O dveh življenjih Nalivke
… ali zakaj se v Ljubljani najbrž nikoli ne bom počutila kot doma.
Ta klet, kjer pišem te besede, zame ni dom. Je prostor, komora, v kateri sem bila po spletu okoliščin prisiljena bivati toliko in toliko časa. Mogoče se na trenutke celo počutim, kot da imam tukaj nekaj koščkov, ki me spominjajo na to, da nisem zgolj mravljica in črni lasje na vzglavniku poleg mene me spominjajo na to, da sem mogoče več kot zgolj žival. A pogled skozi okno mi razkrije resnico, s katero se je treba soočati dan za dnem – zunaj me čaka drug svet, drugačen od tega, ki sem ga bila navajena. Postanem ena izmed mravljic v mravljišču, kajti vedno so tukaj ljudje, ki spuščajo zvoke, ki slišijo zvoke, ki jih spuščam jaz. Mravljišče, katerega del sem začasno postala tudi sama. Bitja, ki se ne morejo premakniti, ki imajo le dva kvadratna metra in zato cele dneve štorkljajo sem in tja, kot nemirne zveri, ki se sprehajajo ob steni svoje kletke.
Ko stopim ven, najprej zagledam obraze bitij, pred katerimi se rabim skrivati za zavesami, ker jih neznosno zanima, kaj počnem. Nato zagledam beton, iz katerega puhti vročina. Zaslišim promet, brnenje, slišim lajanje in krik tu in tam. Hodim po asfaltu, neprestano se je treba ozirati, gledati okrog sebe; jeklene zveri so brez milosti. In potem se zlijem z mravljicami, tudi sama zlezem v jekleno komoro, se prav tako kot ostali držim razbeljene cevi in prav tako kot ostali s praznim pogledom strmim skozi okno. In me je strah, da se me bo kaka mravljica po nesreči dotaknila, ker se bojim,da mi bo odnesla tistih nekaj zadnjih dlak, ki so iz drugega sveta, za katerega se zdi, da je le še medel sen, ostale na moji majici.
In gledam vse te mravljice, katerih del nočem biti, kako stojijo v visokih petkah, z nalakiranimi nohtki in torbico, več “vredno” od mojega računalnika, kako drobencljajo sem in tja, kako strmijo skozi stekelca svojih dizajnerskih očalc, kako se igrajo s svojimi igračkami, kako se igrajo druga z drugo. In me zagrabi panika; nočem postati mravljica, nočem drobencljati, nočem se igrati z drugimi mravljicami. Postane mi vroče in tisočkrat predihan zrak, ki je bil v pljučih tisočih mravljic, me prične dušiti in pobegniti moram iz te jeklene kletke, pobegniti iz tega umetnega sveta, pobegniti stran od te črede ovac. Skoraj panično pritiskam rdeč kos plastike, ki obljublja izhod.
Medtem je nebo nad razbeljeno betonsko puščavo poslalo dež in stojim tam, kaplje so čutiti kot odrešenje; a ne za mravljice. Prav smešno jih je opazovati, kako tekajo sem in tja, s svojimi dežnikci in kapučkami, iščoče streho, drobencljajoče, hiteče; jaz pa se počutim, kot da dejansko živim in od nekod, morda iz nekega daljnega spomina, zavoham vonj konjskega potu in premočene dlake in slišim lajež, ki je podoben tistemu, ki ga poslušam v sanjah. In sem srečna in za trenutek pozabim na mravljice, ki še vedno neutrudno drobencljajo, kot da bi nadobuden fantiček s slamico podrezal v njihovo gnezdo.
In tako dan za dnem, dokler ne pride čas za odhod. In poslovim se od svojih nekaj kvadratnih metrov in poslovim se od vrat in od betona in od mravljic in pričnem sanjati življenje, za katerega čutim, da je moje. Sončni vzhod na vzglavju in vonj po mokrih listih in meni tako drag lajež in “Dobro jutro!” in najboljša kava na svetu in mrzle ploščice na podplatih in voda, ki teče iz podstavka za rože in pod, ki škriplje in tresoča se roka in nasmeh tu in tam in stisk roke in sonce, to prelepo sonce in blejanje in rezgetanje in topotanje kopit in vonj po konjskem potu in tek po previsoki travi in kislica in žuborenje in zvezde in umazani podplati in skuštrani lasje in gnojne vile in seneni prah in čokoladni žepki in karirasta deka, ki pika in črnilo na prstih in luna na vzglavju in pajek v kotu in zven zvona in velika luža in listje in zvok brisalcev.
In potem se zbudim v mravljišču, vstanem, si nalakiram nohtke in oddrobencljam na avtobus. In gledam skozi okno s steklenim pogledom in upam, da ne bom pozabila, da mi je na majici ostala še ena dlaka.