Metuljček
Vem, da naj bi bilo to sicer neprimerno za punco1 in nevarno2 in podobno, ampak moram priznati, da sem od enega od svojih roditeljev podedovala obsesijo z orožjem. Ta zapis sem pred dnevi hotela začeti o nalivkah, da pojasnim svoj alter-ego3, ampak se mi zdi, da se z orožjem konec koncev igram že dlje časa kot z nalivkami in trenutno moja obsesija z njim nekoliko prevlada nad obsedenostjo s peresi.
Pred dnevi sem namreč za darilo dobila prav svojega lastnega balisonga oz. kot nekateri pravijo tovrstni igrački, “butterflya”. Ker se bojim, da bi me moj nov jekleni prijatelj tožil zlorabe osebnih podatkov, ako bi na splet objavila njegovo sliko, prilagam poguglano sliko njegovega daljnega sorodnika, katerega pravice so bile najbrž zlorabljene že tisočkrat. Tako torej izgleda:
Čeprav imam svoje prste za precej dragocene pa to ni zato, ker bi bila kakšen hand model, ampak jih poskušam ne poškodovati zato, da lahko z njimi počnem neumnosti, na primer, se igram z noži. In čeprav se da s prsti početi marsikaj pametnega, na primer tipkati na računalnik, držati nalivko, čopič ali si barvati konice nohtov4, pa ni nič bolj zabavnega kot med njimi vrteti kot britev ostro rezilo. Nekje sem prebrala nasvet, da naj ga vsaj zaščitim z lepilnim trakom, dokler ne obvladam nekih osnovnih figur, ampak sem magično prozorno folijo, navito na vsem znan plastičen kolutek z napisom aero žal pozabila v kraju, kamor dejansko sije sonce5. Temu sem se odločila, da zaščita počaka na vikend. Svojim prstom sem se za nekaj urezninic, ki sem jih že uspela pridelati, že opravičila, ampak nič ne dé – važno, da ima punca svoj nož in da ga zna odpreti kot se šika.
Pravzaprav se počutim kar smešno, ko takole pogledam po svoji premajhni pisalni mizi. Ponavadi se na ženski pisalni mizi znajdejo računalnik, sem in tja kakšen lak za nohte, barvica za oči in mimogrede kak tampon, medtem ko na moji kraljujejo nalivna peresa, akrilne barve, noži in prazne pločevinke red bulla. Pa seveda obvezna knjiga sem in tja. Če bo šlo vse po sreči, pa morda v prihodnosti še kak revolver. Čeprav ga načeloma ne smeš imeti kar tako prosto na mizi – ampak je treba priznati da je nekaj romantičnega na mizi, na kateri bi poleg noža in peresa ležal še revolver …
Mislila sem, da bom lahko za drugi zapis skupaj spravila veliko bolj umetniško navdahnjen, daljši sestavek, ampak nimam časa, ker imam novega prijatelja, ki potrebuje veliko pozornosti – treba ga je še podmazati, da ne bo cvilil, ko bom po njem drsela s svojimi prsti in se igrala z njegovim rezilom6.
O nalivkah pa kdaj drugič, če se pri meni slučajno po nesreči znajde kaka katana, lok ali revolver.
- to poslušam že od malih nog [↩]
- čeprav se mi zdi, ko smo že pri navadah punc, pogosto menjavanje spolnih partnerjev brez uporabe kondoma veliko nevarnejše, ampak o tem se pač ne govori [↩]
- oprosti nalivka, ampak bo treba počakati na boljše čase – danes so na vrsti jeklo, kri in solze [↩]
- nanje na primer narisati človeške obraze in potem imam poleg jutrajnje kave gratis še zastonj puppet show [↩]
- tu ne poskušam Ljubljane opredeliti kot senčno mesto, navezujem se predvsem na dejstvo, da živim v kleti in zadnjih nekaj mesecev čutim absolutno pomanjkanje UV žarkov [↩]
- “That’s what she said!” - Vem, da tole postaja že presežek komentarjev, ampak nisem se mogla upreti. [↩]