:Nalivka ali pero

… ali zakaj se v Ljubljani najbrž nikoli ne bom počutila kot doma.

Ta klet, kjer pišem te besede, zame ni dom. Je prostor, komora, v kateri sem bila po spletu okoliščin prisiljena bivati toliko in toliko časa. Mogoče se na trenutke celo počutim, kot da imam tukaj nekaj koščkov, ki me spominjajo na to, da nisem zgolj mravljica in črni lasje na vzglavniku poleg mene me spominjajo na to, da sem mogoče več kot zgolj žival. A pogled skozi okno mi razkrije resnico, s katero se je treba soočati dan za dnem – zunaj me čaka drug svet, drugačen od tega, ki sem ga bila navajena. Postanem ena izmed mravljic v mravljišču, kajti vedno so tukaj ljudje, ki spuščajo zvoke, ki slišijo zvoke, ki jih spuščam jaz. Mravljišče, katerega del sem začasno postala tudi sama. Bitja, ki se ne morejo premakniti, ki imajo le dva kvadratna metra in zato cele dneve štorkljajo sem in tja, kot nemirne zveri, ki se sprehajajo ob steni svoje kletke.

Ko stopim ven, najprej zagledam obraze bitij, pred katerimi se rabim skrivati za zavesami, ker jih neznosno zanima, kaj počnem. Nato zagledam beton, iz katerega puhti vročina. Zaslišim promet, brnenje, slišim lajanje in krik tu in tam. Hodim po asfaltu, neprestano se je treba ozirati, gledati okrog sebe; jeklene zveri so brez milosti. In potem se zlijem z mravljicami, tudi sama zlezem v jekleno komoro, se prav tako kot ostali držim razbeljene cevi in prav tako kot ostali s praznim pogledom strmim skozi okno. In me je strah, da se me bo kaka mravljica po nesreči dotaknila, ker se bojim,da mi bo odnesla tistih nekaj zadnjih dlak, ki so iz drugega sveta, za katerega se zdi, da je le še medel sen, ostale na moji majici.

In gledam vse te mravljice, katerih del nočem biti, kako stojijo v visokih petkah, z nalakiranimi nohtki in torbico, več “vredno” od mojega računalnika, kako drobencljajo sem in tja, kako strmijo skozi stekelca svojih dizajnerskih očalc, kako se igrajo s svojimi igračkami, kako se igrajo druga z drugo. In me zagrabi panika; nočem postati mravljica, nočem drobencljati, nočem se igrati z drugimi mravljicami. Postane mi vroče in tisočkrat predihan zrak, ki je bil v pljučih tisočih mravljic, me prične dušiti in pobegniti moram iz te jeklene kletke, pobegniti iz tega umetnega sveta, pobegniti stran od te črede ovac. Skoraj panično pritiskam rdeč kos plastike, ki obljublja izhod.

Medtem je nebo nad razbeljeno betonsko puščavo poslalo dež in stojim tam, kaplje so čutiti kot odrešenje; a ne za mravljice. Prav smešno jih je opazovati, kako tekajo sem in tja, s svojimi dežnikci in kapučkami, iščoče streho, drobencljajoče, hiteče; jaz pa se počutim, kot da dejansko živim in od nekod, morda iz nekega daljnega spomina, zavoham vonj konjskega potu in premočene dlake in slišim lajež, ki je podoben tistemu, ki ga poslušam v sanjah. In sem srečna in za trenutek pozabim na mravljice, ki še vedno neutrudno drobencljajo, kot da bi nadobuden fantiček s slamico podrezal v njihovo gnezdo.

In tako dan za dnem, dokler ne pride čas za odhod. In poslovim se od svojih nekaj kvadratnih metrov in poslovim se od vrat in od betona in od mravljic in pričnem sanjati življenje, za katerega čutim, da je moje. Sončni vzhod na vzglavju in vonj po mokrih listih in meni tako drag lajež in “Dobro jutro!” in najboljša kava na svetu in mrzle ploščice na podplatih in voda, ki teče iz podstavka za rože in pod, ki škriplje in tresoča se roka in nasmeh tu in tam in stisk roke in sonce, to prelepo sonce in blejanje in rezgetanje in topotanje kopit in vonj po konjskem potu in tek po previsoki travi in kislica in žuborenje in zvezde in umazani podplati in skuštrani lasje in gnojne vile in seneni prah in čokoladni žepki in karirasta deka, ki pika in črnilo na prstih in luna na vzglavju in pajek v kotu in zven zvona in velika luža in listje in zvok brisalcev.

In potem se zbudim v mravljišču, vstanem, si nalakiram nohtke in oddrobencljam na avtobus. In gledam skozi okno s steklenim pogledom in upam, da ne bom pozabila, da mi je na majici ostala še ena dlaka.

2 komentarjev

Kot majhna, od mestnega življenja oddaljena deklica, ki ni gledala veliko televizije in se je v svojih rosnih letih družila predvsem s konji in psi (z izjemo nekaj okoliških vrstnikov), kot hčerka staršev, ki sta me že od malega spodbujala k vedoželjnosti in učenju, kot primer genialnega otroka, ki je res zelo zgodaj že znal brati¹, sem razvila ljubezen do pisane besede, ki me definira že odkar sem se naučila brati.

Pobeg v svetove, ki se skrivajo v knjigah je bil zame že od nekdaj neverjetna izkušnja. Tako neverjetna, da sem ponoči velikokrat pozabila spati, ker me je knjiga tako potegnila vase. Tako neverjetna, da me je bilo treba za roko zvleči h kosilu, pa še v tem primeru je šla knjiga z mano. Zadnjič mi je teta povedala, da sem brala, medtem, ko sem šla s košaro na dvorišče po drva. Ena meni zelo ljuba vrstnica, ki me pozna praktično že od rojstva, mi je rekla, da se zelo živo spomni, kako sva nekaj let stari pri meni doma, ko nas je njena družina prišla obiskat, sedeli na pručkah in sem ji jaz brala neko pravljico². Ko je prišlo do točke, kjer sta mi starša mogla skoraj dobesedno zapleniti knjigo, da sem sploh šla spat, je bilo vsem jasno, da nisem preveč tipična predstavnica svoje generacije.

Pa dovolj o meni, naj bosta zgornja odstavka dojemana kot uvod, ozadje in pojasnilo dejstva, zakaj mi je izmed vseh literarnih zvrsti, ki sem jih kadarkoli mela priložnost okusiti, najljubša fantazijska. Pa s tem ne mislim zgolj fikcijske, natančneje imam v mislih prav določeno zvrst literature, ki se imenuje fantasy. Ne vem, če obstaja kak poseben izraz točno za to zvrst v slovenščini, čeprav se že odkar sem se vpisala na faks trudim ugotoviti, kam bi to po naši literarni kategorizaciji spadalo, ampak so literarne vede različnih narodov včasih prav zmedene in neusklajene, kar se tiče izrazoslovja – tako da bom zaenkrat ostala pri tem izrazu. Na prvi pogled podobna znanstveni fantastiki, a tako zelo različna od nje, ima fantasy korenine pri človeku, ki je eden izmed ljudi, ki jih najbolj spoštujem, in sicer pri Tolkienu.

John Ronald Reuel Tolkien je njegovo polno ime, in brez skrbi, ne bom vas dolgočasila z življenjepisom, kajti to ni namen mojega zapisa, lahko pa tistim, ki vas to zanima, a ste vseeno preleni, da bi ga pogooglali, prilepim link do članka o njem slovenske Wikipedije in do nekoliko izčrpnejšega članka v angleščini.

V slovenščino imamo prevedenih nekaj njegovih najznamenitejših del, in sicer najbrž vsem poznano trilogijo Gospodar prstanov, predzgodbo le-te Hobit ali Tja in spet nazaj, zbirko kratke proze Drevo in list in za tiste, ki smo res usekani na Srednji svet tudi Silmarillion (zgodovino Srednjega sveta), in Narn i hîn Húrin : povest o Húrinovih otrocih, ki je izšla posthumno, uredil in po Tolkienovem vzoru dokončal pa jo je njegov sin Christopher.

Sama sem nekoliko razočarana, da ni prevedeno več iz njegove bibliografije³, ki obsega predvsem kratke zgodbe po vzoru pravljic in bajk ter poezijo, da znanstvenih jezikoslovnih del ne omenjam. Sicer je morda to ovira, ker knjige najbrž ne bi dosegle komercialnega uspeha izven krogov njegovih častiteljev, tako da se ne sekiram preveč, kajti tako ali tako ga je prijetneje brati v originalu, ampak se tukaj postavi še ena ovira: pri nas je skoraj nemogoče dobiti katero izmed njegovih manj znanih del.

Lani sem za rojstni dan sicer dobila The Legend of Sigurd and Gudrún ((ki si je seveda takoj prislužila mesto na moji častni polici knjižne zbirke)), ampak drugače pa sem bila, dokler nisem uspela urediti svojega Paypal računa, kar na suhem, kar se tiče dostopa do manj znanih del. Zdaj pa situacija zaradi študentske presahnitve sredstev ni kaj dosti boljša, morda se bo prilika ponudila ob koncu⁴ poletja.

Zakaj mi je Tolkien tako zelo všeč? Predvidevam da zato, ker sem ga odkrila čisto sama, v knjižni obliki, na zaprašeni polici mestne knjižnice, v prvi izdaji, ki je prišla ven pred filmom in Tolkien bumom (mislim, da leta 1995), v prevodu Polone Mertelj, Primoža Pečovnika in Zorana Obradovića. Zelena, že nekoliko oguljena knjiga me je k sebi potegnila kot magnet, sledilo pa je iskanje naslednjih dveh, ki sta bili tisti dan izposojeni, tako da sem ju, trdno odločena, da ju dobim v roke, celo rezervirala. Filmov kar nekaj časa nisem videla, mislim, da sem prej požrla še Hobita in Drevo in list, preden mi je po naključju uspelo izvedeti, da so bili posneti tudi filmi. Leta 2001, ko je prišla ven Bratovščina prstana v filmski obliki, sem bila še na nižji stopnji osnovne šole (majhne, vaške) in nisem imela stikov s kinom več kot dvakrat na leto, sem pa skoraj sigurna, da sem takrat enkrat pregrizla vsaj skozi Gospodarja Prstanov, če ne še celo skozi Hobita in Drevo in list.

Ko sem videla celotno zadevo vizualizirano na nekem rojstnem dnevu, gledali smo namreč neko zaprašeno kaseto, ki so jo moji vrstniki že vsi videli in jih ni kaj preveč zanimala, me je stvar tako očarala, da sem šla naslednji dan takoj v knjižnico in si izposodila še preostala dva dela, ki sem ju v enem mahu gledala celo popoldne in cel večer. O kvaliteti filma ne bom zgubljala preveč besed, ker vsi vemo, za kaj gre – in temu je tudi jasno, zakaj sem Tolkiena s tistim dnevom začela častiti skoraj kot boga.

Sledilo je obdobje zanimanja, poglabljanja, iskanja informacij, branja nekoliko zahtevnejšega Silmarilliona. Sin nekih družinskih prijateljev (ki je sicer precej starejši od mene), je bil takrat nekje v vodstvu Gil-galada (nisem prepričana, mislim pa, da je bil blagajnik) in ko sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki Tolkiena požirajo tako strastno, kot sem ga sama, sem se le vedno bolj zavedala, kako je vse skupaj nekaj preprosto veličastnega. Tisto leto sem skoraj šla na letno srečanje, ampak na koncu ugotovila, da sem še nekoliko premlada, saj sem bila menda pod 15, in ni bilo nikogar, ki bi šel z mano kot varuška. Žal mi je, da do vstopa v Gil-Galad ni nikoli prišlo, predvsem zato, ker nisem živela nikjer blizu Ljubljane, kjer je bazni štab in kjer potekajo srečanja, morda do tega še pride kdaj v prihodnosti.

V srednji šoli sem spoznala somišljenico, s katero sva se na podlagi pogovora o Tolkienu tudi spoprijatejlili, in to prijateljstvo traja še danes.⁵ Ona mi je pokazala Zlati gozd⁶, a sem se mu na žalost pridružila šele nekaj mesecev, preden je popolnoma presahnil – bil pa je še vedno super izkušnja, ki se bo morda obnovila z izidom filma Hobit.

Zakaj ga tako obožujem in zakaj nisem edina? Spoštujem ga predvsem zaradi njegovih znanstvenih jezikoslovnih dosežkov, iz katerih je potegnil nekaj najboljšega – ustvaril je popolnoma lasten svet, temelječ na starih verovanjih in legendah severnoevropskih ljudstev, ustvaril je več jezikov in njihovih dialektov, ustvaril ni le neke zgodbe in nekih likov, ustvaril je nov svet, veliko bolj natančno od marsikaterega fikcijskega sveta, ki je bil ustvarjen. In to tako natančno in tako pozorno, da je še dandanes fenomen. Tista kolegica, s katero sva na podlagi pogovorov o Tolkenu sklenili prijateljstvo, danes študira jezikoslovje. Najbrž ne le zato, ampak smo imeli obdobje, ko smo se učili vilinsko in smo si pisali listke v Tengwarju. Z vidika jezikoslovca pa so Tolkienovi dosežki več kot le fikcijski, saj temeljijo na dejanskih besednih korenih in ostalih zadevah, ki so zame, ki nisem v tej stroki, nekoliko preveč strokovne in jih zato prepuščam tistim, ki vedo, za kaj gre.

Skratka, da ne bom predolga, saj sem se ravnokar zavedla dolžine zapisa⁷: Tolkien je car.

In če se je slučajno po kakšnem naključju komu uspelo prebiti do konca:

1. točne starosti ne vem, moja roditelja sta bila do sedaj kar precej skopa s tovrstnimi informacijami, vem samo, da je bilo bizarno zgodaj in da so me vsi od daleč in blizu poznali po tem [↩]
2. mislim, da je bila ena od Svetlane Makarovič; tiste so mi bile že od nekdaj všeč [↩]
3. Wikipedia ftw! [↩]
4. upajmo, da delavnega [↩]
5. Tolkien: Kako načeti pogovor in spoznati najboljše prijatelje, ki jih boš kadarkoli spoznal! x) [↩]
6. za tiste, ki ne veste, kako veličastna dogodivščina je bil Zlati gozd, shame on you [↩]
7. in dela le-tega, ki je o Nalivki; stvar sem imela v začetku zastavljeno nekoliko drugače, ampak naj bo, kar je, je [↩]

6 komentarjev

Naslednji zapis je filozofiranje, zato tistim, ki filozofiranja ne marajo preveč, priporočam, da na tem mestu nehajo brati in si s tem prihranijo duševni nemir.

S svojim prvim srečanjem s pravo filozofijo v srednji šoli (natančneje, na pripravah na maturo iz nje) se je zame začela še vedno trajajoča ljubezen. Tega morda ni videti v moji povprečni oceni, ki ni blizu bleščeči – to pa je  bolj posledica življenja na dveh koncih (od katerih je na enem vedno preveč dela, na drugem pa premalo sonca), naporne službe na začetku leta in, priznam, tudi moje neusahljive lenobe, kot pa tega, da me stvar ne bi zanimala ali je ne bi dojemala dovolj dobro.

Ampak se z gospo Sofijo fino zastopiva: sledi mi povsod, kamor grem in njena vprašanja vedno nosim s sabo – temu moje značilno strmenje v neobstoječo točko, občasno mrmranje, nenadno vlečenje beležke na plano in pisanja stavkov, ki jih kdo drug razen mene in kroga prijateljev s faksa najbrž ne razume, nenehno analiziranje vsega in prezir do tistih, za katere se zdi, da v življenju ne uporabljajo večine možganskih funkcij.

Prej omenjeno včasih vodi v nerazumevanje mojega obnašanja – ako me naključni mimoidoči ali celo komunicirajoči z menoj ne pozna dovolj dobro, se mu velikokrat zazdi, da sem zamorjena – in priznam, da včasih tudi sem – ampak največkrat je to le posledica preokupiranja mojih možganskih celic. Če pa se temu pridruži še mala vojska imaginary friendov in preklapljanje med različnimi alter-egi, je morda res razumljivo, zakaj imam včasih na obrazu izraz avtista.¹ In morda res ne spadam med najbolj družabne predstavnike človeštva, ampak taka bi bila najbrž tudi, če bi šla študirat fiziko ali živinorejo.

Pa ne, da se imam za nekega izrednega posameznika; niti v svoji intelektualni usmerjenosti niti v svoji predanosti mišljenju niti v sposobnosti mišljenja se nimam za kaj več – vsaj ne za kaj več od kolegov s faksa ali ostalih ljudi, za katere vem, da so sposobni razmišljati. Ampak dejstvo je, da so moje misli ponavadi usmerjene v stvari, za katere večina ljudi nikoli niti ne pomisli, da bi mislila nanje – pa ne bi bilo nič narobe, če kdaj pa kdaj bi vsaj malce mislili o stvareh, ki niso nujno podenje avstrolopitkov za kokosom², kateri lak za lase je boljši in kdaj se gre naslednjič pit – s tem najverjetneje povzemam okupacijo misli večine svojih vrstnikov in tudi večine ne-vrstnikov.

Posledice moje odločitve za filozofijo, mojega obnašanja in moje asocialnosti v določenih situacijah pa je seveda neizogibno soočanje z vedno enimi in istimi reakcijami:

• “Kaj pa sploh lahko počneš kot filozof?”
• “Kje se boš pa zaposlila?”
• “Kdo bo pa delal?!?”
• “Aaaa, filozofijo si šla študirat …” *pomilujoč pogled, namenjen meni/mojim staršem/fantu*
• “In … kaj se na tem faksu sploh ‘učite’?”

…seznam bi se lahko vlekel in vlekel, a se bom rajši kar tukaj ustavila.

Tovrstne predsodke o filozofiji kot mešanju dreka, nakladanju, o njeni neuporabnosti, itd. deloma pripisujem temu, da filozofov ljudje pač ne marajo, ker mišljenju pač ne pripisujejo preveč ključnega pomena. Drugo, kar sem opazila, pa je ostanek totalitarizma in poveličevanja fizičnega dela³ in zaničevanja miselnega, ker drugo ni bilo zaželjeno – če bi ljudje preveč razmišljali, bi jim že prej potegnilo, kaj vse je bilo s sistemom narobe.

… ker je itak uporabno samo to, da znaš na tekočem traku ponavljati en in isti gib cel dan ali pa da cel dan pred računalnikom vpisuješ neke podatke in dviguješ telefon – ob koncu dneva pa domov vprašat televizijo, kaj je dobro in kaj ne, kaj kupit, koga volit. In potem se ljudje čudijo, zakaj smo v takem stanju, kot smo. Nekaj podobnega sliši skoraj vsak, ki me vpraša katero izmed naštetih vprašanj. Morda bom nekoč obupala, kajti redkokdo dejansko razume, kaj s tem želim povedati.

Če ne bi bila res zaljubljena v gospo Sofijo, najbrž ne bi zdržala vsega tega. Pa saj mi ni preveč važno, kaj si ljudje o meni mislijo, ampak je zoprno vedno poslušati ene in iste nebuloze, kadarkoli izrazim svoje mnenje zunaj poznane družbe, gledati en in isti zamah z roko in soočati se z večnim obtoževanjem, da sem ničvredna zaradi svoje odločitve za filozofijo. In dejstvo je, da situacija glede služb ni ravno rožnata – a sem se je zavedala, ko sem se odločila za študij in se je zavedam zdaj bolj kot kadarkoli, ampak si nisem premislila. Zakaj? Zato, ker nočem sedeti vsak večer pred televizijo, si pustiti nositi hrano predse in gledati kake butaste oddaje⁴. Zato, ker mi ni vseeno za ljudi okrog sebe, čeprav večine ne maram ravno najbolj. Ker verjamem, da svet lahko je boljši – ali pa se vsaj rada pretvarjam, da bi lahko bil. Zato,ker se rada pretvarjam, da so možni svetovi, ki niso tako crappy kot ta, v katerem smo zdaj.

Ampak se sprijaznjujem, da nekateri⁵ ne bodo nikoli razumeli. Temu tudi poved na začetku tega zapisa.

1. Kako gre že tisti vic … It takes 12 muscles to smile. It takes 11 muscles to frown. It takes none to just sit there with a dumb look on your face. [↩]
2. ena boljših definicij, katere zasluge gredo neki kolegici – morebitni bralec naj trikrat ugiba, kaj bi to lahko bilo [↩]
3. Ki ga, mimogrede, opravljam doma več kot marsikdo, ki misli, da je sesanje stanovanja najhujši napor na svetu. [↩]
4. *khmslovenijaimatalentkhm* [↩]
5. =večina… [↩]

Brez komentarjev