Metuljček

Vem, da naj bi bilo to sicer neprimerno za punco1 in nevarno2 in podobno, ampak moram priznati, da sem od enega od svojih roditeljev podedovala obsesijo z orožjem. Ta zapis sem pred dnevi hotela začeti o nalivkah, da pojasnim svoj alter-ego3, ampak se mi zdi, da se z orožjem konec koncev igram že dlje časa kot z nalivkami in trenutno moja obsesija z njim nekoliko prevlada nad obsedenostjo s peresi.

Pred dnevi sem namreč za darilo dobila prav svojega lastnega balisonga oz. kot nekateri pravijo tovrstni igrački, “butterflya”. Ker se bojim, da bi me moj nov jekleni prijatelj tožil zlorabe osebnih podatkov, ako bi na splet objavila njegovo sliko, prilagam poguglano sliko njegovega daljnega sorodnika, katerega pravice so bile najbrž zlorabljene že tisočkrat. Tako torej izgleda:

balisong

Čeprav imam svoje prste za precej dragocene pa to ni zato, ker bi bila kakšen hand model, ampak jih poskušam ne poškodovati zato, da lahko z njimi počnem neumnosti, na primer, se igram z noži. In čeprav se da s prsti početi marsikaj pametnega, na primer tipkati na računalnik, držati nalivko, čopič ali si barvati konice nohtov4, pa ni nič bolj zabavnega kot med njimi vrteti kot britev ostro rezilo. Nekje sem prebrala nasvet, da naj ga vsaj zaščitim z lepilnim trakom, dokler ne obvladam nekih osnovnih figur, ampak sem magično prozorno folijo, navito na vsem znan plastičen kolutek z napisom aero žal pozabila v kraju, kamor dejansko sije sonce5. Temu sem se odločila, da zaščita počaka na vikend. Svojim prstom sem se za nekaj urezninic, ki sem jih že uspela pridelati, že opravičila, ampak nič ne dé – važno, da ima punca svoj nož in da ga zna odpreti kot se šika.

Pravzaprav se počutim kar smešno, ko takole pogledam po svoji premajhni pisalni mizi. Ponavadi se na ženski pisalni mizi znajdejo računalnik, sem in tja kakšen lak za nohte, barvica za oči in mimogrede kak tampon, medtem ko na moji kraljujejo nalivna peresa, akrilne barve, noži in prazne pločevinke red bulla. Pa seveda obvezna knjiga sem in tja. Če bo šlo vse po sreči, pa morda v prihodnosti še kak revolver. Čeprav ga načeloma ne smeš imeti kar tako prosto na mizi – ampak je treba priznati da je nekaj romantičnega na mizi, na kateri bi poleg noža in peresa ležal še revolver …

Mislila sem, da bom lahko za drugi zapis skupaj spravila veliko bolj umetniško navdahnjen, daljši sestavek, ampak nimam časa, ker imam novega prijatelja, ki potrebuje veliko pozornosti – treba ga je še podmazati, da ne bo cvilil, ko bom po njem drsela s svojimi prsti in se igrala z njegovim rezilom6.

O nalivkah pa kdaj drugič, če se pri meni slučajno po nesreči znajde kaka katana, lok ali revolver.

  1. to poslušam že od malih nog []
  2. čeprav se mi zdi, ko smo že pri navadah punc, pogosto menjavanje spolnih partnerjev brez uporabe kondoma veliko nevarnejše, ampak o tem se pač ne govori []
  3. oprosti nalivka, ampak bo treba počakati na boljše čase – danes so na vrsti jeklo, kri in solze []
  4. nanje na primer narisati človeške obraze in potem imam poleg jutrajnje kave gratis še zastonj puppet show []
  5. tu ne poskušam Ljubljane opredeliti kot senčno mesto, navezujem se predvsem na dejstvo, da živim v kleti in zadnjih nekaj mesecev čutim absolutno pomanjkanje UV žarkov []
  6. “That’s what she said!” - Vem, da tole postaja že presežek komentarjev, ampak nisem se mogla upreti. []
  • Share/Bookmark

Spregovorila sem.

Pride včasih tisti trenutek, ko hodiš po pločniku, izgubljen v svetu, za katerega si še nisi popolnoma na jasnem, ali ga ljubiš, ali sovražiš, in opazuješ izraze na obrazih ljudi, za katere se vedno zdi, kot da se sami sebi zdijo prepomembni, da bi podpirali težo lastnih las in trepalnic in ki se jim zdi smiselno živeti življenje živine na paši1, ne da bi se tega sploh zavedali.

In iz neznanih razlogov mi to prilepi nasmešek na obraz.

Nekaj podobnega, kot če v službi2, ki jo je bitje, kot sem sama,3 dobilo popolnoma brez kakršnegakoli racionalnega razloga, izustiš, kako ti je fajn, ko se za vikende vrneš domov in kako pogrešaš vonj po konjskem potu in dlake na puloverju in brezvezno blejanje retardiranih ovc. In ko se ti pred očmi prikaže izraz, ki bi bil vreden ovekovečenja na jumbo plakatu, se zaveš, da si za njih postal ničvreden – a te to dejstvo neskončno zabava.

V trenutkih, ko se zavem, kako dragoceno za moje zdravje je pravzaprav vse, kar se dogaja v moji glavi in ko se mi zazdi, da je to, da razmišljaš o brezveznih stvareh pravzaprav nekaj najboljšega na svetu, se vprašam, od kod mi tista neustavljiva želja, da bi tisti imaginary friend, ki živi pod mojo posteljo (ali bolje rečeno, posteljama) zopet poslušal neritmično udarjanje mojih prstov po tipkovnici računalnika, se zavem, kaj pogrešam. Svoje besede pogrešam.

To je moja prva objava po dolgem premoru. Ne bom povedala, kdo sem bila prej, ker se mi zdi nesmiselno – tisto je bila popolnoma druga oseba, ki ima z mano samo toliko zveze, kot jo ima tisti prednik, ki je ugotovil, kako je fajn biti celica.

V življenju nisem marsičesa dosegla – sem pa počela veliko stvari in to mi še danes daje voljo, da diham. V trenutkih, ko občutek, da bom v tem vesolju nekoč mogoče le našla svoje mesto, ne prevladuje in se sprašujem, kaj bom pravzaprav jedla čez toliko in toliko let (upam, da to ne bo papirček, na katerem bo pisalo, da sem diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti – čeprav mi je dobiti ta papirček trenutno primarna naloga v življenju), me potolaži to, da marsikaj znam. Da se z marsičem ukvarjam in da se za ljudi, kot sem sama, navsezadnje vedno nekaj najde. A pot, ki sem se jo odločila ubrati, me je pripeljala sem, z neustavljivo željo po védenju in neustavljivo ljubeznijo do pisane besede. Nisem romantik – vem, kaj me v življenju čaka.4 Ampak mogoče, čisto mogoče, me bo na poti nekje v zavesti tisti imaginary friend, ki ga vedno nosim s seboj, opominjal na to, kako sem lahko srečna, da nisem ena izmed tistih ljudi, ki jih lahko vidiš na cesti, ki s pogledi zabodenih krav iščejo – kaj že?

  1. Ja, Aristotel, še vedno je tako… []
  2. Študentsko delo! []
  3. t.j. človek, ki sovraži poslovnost in tekmovalno okolje []
  4. Lupljenje čebule, na koncu pa ti ostane le nič in jok. []
  • Share/Bookmark