoj koncerta in potenciranje glasnosti bas bobna tekom dogajanja. Morda je za moje osebno razočaranje krivo tudi visoko pričakovanje, s katerim sem prišla na koncert, a sem vseeno od njih po mojem mnenju upravičeno pričakovala več – vsaj v redu in korektno izvedbo bi bilo od nekega sorazmerno velikega imena moč pričakovati že v izhodišču. Edina stvar na celem koncertu, ki mi je bila kolikor toliko simpatična je bilo Flynnovo kritiziranje snemanja koncerta s telefoni in facebookanja med koncertom: “Fuck Facebook, enjoy the concert instead!”, ampak je izpadlo bolj kot krik v prazno, ki ga je dokaj ignorirala tudi publika. Ker je bilo skoraj nemogoče uživati, vsaj za tiste, ki smo slovesu primerno pričakovali dober nastop14.  Tako sva z dragim zapustila prizorišče in jezno ter razočarano zaradi utrujenosti in slabe volje izpustila tudi Krampuse, za katere mi je žal, da jih nisem šla poslušat. A ostali, ki so koncert počakali in ga poslušali do konca so rekli, da nisva veliko zamudila, tako da sva se po kakem dnevu in (pre)pričevanju ostalih, da ni bilo tako zelo dobro, nehala sekirati. Tudi kaka urica spanja več se je naslednji dan izkazala za dragoceno, še posebej zato, ker čez dan izgubljenih ur počitka ni bilo mogoče pridobiti nazaj zaradi vročega, sopranega vremena in savne, ki je nastala v šotorih.

Drugi dan (7.8.)

Sama sem se, kot nekdo, ki mu je folk metal precej blizu, ako je dobro izveden, precej veselila nastopa slovenskega Brezna, ki so mi simpatični predvsem zaradi uporabljanja slovenščine v besedilih in določene mere amaterskosti, ki pri sorazmerno mladem bendu na posnetkih izpade upravičeno in pričakovano. Tako sem se optimistično odpravila na prvi koncert drugega dne in se optimistično postavila dokaj blizu odra. Ozvočenje tu za spremembo ni tako škripalo kot prejšnji večer15, ampak se je sam nastop izkazal za relativno razočaranje. Kot nekdo, ki se šola v solo petju zelo cenim dober ženski vokal, ampak pevka pri Breznu je delovala, kot da neprestano preklaplja med dvema tehnikama, kar je bilo moteče zato, ker je izpadlo, kot da tega ne zna prav dobro – to je najbrž mestoma tudi vodilo v fušanje. Temu v bran lahko iz izkušenj povem, da živčnost ponavadi dela svoje, kar se tiče stiskanja grla in ji je do neke mere moč oprostiti, a vseeno mi je celoten nastop deloval nekoliko nepripravljeno. Res sem hotela, da bi mi bilo všeč, ker so njihovi studijski posnetki dokaj obetavno zveneči, ampak so se mi iskreno povedano zdeli dokaj neusklajeni med igranjem. Flavtistka, to lahko še enkrat povem kot nekdo, ki igra tudi flavto, je imela zelo slab ton, ki ga, tudi če je človek živčen, pri relativno preprostih melodijah res ni težko izvabiti iz flavte. Za povrh vsega pa je še zamujala in ritmično kar precej grešila na določenih mestih. In zmotilo me je še nevešče headbanganje flavtistke in pevke ter opazno mastni lasje, ki so pač na velikem odru, ako človek namerava headbangati, velik kiks. Z zelo težkim srcem jih takole kritiziram, ker jih imam drugače res rada, ampak se mi zdi, da bi za tako priložnost, kot je nastop na velikem odru Metalcampa svoj nastop kot prvo lahko bolje zvadili, kot drugo pa še nekoliko dodelali. Mogoče bodo izkušnje in leta iz njih potegnila boljši nastop – v kar močno upam. Ker je res, da slovenski bendi ne morejo vlagati toliko truda in energije kot nekoliko večja imena iz tujine in se 100% posvečati nastopu, ker so pač posredi druge stvari – šola, služba, pomanjkanje finančnih sredstev16. Tako da še vedno navijam zanje in naslednjič pričakujem boljši nastop.

Sledili so še eni Slovenci, Avven, ki so jih zaradi odpovedi nekega drugega benda prestavili na veliki oder. Njih sem pred odhodom na Metalcamp za okus malce poslušala in se mi niso zdeli nekaj zelo posebnega, ampak sem jih šla poslušat, ker so Slovenci. In ker so bili prestavljeni na veliki oder in so bili takoj za Breznom. Tu lahko povem, da so me po grenkem priokusu, ki so ga pustili Brezno, spravili v dobro voljo. Sicer ne tako kompleksno zastavljena glasba je izpadla res dobro, ker je bila korektno izvedena – nekako sem dobila vtis, da si niso zastavili previsokih ciljev. In nastop je bil v redu, kar je včasih mogoče pripisati nadarjenosti in kilometrini, včasih pa tudi dobri vaji – meni se je tako na prvo oko zdelo, da je bilo bolj prvo in drugo. Če si jih drznim primerjati z Breznom, bi lahko rekla, da so v živo boljši kot na studijskih posnetkih, ampak so tudi relativno starejši, kar seveda pomeni več kilometrine, več izkušenj – mogoče imajo tudi več sredstev, ki jih lahko vlagajo vase. Ampak če to pustimo ob strani moram reči, da sem na koncertu res uživala in da bi jih rada slišala še kdaj.

Madball sem zaradi svoje nenagnjenosti k punku poslušala od daleč in se mi niso zdeli dovolj obetavni, da bi se premaknila do odra in si jih poskušala tudi ogledati. Pa še nekoliko sem varčevala z energijo, saj me je zaradi pričakovanih nastopov Finntrollov, Paradise Lost in At the Gates tisti dan čakal serious headbanging business. Tako sem polna pričakovanja dočakala Finntroll v živo, in so mi bili izredno všeč. Vzdušje je bilo res pozitivno, kar pa je ponavadi že samoumevna značilnost folk metal nastopov. Iskreno povedano sem od njih pričakovala manj, ker večina folk metal bandov nekoliko bolj igra na vzdušje in koketiranje s publiko in zato šepa na strani dobre glasbene izvedbe, ampak ta je bila, to moram izpostaviti, res korektna. Pač glasba sama po sebi ni tako kompleksna in raznolika, ampak je bila res natančno izvedena. Kar naj bi že samo po sebi bilo samoumevno za dokaj veliko ime17, a jih je bilo res v redu videti v živo. Ozvočenje je bilo super, kar pa je zanje skoraj nujno, saj bi prekrivanje visokih tonov z bobni pomenilo prekrivanje vsega, kar je na njihovi glasbi privlačno. Piščal je imela zelo čist zvok in se ji ni bilo treba truditi preglasiti vsega ostalega, kar cenim. Njihovemu slovesu primerna pa je bila tudi publika in vzdušje, saj je bilo res enkratno. Super izkušnja, v glavnem, ki je za sabo pustila željo, da jih še kdaj vidim v živo.

Paradise Lost so bili eden od redkih bandov, ki sem jih komaj čakala in ki jih poslušam že dolgo časa. Tudi eden od redkih nastopov, pri katerih sem bila tako zelo blizu odra. Nekoliko slabša točka za poslušanje glasbe sicer se je izplačala, ker jih je bilo zanimivo videti od blizu. Pa še lahko sem videla letošnji simpatični fenomen od varnostnika, o katerem bom pisala malo kasneje. Sicer nekoliko klišejski nastop za edini pravi gothic metal band na velikem odru je zelo pasal, čeprav se nekateri ljudje v naši bližini res niso znali obnašati. Eno pesem pred koncem sta se do nas prerinila dva mrtvo pijana že nekoliko starejša, bradata osebka z Mötorhead brezrokavniki, kar se je končalo tako, da sta pobruhala nesrečno dekle, ki je stalo pred mano in se takoj zatem brez opravičila osramočeno odkotalila nekam stran. Taki ljudje res pokvarijo dober vtis, ki ga lahko pusti sicer res dober koncert, a žal je tudi nemogoče pričakovati, da jih na koncertih ali festivalih ne bo. Izvzemši to neprijetnost pa je bil nastop impresiven18. O ozvočenju tokrat ne bom pametovala, ker moje nahajališče kar se koncertnega prostora tiče ni bilo tako, da bi bila na mestu komentirati tonskega mojstra – ker tam je itak vse naglas. Ampak cenim to, da so se vokali precej slišali preko bas kitare, kar se ne dogaja pogosto pri takem nastopu, taki zvrsti glasbe in taki lokaciji, ki sem jo zavzela. Še enkrat naj pohvalim vzdušje na odru in v publiki, ki je bilo umirjeno, glasbi primerno – z izjemo tistih osebkov, ki se pač ne znajo obnašati. Natančnost in korektna usklajenost inštrumentov pa so pri sicer relativno počasni glasbi le še češnja na vrhu torte. Z lahkoto lahko rečem da je bil to eden izmed težko pričakovanih nastopov, ki je pustil dober, če še ne celo presežen vtis.

Pobožna želja, da bi v živo videla At  The Gates se je sprevrgla v obnemoglo sedenje na zložljivih stolčkih ob mešanici gina, tonika in limon ter smiljenje sami sebi, ker sem bila headlinerje drugega večera prisiljena poslušati od daleč – tako da ne bom pisala mnenja, ker nisem na mestu zanj. Sem pa bila srečna, da sem izgubljeno energijo vsaj zapravila za nastop, ki je bil dobro izveden in na katerem sem najverjetneje bolj uživala, kot bi na At The Gates. Izpustila sem tudi nastop Wisdom, ker mi power tudi ni (več) tako zelo blizu, pa še zmanjkalo mi je energije, da bi držala oči odprte, kaj šele stala pokonci.

Tretji dan (8.8.)

Ker sem že zelo zgodaj zjutraj čutila vročino in je bilo skoraj nujno opraviti pot do bližnjega Mercatorja, sem vstala relativno zgodaj in, na lastno srečo, prišla nazaj še preden je postalo res hudo kar se tiče temperature. Ta odločitev pa se kasneje ni izdala za modro, ker mi je potem popoldne zmanjkalo energije  ((malo tudi zaradi sonca, obilnega obroka in vabljive temperature piva, plavajočega v ledeni Soči )). Z dragim sva šla spat “samo za pol ure”, kar se je sprevrglo v popoldanski spanec, zaradi katerega sva skoraj zamudila Epico. Hvalabogu imava kolege, ki so naju pravi čas zbudili, tako da sva zamudila samo prvo pesem, vseeno pa sva zaradi spanja izpustila Doomed, Warbringer, The Black Dahlia Murder in Nile. Za prve tri skupine mi ni bilo žal, ker jih itak nisva imela namena it poslušat, za Nile mi pa je, ampak se ne sekiramo preveč, bo že kaka druga priložnost. Sploh pa jih nisem poznala od prej, tako da so me zanimali zgolj po žanrskem okusu, kar pa še vedno ne pomeni, da bi mi bili dejansko všeč, ker sem pač dokaj izbirčna, kar se glasbe tiče. Jih bom raje najprej malo degustriala na slušalkah in se šele nato posuvala s pepelom, če mi bodo tam všeč.

Epica, torej, me je v bistvu v pozitivnem smislu najbolj presenetila s Simone Simons (simpatično pevko s simpatičnim imenom), katere ton glasu je bil v živo izredno čist – kar pri simfoničnem metalu včasih naknadno ustvarijo v studiu in včasih zna biti v živo veliko razočaranje. Hvalabogu tega tu ni bilo. Ne samo, da ima punca super glas, tudi lepa je za pojest in na odru se res zna obnašati.  Tudi sfaljenih tonov praktično ni bilo, na kar je pozitivno vplivalo tudi to, da noben inštrument ni bil razglašen – tudi kitare ne, tudi po toliko in toliko časa ne. Ker so pač dovolj kul in jih ni sram uglaševati kitar na odru in raje žrtvujejo nekaj sekund nastopa namesto uglasitve – obratni scenarij je po mojih izkušnjah precej  pogostejši – in tam pevcu ne zamerim da včaish za kako četrtino tona fali, ker je nemogoče biti točen, če vsi ostali fušajo. Ponovno pretiravanje z glasnostjo bobnov (tokrat vseh) me je nekoliko motilo, ampak ni bilo dovolj hudo, da bi bilo vredno izgubljati besede – upoštevajoč to, da ozvočenje na večini festivala na velikem odru pač ni štimalo. Inštrumetnalna usklajenost in uglašenost sta prispevali k temu, da je bil koncert Epice je bilo na marsikaterem nivoju ok, tako da so name naredili dober vtis, čeprav kar se mojega okusa tiče nikoli niso nekaj posebej izstopali iz ostalih simfonično metalskih skupin – do tega koncerta. So skupine, ki so vredne poslušanja šele v živo in Epica je ena izmed njih.

Eluveitie so sledili Epici in ker sem velika oboževalka vsega, kar ima vsaj malo zveze s keltsko kulturo, so bili tudi oni zame zadetek v polno. Natančno, ritmično usklajena izvedba mi je bila izredno všeč, tudi nastop na odru je bil primeren njihovemu slovesu. Za večino ljudi so pač eden izmed tistih bendov, ki jih težko poslušaš doma, a se splača iti na njihov koncert. Meni osebno so bili res super tudi zato, ker sem imela kako leto nazaj mini obsedenost z njimi. Kar je vredno izpostaviti je tudi to, da je kvaliteta ozvočenja res izstopala od ostalih bendov, kar je za folk metal, ki uporablja veliko piščali, violin in drugih netipično metalskih inštrumentov, zelo ključnega pomena – pa žal tega ni bilo pri marsikaterem nastopu, kjer bi moglo biti. Pri njih mi je bilo všeč tudi to, da so dejansko na oder prinesli vse inšrumente, ki nastopajo v kompozicijah (ostali bandi so naprimer igrali na veliko nasnetkov in nekateri so res malo pretiravali pri tem, glede na to, da naj bi bila glasba načeloma v živo) in da se je že od daleč videlo, da so šolani glasbeniki in ne eni izmed tistih ljudi, ki imajo pač denar za drago kitaro in se gredo kitariste. To so pač glasbeniki, ki igrajo, karkoli jim pač daš v roke – in skorajšnja virtuoznost je bila mestoma res izrazito opazna.

Naj, preden napišem svoje mnenje o Kornih povem, da se je tudi meni zdelo, da so organizatorji naredili mini kiks s tem, da so jih dali kot glavne headlinerje celotnega Metalcampa. Ker tipičnemu profilu death/power/heavy metalcev, ki vsako leto obiščejo festival in sestavljajo večino obiskovalcev, pač ne ustrezajo. Ne ustrezajo tudi tistim, ki ob kakršnikoli na prvo oko očitni komercialnosti in dostopnosti že žugajo s prstom. Po eni strani je na festival morda prišel kdo, ki drugače ne bi – mogoče so celo prodali kako enodnevno karto več, kot bi jo sicer. Ampak to, da je bilo prizorišče napol prazno in da so ga ljudje množično zapuščali med koncertom, pove svoje. Sploh glede na to, da so zanje najbrž zmetali veliko več denarja kot za katerikoli drugi band. Pa je bil res dober koncert, če si pač pričakoval Korne skupaj z dubstep fazo, v kateri so trenutno. Po eni strani me je vedno motilo to, da ljudje kritizirajo nastop glede na to, da jim band že sam po sebi ni blizu in ga pač spljuvajo do konca, vključno z besedili, lightshowom in vsem ostalim, kar je znano še preden stopijo na oderin pač spada k bandu samem, ne k nastopu. In ko ljudje zaradi osebnih preferenc pljuvajo čez stvari, ki so bile načeloma v redu. Ampak po drugi strani bi organizatorji morali pričakovati, da se bo zgodilo to, kar se je in bi morda kot glavne headlinerje dali nekoga, ki bi žanrsko ustrezal večjemu profilu metalcev. Čeprav aplavdiram prodiranju manj klišejskega metala v ospredje mi je spet vse skupaj izpadlo kot “Itak je zadnji Metalcamp, whatever” s strani organizatorjev. Ker je bilo, kljub temu, da so velik band in da so v redu nastopali, veliko ljudi festival zapustilo z grenkim priokusom in z besedo Korn, uporabljeno kot kletvico.

Na stran konflikt, ki je razdelil večino Metalcampa na dva dela je bil nastop v redu. Korni so bili meni zato, ker zvenijo nekoliko novejše od na primer nekoliko zlajnanega in že zatonelega power metala, izredno všeč, ko sem jih v prvem letniku srednje šole prvič slišala. In so mi všeč še sedaj, čeprav imam mešane občutke glede mešanja dubstepa in metala. Čeprav je to najbrž edini dubstep, ki mi je v nekih mejah lahko vsaj približno všeč in je res, da so že nekaj časa nakazovali ta spoj, a mi je še vedno bližje njihova nekoliko starejša glasba. Vendar ponavljam, da je bil nastop res v redu. Zvok ni bil tako razočaranje kot kje drugje in šov sam po sebi, z obnašanjem posameznih članov, z gibanjem pevca pred mikrofonom in po odru, je bil v redu izveden. Sploh so me presenetili pevčevi growli, ker v živo nisem pričakovala tako kvalitetnih – za to prijetno presenečenje mu lahko dam čisto petko. Tudi konstrukcija z zasloni, zaradi katere noben drug nastopajoči tisti dan ni mogel obesiti svoje zastave na ozadje, se je izkazala za v redu zadevo in je pač pasala k njihovemu stilu – čeprav me je spet malo motilo, da se člani katerega izmed večjih bandov, na primer Eluveitie, zato niso mogli normalno premikati po odru ali vsaj izobesiti neke velike zastave. Nekoliko me je tudi zmotilo, da so igrali sorazmerno veliko Floydov in nekaj Metallice, čeprav razumem Another Brick In The Wall, ker je njihova priredba ena izmed najbolj znanih in legendarnih in jo, vsaj kakor vem sama, precej pogosto izvajajo. Bila sem vesela, ker imam pač rada Floyde, ampak je po drugi strani zanje izpadlo, kot da ne znajo napraskati dovolj programa za nek resen headline na festivalu. Če pogledam na vse skupaj, se je meni zdel zakon koncert, ampak je bilo žalostno videti množično odhajanje publike. Tako da še en minus organizatorjem na tem mestu. In še za njimi bi mogli biti Heathen, ki so odpovedali, organizatorji pa niso našli nobene zamenjave, tako da so zafrknili tudi na tem mestu, ker je po Kornih vladala dokaj depresivna tišina.

Četrti dan (9.8.)

Ker Warcult nobenemu izmed nas niso baš nešto, smo z družbo rajši ostali za mizo v šotorišču ob ogromni vreči smokijev in sem ter tja bruhnili v smeh, ker je bilo že od daleč slišati, da je bil koncert precej velik fail. Bobni so bili slišati, kot da živijo ločeno življenje od vsega ostalega in kot da igrajo druge pesmi, kot jih igra preostanek skupine. Tudi Before The Dawn me od daleč niso dovolj prepričali, da bi se odpravila na prizorišče – čeprav so nekateri šli poslušat zadnjih nekaj pesmi in so rekli, da spet ni bilo omembe vredno. Mogoče zaradi neprimernega vzdušja, ker so jih dali ravno med Warcult in Grand Magus in je bilo najbrž tam veliko ljudi, ki stilsko niso tako zelo oddobravali nastopa. Za Grand Magus se mi tudi ni ljubilo vstajati s stola, in tudi sicer ni bilo slišati kot nekaj, kar bi mi bilo vsaj relativno blizu.

Pri Korpiklaanih pač že v izhodišču pričakuješ glasbeno povprečen/ne tako zelo dober koncert, ki ga pač pride poslušat veliko ljudi, ker naredijo žurko. Ampak to, kar se je dogajalo tam gor, je bilo pod vsako mejo. Pevec, sicer znan po svojem alkoholizmu, je komaj stal na nogah. Polovico časa je govoril v finščini in meni je izpadlo, kot da se tega ne zaveda. Ali pa, da se ne zaveda, da ni na Finskem. Kakorkoli že, bilo ga je skoraj sramotno gledati. Spraševanje in spodbujanje ljudi je med publiko spodbudilo samo nejeverno spogledovanje in skomiganje z rameni. In tudi ostali del skupine ga je komaj dohajal, zdelo se je, kot da jih je sram nastopati v tem kontekstu. Vrhunec, ob katerem nisem vedela, ali naj jokam ali se smejem je bila propadla šala pevca v stilu: “I had a big problem with alcohol some time ago. No, I really had a big problem with alcohol. I found myself walking on the street and realizing I couldn’t find any.” In večina občinstva je, v pijan(sk)em stilu padla v krohot. Žalostno je bilo tudi to, da je na Korpiklaane prišlo veliko več ljudi kot na Korne – in večina jih je, kljub nekaj besnim posameznikom tam tudi ostala. Vključno z mano, samo da sem jaz ostala tam, ker sem upala, da bo do konca koncerta postalo kaj boljše – pa ni.

V podobnem pijanskem vzdušju so nadaljevali Edguy, samo da pri njih glasbeni del šepa, a se tega zavedajo in tudi sami sebe ne jemljejo resno. Nekdo v publiki je mahal z gigantskim napihljivim penisom, kar pevcu dalo še dodatno izhodišče za vsesplošno zafrkancijo iz bobnarja – ampak to je pri njih del nastopa. Ker so jih vsi hvalili, sem tudi pri njih ostala do konca, pa mi je bilo žal. Pač za pijansko vzdušje so taki bendi primerni, ampak meni se še vedno zdi nedopustno, da glasbeniki same glasbe pač ne izvajajo v redu.

Hatebreed in Amon Amarth sem izpustila, ker, presenetljivo, mi pač ni nobeden izmed njiju blizu. Tako žanrsko kot tudi izvedbeno. In vem, ljudje že grdo gledajo, če ti niso všeč Amon Amarth in se imaš za metalca, všeč so ti pa na primer Korni, ampak ne morem nič za to. Pač mi ni do njih, ne glede na to, kako veliki so, in točno iz tega razloga jih nisem šla poslušat – tudi turistično ne. In poslušat jih nisem šla tudi zato, ker sem komaj čakala Septic Flesh, ki naj bi nastopali na drugem odru. S kolegom, tudi njihovim velikim fanom sva vriskala, ko sva izvedela, da bodo prišli na letošnji Metalcamp, saj so Grki in jih je zato še redkeje videti pri nas. In, organizacija me je tu res razjezila, prestavili so jih. Na eno uro prej. Razočaranje je bilo še toliko večje po poraznem koncertu Korpiklaanov. In najslabše je bilo to, da sem šla en dan pred tem vprašat na info točko, če so kake spremembe v lineup-u, pa so rekli, da jih ni, oziroma so mi povedali za vse ostale minorne spremembice, za to, ki pa je celoten razpored dneva zamaknila za en dan, pa ne. Dočim so nekateri, ki so pač bližje organizatorjem, že tedne vnaprej vedeli, da so prestavljeni in da se bo lineup spremenil. Tudi na uradni Metalcamp spletni strani ni bilo objavljenih kakršnihkoli sprememb. Ker je ta informacija očitno lahko šla mimo nas, kljub temu, da smo se skušali čimbolj informirati to organizatorjem najbolj zamerim. Tako smo se vsi žalostni predajali alkoholnemu opoju in šli dokaj zgodaj spat, izpustili pa smo tudi Milking The Goat Machine.

Peti dan (10.8.)

Peti in tudi zadnji dan je prišlo do izraza celotedensko pomanjkanje nekaterih podzvrsti, ki bi bile na sorazmerno velikem festivalu skoraj nujne. Je precej smotano, ko se zaveš, da na več kot pol koncertov nisi šel, ker je večina skupin žanrsko ustrezala samo enemu profilu metalcev. In za skoraj vse koncerte, na katere nisem šla, ne obžalujem, da me ni bilo tam. Mogoče mi je žal, da se nisem malo dlje zadrževala pri malem odru, ampak sem videla nekaj dovolj slabih nastopov, da mi ni bilo več do tega. Sploh pa, ko sem izvedela, da band pride na mali oder tako, da pač proda ogromno kart – zato imajo večjo šanso priti zraven ljudje, ki imajo pač ogromno prijateljev. Slabih band(k)ov na malem odru ne bom komentirala, ker na nek način niso sami krivi, da so prišli gor kot ljudje, ki glasbeno niso nič posebnega ali še celo slabi, po drugi strani me pa jezi, da se tisti, ki že dobijo možnost nastopa, nanj niti najmanj ne pripravijo.

Zadnji dan koncertovanja sem tako spet preskočila cel kup nastopov. Ker dvomim, da bi lahko na nastopih Purify, Heidevolk in Steelwing že v izhodišču dovolj uživala. Tudi slišati od daleč niso bili kot nič posebnega – in še meni njihova muzika sama po sebi pač ni blizu. Za njimi so bili na vrsti Swallov The Sun, ki niso razočarali. Niso bili nek presežek, so pa upravičili svoj sloves. Tu me je spet, tako kot pri Kornih presenetila kvaliteta growlanja v živo. Ker včasih človek pač ne pričakuje, da bo dobro iz popolnoma neznanih, iracionalnih razlogov. Ampak je bilo, v bistvu je bilo prav izstopajoče dobro in mi je polepšalo cel koncert. Spet je bil bas boben občutno prenaglas, malo me je tudi motilo, da so igrali dve pesmi z ženskim vokalom, ki so ga pač nasneli, namesto da bi pevko vzeli s sabo na turnejo, ampak je bilo ostalo dovolj usklajeno, da se je dalo tudi to preživeti in hkrati mimogrede še uživati v koncertu.

Sodom smo spet preskočili, z dragim sva jih preskočila zato, ker naju je res zanimalo, kakšni bodo Metalsteel, saj so kot ena izmed bolj znanih skupin letos presenetljivo nastopali na malem odru – kar ni nujno slabo. Jaz  osebno sem jih slišala že nekaj let nazaj v Medvodah in sem se veselila jih videti še enkrat – in ni mi bilo žal, da sem zaradi njih zamudila Sodom. Izvedba je bila skoraj perfektna, vključno z dvoglasnimi komadi z dvema kitarama, ki sta bili do pikice natančno usklajeni in tudi uglašeni. Sicer nekoliko klišejski starejši komadi kot je na primer Heavy Metal Is Our Religion so bili izvedeni še bolje kot pred štirimi leti. Novejše kompozicije z zadnjega albuma Steel Alive pa kažejo stilističen napredek in razvoj tako skladanja kot tudi napredovanje v sposobnostih igranja. Skratka, res je dobro opazovati, kako rastejo. Presenetil me je tudi pevec/kitarist, ki je pokazal hkratno sposobnost igranja kitare na dokaj visokem nivoju in petja, tudi na visokem nivoju, kar zna biti za nekatere v živo včasih tricky. Koncert sem zapustila dobre volje, saj tovrstni bendi popravijo vtis nekaterih drugih slovenskih skupin, ki včasih računajo zgolj na to, da bodo prišli poslušat prijatelji in posledično ne posvečajo dovolj pozornosti kvaliteti izvedbe. Ali pa se prijavijo na Metalcamp in pridejo zraven nepripravljeni in je treba na hitro skupaj spacati nekaj avtorskih pesmi, ki vse zvenijo enako oz. ni med njimi niti enega izstopajočega presežka. Ampak dovolj o tem, ker vsi vemo, kako težko je glasbenikom dandanes, sploh pri nas.

Pain. Ker smo več ali manj vsi nekaj časa nazaj imeli svojo Pain fazo in ker so, po zaupanja vrednih in kritičnih pričevanjih tistih, ki so jih večkrat videli v živo, načeloma res dobri. Meni osebno so se zdeli sprejemljivi, ker sem jih slišala prvič. Edino, kar me je že od daleč zmotilo je bilo to, da je pevcu na mestih zmanjkovalo moči in se ga niti ni dalo dobro slišati. Toda ko sem izvedela, kako prekleto dobri so oni načeloma na koncertih, mi je dalo misliti. Ker so ga v primerjavi z nastopi kako leto ali nekaj mesecev nazaj v primerjavi s tokratnim koncertom omenjali kot kakega starčka – ker mu je glas precej pešal. Ker gre načeloma za dobrega, raznolikih načinov petja sposobnega pevca. Mogoče je zbolel ali kaj podobnega – tega pač ne vem. Družno smo, po primerjanju vtisov in izkušenj celega letošnjega Metalcampa prišli do zaključka, da nekateri tonski mojstri očitno namenoma dajo vokal potiho in bobne naglas, da se fušanje ne bi tako zelo slišalo. A pri Painih je bila to velika napaka, ker se skoraj ni slišalo tistih njihovih značilnih nasnetkov, ki pa so za ta koncert ključni. Tudi izbor pesmi so imeli res slab, mogoče bolj ustrezajoč širšemu profilu publike in slabše ustrezajč fanom, kar predvidevam da je v kombinaciji z vsem ostalim ljudi pač sililo, da so zopet množično odhajali iz prizorišča. Lightshow je bil sicer neverjeten in odnos pevca na odru, skupaj s prisilnim jopičem, ki ga je imel oblečenega, je bil v redu, ampak ko glasbena skupina škripa na glasbenem področju, težko ne pusti grenkega priokusa. Deloma tudi napaka tonskega mojstra, da je dal bobne občutno prenaglas, kar je, sploh pri industrialu, ko so bobni dokaj monotoni, izpadlo precej neprofesionalno.

Slaba volja, ki se je kopičila cel prejšnji dan, je po Painih spet prišla na plano in smo se odločili, da od zadnjih dveh dni odnesemo vsaj kak presežek in gremo namesto na Trollfest na veliki oder rajši na malega na Noctiferio. Ker se od njih vsaj da pričakovati dober nastop. In, neverjetno, tokrat so spet presegli same sebe. Po toliko in toliko razočaranjih so bili za konec res ena izmed dveh ali treh najsvetlejših točk Metalcampa. Presenetili so na nivoju nastopa, na nivoju izvedbe, na nivoju natančnosti. Growli so me skoraj vrgli na tla, saj so bili brez olepševanja eni najboljših, ki sem jih v živo slišala na celem festivalu. Čeprav sem že v izhodišču od njih pričakovala ogromno, so pričakovanja večkrat presegli, najbolj pa me je presenetila gostujoča pevka19, njen glas, njen hipnotičen glas in njeno obnašanje na odru. Nasnetki so bili zgolj tam, kjer so originalno vključeni neki stari posnetki govorov in podobnega na začetkih. Lučke so bile hipnotične. In kombinacija vsega skupaj nas je vse potisnila v svojevrsten trans. Definitivno najboljši možen zaključek Metalcampa, ki je popravil okus marsikaterega šlampastega nastopa. Nekdo iz družbe, s katero sem taborila je ostal skoraj brez besed, ko pa je minilo kake pol ure pa je lahko ponavljal samo: “Epic. Fucking epic.”

Če potegnem črto pod vse skupaj, se mi Metalcamp letos ni zdel slab, a to najbrž predvsem zato, ker sem bila prvič – pa sem kljub temu opazila nekaj v oči dregajočih kiksov, ki jih ni bilo moč spregledati. Imela sem se fajn, ker se nisem preveč forsirala, da bi videla čimveč bendov, in tako ni bilo preveč naporno. Pa še z dobro družbo sem bila, kar je mojo izkušnjo precej popravilo. Če bi bila lani, bi bila stvar zame napornejša, ampak bi po drugi strani slišala in videla tudi več omembe vredne glasbe. Čeprav so tisti trenutki, ko ti ni žal, da si kupil karto. So pa tudi trenutki, ko je od daleč vidno, da ljudje včasih komplicirajo kar tako, za brezveze – sploh, kar se tiče organizatorjev in zaposlenih. Na primer kolega z vip karto iz neznanega razloga niso hoteli spustiti v vip območje, češ da more najprej po zapestnico (ki so jih začeli deliti relativno pozno in je tako nastala res dolga vrsta, ljudje so čakali po par ur skupaj). Kar me je res presenetilo, so bili vsak dan vzorno očiščena in izpraznjena kemična stranišča, a so bili tuši zato na voljo le odprti20 in so tiste lesene deščice, na katerih smo stali med tuširanjem tekom tedna postale precej svinjske. Tudi umivalnic ni nihče čistil, pa so cevi na veliko puščale in se odtoki na veliko zamaševali – tako, da so bile polne blata in ostale svinjarije, o kateri rajši nisem razmišljala. In ni bilo prijetno pomivati posode, medtem ko stojiš na dva dni starem bruhanju.

Soča je bila pač mrzla, kar je bilo dobro za pivo in za hlajenje v prvih nekaj dnevih, ki so bili res vroči, brez omembe vrednega oblačka na nebu ali sapice, ki bi človeka vsaj malo ohladila. Sicer je bila voda tako mrzla, da so me noge bolele, ko sem stopila vanjo in kot nekdo, ki težko prenaša bolečino, sem bila zelo ponosna nase, ko mi je zadnji dan uspelo it malce zaplavat sem in tja.

Spalna vreča se je izkazala za skoraj nujno. Naše šotorišče se je namreč nahajalo v gozdu, precej blizu Soče in se je zvečer temperatura spustila kar nizko, tako da smo vsi ven že pred polnočjo potegnili dolge hlače in puloverje. Ponoči bi bilo po mojem težko brez neke izredno tople spalne vreče. In tudi brez čepkov se določenih noči ni dalo normalno prespati, ker smo imeli prvi večer sosede, ki so eni kolegici polomili palice na šotoru in na cesto odnesli eno allstarko, naslednjo noč pa so se ob pol petih zjutraj pred naš šotor poknili Francozi in se eno uro drli “Apocalypse!” in debatirali o kvaliteti slovenskih deklet in njihovih posteljnih sposobnosti – na srečo drugih in mojo žalost sem bila edina, ki je razumela francosko, tako da ostali niso razumeli, o čem je tekla beseda. Zadnji dan pa je ponoči nekdo prišel razgrajat po taboru in nam razmetal steklenice, posodo in pribor po širšem območju okrog šotorišča, tako da smo stežka vse poiskali, ko smo naslednji dan pakirali.

Bulerje sem privlekla s sabo kljub temu, da so mi nekateri brez izkušenj govorili, da jih ne bom rabila, ker je tam itak zelo vroče. Izkazalo se je, da je bila to ena izmed najbolj uporabnih stvari, ki sem jih prinesla s sabo, ker je zvečer postalo hladno, tako da mi v njih ni bilo vroče, predvsem pa so moje noge in hlače varovali pred prahom in blatom, ki je bil pač povsod. Prašna cesta in dolgotrajna suša sta naredili svoje in prašilo se je vsepovsod, prašni so bili avtomobili, šotori, spalne vreče, pribor, zobne krtačke, skratka vse. Ko sem prišla domov sem najprej imela generalko očistit vse tri pare čevljev, od katerih je tekla črna voda, ko sem jih prala – pa sem jih sveže očistila za Metalcamp, in tudi obleke sem vse, tudi tiste, ki jih nisem uporabljala, vrgla v pralni stroj.

Ker sem prej omenjala fenomen z varnostniki, bom tu izpolnila obljubo. Zadeva je izgledala nekako tako, da so bili na vip območju za ograjo pač tisti veliki, nabildani, grozeči varnostniki, ki so ljudi, ki so jim je uspelo pricrowdsurfati do tja, pač pobirali in jih pospremili nazaj ven. Bil pa je eden, dokaj majhen in suhcen, ki je imel nalogo, da je vsakega crowdsurferja osvetljeval z lučko – moji kolegi so mu dali vzdevek The Brain. Ker je res izpadlo prav smešno in po svoje simpatično.

Crowdsurferji sami znajo biti precej nadležni na koncetrih, kamor to pač ne paše k vzdušju (na primer k Swallow The Sun). Še bolj zoprni pa so ljudje, ki se tam gor ne znajo obnašat in krilijo z okončinami sem ter tja – lani je kolegico predstavnik le-teh z bulerjem brcnil v glavo, ker ni dojel, da mora biti pri miru in ga bodo že ostali potisnili naprej. So si pa ljudje izmišljali prav izvirne načine, kako it tja gor, videla sem namreč enega z blazino, baje pa so na nekem koncertu imeli tudi čoln. Seveda na določenih koncertih (na primer na Korpiklaanih) ni manjkal tudi ogromen napihljiv penis, ki je v ritmu plesal sem ter tja.

Ko smo odhajali, me je presenetilo gorovje smeti, ki so jih nekateri ljudje puščali za sabo. Iskreno povedano sem sama precej zoprna kar se tiče metanja smeti po naravi, ampak to je bilo res obupno. Polomljeni šotori, paviljoni, steklenice in ostalo je ležalo vsevprek. In dejstvo je to, da plačaš tistih 10€ in dobivaš cel teden zastonj vreče, in če jih prineseš konec tedna nazaj dobiš tistih 10€ nazaj, tako da res ni noben ekstra problem sproti metat praznih pločevink v vrečo za smeti. Ali vsaj vse skupaj na koncu pometat v vreče. Ali pač? Res, prav šokiralo me je.21

Upam, da bo Metaldays, ki so ga na celem festivalu oglaševali kot naslednika Metalcampa izpolnil pričakovanja. Ker res ne vem, če jim bo uspelo dobiti enako dobro lokacijo, kot so jo imeli zdaj. Pa saj to niti ni tako važno, sama upam predvsem na dober in raznolik izbor skupin in da diverziteto v podzvrsteh – ki je tu tokrat žal ni bilo, vsaj ne glede na to, da je glasbeni del festivala trajal celih pet dni.

Slikovnega gradiva žal nimam, ker meni ljubi udeleženi fotografi očitno še niso uredili celotedenske zbirke slik, tako da jih boste mogli poiskati sami, če vas slučajno zanima in ko pridejo na spletišče. Se pa zahvaljujem tistemu bralcu, ki mu je uspelo prilesti do konca.

  1. sicer ne tipična, pa tudi ne ne vem kako izstopajoča []
  2. kjer se dejansko odvija kako resno dogajanje na tem področju []
  3. in kritik []
  4. ki je sicer minoren, ampak vseeno dovolj moteč, da nisem bila sposobna vsega videti v živo []
  5. pogrešala sem predvsem progressive in sem bila nekoliko razočarana, ker sem pričakovala vsaj en dokaj velik band ali dva []
  6. te so se vzdušju primerno vrtele večinoma okrog glasbe []
  7. razen redkih izjem, za katere sem se posebej angažirala []
  8. in to govorim izključno na podlagi mnenj, ki sem jih slišala od ostalih, bolj izkušenih in že leta in leta obiskujočih Metalcamperjev []
  9. po principu “Bas boben naglas!” []
  10. v primerjavi s prejšnjimi leti []
  11. in jih ne potiskali nazaj v množico, kar je bilo prej na koncertih pog0steje videti in je precej bolj nevarno za crowdsurferje same []
  12. žanr death brutal/grindcore mi že sam po sebi ni preveč blizu []
  13. in odmevanju glasnega koncerta []
  14. razen v primeru pretirane alkoholiziranosti, ko je vsem itak vse super []
  15. sem opazila, da je bil trend preglasnega bas bobna bolj prisoten na kasnejših terminih []
  16. ker je pri nas od tovrstne glasbe relativno težko živeti ali pa si vsaj financirati opremo in podobno []
  17. pa žal ni, sodeč po nekaterih drugih nastopih *khmkorpiklaani* []
  18. razen najbrž za tisto ubogo dekle []
  19. ki je pela v živo, končno vsaj ena! []
  20. in ne, ni se prijetno tuširat v kopalkah in poslušat opolzkih komentarjev nekih pijanih Francozov []
  21. “Problem pri ljudeh je to, da so prašiči,” je modro pripomnil nek profesor na moji srednji šoli. []
  • Share/Bookmark