O tem, da Nalivka ne gleda televizije

… ali zakaj je Nalivkino življenje v zadnjih nekaj mesecih neprimerno lažje.

Kot eni izmed mnogih smo bili pri nas doma decembra predlani soočeni s prehodom na digitalni signal za televizijo. Ker ga naša stara škatlica ni podpirala, sta se roditelj in roditeljica odločila, da bomo nekaj časa brez televizije, da vidimo, kako nam gre. Že prej smo bili brez raznih kabelsko/satelitskih programov in smo gledali zgolj slovenske in enega hrvaškega, pa še teh smo bili zaradi obupnega programa in količine oglasov kar precej naveličani.

Tako se je začela naša odrešitev.

Prvih nekaj dni je bilo kar smešno; zvečer, ko se je ponavadi prižgala televizija, nismo imeli česa početi – na hodnikih smo se zaletavali eden v drugega, z rokami v žepih in se sočutno nasmihali eden drugemu. Kot ranjene živali smo tavali sem in tja, brez ene same samcate ideje, kako kar naenkrat zapolnit čas, ki nam je bil dan. Sledilo je seveda reševanje tega “problema”:  iz vseh kotov in kotičkov smo privlekli razne knjige, križanke, karte za tarok in ostale malenkosti in si čas pred spanjem krajšali z njimi. Roditelj in roditeljica sta, namesto da sta zaspala pred televizijo in se v pozno/zgodnjih nočno/jutranjih urah premaknila v spalnico, to storila že nekaj ur prej, za kar sem trdno prepričana, da je pripomoglo k njuni spočitosti. Sicer sem na začetku skeptično verjela, da mogoče pa le ne bomo ostali brez televizije, da se brez te škatle1 pač ne da živet in da bomo kar naenkrat imeli veliko časa, ko nam bo dolgčas. Z mlajšo sestro sva šli stavit, da bosta roditelja slejkoprej obupala in šla nabavit digitalno televizijo, a ne bi se mogli bolj motiti.

Meni je bilo prvi teden malo smotano, ker pač nisem imela česa za počet, ampak meni hvalabogu pomanjkanje take ali drugačne zabave vedno popravijo knjige, in tako sem si v knjižnjici pač začela izposojati večje število le-teh, da sem lažje prišla skozi. Tudi glede kaligrafije se je povečalo število ur, ki sem jih presedela in jih skušala konstruktivno zapraviti za ustvarjanje. Moja mlajša sestra2 se je zavlekla pred računalnik in tako smo preživljali svoj čas, večer za večerom. Kmalu se je zgodilo, da sta roditelja zase pričela kupovat knjige. Moja na začetku užaljena reakcija3 se je sprevrgla v navdušenje: Še več knjig!

Nato smo pričeli pogrešati premikajoče se sličice in smo, po dolgem času, kot familija, šli sem ter tja skupaj v kino. Tako smo si ogledali filma True Grit in The King’s Speech, pa še kakega drugega, ki ni tako zelo omembe vreden. Od nekod sva s sestro privlekli neke stare Disneyeve DVD-je in skupaj z roditeljico smo si začele ogledovati risanke4. Nato smo odkrili, da se da DVD-je izposojat v knjižnjici in smo jih na veliko začeli nosit domov, če smo v trgovini našli kak dober film, smo ga celo kupili. Ampak nastal je problem – tisto staro, zaprašeno televizijo smo že vrgli stran in tako so nam preostali samo računalniški zasloni. Roditelj si je bil zaradi spleta okoliščin kmalu prisiljen kupiti nov računalnik in, ko je kar naenkrat presedlal z Windowsov 98 na Windows 7, se mu je odprl svet, ko je na Youtube-u odkril celotne filme Ko to tamo pjeva, Crna macka, beli macor in druge,  nostalgične in legendarne filme. Njegovo navdušenje nad kavbojkami5 se je sprevrglo tudi v moje, ko sem v novi kranjski mestni knjižnjici6 odkrila posebno polico, posvečeno western filmom in smo ob večerih gledali tiste stare, včasih še celo črno-bele filmske legende.

Ker nam je računalniški zaslon vsem skupaj postajal nekoliko premajhen, je beseda vodila k besedi, približevanje roditeljičinega okroglega rojstnega dneva in njeno navdušenje nad potovanji in predstavitvami slik ki so nastale na njih,7  je vodilo v sklep, da ji za rojstni dan kupimo čisti pravi projektor in čisto pravo platno. Tako sva z roditeljem ob dveh zjutraj na steno šraufala tisto reč, da je bilo presenečenje zjutraj še večje, ko smo ji zjutraj, ko je bila še vsa zlepljena in v postelji, dali “kino karto”8 in ko je, v podobno zaspanem stanju, stopila v hišo9 in zagledala filmsko projekcijo sebe s svojim konjem.

In tako smo si na veliko pričeli izposojat DVD-je. Z roditeljico in sestro smo vpisane v dve različni knjižnjici in to tudi s pridom izkoriščamo. Dovolj, da od tistega dneva naprej skoraj vsak večer pogledamo kak film. Brez reklam, oglasov, rezov ali motenj. Saj vem, da baje obstaja tudi nek HBO program, ki ne vsiljuje reklam med filme, ampak se mi vseeno zdi, da smo z roditeljičinim kinom zadeli v polno.

Seveda je sledilo tudi ponovno gledanje slik s takih in drugačnih potovanj, gledanje surrealnih slik naših konjičev neverjetnega Milana Malovrha (link1, link2, in, če še nimate dovolj spacanih konjev, link3)10 na velikem platnu in podobni večeri, v katerih nismo zgolj štiri ovčke, ki bi nekritično strmele v tako ali drugačno, zabavno ali manj zabavno oddajo na televiziji, ampak družina, ki rada sem ter tja pogleda kak dober film.

Televizije nihče izmed nas ne pogreša, tudi mlajša sestra ne. Temu morda botruje dejstvo, da se da vse novice, informacije in podobno dobiti na internetu, ki ga seveda s pridom uporabljamo. A vseeno se, na nek način, brez televizije vsi čutimo svobodnejše. Ker se sami odločamo kaj bomo gledali. Kdaj bomo gledali. Kako bomo gledali.

Meni se od vsega zdi najboljši občutek svobode, ker ne prejemam neke ogromne količine informacij11, ki jih niti ne maram slišati in ki me niti najmanj ne zanimajo. Do tega, da se končno zavedam, kako nepotrebne so take in drugačne informativne oddaje, sploh tiste, ki so posmeh in brca nekam resnemu novinarstvu *khmsvetnakanaluakhm*. Kako se da čisto lepo živet brez sleherne besede, ki jo natipka ali prebere kak preko študentskega servisa najet študent. Kako se da it volit tudi brez opazovanja zaigranih obrazov na takih in drugačnih predvolilnih soočenjih in intervjujih. Kako se da, konec koncev, kupiti vložke ali pralni prašek popolnoma kritično in neprizadeto do tistih debilnih reklam, ki mi jih hvalabogu ni več treba gledat.

Ja, Nalivki je življenje brez televizije krasno. Res krasno.

P.S.: Še dve filmski enačbi, ki sem ju slišala od roditelja in se mi zdita prav posrečeni:
Mlajši, kot je John Wayne, starejša je kavbojka.
Starejši, kot je Clint Eastwood, boljša je kavbojka.

  1. ali, zdaj bolj popularne plošče []
  2. v cvetu mladosti in na začetku pubertete []
  3. v mladosti, ko se je začenjala moja ljubezen do literature, sta mi s težkim srcem kdaj kupila kakšno knjigo, ker ju je bilo strah, da bo obležala na polici, se prašila in je ne bo nihče več pogledak []
  4. roditelj ni bil preveč navdušen nad njimi in si je v sosednjem prostoru rajši odprl kako knjigo []
  5. tistimi starimi, s Clintom Easwoodom in Johnom Waynom []
  6. ki je pri meni iz mnogo razlogov požela res veliko navdušenje []
  7. in njene slike so res dobre in vredne tudi drugega, tretjega ogleda []
  8. z besedami: “Zdaj, ko si stara že tolikointoliko, nam lahko ukažeš in kadarkoli te bomo peljali v kino!” []
  9. staro kmečko “hišo”, ki se ji po novem baje reče “dnevna soba”, ampak zame je ta prostor vedno bil in vedno bo “hiša” []
  10. malo se pa morem pobahat, ne? :) []
  11. z oglasi vred []
  • Share/Bookmark

11 odgovorov na temo “O tem, da Nalivka ne gleda televizije”

    Pepi
  1. 31.07.2012 | 10:59

    Tale osvoboditev izpod televizijskega jarma in presedlanje pod računalniškega, me s svojo ironičnostjo spomni na konec komada Slona in Sadeža, Slovenskega Naroda Sin. :D

    Po mileniu in pol porazov,
    nihče več ne daje nam ukazov,
    zato Slovenec zdaj svobodno stopi,
    zraven k združeni Evropi.

    Je bil pa začetek kul. Mi smo imeli nekoč, še v osnovni šoli, organiziran “teden brez televizije”. In takrat še ni bilo računalnikov v tej meri, niti ni bilo ADSLja in ugodnih naročniških razmerij. Je bilo pa zato organiziranih nebroj nekih aktivnosti, namenjenih prav tej priložnosti. In bilo je top. Eden najboljših tednov mojega otroštva. :D

  2. nalivka
  3. nalivka
    31.07.2012 | 18:39

    Veš, zanimivo je to, da pravzaprav, čez nekaj časa, ko je minila tista težnja po neprestanem informiranju, ne preživljamo več toliko časa pred računalnikom. Pravzaprav sem sama zdaj redkeje gor kod kadarkoli, ker če ne delam, si ponavadi vzamem čas za kakšno knjigo. In presedlanje pod knjižni jarem meni čisto popolnoma ustreza :)

    O, uau, teden brez televizije? Organiziran? Na šoli? Z aktivnostmi? Sliši se epic. Čista petka šoli in organizatorjem tega!

  4. nmohoric
  5. 1.08.2012 | 11:50

    Zanimivo, tole življenje brez televizije :) Drgače tudi jaz preživim pred televizijo izjmeno malo časa, največkrat jo gledam, ko je na sporedu kak nogomet, hokej ali kak drug zanimiv šport, tako da bi se čisto odrekel televiziji, ne vem če bi šlo :)
    Mi je pa všeč tale ideja s projektorjem, dejansko imaš lahko kino doma čisto vsak dan :D
    Drugače pa ja novice in naše drage novinarje bi lahko kar ukinili, tako ali tako če češ kaj zvedet, kaj se dogaja greš na internet, kjer je napisano tako, da po minuti branja ne rečeš šit umru bom :D

  6. nalivka
  7. 1.08.2012 | 17:40

    @nmohoric: No, mene gledanje športa niti najmanj ne zanima, enako pa velja za vse ostale družinske člane, tako da nam je bilo mogoče zaradi nespremljanja športnih prenosov nekoliko lažje.
    Ja, pravi domači kino je res zakon stvar. Ker smo investirali v ne-ravno-najcenejši-možni projektor, je kakovost slike res dobra. Človek se takole kar malo razvadi in je malo smešno, ko prideš k nekomu in se on baha s super-duper nevemkakšno novo televizijo. Can’t beat kino! :)
    Pri nas pa je novinarstvo žal degradirano do amena, jaz tudi na spletu težko najdem članek, zaradi katerega kot prvo ne dobim pikic že pri tretjem ali četrtem stavku zaradi manjkajočih vejic, nepravilno (ne)uporabljenih velikih začetnic in podobnega. Da o vsebini ne govorimo. Sem se pa zalotila, da si kar naenkrat nekam pogosto kupujem časopise, Mladino in podobno, ker mi enostavno manjka doze kvalitetnih člankov in kolumen.

  8. maia
  9. 1.08.2012 | 19:09

    Super zadeva, pri nas je TV tudi samo še za okras in bi bilo precej bolje, da bi ga vrgli ven …samo ta odločitev pač ni na meni. Se pa definitivno čas porabi precej bolje, kot pa da brez pravega smisla združeno buljiš v TV ekran. ;)

  10. nalivka
  11. 1.08.2012 | 19:48

    @maia: Ja, pri nas smo se na koncu res matrali, tik preden so zamenjali signal. Smo poskušali spremljati vsaj informativne oddaje na nacionalki, ampak enostavno ni šlo. Problem je bolj kot v televiziji sami v tem, da res ni kvalitetnega programa. Tudi, če jo imam priložnost gledat pri kom, ki ima slučajno tudi kabelsko, se na Discoveryju, National Geographicu in podobnih interesantnih kanalih ponavljajo iste oddaje, kot sem jih gledala ob prejšnji priliki. Pa se to zgodi manj kot enkrat na mesec. O slovenski ponudbi pa raje ne bi začenjala, ker se menda vsi zavedamo situacije tako na komercialnih postajah kot tudi na nacionalki. Tudi tisti, ki televizijski program vidimo kdaj pa kdaj od daleč.

  12. mmmm
    1.08.2012 | 21:07

    hmj, reči, ”huraaa, jaz pa ne gledam več Tv” je enako kot če bi se vnovič pričeli voziti s kočijo. Bilo bi fajn, imeli bi frišen zrak, a prišli ne bi nikamor…
    :-)
    lepše bi bilo, če bi rekli ” pri gledanju TV se imamo pod kontrolo”, ker bi to pomenilo, da odprete tv edinole tedaj, ko veste, da si je potrebno nekaj pomembnega ogledati.
    Enako velja tudi za internet, pred katerim se nenehno svari.
    Internet je prav tako stvarca, brez katerega si pač življenja ni moč predstavljati…
    obenem pa taisti internet marsikoga zasvoji in ga spremeni v ”heroinskega+” odvisnika….

  13. nalivka
  14. 1.08.2012 | 22:34

    @mmmm: Ne, pravzaprav ne bi bilo enako. Nekako mogoče lahko vidim smer argumenta, ampak se mi to, da je enako ne gledati televizije in voziti se s kočijo, zdi po svoje kar malo smešno. Prevozno sredstvo v smislu avta, avtobusa in podobnih zadev, ki znajo biti tehnološko bolj napredne, hitre in ohinsploh kul so namreč dandanes nujnost. So seveda tudi ljudje, ki se z avtom vozijo zgolj zato, ker je fajn, ampak večina se nas vozi z njimi, ker so praktični in hitri. Televizija, po drugi strani, pa ni več nujnost – kar se informacij, ogleda filmov, novic in podobnega tiče imamo do vsega tega dostop preko kakega drugega medija. In se da čisto okej, ne da bi bili prikrajšani za to ali ono priti skozi – pri nas smo živi dokaz za to.
    O zasvojljivosti interneta in “heroinski odvisnosti” pa lahko rečem samo to, da se temu ne more reči heroinska odvisnost, ker pač nima veliko zveze s heroinom – pa če ga daš v narekovaje ali ne. Je nevarna, ampak to pri otrocih, ki nimajo ničesar boljšega za početi. Včasih so počeli neumnosti, nato so se presedli pred televizijo in zdaj pred računalnik. O primerljivosti le-te s heroinsko pa bi se dalo razpravljati, prav zagotovo pa ni tako nevarna in destruktivna – vsaj v večini primerov ne.
    In ena od prednosti (pa tudi slabosti) interneta je ta, da lahko sam izbiraš kaj boš gledal, kdaj boš gledal. Kaj boš bral. Lahko enostavno ne bereš, prav tako, kot lahko ugasneš televizijo, ampak je vseeno več izbire, večja mreža, vsebine lahko urejajo tudi posamezniki, brez cenzure, brez urednika.
    In naj za konec povem, da na svetu še obstajamo ljudje, ki se radi vozimo s kočijo in bi jo takoj zamenjali za avto, če bi bilo to mogoče.

  15. NuckinFuts
  16. 2.08.2012 | 00:25

    Saj bi rekel kar “kaj je to TV,” pa je teh škatel vsepovsod kamor greš čisto preveč, živeti brez njih je pa ena najlažjih stvari na svetu.
    Mene je recimo pamet srečala že pri kakšnih 13 letih.. ta čas pa nekako sovpada s prihodom prve internetne povezave v naše konce :mrgreen:

  17. maia
  18. 2.08.2012 | 11:44

    Ma ne govori, stanje na komercialnih televizijah je živ obup. Jaz TV vžgem samo še zaradi glasbe, namesto radia, vsake toliko časa … pa še to samo za max 1 uro, ker se tudi ta začne ponavljati. Nezadovoljivo stanje bi temu rekla :mrgreen:

  19. nalivka
  20. 3.08.2012 | 18:24

    @NuckinFuts: Ja, pri meni se je tudi gledanje televizije ob možnosti priklopa na internet drastično zmanjšalo, ampak nekako sem še vedno sem ter tja poškilila vanjo.
    Tebi in meni se zdi živeti brez TV nekaj najlažjega, nekaterim pa bi se ob podobni situaciji totalno podrl svet, se mi zdi … Predvsem tistim, ki interneta nimajo ali pa ga ne uporabljajo pogosto oz. ne poznajo vseh njegovih razsežnosti.

    @maia: Uf, jaz pa niti s glasbo ne bi prišla skozi, ker pač večinoma ne poslušam tega, kar je na raznih glasbenih kanalih (a.k.a. MTV in podobno) danes moč slišati večino časa :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !