:Nalivka ali pero

… ali zakaj je Nalivkino življenje v zadnjih nekaj mesecih neprimerno lažje.

Kot eni izmed mnogih smo bili pri nas doma decembra predlani soočeni s prehodom na digitalni signal za televizijo. Ker ga naša stara škatlica ni podpirala, sta se roditelj in roditeljica odločila, da bomo nekaj časa brez televizije, da vidimo, kako nam gre. Že prej smo bili brez raznih kabelsko/satelitskih programov in smo gledali zgolj slovenske in enega hrvaškega, pa še teh smo bili zaradi obupnega programa in količine oglasov kar precej naveličani.

Tako se je začela naša odrešitev.

Prvih nekaj dni je bilo kar smešno; zvečer, ko se je ponavadi prižgala televizija, nismo imeli česa početi – na hodnikih smo se zaletavali eden v drugega, z rokami v žepih in se sočutno nasmihali eden drugemu. Kot ranjene živali smo tavali sem in tja, brez ene same samcate ideje, kako kar naenkrat zapolnit čas, ki nam je bil dan. Sledilo je seveda reševanje tega “problema”:  iz vseh kotov in kotičkov smo privlekli razne knjige, križanke, karte za tarok in ostale malenkosti in si čas pred spanjem krajšali z njimi. Roditelj in roditeljica sta, namesto da sta zaspala pred televizijo in se v pozno/zgodnjih nočno/jutranjih urah premaknila v spalnico, to storila že nekaj ur prej, za kar sem trdno prepričana, da je pripomoglo k njuni spočitosti. Sicer sem na začetku skeptično verjela, da mogoče pa le ne bomo ostali brez televizije, da se brez te škatle¹ pač ne da živet in da bomo kar naenkrat imeli veliko časa, ko nam bo dolgčas. Z mlajšo sestro sva šli stavit, da bosta roditelja slejkoprej obupala in šla nabavit digitalno televizijo, a ne bi se mogli bolj motiti.

Meni je bilo prvi teden malo smotano, ker pač nisem imela česa za počet, ampak meni hvalabogu pomanjkanje take ali drugačne zabave vedno popravijo knjige, in tako sem si v knjižnjici pač začela izposojati večje število le-teh, da sem lažje prišla skozi. Tudi glede kaligrafije se je povečalo število ur, ki sem jih presedela in jih skušala konstruktivno zapraviti za ustvarjanje. Moja mlajša sestra² se je zavlekla pred računalnik in tako smo preživljali svoj čas, večer za večerom. Kmalu se je zgodilo, da sta roditelja zase pričela kupovat knjige. Moja na začetku užaljena reakcija³ se je sprevrgla v navdušenje: Še več knjig!

Nato smo pričeli pogrešati premikajoče se sličice in smo, po dolgem času, kot familija, šli sem ter tja skupaj v kino. Tako smo si ogledali filma True Grit in The King’s Speech, pa še kakega drugega, ki ni tako zelo omembe vreden. Od nekod sva s sestro privlekli neke stare Disneyeve DVD-je in skupaj z roditeljico smo si začele ogledovati risanke⁴. Nato smo odkrili, da se da DVD-je izposojat v knjižnjici in smo jih na veliko začeli nosit domov, če smo v trgovini našli kak dober film, smo ga celo kupili. Ampak nastal je problem – tisto staro, zaprašeno televizijo smo že vrgli stran in tako so nam preostali samo računalniški zasloni. Roditelj si je bil zaradi spleta okoliščin kmalu prisiljen kupiti nov računalnik in, ko je kar naenkrat presedlal z Windowsov 98 na Windows 7, se mu je odprl svet, ko je na Youtube-u odkril celotne filme Ko to tamo pjeva, Crna macka, beli macor in druge,  nostalgične in legendarne filme. Njegovo navdušenje nad kavbojkami⁵ se je sprevrglo tudi v moje, ko sem v novi kranjski mestni knjižnjici⁶ odkrila posebno polico, posvečeno western filmom in smo ob večerih gledali tiste stare, včasih še celo črno-bele filmske legende.

Ker nam je računalniški zaslon vsem skupaj postajal nekoliko premajhen, je beseda vodila k besedi, približevanje roditeljičinega okroglega rojstnega dneva in njeno navdušenje nad potovanji in predstavitvami slik ki so nastale na njih,⁷  je vodilo v sklep, da ji za rojstni dan kupimo čisti pravi projektor in čisto pravo platno. Tako sva z roditeljem ob dveh zjutraj na steno šraufala tisto reč, da je bilo presenečenje zjutraj še večje, ko smo ji zjutraj, ko je bila še vsa zlepljena in v postelji, dali “kino karto”⁸ in ko je, v podobno zaspanem stanju, stopila v hišo⁹ in zagledala filmsko projekcijo sebe s svojim konjem.

In tako smo si na veliko pričeli izposojat DVD-je. Z roditeljico in sestro smo vpisane v dve različni knjižnjici in to tudi s pridom izkoriščamo. Dovolj, da od tistega dneva naprej skoraj vsak večer pogledamo kak film. Brez reklam, oglasov, rezov ali motenj. Saj vem, da baje obstaja tudi nek HBO program, ki ne vsiljuje reklam med filme, ampak se mi vseeno zdi, da smo z roditeljičinim kinom zadeli v polno.

Seveda je sledilo tudi ponovno gledanje slik s takih in drugačnih potovanj, gledanje surrealnih slik naših konjičev neverjetnega Milana Malovrha (link1, link2, in, če še nimate dovolj spacanih konjev, link3)¹⁰ na velikem platnu in podobni večeri, v katerih nismo zgolj štiri ovčke, ki bi nekritično strmele v tako ali drugačno, zabavno ali manj zabavno oddajo na televiziji, ampak družina, ki rada sem ter tja pogleda kak dober film.

Televizije nihče izmed nas ne pogreša, tudi mlajša sestra ne. Temu morda botruje dejstvo, da se da vse novice, informacije in podobno dobiti na internetu, ki ga seveda s pridom uporabljamo. A vseeno se, na nek način, brez televizije vsi čutimo svobodnejše. Ker se sami odločamo kaj bomo gledali. Kdaj bomo gledali. Kako bomo gledali.

Meni se od vsega zdi najboljši občutek svobode, ker ne prejemam neke ogromne količine informacij¹¹, ki jih niti ne maram slišati in ki me niti najmanj ne zanimajo. Do tega, da se končno zavedam, kako nepotrebne so take in drugačne informativne oddaje, sploh tiste, ki so posmeh in brca nekam resnemu novinarstvu *khmsvetnakanaluakhm*. Kako se da čisto lepo živet brez sleherne besede, ki jo natipka ali prebere kak preko študentskega servisa najet študent. Kako se da it volit tudi brez opazovanja zaigranih obrazov na takih in drugačnih predvolilnih soočenjih in intervjujih. Kako se da, konec koncev, kupiti vložke ali pralni prašek popolnoma kritično in neprizadeto do tistih debilnih reklam, ki mi jih hvalabogu ni več treba gledat.

Ja, Nalivki je življenje brez televizije krasno. Res krasno.

P.S.: Še dve filmski enačbi, ki sem ju slišala od roditelja in se mi zdita prav posrečeni:
Mlajši, kot je John Wayne, starejša je kavbojka.
Starejši, kot je Clint Eastwood, boljša je kavbojka.

1. ali, zdaj bolj popularne plošče [↩]
2. v cvetu mladosti in na začetku pubertete [↩]
3. v mladosti, ko se je začenjala moja ljubezen do literature, sta mi s težkim srcem kdaj kupila kakšno knjigo, ker ju je bilo strah, da bo obležala na polici, se prašila in je ne bo nihče več pogledak [↩]
4. roditelj ni bil preveč navdušen nad njimi in si je v sosednjem prostoru rajši odprl kako knjigo [↩]
5. tistimi starimi, s Clintom Easwoodom in Johnom Waynom [↩]
6. ki je pri meni iz mnogo razlogov požela res veliko navdušenje [↩]
7. in njene slike so res dobre in vredne tudi drugega, tretjega ogleda [↩]
8. z besedami: “Zdaj, ko si stara že tolikointoliko, nam lahko ukažeš in kadarkoli te bomo peljali v kino!” [↩]
9. staro kmečko “hišo”, ki se ji po novem baje reče “dnevna soba”, ampak zame je ta prostor vedno bil in vedno bo “hiša” [↩]
10. malo se pa morem pobahat, ne? [↩]
11. z oglasi vred [↩]

11 komentarjev

Včasih nanese, da se znajdem na obisku ali kar tako v stanovanju nekoga, ki spominja na razstavni prostor v Lesnini. Nikjer niti prahca, niti praskice na omarah in parketu, nikjer nobene stvari, ki jo jaz osebno pri sebi preveč potrebujem, da bi jo neprestano pospravljala. V kuhinji nikdar nobenega umazanega krožnika, ali pa vsaj tiste sumljive posode, ki se včasih kar tako znajde na pultu in je iz neznanih razlogov nihče ne pospravi. V predalu s priborom ni celega kupa različnih vilic, ki so ostale od različnih servisov; noži so vedno sortirani po velikosti. Nobeden izmed loncev nima na sebi niti praskice, noben pekač tistega mastnega fleka, ki se ga ponavadi nikomur ne ljubi drgniti stran, ko pekač pomiva. Ker je tam že od nekdaj in bo tam še kar nekaj časa. V kopalnici v lončku z zobnimi krtačkami ni tiste skrivnostne ene, ki ne pripada nobenemu od družinskih članov. Tudi, če so v hiši majhni otroci, ni nikjer vidne kake igrače ali vsaj otroške knjigice. Tipkovnica pri računalniku je vedno poravnana z robom pisalne mize, dalinec je vedno na mizici, usmerjen proti televiziji. Na kavču ni nobenega cufka in rože na oknih nimajo prahu na listih. Na jedilni mizi ni kupa časopisov ali revij, če pa so, pa je časopis vedno današnji, revija vedno tekoča. Čevlji so vedno poravnani. Obleke v omarah zložene po materialu, barvah ali sezoni. Knjige, če so na vidnem mestu, izgledajo, kot da jih ni še nihče odprl. Vse se sveti, vse blešči. Našopano z novim Prontom, za več sijaja. In potem ti tak človek reče, da se čudi, zakaj je njegov otrok alergičen na toliko stvari. In da bi z veseljem imel psa, če le-ta ne bi puščal dlak, stopinj in iztrebkov za seboj. Da ima rad pse, samo da ne prenese njihovega vonja, njihovega oglašanja, njihove dlake, da se jih ne mara dotikati. In da nikoli ne peče piškotov, ker nikoli ne ratajo lepi. In da ne mara, kadar otrok dobi kak flek na majico. Da zakaj ne more biti lepo doma, na čistem in se v miru igrati, brez spuščanja preglasnih zvokov. In zakaj ne more pojesti kosa kruha, ne da bi okrog krožnika spustil vsaj eno drobtinico. In da ne mara, kadar domov pripelje svoje vrstnike, ker to pomeni dvakrat ali trikrat več smeha – in smeh je moteč. Tako kot madeži na majicah.

In potem se zamislim in me je strah. Polikanih ljudi v polikanih hiškah, ki svojim otrokom ne pustijo, da bi se kdaj umazali, da bi kdaj bosi skakali po blatu ali pa vsaj po dežju. Da bi se smeje igrali s svojimi prijatelji. Da bi na glas brali knjigo. Da bi plezali po češnji in si rdeče sadeže tlačili v usta in bi jim zaradi navalov smeha po majici kapljal češnjev sok, pomešan s slino. In bi strgali hlače na veji in to ne bi bila najhujša stvar, ki jo lahko storijo svojim staršem. Nikoli pobožali psa, ker jih zaščitniška mama ne pusti blizu. Ker psi grizejo, veste. Vsi. Sploh majhne otroke, ki se radi crkljajo. Če ne to, pa na njih vsaj pustijo svoj vonj – kar zna biti za mamo včasih še hujše.

In potem se zavem, kako rada živim v hišah, kjer je skoraj vsakdo dobrodošel – vedno. Kjer ne silimo gostov, da si obuvajo copate ali sezuvajo čevlje. Kjer se po hodnikih sprehaja srečen pes in nihče ni jezen, če sem ali tja po tleh pustiš blatne stopinje ali prideš domov premočen in puščaš kaplje deževnice po hodniku. Kjer je kavč star, obrabljen. Kjer je pekač za mafine zaflekan, ker itak vedno pečem in ga nima smisla vsakič zdrgniti do sijaja. Kjer vedno lahko človek dobi topel objem, kadar ga potebuje, tudi če smrdi po celodnevnem potenju ali pasji slini. Kjer hodimo okrog v tistih strganih hlačah za doma in prevelikih majicah. Kjer imamo radi pajke in kjer tista velika kobilica, če slučajno zaide v kuhinjo, vzbudi spoštovanje v nas, ne gnusa.

Včasih sem želela biti v tistem polikanem mehurčku. Kjer ni niti prahca in kjer nimam na sebi nikoli strganih hlač. Kjer v moji sobi na mizi ne bi bilo kupa stvari in se na rožah na oknih ne bi guncala mala kosmata bitja. Ne zato, ker bi tako sama hotela, ampak ker so od mene to zahtevali vsi ostali. Ker ni prav, da se človek prikaže v šolo s packo na majici ali ostanki zobne paste okrog ust. In ni prav, da včasih osemleten otrok ve kako stvar, ki je učiteljica ne. Ne, pomembno je, da so vsi polikani, da spijo v sterilnih sobicah, delajo domačo nalogo, ne da bi pri tem malo pomislili. Ko se nehajo igrati, igrače takoj pospravijo. In ne ugovarjajo. In se ne sprašujejo o smiselnostih polikanega stanovanjca in snežno belih rjuh. In ne pogrešajo tistega objema, ki ga kdaj pa kdaj potrebuje vsak. Tistega umazanega, ko jokaš in se sliniš po rami drugega in tega ne bo skrbelo za madež, ki ga boš pri tem pustil na majici, ampak zate.

Dovolj sem srečna, da imam po spletu okoliščin dve družini. Eno zaresno in drugo zahecno. In dva domova. Enega doma doma in drugega doma. Dve sestri. Eno po krvi in eno po smehu. In nihče od njih ni jezen name, če zjutraj pridem na zajtrk brez modrčka, v strganih hlačah. Ker si imamo veliko preveč za povedati, da bi gledali, kam padajo drobtine, medtem ko jemo kruh.

10 komentarjev

Včeraj sem, navdušena nad oddanim spletnim naročilom za prve štiri knjige Pratchettovega Discworlda o tem vzneseno pripovedovala neki znanki, ki pa me je samo butasto gledala, ko sem ji opisovala svet, v katerem se komaj pričakovane knjige odvijajo. In, ker si očitno nisem dovolj pozorno izbrala sogovornice za pogovor o takih stvareh, je skoraj neizogibno sledilo naslednje vprašanje:

“Zakaj pa bereš take brezvezne knjige?”

Sledil je skomig z rameni in odgovor “Ne vem, pač, rada berem take neumnosti …” – moj standarden odziv, ko vidim, da ljudje ne razumejo ali celo obsojajo mojo ljubezen do fantazijskih svetov. Za nekatere je tovrstno ustvarjanje svetov nekaj popolnoma nepotrebnega; nehala sem se že ukvarjati s tem, da bi jim to lahko razložila in sekirati, ker mi redkokdaj uspe. Razumem, da ljudem taka vrsta literatura ne paše in razumem tudi to, da je ne morejo razumeti … ampak tisti zaničljivi pogled, ki da dobim vsakič, ko z iskricami v očeh govorim o svetovih, ki so zame še kako resnični, me včasih resnično ujezi.

Včasih sem se trudila ugajati ljudem okrog sebe. Gledala sem filme, poslušala glasbo, brala knjige, ki so bile všeč drugim v upanju, da ne bom edina v bližnji in daljni okolici, ki je drugačna. Ker ljudje ne marajo drugačnosti v kakršnemkoli pomenu. Kot otrok sem se res močno trudila imeti sobo pospravljeno po merilih drugih. Se smejati istim šalam kot drugi. Jokati v istih trenutkih kot drugi. In bolj, ko sem se trudila, manj mi je uspevalo. In drugi, ta čreda živali, so mi žugali s prstom, znova in znova.

Še dobro, da v teh trenutkih nisem obupala. Kajti v takem primeru bi bila kot večina svojih vrstnikov; brala bi knjige o najstniških romancah, poslušala obupne najstniške pevce, brala še obupnejše najstniške revije, se trudila biti moderno oblečena, se trudila biti vsak dan naličena. Ker so to počeli vsi okrog mene; jaz pa sem bila vedno tista čudakinja, ki je s sabo, kamorkoli je šla, tovorila neke brezvezne knjige, v katerih ni nič resnično.

In ti moji vrstniki so sedaj odrasli v ovce. Vsak dan gledajo zgolj televizijo, poskušajo se najti v svetu, ki se okrog njih odvija, v tem opevanem realnem svetu, ki je za njih vedno obstajal. Iščejo tisto, česar niso imeli v mladosti, vsak dan paranoično gledajo okrog sebe in se bojijo, ker imajo vedno preveč časa, a jim ta polzi iz rok. Iščejo nekaj, kar je večje od njih in se naslanjajo na to, ker so sami prešibki, da bi nosili težo svojega lastnega propadajočega časa, ki pritiska nanje in kriči. In tako pritiskajo na druge, in drugi pritiskajo nanje. In ljudje so ljudje, v tistem odraslem svetu, v tistem krutem svetu, ki je še preveč resničen, in se mrcvarijo med sabo, da bi našli tisti ščepec zadoščenja, pa sploh ne vedo, kaj iščejo.

Ampak zame obstajajo svetovi, ki so drugačni kot ta. In te svetove spoštujem, kajti ustvarili so jih ljudje, ki so večji od mene – in ti svetovi mi dajejo misliti, da obstaja v življenju vedno druga pot. Da ni nujno, da začrtati si pot pomeni za vedno ostati na njej; če lahko obstaja svet na štirih slonih, ki stojijo na oklepu orjaške želve, zakaj ne bi mogel naš svet doseči za vesolje neke mikro spremembe?

Rada imam vse te svetove. Ker mi pomagajo pozabiti, a hkrati tudi misliti. In verjeti, da se je moč dvigniti nad turobnost vsakdanjika, in to sleherni dan, ne le takrat, ko se za to zavestno odločimo. Ker ni težko nabrati marjetic in si jih vtakniti v kitke. Ker ni težko vedeti vsega o svetu, ki sploh ne obstaja. Kako bi bilo lahko karkoli tukaj težko zame?

Zato vsi potrebujemo pravljice kot otroci. Samo da nekateri pozabijo nanje in zamahnejo z roko, ker niso slišali pravih in počnejo v življenju samo tisto, kar je zanje nujno. Jedo, pijejo, se veselijo in se razmnožujejo. A vse to znajo tudi živali, če si lahko misel za trenutek izposodim od Aristotela. Sanjati svetove, ki jih ni, razmišljati drugače, kot te uči svet okrog tebe, to je tisto, kar ljudi ločuje od živali. Možnost, da ne le ustvarjamo, ampak moč, da ustvarjamo vse, kar ni nujno potrebno.

In zato že šestič berem Silmarillion. Ker si je včasih svet treba izmisliti na novo, da prideš do resnic, ki so enake v vsakem vesolju, pa naj bo táko, ki ga ustvari Ilúvatar, naj se premika po vesolju na oklepu orjaške želve ali pa je tisto, ki ga poznamo mi.

Bogsigavedi, če hobiti pišejo knjige o svetu, kjer ni ne vilinov, ne orkov, ne hobitov, ne entov. Zgolj ljudje. In ti sedijo pred škatlami, na katerih plešejo podobe in imajo zamegljene možgane od magije, ki se jim odvija pred očmi. In jim je vseeno za to, kaj se dogaja na orjaški želvi, ki plava skozi vesolje.

Brez komentarjev

Z mojstrom satirične fantazijske literature sem se prvič srečala ob koncu osnovne šole, ko sem počasi razvijala svoj okus za literaturo in ugotavljala, kako zelo sem se našla v fantasyju. Na enem izmed obiskov pri sorodnikih sem med brskanjem po polici svoje sestrične odkrila lično, lepo urejeno zbirko Discworld, in ko sem jo vprašala, kaj je to, mi je na kratko opisala svet – ploščo, ki se nahaja na hrbtih štirih slonov, ki stojijo na oklepu orjaške želve, ta pa počasi plava skozi vesolje. Njeno navdušenje nad Pratchettom je bilo moč primerjati z mojim navdušenjem nad Tolkienom, kajti na steni ji je visel ogromen zemljevid Ankh-Morpoka, kar mi je tudi s ponosom povedala in skoraj je nisem mogla ustaviti, ko je začela govoriti o Pratchettovih delih z iskricami v očeh.

Ker si od nje nisem hotela sposojati knjig, sem si zbirko zgolj napisala v beležko, na “To-read” seznam, ampak ob koncu šolskega leta je moja beležka skupaj z marsikaterim dobrim predlogom za branje po spletu naklučij končala prežvečena v kletki mojega takratnjega glodalskega ljubljenčka in na to sem se spomnila šele, ko sem se nekega dne sprehajala po lokalni knjižnjici po oddelku za fantazijsko literaturo in tam odkrila Barvo magije v prevodu Maje Novak. Lepo, novo, trdo vezano, sijočo knjigo sem nekajkrat obrnila, preden se mi je zasvitalo, kaj bi lahko bila. In je, skupaj s tedenskim kupom knjig romala v moji torbi z mano domov.

Prav spomnim se tistega dne, ko sem v svoji klasični zapečkarski¹ pozi s skodelico sladoleda tistega dne obrnila prvi list in za njim enega za drugim še vse ostale, pri tem pa se je mestoma po hiši razlegalo tu krohotanje, tam le kakšen hehet. Skodelica sladoleda je izgubila mojo pozornost², vprašujoči pogledi družinskih članov pa so spremljali njihovo začudenje, ko so me spraševali, čemu se smejim. Ampak jim je bilo nemogoče razložiti, kajti tovrstni fantazijski svetovi so obstajali le zame, posamezne šale, vzete iz konteksta, pa niso zvenele niti pol tako smešno kot prebrane, v Pratchettovem svetu, v pravem kontekstu in v njegovem nezgrešljivem slogu.

Ker takrat še nisem vedela, da je knjige mogoče naročati prek spleta, lokalna knjižnjica pa takrat še ni imela veliko angleških knjig, sem bila promorana počakati do izida druge, tretje in četrte knjige iz serije Discworld. Luč fantastike, Čar enakih pravic in Mort so bile ene izmed redkih knjig, ki sem jih težko pričakovala in jih, temu primerno, tudi hitro požrla, eno za drugo; moje spoštovanje do Pratchettove genialnosti se je z vsako le še večalo.

Sicer me je to sram priznati, ampak Pratchetta še nisem brala v originalu. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in kreditne kartice do nedavnega nisem imela možnosti naročanja preko spleta, ko pa je ta postala mogoča, pa je spet vmes posegla finančna suša. Sicer sem se šla slinit v Konzorcij, ampak sem se odločila, da bom kupila rabljene knjige. Deloma zato, ker so občutno cenejše in deloma zato, ker imam rada knjige z dušo³. Pričakujoče čakam sadove težaškega dela zadnjih nekaj tednov, da se pojavijo na mojem bančnem računu in da lahko končno kliknem tistih nekaj gumbkov na Amazonu in Ebayu, ki bodo zmanjšali nekaj številk in iz daljnih dežel poslali tako željene knjige.

Za tiste, ki Pratchetta še ne poznate, vas pa zanima⁴ prilagam link do zapisa o njem na angleški Wikipediji, do zapisa o Discworldu in do njegove spletne strani.

Ko sem se po kar nekaj časa lotila branja Wiki zapisa o njem, me je razžalostilo dejstvo, da so pri njem odkrili neko redko obliko Alzheimerjeve bolezni. Škoda bi bilo, da tako genialen um podleže tako zahrbtnemu prekletstvu – ampak po drugi strani pa zaradi svoje produktivnosti za sabo pušča neverjetno dediščino in nešteto besed, s katerimi je zasluženo in pustil svoj unikaten pečat v literarnem svetu. Ne vem, kakšno je trenutno njegovo zdravstveno mentalno stanje, zato ne bom posegala po dramatizaciji, ampak res bi ga bilo škoda. Njega in njegovega genialnega uma …

1. dobesedno; kmečka peč mi je poleg postelje že od nekdaj naljubši kotiček za branje [↩]
2. na koncu sem jo spila kot kak topel milkshake [↩]
3. čeprav je to bolj izgovor kot kaj drugega [↩]
4. in ste preleni, da bi ga pogooglali [↩]

5 komentarjev

… ali zakaj je Nalivka Nalivka?

Preden se lotite branja in gledanja slik v naslednji objavi, bi vas rada opozorila, da se nimam za umetnico, niti za fotografinjo¹. To, s čimer se ukvarjam, je moj hobi² in tega ne bi mogla opredeliti kot umetnost. Tukaj pride na mesto razlika med angleškima izrazoma art in craft, svoje delo imam seveda za drugo.

Torej, Nalivka je Nalivka zato, ker ima rada nalivke, take in drugačne, debele in suhe, tanke in široke. Nalivka je Nalivka zato, ker z nalivkami rada piše s pisavami, ki so večini ljudi dostopne na računalniku in zato ne čutijo potrebe, da bi jih kdorkoli pisal na roke. Ampak Nalivka ne bi bila Nalivka, če se ne bi kljub temu lotila pisanja z nalivkami, ki se mu olepšano reče kaligrafija.

Včeraj se je renčeči imaginary friend končno speljal rob mize in mi dal dovolj maneverskega prostora, da sem lahko ne le zgrabila za nalivko, ampak na mizi poleg nalivke in zvezka balancirala še fotoaparat.

Z nalivkami sem se začela ukvarjati v kakem 7., 8. razredu osnovne šole, ko so v Mladinski knjigi in DZS začeli prodajati nalivke, ki so imele ploščato konico. Tistih ubogih nekaj milimetrov se je takrat zdelo ogromno in s sicer nenatančno konico se je začelo moje igranje z nalivkami.

Zelo sem si želela pisati z njimi tudi potem, ko so vsi ostali vrstniki ugotovili, da pravzaprav ni tako zelo lahko pisati s ploščato nalivko, kot so mislili³. Ker se nisem znala sama naučiti, kako lepo pisati z njo⁴, sem sicer obupala za nekaj časa, dokler nisem v lokalni hobby trgovinici našla knjige, v kateri je kaligrafska tehnika v osnovah opisana, razložena, predstavljena in demonstrirana. Tako sem začela vaditi in vaditi in vaditi in vaditi. Prevadila sem skoraj vse ure slovenščine in angleščine v prvih dveh letnikih srednje šole, veliko popoldnevov doma. Začela sem si kupovati drugačne nalivke – širše, natančnejše. Toda prelomnica se je zgodila na moj XX rojstni dan, ko mi je teta prinesla veliko podrobnejšo knjigo o kaligrafiji in čisto pravo kaligrafsko držalo, z nekaj konicami in stekleničko gostega črnila. Od takrat naprej sem nepreklicno zaljubljena v nalivke, črnila, tuše, držala in vse ostalo, kar pač spada zraven.

Moje najljubše držalo je še vedno tisto, ki sem ga dobila takrat za darilo. Leta se mu že nekoliko poznajo in sem precej časa iskala drugo, ki bi ga nadomestilo za malo bolj obskurna dela, ampak se jih pri nas očitno ne da dobiti na veliko krajih, ker takega, ki bi tako dobro (pod ravno pravim kotom in dovolj trdno) držal konico in hkrati moji roki med pisanjem dajal občutek, da pleše, takega še nisem našla.

In tako se je začelo moje zbiranje črnil, konic, tušev in podobnega. Sledilo je obdobje eksperimentiranja z različnimi tehnikami, različnimi materiali, z iluminacijo pisav. In tako so vsi sorodniki in prijatelji za rojstne dneve začeli dobivati take in drugačne izdelke, ki so v moji zagnanosti prihajali izpod mojih prstov. Nekateri manj, nekateri bolj spretno izdelani.

Tole je bil včeraj plod umika mojega kosmatega prijatelja na drugo stran pisalne mize in kombiniranja kaligrafije z vodenimi barvicami⁵:

Pa naj bo dovolj za danes o nalivkah.

1. ako bi kdo želel komentirati kakovost slik, ki so zgolj demonstrativne narave; slučajno živim z nekom, ki ima v posesti fancy fotoaparat in slučajno znam na njem vklopiti makro opcijo, sicer sem pa, kar se fotografiranja tiče, precej nespretna [↩]
2. ki mu sicer posvečam kar precej svojega časa [↩]
3. oziroma, če se prav spomnim, kako je to šlo v osnovni šoli – našli so nekaj drugega, kar je bilo potem moderno [↩]
4. verjeli ali ne, moja osnovna pisava, ki jo uporabljam v vsakdanjem življenju je za večino smrtnikov precej neberljiva in nima neke posebne estetske vrednosti [↩]
5. vem, v tem sem tudi precej nespretna – slika je namenjena zgolj ozlajšanju črk, zato se mi moja nespretnost ne zdi ključnega pomena [↩]

6 komentarjev

Spet sem se hotela lotiti pisanja o nalivkah, ampak bi, ako bi se držala načrta, po katerem nameravam stvar speljati in podokumentirati, vzelo veliko časa, predvsem pa bi zahtevalo pospravljanje pisalne mize, na kateri sedi eden izmed imaginary friendov in renči name – tako da mi je to začasno onemogočeno. Morda se bo umaknil, ko bom nehala uživati v zavedanju, da v bližnji prihodnosti nimam nobenega izpita in da lahko ležim v nepospravljeni sobi, da imam lahko na mizi nagrmadeno tono stvari, ki sem jih končno preselila iz senčnega domovanja. Osovražena klet je zdaj dobila nove žrtve, iz katerih bo pila življenje in jaz sem spet tukaj, v objemu vetra in travnih bilk.

Zavedanje, da imam večino dneva na razpolago, da lahko počnem vse možne neumnosti, ki mi padejo na pamet, je nekaj najboljšega na svetu. Tisti kup knjig, ki me je neprebran čakal na polici, lovil prah in moje hrepeneče poglede, končno ni več greh in končno imam čas, da se zleknem v senco in se lotim vseh besed, ki so me do sedaj čakale. In ko lahko brez slabe vesti odprem beležko in odkljukam še eno alinejo na moji to-read listi.

Moj vsakoletni obred branja vseh Tolkienovih del, prevedenih v slovenščino, se lahko tudi uradno začne. Tokrat sem se odločila za nekoliko drugačen vrstni red, in sicer bom najprej prebrala Silmarillion, ki sem ga v zadnjih letih kar nekajkrat izpustila, ali pa mi ga ni uspelo prebrati do konca. A zaenkrat mi gre prav dobro; tisti značilni mravljinci po hrbtu, tisto hrepenenje po podrobnostih, ki jih še nisem odkrila in tisti nepopisno zasvojljiv občutek, da sem v drugem svetu mi kažejo, da sem v pravem razpoloženju, da ga, počasi, a vztrajno, predelam do konca.

Na Amazonu sem našla nekaj obetavnih rabljenih knjig iz Pratchettovega Discworlda, tako da bom najbrž ob naslednjem finančnem prilivu iz dalnjih dežel lahko naročila nekaj bukev. Pratchett se mi je zelo priljubil in komaj čakam na branje njegovih del v angleščini – znanka mi je povedala, da je nekatere njegove ironično-sarkastične besedne igre skoraj nemogoče prevesti v slovenščino in bi ga, kot prava oboževalka fikcijske in satirične literature rada izkusila tudi v originalu.

Sonce pa je med včerajšnjim obiskom prestolnice¹ začutilo potrebo po tem, da na mojo napol ginger kožo pošlje še dodatno porcijo UV žarkov. Sončna krema ne pomaga, če kar iznenada človek razvije alergijo na sonce – zvečer sem svojo zatečeno pikasto kožo sočutno masirala s peno proti oteklinam in čakala na boljše čase. To je na danes obljubljeni dež in grmenje – a žal trenutno bolj slabo kaže. Pred letom ali dvema, ko se je začela moja borba s soncem, so bližnji zaradi moje nagnjenosti k nošenju črnine in obsesije s srebrnim nakitom mislili, da se soncu izogibam namenoma, da sem namenoma hotela biti v obraz bleda kot kreda. To žal ni blio res, z gospodom soncem se ne zastopiva na neki povsem drugi ravni; najin prepir je prišel tako daleč, da sem se danes zbudila z zatečenim obrazom in vsemi ostalimi deli telesa, ki so bili izpostavljeni njegovi kruti volji.

In je ironično, da sem sonce ves čas svojega bivanja v sencah pogrešala, hkrati pa se tako maščuje nad mano. Ampak mi kljub vsemu paše, ko zjutraj pošlje tiste še nedolžne žarke na mojo posteljo in me požgečka po nosu.

In življenje je lepo, ker je zjutraj lepo videti mahanje pasjega repa in rjave očke, medtem ko zajtrkuješ. In lepo je zjutraj, ko stopiš iz hiše, zavohati nekaj drugega kot razgret asfalt in stopljeno gumo. In lepo je ob sončnem zahodu opazovati valovanje konjske grive in slišati zamolklo topotanje kopit.

O nalivkah pa, ko mala kosmata žverca na mizi neha renčati.

1. tokrat turističnim, ker tudi uradno ne živim več tam [↩]

2 komentarjev