O tem, da Nalivka ne gleda televizije
… ali zakaj je Nalivkino življenje v zadnjih nekaj mesecih neprimerno lažje.
Kot eni izmed mnogih smo bili pri nas doma decembra predlani soočeni s prehodom na digitalni signal za televizijo. Ker ga naša stara škatlica ni podpirala, sta se roditelj in roditeljica odločila, da bomo nekaj časa brez televizije, da vidimo, kako nam gre. Že prej smo bili brez raznih kabelsko/satelitskih programov in smo gledali zgolj slovenske in enega hrvaškega, pa še teh smo bili zaradi obupnega programa in količine oglasov kar precej naveličani.
Tako se je začela naša odrešitev.
Prvih nekaj dni je bilo kar smešno; zvečer, ko se je ponavadi prižgala televizija, nismo imeli česa početi – na hodnikih smo se zaletavali eden v drugega, z rokami v žepih in se sočutno nasmihali eden drugemu. Kot ranjene živali smo tavali sem in tja, brez ene same samcate ideje, kako kar naenkrat zapolnit čas, ki nam je bil dan. Sledilo je seveda reševanje tega “problema”: iz vseh kotov in kotičkov smo privlekli razne knjige, križanke, karte za tarok in ostale malenkosti in si čas pred spanjem krajšali z njimi. Roditelj in roditeljica sta, namesto da sta zaspala pred televizijo in se v pozno/zgodnjih nočno/jutranjih urah premaknila v spalnico, to storila že nekaj ur prej, za kar sem trdno prepričana, da je pripomoglo k njuni spočitosti. Sicer sem na začetku skeptično verjela, da mogoče pa le ne bomo ostali brez televizije, da se brez te škatle1 pač ne da živet in da bomo kar naenkrat imeli veliko časa, ko nam bo dolgčas. Z mlajšo sestro sva šli stavit, da bosta roditelja slejkoprej obupala in šla nabavit digitalno televizijo, a ne bi se mogli bolj motiti.
Meni je bilo prvi teden malo smotano, ker pač nisem imela česa za počet, ampak meni hvalabogu pomanjkanje take ali drugačne zabave vedno popravijo knjige, in tako sem si v knjižnjici pač začela izposojati večje število le-teh, da sem lažje prišla skozi. Tudi glede kaligrafije se je povečalo število ur, ki sem jih presedela in jih skušala konstruktivno zapraviti za ustvarjanje. Moja mlajša sestra2 se je zavlekla pred računalnik in tako smo preživljali svoj čas, večer za večerom. Kmalu se je zgodilo, da sta roditelja zase pričela kupovat knjige. Moja na začetku užaljena reakcija3 se je sprevrgla v navdušenje: Še več knjig!
Nato smo pričeli pogrešati premikajoče se sličice in smo, po dolgem času, kot familija, šli sem ter tja skupaj v kino. Tako smo si ogledali filma True Grit in The King’s Speech, pa še kakega drugega, ki ni tako zelo omembe vreden. Od nekod sva s sestro privlekli neke stare Disneyeve DVD-je in skupaj z roditeljico smo si začele ogledovati risanke4. Nato smo odkrili, da se da DVD-je izposojat v knjižnjici in smo jih na veliko začeli nosit domov, če smo v trgovini našli kak dober film, smo ga celo kupili. Ampak nastal je problem – tisto staro, zaprašeno televizijo smo že vrgli stran in tako so nam preostali samo računalniški zasloni. Roditelj si je bil zaradi spleta okoliščin kmalu prisiljen kupiti nov računalnik in, ko je kar naenkrat presedlal z Windowsov 98 na Windows 7, se mu je odprl svet, ko je na Youtube-u odkril celotne filme Ko to tamo pjeva, Crna macka, beli macor in druge, nostalgične in legendarne filme. Njegovo navdušenje nad kavbojkami5 se je sprevrglo tudi v moje, ko sem v novi kranjski mestni knjižnjici6 odkrila posebno polico, posvečeno western filmom in smo ob večerih gledali tiste stare, včasih še celo črno-bele filmske legende.
Ker nam je računalniški zaslon vsem skupaj postajal nekoliko premajhen, je beseda vodila k besedi, približevanje roditeljičinega okroglega rojstnega dneva in njeno navdušenje nad potovanji in predstavitvami slik ki so nastale na njih,7 je vodilo v sklep, da ji za rojstni dan kupimo čisti pravi projektor in čisto pravo platno. Tako sva z roditeljem ob dveh zjutraj na steno šraufala tisto reč, da je bilo presenečenje zjutraj še večje, ko smo ji zjutraj, ko je bila še vsa zlepljena in v postelji, dali “kino karto”8 in ko je, v podobno zaspanem stanju, stopila v hišo9 in zagledala filmsko projekcijo sebe s svojim konjem.
In tako smo si na veliko pričeli izposojat DVD-je. Z roditeljico in sestro smo vpisane v dve različni knjižnjici in to tudi s pridom izkoriščamo. Dovolj, da od tistega dneva naprej skoraj vsak večer pogledamo kak film. Brez reklam, oglasov, rezov ali motenj. Saj vem, da baje obstaja tudi nek HBO program, ki ne vsiljuje reklam med filme, ampak se mi vseeno zdi, da smo z roditeljičinim kinom zadeli v polno.
Seveda je sledilo tudi ponovno gledanje slik s takih in drugačnih potovanj, gledanje surrealnih slik naših konjičev neverjetnega Milana Malovrha (link1, link2, in, če še nimate dovolj spacanih konjev, link3)10 na velikem platnu in podobni večeri, v katerih nismo zgolj štiri ovčke, ki bi nekritično strmele v tako ali drugačno, zabavno ali manj zabavno oddajo na televiziji, ampak družina, ki rada sem ter tja pogleda kak dober film.
Televizije nihče izmed nas ne pogreša, tudi mlajša sestra ne. Temu morda botruje dejstvo, da se da vse novice, informacije in podobno dobiti na internetu, ki ga seveda s pridom uporabljamo. A vseeno se, na nek način, brez televizije vsi čutimo svobodnejše. Ker se sami odločamo kaj bomo gledali. Kdaj bomo gledali. Kako bomo gledali.
Meni se od vsega zdi najboljši občutek svobode, ker ne prejemam neke ogromne količine informacij11, ki jih niti ne maram slišati in ki me niti najmanj ne zanimajo. Do tega, da se končno zavedam, kako nepotrebne so take in drugačne informativne oddaje, sploh tiste, ki so posmeh in brca nekam resnemu novinarstvu *khmsvetnakanaluakhm*. Kako se da čisto lepo živet brez sleherne besede, ki jo natipka ali prebere kak preko študentskega servisa najet študent. Kako se da it volit tudi brez opazovanja zaigranih obrazov na takih in drugačnih predvolilnih soočenjih in intervjujih. Kako se da, konec koncev, kupiti vložke ali pralni prašek popolnoma kritično in neprizadeto do tistih debilnih reklam, ki mi jih hvalabogu ni več treba gledat.
Ja, Nalivki je življenje brez televizije krasno. Res krasno.
P.S.: Še dve filmski enačbi, ki sem ju slišala od roditelja in se mi zdita prav posrečeni:
Mlajši, kot je John Wayne, starejša je kavbojka.
Starejši, kot je Clint Eastwood, boljša je kavbojka.
- ali, zdaj bolj popularne plošče [↩]
- v cvetu mladosti in na začetku pubertete [↩]
- v mladosti, ko se je začenjala moja ljubezen do literature, sta mi s težkim srcem kdaj kupila kakšno knjigo, ker ju je bilo strah, da bo obležala na polici, se prašila in je ne bo nihče več pogledak [↩]
- roditelj ni bil preveč navdušen nad njimi in si je v sosednjem prostoru rajši odprl kako knjigo [↩]
- tistimi starimi, s Clintom Easwoodom in Johnom Waynom [↩]
- ki je pri meni iz mnogo razlogov požela res veliko navdušenje [↩]
- in njene slike so res dobre in vredne tudi drugega, tretjega ogleda [↩]
- z besedami: “Zdaj, ko si stara že tolikointoliko, nam lahko ukažeš in kadarkoli te bomo peljali v kino!” [↩]
- staro kmečko “hišo”, ki se ji po novem baje reče “dnevna soba”, ampak zame je ta prostor vedno bil in vedno bo “hiša” [↩]
- malo se pa morem pobahat, ne?
[↩]
- z oglasi vred [↩]