Zgodbe se zdaj pišejo drugje

http://nalivka.wordpress.com

  • Share/Bookmark

Ko pošlješ zgodbo v svet

Zgodbe so za tiste, ki jih pišemo, neizmerno krhke stvari. Ni jih preprosto pisati, vsaj ne, če jih pišeš tako, kot jih pišem jaz – vsaka besedica mora biti na pravem mestu, vsak prizor se mora ujemati s tistim, ki se manifestira v moji domišljiji (kar je izredno težko poustvariti), hkrati pa se mora zdeti, če se slučajno uspem pripraviti do tega, da jo še enkrat preberem (kar tudi zahteva dobršnjo mero poguma), dovolj dobra, da je ne požre virtualni ogenj uničenja. Ne pretvarjam se, da moje zgodbe nastajajo v romantičnih prizorih ob sveči in s peresom na dragocen papir; marsikdo bi mi bil morda zameril, pa vendarle: moje zgodbe nastajajo včasih v celoti in včasih košček za koščkom na malem računalniku, na katerem se hkrati vrti čudaška glasba, pri roki se ne nahaja kozarec vina, temveč kak precej nezdrav in vnaprej pripravljen prehranski izdelek, in moji lasje se ne spuščajo v brstečih valovih na ramena, temveč kraljujejo razmršeni, zlepljeni, mastni, neukrotljivi. A to sploh ni bistveno; proces, ki se dogaja znotraj mene, je kljub temu meni nekaj (še vedno) povsem nedoumljivega – včasih se, ko berem kaj svojega, prav začudim, od kod so prišle določene besede. Tako se drago vprašanje “Kaj je avtor s tem želel povedati?”1 zdi še bolj nesmiselno. Preveč je stvari, ki jih želiš povedati, ko pišeš zgodbo, da bi lahko s prstom pokazal le na eno izmed njih. Preveč je tihih opazovanj, premišljanj, občutenj, refleksij, ki se včasih zavedno, največkrat pa po nekem čudežu v zgodbi znajdejo, da bi lahko sam ali kdorkoli drug to zaobjel v nekaj, kar bi bilo podobno resnici (ob predpostavki, da resnica v tem smislu sploh lahko obstaja). Če je tej resnici kaj blizu, ji je blizu zgolj zgodba sama in ne tista predvidevanja in razglabljanja, ki jo nadomestijo. Kar pa hkrati seveda ne pomeni, da so nesmiselna in brezplodna!

In tako napišeš zgodbo in jo pošlješ v svet. Ne glede na to, kako se naslednja trditev sliši osladno, je kljub temu resnična: v svet z zgodbo2 vedno pošljem tudi del sebe. Tu pričenjam pisati v prvi osebi, ker ne vem, kako je z drugimi. Krhek del, ki ga moj jaz hkrati sovraži in se zdi tako zelo patetičen, a se kljub vsemu nikoli ne morem ločiti od majhnega, a kljub vsemu močnega hrepenenja, da bi bila zgodba prebrana. Da bi bila do konca manifestirana s tem, da jo nekdo bere, interpretira. Se ob njej zamisli. In če se slučajno pokaže, da se je slednje vsaj za trenutek zgodilo, se tista majhna krhkost, ki se odpravi v svet skupaj z zgodbo in jo je od zgodbe skoraj nemogoče ločiti, spremeni v majhno, a močno radost ob tem, da nekje obstaja nekdo, ki z očmi potuje od črke do črke, od besede do besede in da je slednje dovolj dobro, da se ne ustavi, ampak nadaljuje, dokler zgodba naposled ne postane del njega.

Ta želja po biti prebran je bržkone samo ena od manifestacij tega, da si človeška bitja vsemu navkljub želimo prisvojiti svet. Želja po biti priznavan, biti opažen, biti nekaj drugega kot zgolj tujec na avtobusu. Kljub plehkosti ravnokar povedanega pa se še vedno držim trditve, da obstaja marsikatera manifestacija te želje, in da ni vsaka enako dobra ali enako ambiciozna – ali, preprosto enaka – kot katera druga. Nekateri ljudje skušajo do te utemeljitve lastne osebe v svetu, ki nas obdaja, priti na hitrejše, lažje načine, nekateri obupano delijo vsak delček sebe s svetom in se trudijo svet navdušiti s samim sabo; s tem, kako se obnašajo, kako govorijo, kaj doživljajo. Ne na način, ko bi svet spreminjali, temveč ga zgolj bombardirajo s samimi seboj. (Tu sem! Poglej me! Obstajam! Jem! Diham! Trpim! Nisem zaradi tega nekaj posebnega?) Jaz pa slednje zavračam, kajti niti približno se nisem sposobna do te meje razdajati. Morda so v ozadju neki popolnoma sebični interesi in zavedanje, da je svet kljub vsemu nek nepredstavljivo hladen in krut kraj, kamor je zelo tvegano poslati sebe v celoti. Tega še ne vem, priznavam pa možnost, da bi bilo lahko tako. Hkrati pa se mi tudi zdi, da sama kot človek nisem nekaj dovolj fascinantnega, da bi svetu zgolj s samo seboj uspela doprinesti nekaj dragocenega. To počnem na drugačen način, tako kot tudi marsikdo drug: trudim se ustvarjati. S pošiljanjem nečesa v svet, kar zahteva ustvarjalen proces (pa naj bo to pisanje, razmišljanje, računanje, poučevanje ali bilokaj že) tisto, kar pošlješ v svet, nisi ti sam, temveč nekaj, kar je iz tebe nastalo, hkrati pa je tudi nekaj, kar se v svetu obdrži dlje. Tam, če ostane, ostane bolj sigurno. Tam se plodi, množi, te navdaja s ponosom. Je to sebično do sebe ali ponižno do sveta? Odgovora na to vprašanje nimam.

Tako pošlješ svojo zgodbo v svet in upaš, da jo bo kdo videl. Da bo njen obstoj kar naenkrat postal obstoj tam zunaj (in nič več zgolj v tvojem varnem naročju), da bo tam zunaj, v svetu, ki mu vlada kaos, vendarle našla mesto zase. Kaj bo, če se to zgodi, in bo skupaj z zgodbo na plan in med ljudi prišla tudi neka tvoja krhkost? Kaj, če se tam zunaj izgubi neprebrana in bo tako ostala v tvojem varnem naročju? Kaj, če bo zgodba komu všeč? Kaj, če te bo kdo zaradi nje raztrgal? Po tistem, ko jo spustiš iz svojega naročja, je mogoče marsikaj. Nikogaršnja domišljija ne more zaobjeti vseh možnosti.

In izkazalo se je, da se lahko s to ali neko drugo zgodbo res lahko zgodi marsikaj. Marsikaj nepredstavljivega. Nekaj, kar ti prinese priznanje, nekaj raznobarvnih papirčkov, tvojemu imenu pripiše nekaj, kar si ustvaril. Temu, kar si ustvaril, pripiše tvoje ime.

Tega z dragima dvema bralcema ne delim, ker bi se želela bahati3, kajti dolgo sem se obotavljala, ker nisem vedela, če si želim, da Nalivka dobi ime in priimek in obraz. Nisem vedela, če želim, da Nalivka dobi pentljo. Kajti Nalivka v svoji najbolj subjektivni podobi se je rodila kot nekaj, kar želim postati in nikoli ni bila nekaj, kar bi sama pravzaprav bila. In samo sebe sem skušala držati čim dlje od nje, ker me je zanimalo, če se bo našel kdo, ki bo bral najine besede zaradi njih samih in ne zgolj zato, ker bi bile najine. Toda, če kdaj, je zdaj najbolj del mene in sem jaz bolj postala del nje. Najine besede so bile brane, prebrane, in dragima bralcema se za to, da sta me spodbujala, mi pokazala, da se ju je moje pisanje sposobno dotakniti, zahvaljujem. Kajti ne vem, če bi kadarkoli lahko zbrala pogum, zgodbo zaprla v kuverto in jo poslala tja, če se ne bi na temle mestu znašla marsikatera vzpodbudna beseda. Najmanj od vsega pa sem si mislila, da se lahko dejansko zgodi nekaj takega, kot je to, da je ravno moja zgodba izmed vseh izbrana, nagrajena. Prihodnost se vsaj za trenutek zdi nekoliko svetlejša in pisanje se zdi vsaj za trenutek nekoliko bolj smiselno. Eksistenca v tem svetu, ki od mene zahteva raznobarvne papirčke, da lahko v njem še naprej obstajam, pa se zdi vsaj kratkoročno nekoliko bolj gotova.

Tako napišeš zgodbo in jo pošlješ v svet in kar naenkrat nisi več nekdo, ki sedi z mastnimi lasmi na glavi in mastnimi prsti za malim računalnikom in piše zgolj zato, ker po tem čuti potrebo, ampak postaneš avtor. Morda bodo naslednji koraki, ki zahtevajo samoiniciativo, da jih uspem premeriti, postali nekoliko lažji. Morda bodo postali težji. Tega še ne vem. Skupaj z zgodbo se odpravljava na dogodivščino.

  1. ki ga izredno zaničujem tudi z akademsko-teoretskega stališča []
  2. ali z zapisom na blogu ali z bilokaterim pisanjem že []
  3. vsaj ne zavedno []
  • Share/Bookmark

Pravljica o zlepljenih ustnicah

Nisem nekdo, ki bi neprestano silil v med ljudi  in se skušal identificirati preko njih. Čeprav mi je bilo že mnogokrat rečeno, da moja introvertiranost presega vse meje in je res čudno, kako malokrat me je moč videti v družbi, ki šteje več kot pet ljudi, se sama tako počutim veliko bolje, kot sem se, ko sem še imela vcepljeno neko navidezno potrebo po druženju z ljudmi. Ta je bila seveda posledica tega, da sem mislila, da bodo neskončni dialogi, ki jih imam vedno sama s seboj ali z enim od svojih alter-egov, potihnili. To sem si želela vsaj za tiste najtemačnejše in najgloblje dialoge, ki so me vodili po poteh, ki jih nisem želela prehoditi, preden sem odkrila način, kako jih usmeriti in kako jim pomagati ustvarjati in ne zgolj uničevati.

Toda sedaj je drugače; pot, ki sem si jo izbrala in po kateri hodim z vedno lažjimi in večjimi koraki, mi je pomagala doseči določeno mero samorazumevanja, zaradi katere postajam srečna v mojem naravnem stanju; v stanju, ki vključuje zgolj mene in morebiti kako zgodbo ali misel, ki se mi podi po glavi ali pa jo ravnokar prebiram. In všeč mi je, da sem se bila sposobna spoznati do te meje, da ne silim več med ljudi, kjer sem se vedno počutila ogroženo, da si ljudi, katerim namenjam dragocene ure, v katerih zdržim v družbi, izbiram veliko bolj premišljeno. Tako me lahko vidiš v družbi, ki si jo izbiram znova in znova; v družbi iskrenih nasmehov tistih, ki so mi bili v življenju podarjeni, v družbi iskrenega smeha tistih, ki sem jih srečala po naključju in v družbi modrujočih pogovorov s tistimi, za katere sem se odločila; in srečna sem tam. Srečna, ker se mi ni treba pogovarjati o stvareh, ki ležijo skrajno daleč od meje pomembnosti, za katero se mi zdi vredno aktivirati nevrone in odpirati usta. Ni se mi treba vsakič znova predstavljati nešteto ljudem (in se neprestano bati, da bom pozabila njihova imena, vedoča, da se bo to neizbežno zgodilo), ni mi treba spraševati o tistih malenkostih, za katere je vsem vseeno, a jih ljudje vseeno sprašujemo, da bi zapolnili prazen prostor, ki zavlada med nami v trenutkih tišine. Niti tega praznega prostora se mi ni treba več bati, kajti zatopljenost v lastne misli vsaj ponavadi ne pomeni več oddaljenosti ljudi drug od drugega, temveč pomeni zgolj gnetenje in oblikovanje misli, premišljevanje o tem, kaj bo nekdo rekel naslednje – in sogovorniki, ki si jih izbiram, se večinoma ne enega in ne drugega ne bojijo. Tako sem srečna, ker nihče ne gleda debelo, ko tisto malo črno beležko, ki je že skoraj polna, vlečem iz torbe in vanjo mrzlično zapisujem nekaj besed ali vrstic. Nihče me ne gleda čudno, če mu povem, kaj me moti, česa ne maram (in vsi me poslušajo, ko povem, zakaj!). Nihče me ne gleda čudno, ker ne gledam televizije, ker redkokdaj vidim kak film in ker poslušam glasbo, ki je drugačna od tiste, ki jo poslušajo sami. In tam sem srečna, v tistem malem krogu in skopo odmerjenih trenutkih, ko imam čas zanje in zase in se posvetim pogovorom, ki me osrečujejo, predvsem pa nam vsem pomagajo do tega, da si razširjamo obzorja. Ničesar nimam raje od tega, da ljudem povem nekaj novega; jim razložim nekaj, česar ne vedo ali ne razumejo. Jih poslušam, medtem ko oni na enak način meni predočujejo stvari, ki mi prej niso bile jasne ali se z njimi enostavno še nisem srečala. Dobim predloge za branje, poslušanje in oglede, za katere praviloma velja, da so mi dejansko všeč, ko se jih lotim. Tiste male stvari, ki popestrijo moje monotono življenje1, hkrati pa mi omogočajo, da ostajam trdno, najtrdneje do zdaj pri tem, da spoznavam, dan za dnem, kdo sploh sem in kdo dan za dnem postajam. V koga se spreminjam. In slednje mi je vedno bolj všeč.

Všeč mi je tudi, da poznam ljudi, pred katerimi mi ni treba skrivati mojih šibkosti in mojih občasnih plehkosti. Kajti tudi med razmišljujočimi se znajde kdo, ki kaže s prstom takoj, ko se vsaj malo pobrigaš za svoj videz2, ko si navdušen nad kako knjigo, ki ne spada ravno med viške visoke umetnosti ali ko imaš enostavno dan, ko argumenti blodijo po poteh, ki jim jih ne želiš začrtati. Ko z ljudmi spleteš določeno vez, ti počasi neha biti važno, da ima nekdo želje in stremljenja, ki so usmerjena v to ali ono smer; počasi ti neha biti važno, da so nekateri bogato preskrbljeni, drugi pa na predavanja in pogovore med njimi hodijo zgarani in utrujeni3. Počasi lahko pričneš prodirati v tista bistva ljudi, ki se kristalizirajo takrat, ko o čem govorijo z žarom v očeh in ko njihove besede izražajo ponos. Kozarec piva ali dva pomagata, včasih pa tudi neizmeren stres neprespanih noči in blodečih popoldnevov pospešita izginjanje filtra, ki ga eden pred drugim spuščamo, malo po malo, dokler se ne razgaljamo, eden za drugim, eden pred drugim in obstanemo ranljivi, izpovedujoči svoje male ljubezni ali hotenja. Čudovit pa je občutek, ko slehernih šibkosti ti ljudje, ta mali krog, ki ga napleteš okrog sebe, ne zasmehujejo – pa ne zato, ker bi tvoje misli, tvoja hotenja in tvoje male ljubezni vzeli za svoje, ampak preprosto cenijo to, da so tvoji in da so kot taki nekaj, kar osrečuje točno tebe.

Temu sem se vedno želela približati, iščoča in grabeča tiste male srebrne nitke, ki se napletajo med ljudmi, v hotenju, da bi pred tistimi, s katerimi sem jih napletla, lahko ostala popolnoma razgaljena v svojem bistvu in ne bi vsakič znova in znova prišlo na dan nekaj v njih, kar bi to mojo ranljivost izkoristilo, me kot tako prežvečilo in pljunilo ven. Draga dva bralca bosta seveda vedela, o čem govorim; ne zato, ker bi z bolečino, ki je prisotna ob tem, apelirala točno na njiju, temveč zato, ker imamo slednjo bolečino v sebi skoraj brez izjeme vsi ljudje4. In tej bolečini se skušamo izogibati, le da so nekateri od nas manj spretni in drugi bolj. Toda imam občutek, da sem se znašla v krogu, ki je veliko bolj iskren od vsakdanjosti človeških odnosov, tudi tistih najtesnejših. Pa seveda ne zato, ker bi bila sama pretirano izurjena ali preudarna pri tem, katere ljudi si izbiram; moja srečanja z njimi so bila in vedno bodo zgolj naključna. Mnogo ljudi je, ki jih zavračam brez tehtnega razloga (in ne dvomim, brez kančka samoljubja, da mnogo ljudi tudi mene zavrača na podoben način), toda nekaj jih imam tukaj, nekaj, ob katerih se vedno manj počutim kot nekdo, ki odnose s soljudmi igra5.

Kje so v vsem tem zlepljene ustnice, ki sem jih posadila v naslov? Obema bralcema se opravičujem, vse, kar se zadnje čase znajde na tem blogu, je razmišljanje-ob-pisanju, ki je bolj namenjeno meni kot tistim, ki morajo to potem brati. Z zlepljenimi ustnicami sem pričela, ker ljudoljubje, opisano zgoraj, predstavlja zgolj majhen delček moje interakcije s soljudmi. Večino časa je ta interakcija precej enosmerna, je točno tisto, od česar sem dolgo bežala (in k čemur se nočem vračati, a se, znova in znova, s prisilo večine ljudi, ki jih srečujem). Ker pa mi je težko tu pisati o tisti vsakdanjosti, ki bi znala biti prepoznavna za slučajnega mimoidočega, sem se odločila, da raje napišem pravljico.

Nekega dne, pred dolgo, dolgo lunami je živela deklica, ki je odpotovala v pravljičen svet neke zgodbe, ki jo je malo pred tem prebrala. Nebo nad njo je bilo modro in okrog nje so se sukale barvite niti, ki so prišle iz knjige in te niti je vzela za svoje, saj so svet okrog nje, poln sivin delale nekoliko lepši. Toda ljudje okrog nje so videli svet siv in mračen in ni več vedela, kateri izmed njiju je resničen (barve so bile namreč tako žive!). Ker se je bala, da bi barve, ki so se kar naenkrat kazale pred njenimi očmi, pričele izginjati, je spraševala in spraševala, dokler ni naposled naletela na staro ženico, ki je tudi sama videla barve (čeprav se ni več spominjala, kako izgledajo) in je govorila s tistimi, ki so v časih, še bolj davnih od njenega, videli modrega moža, ki je vedno znal svetovati in je, četudi je sam svet videl v temnejših barvah, hkrati imel tudi sposobnost zaznavanja tiste mavrice, ki je sedaj nastajala okrog deklice. Deklica je tako obula svoje pohodne čevlje, si na glavo posadila kapuco in se podala v mrzel sneg in dež. Tako je potovala čez hribe in doline, čez reke in jezera, dokler ni naposled prispela v mesto modrosti, v katerem bi bilo moč najti modrega moža.

Tako je hodila in hodila in spraševala ljudi, kdo ga je videl. In nekdo, katerega obraz ji je bil znan, pa ni vedela od kod, ji je šepnil:
“Malo nazaj sem ga videl v tisti taverni, ki se skriva med pradavnimi drevesi. Če pohitiš, ga morda še ujameš!”
Tako je deklica tekla in tekla, mimo kamnitih vrat in blatnih močvar in naposled prispela v senco pradavnih dreves, kjer se je skrivala zanemarjena hišica. In njen dan je  bil srečen, kajti modri mož je sedel v najtemnejšem kotu
in srebal topel napitek, medtem, ko je svoj čas krajšal z dimom modrosti, ki ga je neprenehoma vlekel vase in ga nato izdihoval.
“Kaj želiš, deklica?” jo je vprašal, ko je sedla k vznožju njegovih nog in zrla v višave njegovega obraza.
“Prišla sem te vprašat, kajti povedali so mi, da veš, kako je s tem, o barvah, ki prihajajo iz knjig,” je rekla deklica, jecljajoča, a žarečih oči.
“Ah!” je vzkliknil mož in oči so se mu zasvetile. “Naposled nekdo, ki vidi barve! Skoraj sem že pozabil, kakšne so barve, ko pa vsi vidijo le črno in belo in tisto, kar je vmes! Pridi, prisedi,” ji je ponudil stol in tudi njej naročil topel napitek. Deklica je bila srečna, ker je kar naenkrat sedela na enaki višini kot on in čutila se je pomembno, ker ji je bilo dano srebati topel napitek poleg moža, ki je vedel o barvah. Tako je pričela govoriti o knjigi, ki ji je naslikala mavrico in mož je kimal in se nasmihal in tudi sam spregovoril kako besedo. In barve so izbruhnile v svet okrog njiju in vse sivo je pričelo dobivati odtenke, ki niso bili povezani s črno ali belo.

Ni minilo dolgo, kar je izza najbližje gore že pričela opazovati pošast in opazila je modrega moža, ki je govoril o barvah. Toda sama ni videla barv, kajti ni bila odprla mnogo knjig in njen svet je bil že od nekdaj črno-bel. Toda modri mož jo je zanimal, kajti njune poti so se že večkrat prekrižale in od nekdaj je bil dober kompanjon za krajšanje časa. Tako se je pošast počasi plazila proti njima, hrepeneča po skodelici toplega napitka, ki ga je modri mož delil z deklico in hlepeča po dimu, ki se je sukljal okrog modrega moža. Ko pa se je dovolj približala, je v vrtinec barvitih niti, ki jih je zdaj spletala deklica sama, prinesla sivino, čisto tiho in počasi, in preden je deklica opazila prisotnost te sivine, je bil namesto dvojice pri mizi še tretji stol in pošast se ji je smehljala, kažoča ji enega izmed svojih najlepših obrazov in moleča ji roko, ki je izgledala najbolj človeško. Deklica je utihnila, molče sprejemajoča roko, ki ji je bila ponujena, v trenutku prevarana, kajti pošast je resnično v tistem trenutku izgledala kar se da človeška. Modri mož pa je tudi za trenutek utihnil, kajti poznal je pošast, toda njegove poti niso bile prehojene zgolj po barvitih deželah in poznal je tudi največje sivine, kar jih je. Pošast pa mu je bila znanka, ki jo je velikokrat videl in njena družba mu je prijala, ker je potreboval čisto malo barve, da je pokazal, kako sivo je njeno življenje in kakšne barvitosti se skrivajo širom sveta. Deklica je tako prepustila besedo modremu možu, ki pa je, ker je načel pogovor z nečim sivim, postajal vedno manj moder in svet, ki sta ga ustvarila z deklico okrog sebe, je počasi pričel izgubljati barve. Deklica je to opazovala in se čudila, toda modrega moža je preveč spoštovala, da bi ga opomnila, da še nista dokončala slikanja mavrice, ki sta se je lotila. Misli o barvah so bile v njej še vedno žive, še vedno so migotale, še vedno so želele na plan. Pošast pa je govorila in govorila in modri mož ji je postajal vedno bolj podoben; tudi on je govoril in govoril in kar naenkrat so se vsi trije znašli v enakem sivem svetu, kot ga je deklica zapustila, da bi našla bolj barvitega. In pošast je vedno manj postajala podobna človeku, modri mož pa je svojo modrost izgubljal in izgubljal, dokler ni postal le še eden izmed tistih, ki so bili sposobni govoriti zgolj o sivinah.
Deklica je to želela preprečiti, kajti nič več mu niso oči sijale z enako lučjo, kot so sijale, ko je govoril o barvah, toda pošast je hitro uganila njeno nakano in z eno kratko, hitro potezo roke, ki je vedno bolj postajala šapa, dekličine ustnice začarala, da se niso več mogle odpreti. Tako so barve, s katerimi bi pošasti pričarala drug svet, ostale zaprte v njej. Deklica ni vedela, pošast pa še predobro, da preveč barv dela čudeže. Kajti pošast je bila ranljiva; malo barve jo je sicer delalo močnejšo, preveč barve pa jo je delalo neizmerno šibko, kajti zaradi njih je postajala vedno manj pošastna in vedno bolj človeška. Modri mož pa je slepo sledil pošastini sivini, pozabljajoč na deklico in njene niti in tako sta se skupaj s pošastjo zapletla v vrtinec neskončnih sivin, v katerega deklica ni mogla več prodreti, kajti njena usta so bila zlepljena in bolj, kot se je trudila govoriti, tesneje jih je zapiral pošastin urok.

Tako je spoznala, da bo morala svoje barve tokrat zadržati zase in si na glavo zopet potegnila kapuco in barvni vrtinec, ki je bil ujet vanjo, je bil edino, kar ji je pomagalo, da na poti čez sive hribe in sive doline ni omagala in je srečno prispela v svojo malo hišico, kjer je bilo knjig mnogo, barv, ki so jih ponujale, pa še več. In dolgo, dolgo ni več iskala modrih mož, ki so vedeli o barvah, kajti prav vsak izmed njih je imel mnogo pošasti, ki so prežale nanj.

  1. kajti nisem nekdo, ki bi izven pogovorov ali občasnih ekscesov dnevno doživljal burne dogodivščine []
  2. kajti ni za vse samoumevno, da se zjutraj zbudimo izgledajoči milo in brhko []
  3. čeprav ti za nobenega od njih in za sleherno njihovo stisko seveda niti malo ni vseeno []
  4. in iluzorno je pričakovati, da je ta bolečina, ko se pojavi, nekaj popolnoma novega za vse ostale ljudi in jo posledično takoj izpričevati širnemu svetu []
  5. to pa je bilo nekaj, kar sem počela večino svojega življenja []
  • Share/Bookmark

Nomadsko življenje

Ko ležim v eni izmed množice postelj, ki me v zadnjih nekaj letih gostijo, se včasih sprašujem, kje sem zares doma. Ne, kje želim biti doma ali od kod prihajam; sprašujem se, kaj je Jaz postala v teh letih, ko je njeno življenje ubralo zelo dolgo nepredstavljivo pot in se vije po njej, iz dneva v dan. Kajti vedno znova samo sebe opominjam, da moja oseba ni nekaj stalnega, tudi osebe slehernikov, ki me obdajajo, niso. Vedno spreminjajoče se, v sebi ohranjajoče tisto nekaj, kar jih dela njih, temveč še vedno ostajajo nekdo, ki je vsak dan, z vsako izkušnjo nekoliko drugačen.

Svoje imetje vsakih nekaj dni selim iz enega na drug konec. Veliko je postelj, v katerih spim; veliko je obrazov, ki jih vidim, preden se odpravim spat. Veliko je copatov, ki jih nosim in ključev, ki odklepajo vrata do teh malih zavetij, ki sem si jih poiskala. Veliko je življenj, ki jih živim. Nekajkrat sem že pisala o svojem domotožju in o svetu, ki sem ga morala pustiti za sabo. In še vedno ga ljubim, neskončno pogrešam. Tako svet kot tudi obraze, ki me v tem svetu obdajajo; neskončno pogrešam vsakdan, ki sem ga bila vajena celo življenje, neskončno pogrešam vonje in dotike, ki so se včasih zdeli nekaj samoumevnega. Toda podala sem se med beton, asfalt in meglo, da bi našla nekaj, česar nisem našla na tistem koncu in v tistem delu svojega življenja.

Nekega dne, ko sem bila dlje časa v tisti postelji, v kateri sem prebrala neskončno knjig v sobi, ki je (še vedno) zgolj in samo moja, sem se ponovno privadila vsakdana, ki mi je dal energije. Umirjenih dni, kjer ni prebedenih noči, spitih litrov kave in puljenja las. Toda nek del mene je še vedno pogrešal tisti pritisk, tisto bedenje in razmišljanje in sedenje v predavalnici, na katero se sleherni dan k nešteto spominom dodajajo še novi. Ko sem se vrnila med z novo fasado prekrite zidove naše predrage fakultete1, sem se zavedla, da sem si tudi na tistem kraju ustvarila dom. Nekaj me čaka tam, med tistimi zidovi; vsakič, ko odidem, sede nekam v globino moje duše majhna zverinčica in malo praska in malo šepeta, dokler se ne vrnem. In potem se umiri in se prične druge vrste šepetanje in praskanje, dokler se ne vrnem na drug kraj, v drug svet, v drugo življenje. In ti mali glasovi tistih zverinic, ki me vlečejo na različne konce in kraje nikoli ne utihnejo. Kadar sem kjerkoli, kadar sem na poti kamorkoli, šepetajo in škrebljajo.

In tako se selim; pot je postala moj način življenja. Tista fizična in tudi tista, v kateri skušam vedno bolj postati tista izmed alter-egov, ki najbolj spada v nek kraj, prostor, med neke ljudi in v neko vlogo. Veliko jih je, teh alter-egov in težko bi se odločila zgolj za kateregakoli od njih, a nekateri so med seboj nezdružljivi. Zato se selim, potujem, iz dneva v dan, iz osebe v osebo, dokler imam še to možnost vsakodnevnih selitev, vsakodnevnega potovanja, vsakodnevnih sprememb in zjutraj, ko se zbudim, izbire, katera izmed mnogo oseb, ki me sestavljajo, bom tisti dan.

Tako svoje imetje, tisto najnujnejše jemljem s seboj, na vsakem prostoru pa puščam znake, da sem še tam, da še nisem docela odšla. Najtežje seveda ni zapustiti prostora; najtežje je za seboj pustiti spomine in pustiti, da prostori in ljudje in kraji živijo neko od mene popolnoma ločeno življenje, kadar me ni ob njih. Najtežje je videti, da nisem več del neke male intimnosti, katere del sem bila zelo dolgo in da vedno bolj postajam del neke druge intimnosti (čeprav nikoli povsem in dokončno!). Toda najpomembnejše, tisto, brez česar ne bi bila več jaz, nosim s seboj, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz leta v leto. Seljenje je postalo moj način eksistence. Včasih prav poetično pripravljam svoje kovčke in torbe, vanje basajoča še to ali ono knjigo, vedoča, da je v tistih nekaj dneh ne bom brala, a jo enostavno želim imeti pri sebi. Da se bom, ko bom v moji lastni postelji, v eni izmed njih, ki se bo vsakič znova zdela tuja, in naslednjič še bolj tuja, počutila, kot da nekam spadam. Kotičkov sveta imam veliko; nešteto je spominov, upov, hrepenenj in želja, ki me vežejo nanje – toda miru ne najdem nikjer. Miru, ko bi lahko sedla in se odločila, da sedaj imam dom in da ne bom nikoli več potrebovala nobenega drugega kraja ali prostora.

Kdo pravzaprav si, mi ob tovrstnih razmišljanjih znova in znova ščebeta nek glasek v ozadju. Nisem mestno dekle, nisem pa več tisto vaško dekle, kot sem bila večino svojega življenja. Ljubim vas in ne maram mesta, toda v mestu je peščica obrazev in krajev, brez katerih ne morem več živeti. Obrazov, ki mi pomagajo biti jaz in krajev, ki mi pomagajo, da ta jaz postaja boljši in boljši z vsakim dnem. Ali pa vsaj drugačen; drugačen v smer, ki si je želim. Da se širi, da raste, da se ozira na pot, ki jo je že prehodil in se v njej počuti srečno. Da se ozre na svoj vsakdan in so želje za željami in cilji za cilji izpolnjeni. Da živim življenje, ki me je tudi takrat, ko sem se skrivala v nekem malem gnezdecu, oddaljena od ljudi in drugih krajev in prostorov in drugače potekajočega časa, čakalo, vabilo, klicalo. Pridi, me je klicalo, pridi in si me izberi. In jaz sem se zopet iz množice klicev, ki so bili v meni, v trenutku odločitve odločila točno za tega.

Kajti še vedno sem sprejela odločitev, za katero živim in s katero živim. Še vedno me na mojih ovinkastih poteh spremljajo listi in strani in knjige tistega, kar ljubim najbolj od vsega. To odločitev sem sprejela in za njo stojim, vedno bolj. Kljub temu, da se nekateri obrazi boleče oddaljujejo in drugi negotovo približujejo. A nekaj ostaja z mano, nekaj, del česar vedno bolj postajam sama in kar vedno bolj postaja tako zelo ključen del mene, da si obstoja brez tega ne morem niti predstavljati več. Knjige in tisto, kar je v njih napisano, so edino, kar gre z menoj povsod. Edino, kar mi za trenutek pomaga utišati glasek, ki hrepeni po tistem drugem, od česar sem v nekem trenutku oddaljena. Edino, zaradi česar je bilo vredno za seboj pustiti vse toplo, domačno, sigurno in se odpraviti v ta svet, v katerem se vse dogaja slučajno, naključno, kjer so pogledi hladni, poti meglene in strahovi rastoči. Edino, zaradi česar je bilo vredno podati se v ta svet, za katerega nisem bila ustvarjena in si ga skušati vsak dan znova prisvajati, se truditi obstajati v njem na način, ki je najmanj boleč.

Tako odpiram stran za stranjo in požiram besedo za besedo, pojem za pojmom, misel za mislijo. Hkrati pa se v meni, nekje globoko, globoko, prične svetlikati nekaj, kar bi se nekoč lahko skristaliziralo v eno tistih čistih misli, ki so me pripravile do tega, da sem si izbrala to pot. In to me dela srečno. Srečno me delajo besde, ki jih puščam za seboj (kljub temu, da me je hkrati na smrt strah, da bom v neskončnost edina, ki jih je kadarkoli razumela), srečno me delajo prebedene noči in od opojne mešanice zgodb opijanjena glava, zaradi katere postaja moj pogled moten in koraki drsajoči. Ljubim začetke knjig, ko ugibam in analiziram in se čudim ter njihove konce, ko obrnem zadnjo stran in se na neskončno načinov počutim bolj izpopolnjeno, kot sem se počutila, preden je postala del mene. In ljubim vse vmes, izgubo sluha za okolico, ko razmišljam, goltanje besed, ko se prebijam od strani do strani in malo zmagoslavje, ko se mi zazdi, da sem sposobna razumeti tisto, kar bo vedno neskončnokrat večje od mene ali česarkoli, kar bi lahko v svojem življenju ustvarila.

In takrat se rojeva v meni poplava misli in bedim in bedim, dokler jih ne spravim na papir. In potem jih režem, oblikujem, kot bi z rokami gnetla glino, dokler se ne zdijo najpopolnejše, kar lahko v tistem trenutku ustvarim. Besede oddobravanja pa me vodijo naprej, do naslednjega cilja, do naslednjega vrha, do katerega se moram prebiti. In moje noge rastejo in vedno lažje je, ko mi ni treba več vsakič znova v dolino; hkrati pa vedno težje, kajti vrhovi postajajo višji in ostrejši. Toda ko se ozrem nazaj, vidim za seboj sled, ki je zgolj in samo moja in takrat je vredno stremeti naprej v slepeče sonce in se truditi doseči tisto nekaj še neobstoječe, kar iščem in kar bom vedno iskala.

Tako se stran za stranjo polni z mojimi besedami in mislimi in poskusi oblikovanja pojmov, ki bi bili zgolj moji. Tako sem vendarle našla tisti občutek domovanja, tisti občutek gotovosti, ki ga pogrešam na vseh tistih krajih, ki dan za dnem hitijo mimo mene. Skriva se med stranmi knjig, hudomušnih nasmehih profesorjev, dolgih debat z razmišljajočimi2 in objemi ljubečih. Most, ki povezuje moje neštete svetove, so ravno mostovi, ki vodijo stran od njih. A vodijo k meni in tisto, kar se vedno bolj kristalizira kot Jaz, in tisto, kar sem bila, kar bom in kar želim biti, postaja vedno jasnejše. Kljub temu, da je prihodnost negotova in preteklost zabrisana. Eno izmed hrepenenj, namreč hrepenenje po iskanju sebe, tako počasi postaja manj boleče in hkrati vedno večje. Ker se najverjetneje nikoli ne bom nehala iskati.

Taka je usoda filozofa, taka je usoda pisatelja. Vsaj, v kolikor bom eden izmed njiju nekoč jaz. Sem si želela takega življenja? Prav gotovo. Beganje me je pripeljalo k še večjemu beganju, k še večji negotovosti. Toda to negotovost ljubim bolj kot vse drugo. Neprespane noči zaradi knjig, ki jih hočem prebrati, misli, ki jih hočem dokončati, zgodb, ki jih moram povedati. Predremana jutra zaradi noči, ki sem jih razmišljajoča prebedela. Imeti vse, kar sem, v majhni potovalki in nahrbtniku, vse ostalo pa puščati za seboj.

Nomad sem in nomad bom ostala. Moje nomadsko življenje se tu ne končuje, ampak šele začenja.

P.S.: Zahvaljujem se Nuckinfutsu in Limoni, ki sta me s svojima čudovitima objavama spodbudila, da sem razmišljanje o vsem, kar je opisano zgoraj, končno poslala v svet.

  1. s katero imam kljub vsemu še vedno love-hate relationship []
  2. ki jih, kljub temu, da jih iščem, ni veliko []
  • Share/Bookmark

Soočenje

Pišem več, kot sem kdajkoli, zvezki, beležke in prazni listi se polnijo s poplavo mojih besed, a hkrati me vsakič, ko sedem pred računalniško tipkovnico in odprem tole stran, ki me napoteva k pisanju novega zapisa na blog, zagrabi panika. Neštetokrat zapisane besede izbrišem, odlašam s trenutkom, ko se bodo morale soočiti s publiko, z bralci. Dokler besede ostajajo zgolj moje, jih imam rada, a se vsakič, ko jih moram deliti z drugimi, od njih počutim neverjetno odtujeno. Poznam sleherni stavek, ki ga zapišem v malo beležko s srebrnimi stranmi, poznam ozadje vsake besedne zveze in rdečo nit med navidez nepovezanimi in med seboj nenavezanimi mislimi, a te v trenutku, ko jih pošljem med druge ljudi, zaživijo neko svoje življenje, na katerega nimam več vpliva.

Poleg tega pa v meni ostaja neka davna želja po ugajati, ki me največkrat zaustavi, preden kliknem “Objavi”. Kako lahko bi bilo trivialno aktualizirati lastno razmišljanje, se spustiti na nek nižji nivo in biti enooki v kraljestvu slepih! Kako lahko bi bilo pisati o stvareh, ki jih ljudje želijo brati in na način, ki bi njihovo neumnost potegnil vase. “Dance, my puppets,” mi zdajle nekje v podzavesti odzvanja pradavna želja, ki se je ne morem znebiti. “Dance.

Kljub temu pa vseeno niti ne pričnem pisati, kadar dobim katerega izmed prebliskov, kako lahko bi bilo, ne glede na to, kakšna je skušnjava, da bi objavila nekaj, kar bi se dobro bralo. Po drugi strani pa tudi takrat, ko skupaj spacam besedilo, ki sem ga ravnokar napisala in ki ga doživljam kot nekaj, kjer se vidi moj napredek tako v pisanju kot tudi v razmišljanju, prepustim padanju v pozabo, ne da bi sama sebi dala možnost biti slišana. Morda bi bilo prav to tisto, kar bi vsaj enemu človeku za trenutek dalo misliti. Potem pa iščem majhne napakice in majhne nepopolnosti, zaradi katerih upravičim padanje črke za črko v praznino virtualnega prostora, iz katere jih nikoli več ne bom mogla rešiti. In slaba vest, ki sledi izginutju zadnje črke, upravičim v smislu “Saj je tako ali tako predolgo/preveč zakomplicirano in tega tako ali tako nihče ne bi bral.

A moram se soočiti s tem prostorom, kajti pred malo več kot enim letom je v meni vzklila želja po deljenju same sebe, ki je še vedno tu. Tudi besede, ki jih dam od sebe in ki živijo zunaj mene neko svoje življenje, so bile del te moje želje. In so še vedno, le da jih je pričel hromiti strah pred soočenjem s svetom. Takrat sem jih želela pošiljati v svet, da bi jih gledala, kako rastejo. Zdaj pa ostajam v vprašanju, če so tisto, kar imam za semena, ki jih pošiljam v svet, sploh semena? Kot ljubosumna koklja, ki sedi na svojih jajcih, jih ne pustim od sebe, da jih ne bi slučajno kaj tam zunaj ranilo in tako ranilo tudi mene, njihove stvarjiteljice. Ob opazovanju določenih soljudi, ki so tako arogantno prepričani sami vase, hkrati pa kvasijo prav zbadajoče neumne puhlice (ki jih imajo seveda za največje umotvore), se velikokrat vprašam, če se zavedajo lastne nevednosti in lastne neumnosti. Kajti če se je ne, sem konec koncev v slehernem trenutku, ko se čutim sposobno razumevanja in razpravljanja o določeni stvari, tudi jaz sama lahko zgolj arogantno prevzetna in skozi to držo ne prepoznam lastne prevzetosti nad samo seboj. Tako semena nikoli ne morejo vzkliti, ker so gnila že v svojem bistvu, ali pa se njihovo klitje izrodi v morebitno kimanje tu in tam, ki je zgolj pritrjevanje gluhih slepemu, ki opisuje barve.

Tudi to je svojevrstno prekletstvo študija, ki sem si ga izbrala, kajti globlje, kot tonem v tako in drugačno problematiko in večkrat, ko se mi zasvetlika, da bi morda lahko vsaj nekaj razumela, vse bolj se čutim izgubljeno v množici, poplavi vsega, kar je in kratkosti svojega življenja, v katerem konec koncev ničesar ne bom mogla spoznati v celoti. Tako se, več, kot se učim, več, kot preberem, vedno bolj vračam k Sokratu. Za vedno več stvari vem in več, kot vem o njih, bolj se zavedam, da o njih ne vem dovolj. Ali celo, da ne vem in ne razumem ničesar. Sploh pa ob komunikaciji z nekaterimi nadarjenimi kolegi, ob katerih bi najraje izpustila vse iz rok, kajti tegobe, do rešitve katerih se jaz prebijam skozi ledeno puščavo, se njim same razprostirajo pred očmi.

Tako danes v virtualni svet tistim nekaj ljudem, ki bi morda znali in razumeli mojo željo po sajenju dreves, pošiljam tale malo drugačen zapis v upanju, da se naslednjič morda opogumim za kaj resnejšega. Tudi pisati se je treba navaditi nazaj, še bolj pa se je treba privaditi temu vsakokratnemu soočenju z večnim samovpraševanjem, kaj se z mojimi pacarijami dogaja tam zunaj, v hladnem virtualnem svetu in ali katero izmed njih najde pot v um kakega človeka. In ali v tisti najtoplejši in najintimnejši tvarini sočloveka morda kdaj katero izmed njih kdaj vzklije.

  • Share/Bookmark

V malem mestecu

V malem mestecu so morala biti vsa jabolka rdeča in okrogla in morala so se svetiti, kot bi bila ravnokar zloščena. Otroci so morali hoditi okrog zlikanih ovratnikov, v lakastih čeveljcih, počesani na prečo. V malem mestecu so bile male cestice, brez stranpoti, kamor bi lahko zašel nič hudega sluteči mimoidoči in na vseh oknih so bile lično urejene polknice, nad vsakimi vrati lično okrašena svetilka, pred vsakim vhodom lično pometen predpražnik in na vsaki zelenici zasajene urejene cvetlice in grmički.

V malem mestecu so vsi vedeli, kaj morajo početi. Pek je pekel kruh, mesar je delal klobase, poštar je raznašal pisma in otroci so hodili v šolo. Tam so sedeli v urejenih vrstah, ravnih hrbtov in mirnih udov in opazovali lično pisavo učitelja, ki je na tabli risala izreke, dejstva in podatke, ki so jih hitro shranili pod svoje z ravnilom začrtane preče. Deklice so imele pentlje na trdo in natančno spletenih kitah, dečki pa nikoli niso imeli predolgih ali prekratkih las.

Nekega dne je v malo mestece prišel popotnik. Vsi so vedeli, da je tujec, še preden so videli njegov obraz. Njegovi lasje so bili skuštrani, njegove obleke se mu niso prilegale in čevlji so bili polni lukenj. V mestecu, kjer so možje nosili aktovke, je bil edini, ki je imel na ramenih razcapan nahrbtnik,  iz katerega je štrlela nepospravljena kopica med seboj na videz nepovezanih in naključnih predmetov.

V malem mestecu so se glave pričele obračati. Preče so kazale v smer, kjer je hodil popotnik in obrazi žena so se kremžili ob njegovi neurejenosti. On pa se za to ni kaj dosti menil. Ko pa je že s pogledom naletel na nekoga, ki je zrl vanj, se je z umazanimi prsti narahlo dotaknil od moljev razžrtega klobuka in pokimal. Žene so trzale ob njegovi predrznosti, možje so mežikali ob njegovi drugačnosti. Otroške oči so se zbirale na njem, ko se je sprehodil mimo šole in v njihovih očeh se je lesketalo čudenje. A popotnik je hodil, prijazno kimal, drugače pa se ni kaj dosti pustil motiti pri hoji po poti, ki je bila pred njim.

Od nekod se je vzela napol gola, suha mačka, ki je morda prej na varni razdalji spremljala njegove korake in mu je sedaj v krogih gibajoča se okrog njegovih korakov delala družbo na poti, kateri nihče v malem mestecu ni videl cilja.

Popotnik je šel mimo šole in mimo pekarne in mimo pošte in mimo mesarije in se ustavil ob velikem, starem drevesu, ki je bilo edino drevo v malem mestecu, ki je imelo skrivenčeno deblo; rasti je pričelo že dolgo tega, kar je stala prva hišica malega mesteca. Čeprav je bilo zapovedano, da morajo biti drevesa ravna in njihove krošnje urejene, pa si nihče ni drznil dotikati tega prastarega drevesa, čeprav ni nihče vedel, od kod je izviral ta strah. A vsi so videli popotnika, katerega korak se je ustavil pri skrivenčenem deblu, kot bi bilo prvo, ki bi v malem mestecu bilo vredno njegovega pogleda. Njegovi umazani prsti s predolgimi nohti so zdrsnili po hrapavem lubju in njegov nahrbtnik se je kmalu znašel na tleh, naslonjen na skrivenčen les. Tudi popotnikovi čevlji so se znebili potnih nog in počivali poleg nahrbtnika, ko je popotnik po njem pričel nekaj iskati. Morda se ni zavedal, da so na njem počivale vse oči malega mesteca in budno spremljale vsak njegov trzljaj, morda pa se je, pa mu je bilo vseeno. V umazanih rokah se je kar naenkrat znašel lok za violino, sledil pa mu je inštrument sam; popotnik je oba prijel v roke in sedel ob drevo poleg nahrbtnika. Snel si je klobuk in ga položil pred svoje noge, na katerih so bile nogavice, polne lukenj. Nekaj trenutkov tišine so ga oči malega mesteca nemirno spremljale, ko je z zaprtimi očmi, prsti na vratu violine in lokom, mirno ležečem na strunah čakal, ne da bi se zganil. In tudi malo mestece se, zadržujoč dih, ni zganilo.

Potem pa se je lok premaknil, violina je zapela in popotnikovi lasje so zavalovali v hladnem vetrcu, ki je izpred vhodnih vrat dvigal predpražnike, iz lično postriženih živih meja odnašal listje in iz lično urejenih preč na glavah meščanov pričel delati kaos. A to ni bilo edino, kar je veter storil v malem mestecu; v šoli je odprl vrata in iz klopi pometal zvezke in otrokom zmršil lase in dvignil zalikane ovratničke. Učitelj je presenečeno opazoval, kako so si otroške glave ena za drugo našle pot mimo njega, skozi vrata, po stopnicah, mimo peka in mesarja in pošte do drevesa, od katerega je veter nosil melodijo stare, opraskane violine. Popotnik jih ni videl, ker so bile njegove oči zaprte, a so vseeno sedli v krog in z žarečimi očmi opazovali in poslušali tega tujca, ki si je drznil priti k njim, se dotakniti starega drevesa in priklicati veter, ki je iz ustaljenega vsakdana naredil praznik. Shujšana mačka se je drgnila ob njihove dlani in s prsti so sledil njenemu telesu in njeno predenje jih je pomirjalo in kot bi jim to ukazala melodija stare violine, so se med seboj prijeli za roke.

Glave mladenk in mladeničev so pričele kukati izza vrat in pogledi so se srečevali, noge pa so kar same našle pot do svojega plesnega para in ga pospremile do vira glasbe. Mladeniči so mladenke prijeli okrog pasu, mladenke pa so jim roke položile na ramena in zrli so si v oči, ko so njihove noge sledile ritmu in melodiji stare violine.

Možje in žene pa so gledali in v njih je pričelo brbotati tisto, kar je ves ta čas otrokom na noge natikalo lakaste čeveljčke in mladeniče in mladenke zapiralo v sobe in loščilo rdeča jabolka, da so se svetila.

In v roke so vzeli skrbno očiščene vile in lopate, metle in skrbno nabrušene sekire in se kot eden pognali v popotnika in njegovo violino, zgolj zato, ker sta si drznila poseči v mir in tišino in red malega mesteca. Otroci, ki so tisto, kar je vrelo v očeh njihovih očetov in mater, še predobro poznali izza sten, v katerih ni bilo zlikanih oblek in zloščenih čeveljčkov in počesanih preč, so se kriče razbežali in mladeniči in mladenke so zmedeno obstali na mestu, ker niso vedeli, komu naj sledijo. Bežečim otrokom ali besnečim odraslim. Možje in žene pa so z leskom tistega v očeh napredovali in napredovali proti viru te neurejenosti in zven violine je kar naenkrat rezko ugasnil.

Naslednji dan so bila jabolka rdeča in zloščena, otroci so imeli preče, kot bi bile narisane z ravnilom in pod skrbno zlikanimi srajčkami so se poznale sledi, ki jih nikoli nihče ne bo mogel več izbrisati. Sledi tistega. Odpadlo listje je bilo skrbno urejeno, predpražniki poravnani in polknice zaprte.

Le potepuška mačka se je še smukala okrog skrivenčenega drevesa, pod katerim je osamljeno počivala zdaj molčeča, stara violina.

  • Share/Bookmark

Jaz in tišina

Ko se iz skorajšnjega delirija med branjem kompleksnih tekstov za enega izmed izpitov, ki me čaka v prihajajočih dneh, prebudim s pogledom na uro, se zavem, da mesto miruje. Mravljišče spi, neznosna vročina se umakne nočnemu hladu in tišini in želja po iti ven v meni narašča, dokler naposled ne obrnem zadnje strani Freudovega Podganarja in se potihem, da ne bi skazila krhkega trenutka tišine, ki si ga kradem, bosonoga odpravim ven, opazovat speče mesto.

Ulica, katere vrvež me navdaja z občutkom utesnjenosti med vsemi temi ljudmi, spi. Semafor nesmiselno menja barve z zelene na rumeno, rdečo, rumeno, zeleno. Senca, ki švigne nad mano, me opozori, da nisem sama, a bitje, ki mi nehote dela družbo, ni človek, je majcen netopir, ki se pase na žuželkah, ki se zbirajo ob cestnih svetilkah. Opazujem in občudujem njegovo spretno igranje z gravitacijo in menjanje barv na semaforju se kar naenkrat zdi tako nesmiselno. Tišina, ki vlada, rezultira v sposobnosti poslušanja lastnih vdihov in izdihov, drobnih zvokov, ki me prepričujejo v to, da sem, in me spravi v sanjarjenje, da sem na kraju, kjer ni vsakodnevnih invazivnih posegov v mojo zasebnost. Moja ljubljanska družina se je umaknila na izlet, jaz pa, napol speča, izkoriščam tistih nekaj trenutkov miru in tišine, da si uredim misli in čustva, za katere si nisem imela časa vzeti tistih trenutkov, ki jih vsake toliko nujno potrebujem. Zvok tleskanja mojih golih podplatov ob tlakovce pred vhodnimi vrati, ko se prestopam, s pogledom loveča netopirjev ples življenja in smrti, me spominja na otroško tekanje po razgretem asfaltu in vse, kar vidim okrog sebe, se kar naenkrat zdi tako nesmiselno. Vse razen mojega telesa in netopirja, ki nedaleč stran spretno počne svoje, ne da bi se zavedal bedeče študentke filozofije in primerjalne književnosti, ki v mislih kuje slavospev njegovemu gracioznemu gibanju.

Mimoidoča opotekajoča študenta za trenutek skazita tišino in občutek intimnosti, a sta zgolj opomin na to, da prihaja nova tišina, še bolj odrešujoča, kot je bila tista prej. Mimo vozeči kombi prevozi rdečo luč in me tako zgolj še enkrat opomni na nesmiselnost menjavanja barv na semaforju, ki se mi za trenutek zasmili, kot da ne bi bil zgolj nek predmet. Morda pa so semaforji tudi ljudje, me prešine za trenutek, ko čakam, da odmevanje opotekanja pijanega študentskega para poneha. Netopirjevo migotanje me ponovno preleti in s tem bitjem se za trenutek čutim povezano po nekem naključju, morda še bolj, ker mu ne predstavljam objekta poželenja, kajti on se pase na smrtih insektov, ki se brenčeče zaletavajo v svetlobo cestne svetilke.

Podganar se vrne v moje misli in za trenutek mi um zaposli podoba rdečelase profesorice, ki je o tem besedilu govorila z žarom v očeh. Morda jo lahko za trenutek razumem in se nasmehnem ob misli, da bom zaspala s to knjigo manj kot meter od svoje glave, urejajoča besede, ki sem jih danes predelala.

Jutri bo spet vroče in hrupno in jaz bom žejna. Žejna te tišine, tega plesa netopirja in nesmisla semaforja. To bo jutri. Danes pa ostajam tu in se skušam napojiti občutka, da si lahko kdaj pa kdaj tudi ukradem malo samote in malo tišine v mravljišču, katerega noči so dovolj predvidljive, da mi lahko ponudijo vdihe in izdihe in tleskanje golih podplatov ob tlakovce.

  • Share/Bookmark

Tatovi nasmehov

Zbujajo se ob sončnih dnevih. Večinoma spijo, v režah okenskih polic, koreninah dreves in razpokah v zidovih. Sploh takrat, kadar je dežela pokrita s snegom. Zbudijo se, ko sončni žarki prvič posvetijo na drevesne brstiče in prebujajoče se cvetove.

Mnogo imen imajo in nekateri izmed nas so jih videli. Kljub temu nihče ne ve, kako jim je pravzaprav ime in kakšni so v resnici. Nadanejo si marsikatero podobo, zlahka razložljivo z logiko sveta, v katerem živimo ljudje. Objemajoč se par na obali jezera. Majhen otrok, ki se igra s kamenčki ob gladini. Tavajoč pes z mahajočim repom, ki z moljenjem jezika iz gobčka izvablja nasmeh na obrazih mimoidočih. In točno nasmehi so to, kar iščejo, kar jih hrani in kar pogojuje njihov obstoj. Nasmehi so tisto, zaradi česar se ljudem prikazujejo in oni so tisto, zaradi česar se ljudje nasmihamo.

Majhen otrok se igra v peskovniku in njegova mama ga spremlja s pogedom, kako se prekopicuje po hribčkih in dolinicah, ki jih je ustvaril s svojimi ročicami. Mimoidoče babice in dedki, mamice in očki, študentke in bodoče mamice se za hip ustavijo in opazujejo neverjetno milino trenutka. Sonce ožarja gibe majhnega otročiča in njegova mati se smehlja, prav tako, kot se smehljajo mimoidoči.

Pridruži se ji še ena mamica s svojim otrokom. Otročiča se zapleteta v igro brezbesednega čebljanja in njuni mamici se zapleteta v pogovor o vsakdanjiku materinstva. Prišlek, nekoliko mlajši fantek, starejšemu ukrade igračko in mlajši potoči kako solzo, a ga njegova mati pomiri, mati starejšega pa razreši spor in igra se lahko nadaljuje. Vetrič ziba češnjeve cvetove nad njihovimi glavami in vsi mimoidoči ob pogledu na prizor čutijo objem varnosti, ki plava nad njimi v obliki sreče, miru in spokoja.

Na drugi strani parka se dva starčka držita za roke in se sporazumevata brez besed, s pogledi, ki si jih lahko izmenjujeta samo dva že dolgo poročena zakonca. Babica v eni roki drži šopek rož, dedek pa jo drži pod roko in skupaj si dajeta oporo za korake, ki podrsavajo po tlakovani potki. Ob poti vidita dve mamici z otročki in v starčku se prebudi spomin njunih vnukov. Sedeta na klopco in opazujeta prizor. Mimo priteče mlado dekle s psom na povodcu, ki zvesto spremlja vsak njen gib, hkrati pa z lahnim tekom spremlja njeno gibanje. Mimoidoči fant se ji nasmehne in ona se mu nasmehne nazaj, psiček pa ga pogleda in pogled spremlja navdušeno mahanje z repom.

Nekje v grmovju lahen smeh otrok prebudi ježka, ki se nerodno prikobaca na plano in zmedeno mežika v sonce in čudovit dan, ki se odvija pred očmi vseh prisotnih. V daljavi je moč slišati zvok avtomobilskih motorjev, a to ne kazi spokoja, ki lega na vse v parku prisotne ljudi. V ozadju se v nebo dvigajo stolpnice in v njih ljudje hitijo sem in tja, ampak prisotni pozabljajo na vsakdanji vrvež in se posvečajo eden drugemu. Mamici svojima otročkoma, otročka eden drugemu (vsake toliko sicer oba zaskrbljeno poiščeta spremljajoče poglede svojih mamic in njune oddobravajoče besede). Punca, ki je tekla, se zaplete v pogovor s fantom in psa spusti iz vrvice, ta pa prične z zanimanjem ovohavati ježa, ki zaspano mežika v dan in se niti ne poskuša izmikati pasjemu smrčku.

“In,” reče prva mati, tista, ki spremlja starejšega otroka, “koliko je star?”
“Štiri leta bo,” reče druga. “Pozno spomladi ima rojstni dan.”
“Tudi jaz ga imam enkrat zdaj,” reče druga. “Mali pa ga ima jeseni.”

Babica in dedek, ki sta medtem sedla na klopco, nežno ožarjeno s soncem, opazujeta češnjo, ki cveti nad peskovnikom.
“Misliš,” reče dedek, “da se tudi najina vnučka igrata pod cvetočim drevesom?”
Babica skomigne, stisne moževo roko v svoje dlani in opazuje lahen vetrič, ki se nežno poigrava s cvetovi, ki plešejo v lahnem zraku.

“In, kaj študiraš?” reče fant dekletu.
“Filozofijo,” reče dekle in hitro zazna presenečen pogled. “Vem, ni priročno, a me veseli. Morda bom nekoč profesorica. Na to upam.”
Fant skomigne. “Tudi jaz sem razmišljal o tem, ampak sem se raje odločil za nekaj drugega. Saj veš, za filozofe ni služb.”
“Vem,” zamišljeno reče dekle med opazovanjem psa, kako se igra okrog zaspanega ježa, ki se je bil medtem zvil v kepico in čaka, da trenutna nevarnost v obliki igrivega psička zapusti njegov teritorij.
“Kaj poslušaš?” vpraša fant dekle, ko opazi slušalke, ki bingljajo okrog njenega vratu.
“Dvořákov koncert za čelo in orkester,” reče dekle. “Zadnje čase sem obsedena z njim. Sploh s tretjim stavkom. Pomaga mi, ko imam vsega preveč in se grem izgubit, v tek in v glasbo.”
Fant pokima in potlači roke v žepe.

V vsem spokoju ne opazijo bližajoče se postave, ki se je med besedami, ki so jih delili eden z drugim, približala in zdaj stoji pri strani. Nič ne reče, nikogar ne pogleda in čaka. Oblečena je v črno in glavo skriva pod globoko kapuco. Pretoplo je oblečena za to vreme, a zdi se, da je to ne moti. Plašč se spušča vse do njenih gležnjev in če bi lahko videli pod senco, ki jo kapuca riše obraz, bi spodaj lahko videli režeč se nasmeh, ki se veča in veča, dokler ne postane skoraj grostesken. Iz kotička ustnic se pocedi kaplja krvi. Postava jo obriše z dlanjo, ki jo krasi dolgi, zanemarjeni nohti, a za to nikomur ni mar.
“Prekleti naromani,” reče dedek, ko opazi nenavadno belo kožo na dlani postave. Babica ga pogleda in pozorno spremlja njegov obraz, a molči.

Veter prične pihati močneje in oblak za trenutek zakrije sonce, ki svoje žarke spušča na vse prisotne.

“Ne,” reče mati starejšemu otroku. “To ni lepo. Opraviči se.”
Starejši otrok umakne roke z obraza mlajšega in se poklapano vrne k igri, mlajši pa se užaljeno s solzami v očeh vrne k lastni igri v drugem kotičku peskovnika. Starejši otrok nekaj trenutkov zaskrbljeno spremlja postavo, za katero se zdi, da pozorno spremlja njegove gibe, a se kmalu vrne k igri.

Nekje v daljavi se zasliši zvonenje zvonov. Sprva je slišati kot običajno zvonenje cerkvenih zvonov, ki iz bližnje cerkve oznanja poldan. Mati starejšega otroka začudeno pogleda na uro in nekajkrat potrka s kazalcem po njenem steklu.
“Sranje,” reče, “spet se je pokvarila.”
Mati mlajšega otroka prične postajati nemirna.
“Veš,” reče otroku, “kmalu bova morala domov. Očka bo čez pol ure doma.”
Mlajši otrok je ne sliši, v užaljenosti zatopljen v imaginaren svet, ki si ga je zgradil iz peska.

Zvonovi pa kar ne prenehajo zvoniti in vsi prisotni pričenjo postajati vedno bolj živčni. “Spet so se pokvarili,” reče mati starejšega otroka in prične zmedena ponovno spremljati urne kazalce. “Zdaj pa res ne vem, koliko je ura. Jo imaš mogoče ti?”
Mati mlajšega otroka živčno odkima in pošlje hiter pogled postavi na robu dogajanja, katere prsti živčno udarjajo po nadlahti druge roke, katere dlan je skrita v globokem žepu.

Pes za trenutek prekine posvečati pozornost ježu in prične poslušati zvonenje zvonov, zaradi katerega ozračje postaja vedno bolj napeto. Nekajkrat zatuli, lastnca ga skuša utišati s pomirjujočimi besedami.
“To ga dela malce živčnega,” reče fantu, ki pozorno spremlja dogajanje, njegovi prsti pa prav tako trkajo ob podlaht druge roke, le, da nekoliko bolj živčno.
“Veš,” poskusi fant, “res si mi všeč.”
Dekle ga ne sliši, ker se posveča psu, ki kar ne neha in ne neha cviliti in z pogledom zmedeno bega od ježa do fanta do babice do mamice mlajšega otroka do postave na robu do starejšega otroka in spet nazaj.

Zvon preneha zvoniti in živčnost za trenutek skuša izginiti, a se zgolj okrepi, kajti v tišini so vsi pričeli s pogledi begati okrog sebe in pogledi se vedno pogosteje ustavljajo na postavi, za katero se zdi, kot da bi jo nekdo izrezal iz papirja in jo postavil v to idilo. Zdi se, kot da ne spada tja.

Tišino prekine rezek glas, ki pride izpod sence kapuce.
“Ste jih zbrali dovolj?”

Starejši otrok in mamica mlajšega se spogledata s pogledom tisočletja starih bitij, ki se poznajo že od začetka vekov.
“Ne vem,” tiho zašepeta babica z glasom, ki ni podoben ničemur človeškemu. “Smo jih?”
Fant se izogiba pogledu postave, za katerega se zdi, da reže zrak okrog prisotnih in vsi otrpnejo v mučnem trenutku tišine.
“Ne,” reče rezek glas. “Žal jih niste.”

Drug, večji, temnejši in gostejši oblak ponovno prekrije sončno svetlobo in med prisotnimi se kot val širijo srhljivi tresljaji po telesu.

Postava se najprej približa starejšemu otroku, katerega oči postajajo vse večje.
“Ni šlo,” prične iz ust otroka jecljati glas, ki pripada staremu človeku. “Samo še nekaj časa nam daj …”

Smehljaj postave se prične večati preko lic proti ušesom in iz ran pričnejo iztekati tanki curki krvi.
“Prepozno,” se oglasi rezek glas.

Iz globin žepa se prikaže roka, ki se je bila do sedaj skrivala pod plaščem, bleda, tako kot njena dvojčica, le, da v členkih prstov stiska nož. Stopi do otroka in njegova mati prebledi od groze, a obstane prikovana na mestu. Postava stopi do otroka in nož se približa obrazu. Dva gladka reza se zarišeta na licih otroškega obraza in njegova usta se podaljšajo v nasmeh smrtne maske.

Starček vstane, da bi rešil svojo ženo pred nožem, ki se zdaj bliža njej, a so njegovi gibi nerodni in pade po tleh. Prisotni obstojijo na mestu in nemo opazujejo, kako se na licih starke rišeta dve črti, ki njen obraz spremenita v smrtno masko, skoraj identično tisti, ki jo ima sedaj na obrazu starejši otrok. Dekle nemočno stoji in opazuje, kako se postava približa fantu, ki se na vse pretege upira sili, ki ga drži na mestu, a ji ne more zbežati. Preden da doleti enaka usoda, ujame dekletov pogled.
“Tvoj nasmeh je bil zadnji, ki smo ga potrebovali, ” zašepeta, ko tudi njegov obraz postaja krvava, raztrgana podoba. Naposled temna postava stopi tudi do matere mlajšega otroka, otrok z jokom spremlja dva giba, ki njemu dobro znan obraz spremenijo v pošast.

Štiri trupla ležijo na tleh in preostali opazujejo, kako postava s temno kapuco v stekleničko zbira kaplje krvi, ki se cedijo iz njihovih podaljšanih nasmehov in kako se pri tem rane na nasmehu, ki se skriva pod kapuco, celijo.

Sonce ponovno posije na park in mamica starejšega otroka v roko zmedeno prime ročico mlajšega otroka, ki neutolažljivo joče. Pes zmedeno zmaje z glavo in stopi do starčka, ki ga v zamaknjenosti prime za ovratnico in se opre nanj. Ti štirje se počasi oddaljujejo od kraja zločina in s tem tudi pričnejo pozabljati, kaj se je ravnokar zgodilo. Češnjevi cvetovi se ponovno zibljejo v vetru in štiri trupla s krvavimi nasmehi pričnejo bledeti, dokler od njih ne ostanejo le še sence, ki se pričnejo gibati proti najbljižjim špranjam in potonejo v njihovo temo.

Le dekle stoji prikovano na mestu in v glavi ji še kar odzvanja zvonenje zvonov, ki so že zdavnaj prenehali zvoniti, v slušalkah, ki ji bingljajo okrog vratu pa tiho igra tretji stavek Dvořákovega koncerta za čelo in orkester.

  • Share/Bookmark

Metafikcija

Mehko podrsavanje resničnosti po mojih vekah me opominja, da je pred mano še en dan. Še en dan poln potu, razbolenega hrbta, bolečih oči in razbolenih ustnic od požrtih lažnih nasmehov. Včasih bi vsakdan najraje potisnila na zgornjo polico in pustila, da se na njem nabere debel sloj prahu, se ga ne dotaknila. Niti pogledala ga ne bi. Živela bi tisto bohemsko življenje brez denarja z veliko knjigami, z mastnimi lasmi in neprespanimi nočmi. In kupi popisanega papirja.

A praskanje postane premočno in proti meni začne prodirati svetloba. Vedno močnejša je, vedno bolj se dotika mojih zrkel, dokler me naposled ne udari val tega, da pač moram. Da imam izbiro med ne preživeti, živorariti, ali pa dati vse od sebe. In se predam temu občutku in stopam po poteh, na katerih ni mojega imena. Korakam. In knjige so tam nekje, daleč, kličejo me, a jaz jih namesto življenja, ki ga živim, odrivam na vrhnjo polico in se prah nabira na njih. Tiho, niti se ne zavedam, kako počasi, knjige postanejo prekrite z lepljivo, sivkasto plastjo. In jočejo. In jaz jočem ponoči, ko razmišljam o njih in plavam po svetovih, ki bi jih rada ubesedila.

Moji izleti v te svetove tudi podnevi postajajo vse pogostejši. Glasovi odplavajo, obrazi se zameglijo in ostanejo zgolj zgodbe. Tiste najboljše. In jaz plavam med njimi in občudujem tiste čudovite ljudi z dolgimi vratovi in spretnimi prsti, ki stopajo po poteh, na katerih mene ni. Ker nisem dovolj močna in ker nisem ena tistih ljudi, ki bi znali dati vse od sebe. Moje vse je v tej vsakdanji sigurnosti, v vsakdanjem ponavljanju. V drsenju. Čeprav se znotraj mene zbuja tisto keltsko dekle, ki je hči kovača z rdečo brado in hkrati tudi otrok teme. A se ustraši tega, s čimer bi se morala soočiti in se skrije nekam globoko in čaka. Včasih posije na plano, ko je treba preživeti in mi pomaga stiskati zobe. Včasih mi pomaga tudi rjoveti. A je plaha, še bolj plaha od mene in večino časa sem jaz tista, ki ima njeno glavo zakopano v naročje  in jo tiho ziba in ji mrmra uspavanke. Ker nimam moči, da bi naju obe držala pokonci.

In se prikaže kak obraz ali dva ali trije, ki me opomnijo na to, da se ne bom mogla več dolgo pretvarjati, kdo sem v resnici. Iz mene puščajo tisti drobni curki nenormalnosti in se zgoščajo v dogodke. Sem jaz tudi jaz v izbruhih, ali pa iz mene govori zver? Sem jaz zver ali pa je zver parazit znotraj mene? Zmaj na mojem ušesu se zvija in šepeta. In jaz ga omamljena poslušam in pustim, da se podobe okrog mene izkrivljajo in ostaja zgolj tista esenca misli, ki jo lahko spravim na papir. Besno kracam, nato pa razbijajočega srca, pordelih ustnic in tesnobe v prsnem košu opazujem, kako črka za črko izginja, dokler ne ostane zgolj še pepel.

Nekje v drugem svetu bi lahko bila tista, ki bi živela od plesnivega kruha in besed, ki bi jih prelivala na papir. In od hrepenenja. A jaz sem tu, moja zunanjost postaja vedno bolj navadna in moj vsakdan vedno bolj vsakdanji. Kaj se skriva v meni, ne vem niti sama dobro. Potlači. Skrij. Zakrij. Zlomi se takrat, ko nihče ne gleda. Piši takrat, ko sama ne gledaš. Papir, narejen iz tvari noči se izgubi s sončno svetlobo. Ali tudi vsakdan izgine skupaj s sanjami in se vrne šele takrat, ko se moje telo lahko preda svetu, ki se riše na notranji strani mojih vek.

Včasih se igram z idejo, da ljudje okrog mene niso resnični. Večino časa jih niti ne čutim kot žive. Se premikajo, hodijo, a mi nič ne zagotavlja, da so znotraj iz mesa in krvi. Da imajo dušo in da čutijo, kot čutim sama. To, kar čutim sama. Včasih izrečejo celo kako osladno besedo in me gledajo, upajoč, da bom razumela. Meni pa je vseeno za njih in njihove notranjosti.

Kajti noč je tista, v kateri ostanem sama s sabo in svojimi demoni in čeprav se tisto, kar ostaja od mene premika in govori, mi nič ne zagotavlja, da ne bom postala zgolj še ena neznanka na avtobusu, ki gre nekam. Nikogar ne briga, kam. Nikogar ne briga, zakaj. Nikogar ne briga, kako. Navsezadnje bi lahko bila zgolj junakinja v kaki osladni zgodbici, ki je nihče ne prebere dvakrat in jo pozabi takoj, ko njegov pogled zapusti zadnjo črko. In tudi oni so zame zgolj ljudje, ki jih ne pogledam dvakrat. Za katere me ne briga, v kakšen dom se vrnejo in kaj jim pade z ramen, tik preden zatisnejo oči.

Ker se pojavljajo, obrazi in nasmehi tistih, ki nikoli ne bi smeli biti resnični. Ki so bili vedno zgolj v moji glavi in sem bila jaz tista, ki sem ustvarjala njihove zgodbe. Zdaj pa so oni tisti, ki ustvarjajo mojo. In iz zanimivega romana delajo poceni plažno branje. In ne vem, kdaj bo prišla zadnja pika, morda še preden bi iz sebe lahko naredila junakinjo in to me plaši.

  • Share/Bookmark

O zeleni barvi

Tukaj, med vsem tem betonom in asfaltom in nečloveškimi nasmeški je malo zelene. Malo je je na mojih nohtih in malce več na puloverju, ampak nekako ni tista prava. Tudi na zmrznjenih zimzelenih listih je ni dovolj, da bi potešila mojo željo po vsem, česar tu ni.

Tu ni tistega pravega snega, ki bi ostal na travnikih več dni. Tudi zato, ker tu ni travnikov, čeprav jim nekateri tako pravijo. Industrijskim zaplatam zemlje in trave, ki niso niti podobni tistim dišečim travniškim cvetlicam, ki dišijo še bolj, ko so posušene in ko lahko po njih brodiš z bosimi stopali in te zbadajo. Ni skorje na več dni starem snegu, ki ne izgine tako hitro. Pogleda na konja, ki zagalopira po zasneženem dvorišču in za sabo pušča zmedo odtisov kopit in blatne sledi. Ščinkavcev, ki nimajo kam sedati, ker je na vejah starega oreha sneg. Pesti semen, ki jo nesem ven v tisto malo hišico z zeleno streho. Vroče gline kmečke peči, ki me že skoraj boleče greje skozi debel pulover, a se ne premaknem, ker je knjiga v mojem naročju preveč zanimiva. In ker je peč zelena. Tako, kot je zelen določen značilen klobuk na določeni meni ljubi glavi in je zelena barva, s katero se naslikam poleg svoje sorojenke.

Tu tega ni, tu je zgolj megla, tudi takrat, kadar je je dan jasen in kadar so barve najbolj žive. Tukaj tudi moj zelen obesek za ključe ne pomaga, da ne bi začela pozabljati, kakšen je občutek, ko se zjutraj zbudiš sredi močnega sneženja in kljub vsemu čutiš, kako bo zelenelo vse okrog tebe. Nekoč. Nekje. Le, da boš mogoče prve zelene popke in bele cvetove zamudil, ker boš sedel v betonski kletki sredi betonskega sveta in upal, da bodo med asfaltnimi razpokami pri sosedu na dan pogledali prvi cvetovi. Samo, da bi jih bilo dovolj za vzorec , da bi jih bilo dovolj, da hlad asfalta ne prodre skozi bulerje (in zelene nogavice) in da hlad samooklicanega sočloveka ne prodre predaleč skozi tvojo dušo., da je pusti vsaj malo nedotaknjene.

Ker je včasih težko po dolgih požikrih vode ostati kot riba na suhem. Ker si preveč pil in preveč jemal in se skušal naužiti tistih drobnih grenko-sladkih trenutkov, ki so trajali dovolj dolgo, da male živalice niso bile več zmedene in so vedele, kje so doma. In si ti vedel, kje si doma sam. Juter, v katerih ni bilo hitenja. Zažganih ostankov testa na pekaču in otrpnjenih prstov. Po konjih dišečih usnjenih rokavic in tistih čevljev, ki bi te jih bilo sram v svetu hladnih tujcev. In piješ in piješ in goltaš tiste drobne trenutke iskrenih nasmehov in stiska rok, ker jih že predolgo ni bilo skupaj dovolj, da se ne bi čutil žejnega, hlastajočega, paničnega.

Stvari tam so lepe, kjer je vse zeleno in kjer dobro spiš, čeprav je vzmetnica stara in obrabljena. Ko te nehajo motiti še tiste male napakice, ki so te še kako leto nazaj spravljale ob živce in ko jih pričenjaš sprejemati hvaležno, kot dar, takrat veš, da se tam nekje rojevajo upi in sladke misli in občutki, ki ti bodo pomagali skozi monotone dneve in meglena razpoloženja.

Tu, po drugi strani, pa se rojevajo besede. Ker bom morda uspela naslikati tisto svojo idilo, ki je edina, ki ji lahko zares rečem dom in mi morda celo ne bo zmanjkalo zelene barve. Tu se lahko rojevajo misli, edino tu je Nalivka dovolj nesrečna, da si drzne pisati, poslati v tisti na pol obstoječi svet črk svoj mali krikec in upati, da ga bo svet slišal in da ga bo nekje na drugi strani prestregel tisti, ki ukazuje, kje in kako se godijo stvari. Tu ali tam.

Včasih, ko se vračam iz svojega sveta sem, na kraj, kjer si moram vedno, brez izjeme nadeti masko alter-ega, se sprašujem, za kaj se bom na koncu odločila. Bom srečna ali bom pisala? Mislim, da zame ni druge izbire, kot da pišem. Če sem tam ali če sem tu ali če sem nekje povsem drugje. Ne za raztrgano dušo, ki jo nosim v sebi.

Morda pa enostavno ne znam biti srečna in je pisanje nekaj, kar je vsidrano globoko vame, v trenutke pred prelomom, ko sem iz pravljičarke postala realistka (ali pa sem to vsaj mislila). Nisem ravno zato spet začela svojih besed deliti s svetom? Ker ne znam živeti brez njih in ker one ne znajo živeti zgolj z mano? Ali pa je bilo to zato, ker je bilo takrat prvič, ko sem brez milosti padla v hlad umetnega in na hitro ustvarjenega? Sem se rodila takrat, ko mi je bilo prvič toplo ali takrat, ko me je prvič zabolelo?

Neimenovani ostajajo pisci mojega življenja in nimam pojma, kakšen lik sem v svojem lastnem romanu. Sem eden tistih patetičnih, za katere komaj čakaš, da končajo lastno trpljenje? Sem ena tistih, katerih zgodba v tistih, ki jo spremljajo, vzbuja tisti grenek občutek naslade, ko bralec zave, da je njegova lastna veliko boljša in veliko milejša. Včasih se zvečer igramo, jaz in moje male zverinice, da sem lik v kakem Murakamijevem romanu. In potem se med umivanjem zob pogledam v ogledalo in tam lahko vidim zgolj patetičnost Emme Bovary in me je sram, da sem si drznila želeti in upati in segati tja gor nekam in s sklonjeno glavo opazujem vse tiste ljudi, ki so prav gotovo pojave, na katere lahko zgolj upaš, ko knjigo primeš v roke. Jaz sem najbrž kak brezvezen stranski lik, ki sploh ni psihološki ali vsaj nosilec človeka in njegove osebnosti, ampak sem samo nosilec kakega plehkega moralnega nauka.

Oči takrat povešam in se trudim izpolniti kakšno izmed najbolj patetičnih vlog, kar jih poznam, in igram lik, ki ga sovražim in ga igram slabo, ker to nisem jaz. Naslednji dan poskusim z drugo vlogo, skušam nespametno ravnati, a zvečer ne spim dobro, ker to nisem zares jaz. Dobro spim zgolj takrat kadar sanjam o vzporednih svetovih in o tem, kar si želim postati. Kdo sem? Tega najbrž nikoli ne bom vedela.

Nekje mi je ostalo še malo zelenega črnila. Tokrat je ostalo v predalu, zakopano pod zmedo papirja in ostankov, ker sem v evforiji pomislila, da ga ne potrebujem. Naslednjič ga vzamem s sabo in si ga vtrem v prste, da bodo še vedno dišali po tistem magičnem kraju varnosti in zelenja. Morda lahko samo sebe ponovno sestavim iz zelene gline in se naslikam z zelenim črnilom. Morda bom takrat lahko spala, ne, da bi bila prisiljena sanjariti, preden lahko name leže spanec. Ali pa bo takrat ta spanec sanjarjenje, ponovno srečno in pravljično.

Mogoče bo zeleno.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »